Omrežje v vsak kot

Objavljeno: 17.12.2013 | Avtor: Anže Tomić | Kategorija: Mali test | Teme: wifi

Pred kratkim smo v Monitorju preizkušali brezžične usmerjevalnike, ki iz leta v leto presenečajo z višjimi hitrostmi. Pri dometu domačih omrežij je vendarle videti bolj malo napredka, saj so še vedno podrejena zakonom fizike.

Med preizkušenimi us­mer­jevalniki je bilo le nekaj takih, ki so svoje omrežje lahko poslali tudi na našo najbolj oddaljeno točko merjenja. Ta je bila dve nadstropji niže od usmerjevalnika in do te točke so nesla le nekatera omrežja pri 2,4 GHz. Tista pri 5 GHz so zaradi krajše valovne dolžine dojemljivejša za ovire, saj se hitreje vpijajo v stene. Tako 5 GHz omrežja pravzaprav ni smotrno podaljševati, saj bo vsaka nova ovira dodatno oslabila že tako šibek signal. Podaljševanje je tako bolj smiselno pri 2,4 GHz omrežjih, ki sicer po hitrosti zaostajajo za tistimi pri 5 GHz, a je domet že privzeto daljši. Tako smo pri 5 GHz omrežjih pri najnovejšem standardu ac priča hitrostim, ki smo jim bili včasih priča le v ožičenih omrežjih, a se moramo zadovoljiti s kratkim dometom. 5 GHz omrežja so najuporabnejša za pretakanje video vsebin, saj so dovolj prepustna, da večpredstavne vsebine po omrežju pošiljajo brez težav. 5 GHz omrežja je smotrno podaljševati le takrat, ko sta odjemalec in usmerjevalnik v isti sobi in ne bi radi do odjemalca napeljali kabla. To se lahko zgodi pri pametnih televizijah, ki niso vedno tam, kamor nam je internetni ponudnik pripeljal vrata v internet. Za bolj oddaljene prostore domovanja tako pridejo bolj prav 2,4 GHz omrežja, ki dostavijo povsem dovolj visoke hitrosti za brskanje po spletu, a imajo tudi svoje meje in, ko domet omaga, je treba omrežje razširiti.

Ko se odločimo podaljševati domače brezžično omrežje, imamo na voljo več možnosti in najboljša je še vedno ožičena povezava, ki ima na koncu brezžično dostopno točko. Gre za najmanj praktično rešitev, saj je treba do oddaljenih prostorov napeljati kable, ti pa zagotavljajo enako visoke hitrosti, kot jih dobimo v neposredni bližini usmerjevalnika. Druga možnost je brezžična povezava dveh usmerjevalnikov, a tu ne gre za najzanesljivejše rešitve, saj v to funkcionalnost izdelovalci programskih oprem usmerjevalnikov ne vlagajo veliko truda. Toliko pametnejša rešitev so tako podaljševalniki brezžičnih omrežij, ki so narejeni le za opravljanje te funkcije.

Podaljševalniki v naravnem okolju

Preden se lotimo konkretnih meritev, je treba omeniti način delovanja brezžičnih podaljševalnikov in spustiti pričakovanja. Te naprave se z usmerjevalnikom pogovarjajo po zraku, to pomeni, da je polovica zmogljivosti podaljševalnika uporabljena za prenos podatkov od usmerjevalnika. Tako je za širjenje omrežja na voljo le še druga polovica zmogljivosti podaljševalnika. Ko v enačbo vstavimo še dejstvo, da do podaljševalnika ne pride pretirano močan signal, čudežnih hitrosti ne gre pričakovati. Ključna lastnost teh naprav je torej le podaljšanje dometa omrežja, ne pa tudi hitrosti. To opozorilo je predvsem na mestu zato, ker tudi pri podaljševalnikih izdelovalci ne skoparijo z oznanjanjem teoretičnih hitrosti na embalažah. Tako se na vseh škatlah nekje vidi številka 300 Mb/s, ki s stvarnostjo seveda nima nobene veze.

Drugo, kar je treba vzeti v zakup, je to, da so si domovanja zelo različna. Morda gre za očitno resnico, a je to treba poudariti predvsem zato, ker bi bilo nemogoče objektivno oceniti delovanje posameznega podaljševalnika. Vse meritve smo sicer opravili v enem stanovanju, a to še ne pomeni, da se bo v drugačnem tlorisu podaljševalnik obnašal enako. Sestava sten, njihova količina, vrsta oken, vrat in tal so spremenljivke, ki lahko močno vplivajo na domet brezžičnega signala. Predvsem so velike ovire železobetonske stene, ki v kombinaciji z večnadstropnimi hišami hitro pomenijo majhen domet. Prav tako so postala pomembna okna, saj so nekatera novejša premazana s filmom, ki vsebuje kovine, te pa ovirajo domet omrežij. Postavitev podaljševalnika je tako pogojena z že obstoječim signalom, saj je postavitev na mesto, kjer je signala komaj kaj, brez učinka.

Kako smo preizkušali

Podaljševali smo omrežje usmerjevalnika Asus RT-N66U Dark Knight, ki je na lanskoletnem preizkusu usmerjevalnikov dobil zlati Monitor. Gre za napravo, ki podpira standard n in 5 GHz omrežje ter ima tri zunanje antene. Na lanskem preizkusu se je izkazala tako s hitrostjo kot z dometom in v tokratnem primeru se je spopadala z dvema železobetonskima stenama. Kot rečeno, je pametno podaljševati le 2,4 GHz omrežja, kar je v našem primeru olajšalo dejstvo, da 5 GHz omrežje ni premagalo prej omenjenih sten. Prav tako je le Buffalov podaljševalnik podpiral tudi 5 GHz omrežja, drugi so zaznali le tista pri 2,4 GHz.

Hitrosti smo preizkušali enako kot na preizkusu usmerjevalnikov. Na eni strani je bil stacionarni računalnik, ki je bil z usmerjevalnikom povezan prek kabla, na drugi strani pa smo hitrost merili s prenosnikom, ki je bil v omrežje povezan brezžično. Za merjenje smo uporabljali program Chariot, pri katerem moramo na obeh računalnikih pognati njegov odjemalec Endpoint. Tako lahko Chariot najde oba računalnika in med njima meri hitrost podatkov.

Prenosnik, s katerim smo merili hitrosti, je bil od usmerjevalnika oddaljen tri sobe. Šlo je za Dellov računalnik s 64-bitnimi sedmimi Okni in 4 GB pomnilnika. Na tej oddaljenosti je Dell kazal moč signala z eno od petih črtic, ki jih Okna izrišejo v opravilni vrstici. Ob uporabi podaljševalnikov je bilo tako pričakovati, da bodo Okna kazala boljši doseg in se bo število črtic večalo.

Kot kontrolni podatek smo tako izmerili še hitrost, ko je bil prenosnik brezžično povezan neposredno na usmerjevalnik, in namerili 4,657 Mb/s. Nato smo meritev ponovili še petkrat, pri čemer smo na enako mesto med usmerjevalnikom in prenosnikom priklopili podaljševalnik in tako podaljšali omrežje usmerjevalnika.

Podaljševalnike smo namestili v srednjo sobo. To pomeni, da so bili med obema železobetonskima stenama. Podatki so tako po omrežju potovali od usmerjevalnika skozi prvo steno do podaljševalnika in od tam še čez eno steno do prenosnika.

■ Buffalo WAE-300D-EU

Buffalova naprava ima med vsemi petimi največ funkcionalnosti. Edina je zmožna podaljševati omrežja pri 5 GHz in ima dva vhoda za kabel UTP. Prav tako je edina naprava, ki ni narejena za neposreden priklop v električno vtičnico, kar bo morda komu prišlo prav, saj moramo druge naprave priklopiti neposredno v vtičnico in je njihov položaj določen vnaprej. Buffalov podaljševalnik se v električno omrežje priklopi prek kabla in je v tem pogledu lahko malo bolj prilagodljiv, saj na razdelilniku ne zavzame preveč prostora.

Buffalov izdelek se najslabše obnese pri namestitvi, ki je po nepotrebnem zapletena in vsebuje zagon posebnega programa, ki nas s čarovnikom pelje po namestitvi. Koraki v čarovniku si sicer sledijo logično, a gre za katastrofalen uporabniški vmesnik, ki bo kakšnega manj veščega uporabnika zmedel. V primerjavi z drugimi konkurenti je šlo za daleč najbolj zapleten proces.

Ko smo Buffalovo napravo povezali z usmerjevalnikom, se je domet do prenosnika v Oknih ojačal na štiri od petih črtic. Temu je sledil tudi dvig hitrosti, ki je bil 8,438 Mb/s. Buffalo je tako podvojil hitrost in omrežje tako podaljšal, da je bilo pokrito celotno stanovanje. Slednje smo preverjali tako, da smo na najbolj oddaljeni točki preverili obstoj omrežja, ki se brez podaljševalnikov do tja ni prebilo. Omrežje so po vsem stanovanju podaljšali vsi konkurenti.

Buffalo WAE-300D-EU

Podaljševalnik omrežja.

Prodaja: www.pchand.si.

Cena: 50 EUR.

✓    Ni potrebna namestitev neposredno na električni vtič.

✗    Zapletena namestitev.

■ D-Link DAP-1320

D-Linkova naprava je na tokratnem preizkusu edina brez omrežnega izhoda in tako namenjena zgolj brezžičnim povezavam. To, da ni vhoda UTP, ni vplivalo na nastavitev, ki je potekala prek čarovnika, in težav ni bilo. Po namestitvi se je omrežje podaljšalo na štiri črtice in D-link je omogočal drugo najhitrejšo hitrost, kar je v kombinaciji z ugodno ceno dober rezultat. Največja pomanjkljivost je tako to, da ni omrežnega vhoda, ki ga imajo tudi cenejši konkurenti.

D-Link DAP-1320

Podaljševalnik omrežja.

Prodaja: www.xenya.si.

Cena: 40 EUR.

✓    Hitrost.

✗    Ni omrežnega vhoda.

■ Edimax EW-743RPn

Medtem ko so druge naprave na tokratnem preizkusu približno enako velike, je Edimaxov podaljševalnik zelo majhen. Gre za napravo, ki komajda prekrije električni vtič in je iz tega razloga zelo nevpadljiva. Na levi stranici najdemo vhod za omrežni kabel, na dnu pa je stikalo za vklop in izklop. Prednja stranica pozna pet utripajočih led luči, ki bi znale biti nadležne, tako da bo črni električni lepilni trak morda potreben za njihovo prekritje. Sama namestitev je zelo lahka, saj nas v škatli pričaka listek z naslovom, kamor usmerimo brskalnik, in že se znajdemo pred čarovnikom, ki nas pelje po namestitvenem procesu. Vse postorimo v treh korakih in že bomo imeli podaljšano omrežje.

Edimax je signal ojačal na tri od petih črtic in hitrost zvišal na 7,653 Mb/s. Tako se je znašel na predzadnjem mestu, a nikakor ne gre za slabe rezultate in je glede na majhnost presenetil.

Edimax EW-743RPn

Podaljševalnik omrežja.

Prodaja: www.conrad.si.

Cena: 30 EUR.

✓    Majhnost, preprosta namestitev.

✗    Hitrost.

■ TP-Link TL-WA850RE

TP-Link tudi pri podaljševalniku ni mogel iz svoje kože in je svojo napravo opremil z močnimi modrimi diodami, ki v temi nadomeščajo disko luči. Prav tako so luči postavljene v krog in je težko razbrati, kaj točno nam hočejo povedati, in jih je po uspešni namestitvi najbolje prelepiti. Sicer pa gre za lično belo napravo, ki ima na dnu vhod za omrežni kabel in gumb za ponastavitev nastavitev.

Namestitev je tudi pri TP-Linku preprosta in čarovnik nas v nekaj korakih pripelje do podaljšanega omrežja. WA850RE je domet ojačal na 5 črtic in hitrost zvišal na zmagovalnih 10,629 Mb/s. To je bil najvišji rezultat na tokratnem preizkusu in ker gre za napravo z notranjimi antenami, je TP-Link presenetil.

TP-Link TL-WA850RE

Podaljševalnik omrežja.

Prodaja: www.Acord-92.si.

Cena: 30 EUR.

✓    Preprosta namestitev. Hitrost.

✗    Nič.

■ Netgear WN3000RP

Netgearova naprava je edina, ki ima dve zunanji anteni. To je pri tem izdelovalcu ponavadi znak dobrega dometa. Tako pet črtic v Oknih ni bilo presenečenje, a je nato razočarala hitrost. Z 7,285 Mb/s se je uvrstil na zadnje mesto in resnično ne gre za napravo, ki bi lahko nosila Netgearovo ime. Sama namestitev je bila preprosta in podobna preostalim konkurentom, saj nas po posameznih korakih vodi čarovnik. Pri vseh napravah, razen Buffalovem podaljševalcu, je razveseljivo tudi to, da za namestitev nismo potrebovali priloženih omrežnih kablov. Vse je bilo mogoče postoriti kar z brezžično povezavo s podaljševalnikom in čarovnikom, ki nam je pomagal v brskalniku. Namestitev na vseh podaljševalnikih lahko olajša še gumb WPS, ki namestitev naredi še bolj prijazno.

Netgear WN3000RP

Podaljševalnik omrežja.

Prodaja: www.conrad.si.

Cena: 60 EUR.

✓    Zunanje antene, preprosta namestitev.

✗    Hitrost.

In zmagovalec je …

Cen doslej nismo izpostavljali, saj so si rezultati zelo blizu, tako se na koncu lahko odločimo le na podlagi cene. Za 60 evrov je najmanj pokazala Netgearova naprava, ki je glede na velikost in dostavljeno hitrost ponudila premalo. 50 evrov vredni Buffalo se sicer izkaže z nekaj več funkcionalnosti, a ga drži nazaj zapletena namestitev in povprečna hitrost. Pri tridesetih evrih pa se znajdemo, če izbiramo med Edimaxom in TP-Linkom, kjer ima glede na rezultate prednost slednji, saj je dostavil najvišjo hitrost. Edimaxu je v prid  še majhnost, saj tudi na vtiču vzame malo prostora, a je razlika s TP-Linkom tako majhna, da je komaj vredna omembe.

TP-Linkov podaljševalnik je zanimiv še zato, ker je edina naprava na preizkusu, ki je omrežje podaljšala tako, da je bilo ime omrežja enako tistemu, ki ga je oddajal usmerjevalnik. Drugi konkurenti so »svoje« podaljšano omrežje preimenovali. Seveda lahko omrežje preimenujemo po svoje in ga poimenujemo tako,  kot je ime omrežju usmerjevalnika, a tu zna priti do motenega delovanja. Na to že privzeto opozarja Netgearova naprava in podobne izkušnje imamo, ko smo skušali brezžično podaljševati omrežje z dvema usmerjevalnikoma. Po drugi strani pa je treba reči, da v dveh dneh uporabe TP-Linkovega podaljševalnika težav ni bilo. Sicer pa ostaja opozorilo, da je podaljšano omrežje bolje poimenovati po svoje in se nanj priklapljati, ko smo zunaj dosega glavnega omrežja.

Za konec povejmo še, da smo vse podaljševalnike uporabljali po nekaj dni in jih bremenili tudi z več povezavami (beri: torrenti) in težav s sesedanjem ni bilo. Kako se obnesejo ob daljši rabi, sicer ne vemo, a je že ta podatek zelo vzpodbuden.

Če v kateri izmed domačih sob trpite za slabo pokritostjo, vam 30 evrov prinese boljši signal in višje hitrosti. Le pozabite na to, da bodo v kleti enake hitrosti kot v neposredni bližini usmerjevalnika.

Rezultati testa [PDF]

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentarji

Floki123 | 10.3.2014 | 13:24

Super članke, čeprav sem mislil, da boste kaj napisali tudi o možnosti uporabe (starejših ali ne več v uporabi) navadnih routerjev, za ta namen.

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki