Od VisiCalca do Excela

Objavljeno: 27.2.2006 18:23 | Kategorija: Zgodovina | Revija: Februar 2006

Dobrega četrt stoletja dolga zgodovina elektronskih preglednic je polna nenadnih preobratov, pravdanja, zamujenih priložnosti in velikih uspešnic, ki se jim lahko tudi precej zahvalimo za to, da so dandanes osebni računalniki tako razširjeni.

Avtorji prvih urejevalnikov besedil so imeli razmeroma lahko delo, saj jim pisanja ni bilo treba izumljati na novo, temveč so samo povezali pisalni stroj, računalniški pomnilnik in tiskalnik. Za razliko od njih so bili avtorji prvih računalniških preglednic bliže pravim izumiteljem, saj so iznašli povsem nov pristop k računanju.

Prazgodovina preglednic

Preglednice (spread sheet) na papirju so že dolgo uporabljali v računovodstvu. Vendar prvi računovodski programi niso bili videti kot preglednice, nekoliko zato, ker so jih uporabljali na računalnikih, ki pogosto še monitorjev niso imeli, nekoliko pa zato, ker se sprva nihče ni spomnil, da bi lahko tako delovali.

Prvi je prišel na zamisel o elektronski preglednici Richard Mattessich, profesor na kalifornijski univerzi Berkeley, in jo teoretično opisal leta 1961. Prednost elektronske preglednice je predvsem v njeni interaktivnosti, saj s spreminjanjem posameznih podatkov, recimo stroškov ali cene, takoj vidimo, kako se bo spreminjal zaslužek. Mattessicheva zamisel sicer ni ostala neopažena, a računalniki takrat še niso bili zreli za elektronske preglednice. V začetku šestdesetih let so bili še vedno zelo dragi in večinoma sploh niso delovali interaktivno, temveč je uporabnik najprej vnesel podatke, počakal, da so prišli na vrsto za obdelavo, in prišel po izpise.

Med zgodnjimi pionirji sta bila tudi v Kanadi živeča Rene Pardo in Remy Landau. Leta 1969 sta naredila programski jezik LANPAR (ime je sestavljeno iz prvih treh črk priimkov obeh avtorjev, pomeni pa tudi LANguage for Programming Arrays at Random), s katerim je bilo mogoče podobno kakor s preglednicami preračunavati poslovne podatke. V začetku sedemdesetih let so ga za načrtovanje poslovnih izidov uporabljala nekatera velika ameriška podjetja, recimo General Motors in AT&T. A tudi LANPAR je bil elektronska preglednica bolj po svojem notranjem ustroju kakor po načinu rabe ali zunanjem videzu in čeprav je silno pohitril preračunavanje poslovnih rezultatov, je bilo na prvo "pravo" elektronsko preglednico treba počakati še celo desetletje.

Pionirji elektronskih preglednic v spletu

Rene Pardo (LANPAR): www.renepardo.com

Dan Bricklin (VisiCalc): www.bricklin.com

Bob Frankston (VisiCalc): www.frankston.com

Mitch Kapor (Lotus 1-2-3): www.kapor.com

Adam Bosworth (Quattro): www.adambosworth.net

VisiCalc

Legenda, ki je morda resnična ali pa tudi ne povsem, pravi, da je moral nekega lepega pomladnega dne leta 1978 podiplomski študent na harvardski poslovni šoli Daniel Bricklin narediti nalogo, katere del je bila tudi računovodska preglednica. Imel je dve možnosti - lahko bi se je lotil ročno na klasični "papirnati" način ali pa bi moral v veliki šolski računalnik najprej vnesti podatke, počakati, da pridejo na vrsto za obdelavo, in priti po izpis (ter po možnosti ugotoviti, da se je pri vnosu kje zmotil in vajo ponoviti). Nobena mu ni bila pretirano všeč in čeprav je nazadnje moral uporabiti eno od njiju, je začel takrat razmišljati o tem, da bi lahko bila tudi lažja pot.

V glavi se mu je začela prikazovati nekakšna interaktivna tabela, v katero bi lahko vpisoval in v njej spreminjal podatke, rezultati pa bi se samodejno preračunavali. Med poletnimi počitnicami na otoku Martha's Vineyard se je odločil, da se bo zamisli zares lotil in jeseni tistega leta je že imel v basicu narejen prvi delujoči prototip s petimi stolpci in 20 vrsticami. Vendar Bricklin očitno ni bil prav vešč programer in je za pomoč prosil Boba Frankstona, ki je na podlagi Bricklinovega prototipa izdelal prvo elektronsko preglednico.

Bob Frankston (stoji) in Dan Bricklin, soavtorja prve elektronske preglednice (Foto Louis Fabian Bachrach)

V igro je tedaj vstopil Daniel Fylstra, urednik pri računalniški reviji Byte Magazine, in v programu, s katerim sta se ukvarjala Bricklin in Frankston, zaslutil možnost za zaslužek. Predlagal je, da razvijeta program za takrat zelo priljubljeni Apple II. Rečeno, storjeno in januarja 1979 sta Bricklin in Frankston ustanovila podjetje Computer Arts Corporation, v katerem sta program razvijala, maja pa je Fylstrovo podjetje Personal Software kot založnik v Bytu že začelo oglaševati program VisiCalc.

VisiCalc je okrajšava za visible calculator, kar bi lahko prevedli kot vidno računalo. Prvo predstavitev za računalniške revije so imeli maja 1979 na računalniškem sejmu v San Franciscu, javno pa so ga prvič predstavili naslednji mesec na računalniški konferenci v New Yorku. Eden redkih, ki je že na teh prvih predstavitvah prepoznal pravo vrednost programa, je bil Ben Rosen, ki je nekaj let pozneje sodeloval pri ustanovitvi Lotusa. Julija 1979, še preden je bilo program mogoče kupiti, je zapisal: "Težko si je predstavljati resnega uporabnika osebnega računalnika, ki ne bi imel - in redno uporabljal - VisiCalca."

Skrivnost uspeha VisiCalca in vseh poznejših preglednic se skriva v tem, da omogoča programiranje uporabnikom, ki se jim o programiranju še sanja ne in pravzaprav sploh ne vedo, da to počno. Pred elektronskimi preglednicami je bilo treba pri preračunavanju podatkov vse sproti sprogramirati, v VisiCalcu pa je uporabnik samo vpisoval podatke in formule, za vse drugo je v ozadju skrbel program.

Prvih pet uporabnikov je VisiCalc 1.35 dobilo avgusta, zares pa so začeli tržiti različico 1.37 oktobra 1979. Program je hitro postal velika uspešnica in prvi tako imenovani "morilski" program (killer application), program, zaradi katerega se je podjetniku splačalo kupiti osebni računalnik. Nad prvimi Appli in kar je še bilo takrat cenovno dostopnih malih računalnikov so se namreč navduševali predvsem računalniški zanesenjaki.

VisiCalc je v primerjavi s sodobnimi preglednicami sicer videti hudo špartansko, a že takrat je bilo mogoče z njim izračunati pravzaprav vse tisto, kar še danes potrebuje povprečen uporabnik. O spretnosti takratnih programerjev verjetno pove vse že podatek, da je imel samo 27 kilobajtov. Tu objavljena zaslonska slika programa v stisnjenem zapisu tif ima 10 Kb več!

VisiCalc so kmalu priredili za tako rekoč vse druge takratne računalnike, leta 1981 tudi za PC. Vsega skupaj so jih prodali okoli milijon izvodov, nato pa zaspali na lovorikah. Prve težave so nastale, ker so VisiCalc razvijali predvsem za Apple II, ki je bil takrat že v zatonu. Nato so se še skregali med seboj in septembra 1983 je založnik VisiCorp (tako se je preimenoval Personal Computers) tožil Software Arts, kar niso pravočasno naredili izboljšane različice za PC. Naslednje leto se jim je sicer nekako uspelo poravnati, a veselja je bilo medtem že konec, kajti pojavili so se prodornejši tekmeci z Lotusovim 1-2-3 na čelu. VisiCalc je nato pristal pri Lotusu in ta ga je 1985 tudi uradno nehal tržiti.

VisiCalc za DOS

Reklama za VisiCalc iz leta 1979

Vse o VisiCalcu

Na Bricklinovi spletni strani www.bricklin.com boste našli obširen zgodovinski zapis o VisiCalcu, skupaj z brezplačno različico za PC iz leta 1981.

Množica preglednic

VisiCalc ni bil dolgo sam. V podjetju Sorcim (nazaj napisani Micros) so, recimo, leta 1980 naredili SuperCalc. Context MBA iz leta 1981 je bila prva preglednica z vgrajenim orodjem za risanje grafikonov, a je delovala le na obskurnem operacijskem sistemu Pascal P System.

Leta 1982 je Microsoft začel prodajati MultiPlan, sprva za operacijski sistem CP/M, kmalu pa še za DOS, Apple II, Commodore 64 in številne druge. Na prvi pogled je bil precej podoben VisiCalcu in ga je v nekaterih pogledih celo prekašal, a se mu po priljubljenosti ni približal. Za razliko od VisiCalca in večine poznejših programov je imel, recimo, oštevilčene tako vrstice kakor tudi stolpce. Prva celica tabele, ki je bila pri drugih programih označena kot A1, je bila pri MultiPlanu R1C1. Nič nenavadnega, da programu ni uspelo

Elektronskih preglednic je bilo v tistih pionirskih časih še veliko. Ko so leta 1982 v reviji Personal Computing preizkušali elektronske preglednice, so jih obdelali kar 18.

Multiplan, različica za Commodore 64

O patentih in tožbah

Dandanes marsikoga preseneti podatek, da VisiCalca niso patentirali, saj si ni težko predstavljati, kako bogati bi bili lastniki patenta za program, ki je nameščen v tako rekoč vsakem računalniku in brez katerega si dandanes pravzaprav skoraj ne moremo več predstavljati poslovanja. Avtorji VisiCalca na patent seveda niso pozabili, a v tistih časih, konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, so le redko priznali patent za računalniški program. Te so namreč imeli za nekakšne matematične postopke, teh pa, kot naravnih zakonov, recimo težnosti, ni mogoče izumiti, temveč samo odkriti in jih zato tudi ni mogoče patentirati.

Patentni odvetnik, ki so ga najeli pri Personal Software, je menil, da imajo samo okoli 10 % možnosti, da jim patent priznajo, pa čeprav so nameravali kolikor se je le dalo zakriti njegovo programsko naravo in ga predstaviti kot napravo. Ker patentni postopek ni poceni, so se na koncu odločili, da programa pač ne bodo patentirali, temveč samo avtorsko zaščitili.

Poleg tega sprva niso sprevideli, kakšno revolucijo bo elektronska preglednica povzročila. Ko se je to čez nekaj let z vzponom osebnih računalnikov začelo jasneje kazati, pa je bilo za patent že prepozno.

Elektronsko preglednico oziroma njen način delovanja sta že leta 1970 nameravala patentirati Pardo in Landau, avtorja programskega jezika LANPAR, a jima to sprva ni uspelo. Šele po dolgem tožarjenju so jima leta 1982 končno priznali patent, katerega bistvo je, če pošteno poenostavimo, hkratno preračunavanje vseh celic v preglednici. Pred elektronskimi preglednicami je bil namreč postopek drugačen - če smo spremenili en podatek, recimo stroške izdelka, in je to vplivalo na več rezultatov, recimo mesečni in letni prihodek, je bilo treba najprej na novo izračunati mesečni prihodek in nato še letnega. Pri elektronskih preglednicah je oboje opravljeno v enem koraku.

Pardo in Landau sta, opremljena s patentom, leta 1989 tožila Lotus, a na koncu po sedmih letih pravdanja tožbo izgubila.

Lotus 1-2-3

Leta 1980 je bil v Personal Software nekaj mesecev zaposlen Mitchell Kapor. Ko se je hotel osamosvojiti, se je znašel v zagati. Podpisati bi namreč moral pogodbo, da ne bo razvijal konkurenčnih programov, ravno to pa je nameraval narediti. Zato je odgovornim pri Personal Software vnaprej pokazal program, ki ga je razvijal, in jih prosil, naj ga izvzamejo iz pogodbe. Pri Personal Software so ocenili, da Kaporjev program ni konkurenčen VisiCalcu, in se s tem strinjali. Ne bi se mogli bolj motiti, kajti iz programa, ki so ga tako slabo ocenili, je v kratkem nastal legendarni Lotus 1-2-3, eden najbolje prodajanih programov vseh časov.

Mitch Kapor je leta 1982 skupaj z Jonathanom Sachsom in denarjem že omenjenega Bena Rosena ustanovil Lotus in januarja 1983 izdal Lotus 1-2-3 za PC. Ime 1-2-3 naj bi pomenilo trojno naravo programa, ki ni bil samo elektronska preglednica, marveč tudi urejevalnik besedil in zbirka podatkov, pa čeprav sta bili slednji dve lastnosti bolj ali manj neuporabni.

Lotus 1-2-3 je bil precej podoben VisiCalcu, zato uporabniki niso imeli težav pri prehodu. Poleg tega je bil tudi prijazen do uporabnika, saj je bil eden prvih, če ne sploh prvi program s "pametno" pomočjo. S pritiskom na tipko F1 je uporabnik dobil navodila za tisti del programa, v katerem je takrat bil.

Za razliko od VisiCalca mu je bil že priložen program za izdelavo grafikonov, pa tudi matematični pogon v ozadju je bil naprednejši. Imel je tudi večjo preglednico, kar je bila v tistih pionirskih časih pomembna tržna prednost. VisiCalc je imel 64 stolpcev in 254 vrstic, 1-2-3 pa 256 stolpcev in 2048 vrstic.

Ker je bil zmogljivejši od tekmecev, je kmalu zavladal na trgu. V poznejših različicah je postal 1-2-3 še zmogljivejši. Dodali so mu makro programe in možnost nadgradnje, iz tega pa se je razvila prava mala industrija dodatkov za 1-2-3.

Lotusu 1-2-3 lahko pripišemo tudi veliko zaslug za uspeh pecejev, zlasti v poslovnem okolju. Dopise je bilo mogoče pisati tudi s pisalnim strojem, poslovanja pa si brez elektronske preglednice kmalu ni bilo več mogoče predstavljati.

Lotus 1-2-3 je bil vrsto let najbolj priljubljena elektronska preglednica.

V drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja Lotus 1-2-3 ni imel pravega tekmeca, imel pa je kup posnemovalcev. Patentiranje programov še ni bilo moderno in čeprav se že takrat izvirnih programskih vrstic ni smelo kar prepisovati, se je marsikateri nadobudni programer odločil posnemati zunanji videz programa in zmogljivosti. Tako je na primer leta 1985 Arthur Hu napisal The Twin, ki že po imenu ni skrival podobnosti.

Pri Lotusu so Dvojčkovega založnika, Mosaic Software, tožili in tožbo tudi dobili, a predvsem zaradi slabe obrambe. Ko so se namreč kmalu zatem lotili Borlandovega Quattra Pro, je sodnik presodil, da ni nič narobe, če kdo uporabi enake ukaze ali bližnjice s tipkovnico. Še posebej, ker je že 1-2-3 marsikaj "prepisal" od VisiCalca.

V Lotusu so nato začeli delati napake. Najprej so, še za DOS, naredili Symphony, nekakšno v pisarniški paket razširjeno različico 1-2-3, ki ni doživela želenega uspeha, nato pa v začetku devetdesetih let stavili na napačnega konja, OS/2, in zanemarili razvoj različice za Okna. To jih je kmalu drago stalo. Lotus 1-2-3 sicer kot del Lotusove pisarniške zbirke SmartSuite še vedno živi, kakšnega omembe vrednega vpliva pa že dolgo nima več.

Lotus 1-2-3 je že znal risati grafikone.

Javelin

Elektronske preglednice so si bile, in so si pravzaprav še vedno, med seboj vse precej podobne. Bilo pa je tudi nekaj izjem. Ena takih je Javelin, ki mu pravzaprav le pogojno lahko rečemo preglednica, saj je imel tudi elemente zbirke podatkov, namenjen pa je bil predvsem naprednemu modeliranju in analizi podatkov. Leta 1985 je dobil vrsto nagrad za najboljši program, med drugim tudi po izboru ugledne revije InfoWorld. Na slovesni podelitvi na lasvegaškem sejmu Comdex je Bill Gates, razočaran, ker je Excel zasedel šele drugo mesto, besen zapustil dvorano. Kljub naprednosti, ali pa morda prav zaradi tega, Javelinu ni uspelo in je kmalu izginil s prizorišča.

Lotus Improv

Raziskave med uporabniki so pokazale, da je ena izmed večjih težav elektronskih preglednic njihova nepreglednost. Vse celice so namreč videti enake in na prvi pogled ni mogoče vedeti, ali je v njih vhodni podatek, formula za preračunavanje, vmesni ali končni rezultat. Pri Lotusu so zato leta 1986 začeli razvijati napredno elektronsko preglednico Improv, ki je odpravila marsikatero od teh težav.

V osnovni preglednici so bili na primer samo vhodni podatki, ki poleg tega niso bili označeni z oznakami celic, temveč so imeli imena (stroški, prodaja ...), s katerimi se je potem tudi računalo (prihodek = prodaja - stroški). Poleg tega je imel program še vrsto naprednih zmožnosti, od katerih so nekatere, recimo vrtilne tabele, šele veliko pozneje uvrstili v Excel.

Lotus Improv je pravzaprav nadaljeval delo, ki ga je zastavil že Javelin, in je bil prav tako namenjen predvsem napredni poslovni in finančni analizi podatkov. Najprej so februarja 1991 izdali različico za računalnike NeXT in bili z njo precej uspešni, kolikor je pač mogoče uspeti na sicer dobrem, a tržno povsem neuspešnem računalniku.

Leta 1993 so naredili še različico za Okna, a ni dosegla želenega uspeha. Izkazalo se je, da je program preveč drugačen za uporabnike, vajene klasičnih preglednic, poleg tega pa je še neposredno tekmoval z 1-2-3, zaradi česar so ga pri Lotusu načrtno zanemarjali. Računalniki NeXT so sredi devetdesetih dokončno propadli in v Lotusu so aprila 1996 vrgli puško v koruzo.

Na ruševinah Improva je nastalo nekaj bolj ali manj podobnih programov za finančno analizo in modeliranje, na primer Quantrix Modeler, ki jih uporabljajo še zdaj, a to že ni več zgodovina.

Lotus Improv ni imel vnaprej oštevilčenih stolpcev in vrstic.

Quattro Pro

Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja so si v Borlandu sklenili odrezati svoj kos pregledniške pogače in lotili so se razvijanja programa s šaljivim delovnim imenom Buddha. Program naj bi namreč "zavzel Lotusov položaj", torej prevzel prvo mesto med elektronskimi preglednicami. Program so leta 1988 izdali kot Quattro, kar je prav tako šala na račun Lotusa 1-2-3, saj v italijanščini pomeni 4.

Program sta razvijala Adam Bosworth (pozneje je pri Microsoftu razvijal XML, danes pa je eden vodilnih v Googlu) in Lajos Frank, a očitno ne najuspešneje, kajti prvemu Quattru ni uspelo zavzeti Lotusovega položaja.

Zaradi tega so pri Borlandu že leta 1990 z drugo ekipo razvili zmogljivejši Quattro Pro. Program je imel, da bi bil za uporabnike prehod čim lažji, na menujih ukaze razporejene enako kot 1-2-3, a nad tem v Lotusu seveda niso bili niti najmanj navdušeni. Na prvi stopnji je dal sodnik prav Borlandu, a se Lotus s tem ni sprijaznil in tožba je po več letih pristala na ameriškem vrhovnem sodišču, tam pa se sodnikom ni uspelo odločiti. Štirje so bili za Borland, štirje za Lotus, en se je vzdržal in obveljala je odločitev nižjestopenjskega sodišča.

Quattro Pro za DOS je bil zelo zmogljiv program in v naših krajih je imel veliko zvestih uporabnikov. Tudi pisec tega prispevka ga je uporabljal raje kot Lotusovo preglednico. Bil je na primer prvi, ki je imel več z zavihki označenih preglednic. Imel je največje preglednice, z milijon vrsticami in 18.276 stolpci (Excel je imel na primer "samo" 65.536 vrstic in 256 stolpcev). Quattro Pro se je tudi zelo dobro izkazal pri risanju nekaterih naprednejših vrst grafikonov, zato je bil priljubljen v naravoslovno-raziskovalnih krogih.

Podobno kakor za 1-2-3 so bila tudi za Quattro Pro usodna Okna. Začelo se je sicer obetavno in Quattro Pro for Windows, izdali so ga septembra 1992, je prinesel nekaj za tiste česa prav revolucionarnih novosti. Bil je na primer prvi, pri katerem je bilo mogoče enostavno povezati celice različnih preglednic. Elektronska preglednica je tako postala trirazsežna. Bil je tudi prvi večji okenski program s priročnim menujem, torej tistim, ki ga prikličemo s klikom na desno tipko miške.

Težave so nastale, ko so dotlej samostojne programe začeli združevati v pisarniške komplete. Uporabnike, ki so do takrat pogosto uporabljali urejevalnik besedil enega in preglednico drugega izdelovalca, so s tem prisilili, da so se odločili za en sam pisarniški paket.

V Borlandu so leta 1993 naredili Borland Office z WordPerfectom in Quattro Projem v glavnih vlogah, a brez posebnega uspeha. Leta 1994 so paket prodali Novellu, a se je že v nekaj mesecih izkazalo, da je boj z Microsoftovo Pisarno dokončno izgubljen. Novell je nato vse skupaj prodal Corelu in tam v okviru paketa WordPerfect Office tudi Quattro Pro še vedno živi, a podobno kot Lotus 1-2-3 ostaja globoko v Excelovi senci.

Prednja stran škatle preglednice Quattro Pro za DOS

Excel

V Microsoftu so že leta 1982 naredili preglednico MultiPlan in bili z njo na računalnikih z operacijskim sistemom CP/M precej uspešni. Ker MultiPlan na drugih računalnikih ni bil uspešen, so začeli razvijati nov program, ki bi se lahko uspešno meril z Lotusovim 1-2-3. Leta 1985 so za Applove Mace naredili prvi Excel, dve leti zatem pa še različico za Okna.

Za razliko od Quattra Pro, ki je imel pravne težave zaradi podobnosti z Lotusom, je imel Microsoftov Excel težave, ker je že bil neki drug program z enakim imenom. V Microsoftu so zato morali vedno uporabljati ime Microsoft Excel, poskušali pa so vpeljati tudi skrajšano ime XL, a se, razen na programski ikoni, ni nikoli prijelo.

Excel sicer ni bil prva elektronska preglednica z grafičnim uporabniškim vmesnikom, je pa prvi uporabniku omogočil izbiro pisav in druge naprednejše načine oblikovanja. Bil je tudi prvi, ki je znal pametno preračunavati formule, in je preračunal samo tiste, za katere je uporabnik spremenil vhodne podatke. Do takrat so namreč elektronske preglednice od časa do časa ali na uporabnikov ukaz preračunale vsa polja, to pa je bilo zlasti pri večjih preglednicah seveda precej potratno in zamudno.

Excel je blestel tudi pri risanju grafikonov in bil na sploh zelo zmogljiva elektronska preglednica, a Lotus 1-2-3 in Quattro Pro je dokončno ugnal šele po letu 1993, ko so ga skupaj z Wordom in PowerPointom združili v Microsoft Office in zavladali na trgu pisarniških paketov.

V Excelu je bilo mogoče spreminjati pisave in različno oblikovati preglednico.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki