Od AMD do Intela. In nič več.

Objavljeno: 30.10.2012 | Avtor: Miran Varga | Kategorija: Fokus | Revija: Oktober 2012

Začenjamo predstavitev posameznih razredov in arhitekture procesorjev, rezultate posameznih preizkusov in po posameznih modelih pa si bomo ogledali kasneje.

AMD APU, podnožje FM1

Procesorska oznaka APU pri družbi Advanced Micro Devices označuje kratico za Accelerated Processing Units, torej pospešene procesorje. Njihova posebnost je v tem, da je vanje poleg matematičnega dela, ki se ukvarja s tradicionalnimi procesorskimi ukazi, vgrajena še sredica, ki obdeluje grafične ukaze. Prav ste prebrali, vanje je vgrajeno pravcato grafično jedro, kakršnega najdemo na nekaterih grafičnih karticah Radeon tega izdelovalca. In to ne kakšno slabokrvno grafično rešitev, temveč je grafični srček Radeon serije 6000 pri zmogljivejših modelih na ravni zmogljivosti grafičnih kartic, ki stanejo med 40 in 50 evrov.

Procesorji AMD APU trenutno delujejo na podnožju FM1, ki bo očitno nadomestilo vsa starejša podnožja tega izdelovalca, saj je nanj AMD že preselil tudi nekatere modele starejših procesorjev Phenom II, ki jih na tokratnem preizkusu ni. Njihova zasnova je starejša od dveh let in se počasi, a zanesljivo poslavlja. So pa v AMDju svojo serijo modelov APU s kraticami poimenovali podobno kot nemški izdelovalec avtomobilov, saj so tej družini procesorjev trenutno na voljo modeli z oznakami A4, A6 in A8. V praksi to pomeni, da imamo opravka bodisi z dvojedrniki, trijedrniki ali štirijedrniki, ki imajo različne delovne takte osrednjega procesorja in različno zmogljivo grafično sredico. Razlikujejo se tudi po količini drugonivojskega predpomnilnika (od 1 do 4 MB), kar, kot bomo videli v nadaljevanju, znatno vpliva na njihove zmogljivosti. Nekateri boljši modeli premorejo še funkcijo samodejnega povišanja delovnega takta procesorskih sredic ob manjši toplotni obremenitvi. Termalna ovojnica procesorjev AMD APU se giblje med 65 in 100 W. To je, upoštevaje vgrajeno grafično sredico, zelo dober podatek in jih lahko označimo za energijsko učinkovite.

Sredice sodobnih procesorjev so po svoji površini precej majhne, kljub temu da se vanje selijo pomnilniški krmilnik, vse več predpomnilnika in celo grafična jedra.

S tem ko so pred leti v AMDju kupili izdelovalca grafičnih kartic ATI Technology, so si bržkone nevede rešili kožo. Danes podjetje izdeluje zmogljive grafične pospeševalnike, njihove nekoliko okrnjene sredice pa so integrirane tudi v procesorje iz družine APU. Tako so v te procesorje že vgrajene različne tehnologije za izboljševanje ter pospeševanje slike in videa, vgrajena podpora GPGPU pa hkrati pomeni, da znajo pospeševati vse ustrezno napisane aplikacije, ki jih je iz dneva v dan več (trenutno jih je že več kot 60). In to se pozna tudi v praksi, saj so sistemi, ki temeljijo na AMD APU, prav tako odzivni kot tisti s pregovorno zelo dobrimi procesorji Intel Core.

Osnovne plošče s podnožjem AMD FM1 so trenutno na voljo z dvema možnostma izbire glede sistemskega nabora. Čipovje A55 ponuja zgolj osnovno funkcionalnost in opremljenost, pri naboru A75 pa bomo našli vse najnovejše novotarije, kot so priključki USB 3.0 in podobne rešitve.

AMD FX, podnožje AM3+

AMD je pred letom dni predstavil novo mikroarhitekturo, imenovano Bulldozer, ki je znatno drugačna od sedanjih družin procesorjev s kodnimi oznakami K (zadnja je K10). V njej najdemo zmogljivejše procesorje, ki nadaljujejo poslanstvo modelov Phenom II, ki so tehnično in frekvenčno zadeli ob svoje meje. Procesorji FX so namreč na voljo kot 4-, 6- ali 8-jedrniki, skupno pa jim je to, da vsi gradijo na enaki sredici. Štirijedrniki in šestjedrniki so tako le namenoma "pohabljene" različice osemjedrnikov. S to potezo lahko AMD uporabi in proda tudi čipe, ki sicer niso prestali kakovostnega preizkusa za 8-jedrnike. V preteklosti je takšno poslovanje pomenilo precej drage procesorje, a so v AMDju našli rešitev. Poenostavitev arhitekturo obenem poceni in jo naredi dovzetno za rast. Osemjedrni FX-8150, ki je izdelan po 32-nm tehnološkem postopku, ima tako kar dve milijardi tranzistorjev, preseže pa delovni takt 4 GHz.

V AMDju so osemjedrnik enostavno razkosali in iz njega oblikovali 6- in 4-jedrne procesorje. Tako lahko tudi deloma poškodovani čipi še vedno predstavljajo povsem brezhibne procesorje in izdelovalcu prinesejo zaslužek.

Omenjena poenostavitev strukture procesorja pomeni, da so odpadle velike količine hitrega predpomnilnika L2 (vsi modeli imajo še vedno spoštljivih 8 MB nekoliko počasnejšega predpomnilnika L3), ki znatno pripomorejo k hitrosti izvajanja ukazov. Bolj boli to, da tudi hitri predpomnilnik L2 ni več dodeljen posamezni sredici, temveč si ga te delijo glede na potrebe izvajanja ukazov. Zato je tak procesor zgolj povprečen, če ga uporablja aplikacija, ki še ni slišala za paralelizem, oziroma ne zna izkoristiti večjega števila jeder. In takih programov in iger je danes na trgu, preprosto povedano, zelo veliko, a k sreči vsak dan manj. Takšne "nesposobne" aplikacije uporabljajo osemjedrnik kot štirigigaherčni eno- ali dvojedrnik okrnjene zasnove, zato tudi nekateri rezultati niso na ravni, ki bi ga morebiti pričakovali. In tega se jasno zavedajo tudi v AMD, a rešitev omenjene težave preprosto ni v njihovih rokah.

Procesorji AMD FX so tako namenjeni zahtevnejšim uporabnikom, ki od njih zahtevajo visoke zmogljivosti in jih bodo uporabljali z aplikacijami, ki znajo njihove mišice tudi v popolnosti izkoristiti (ne, igre to zvečine (še) niso). Procesorji so na voljo tudi v t. i. različici Black Edition, kar pomeni, da imajo odklenjene množilnike in tehničnim zanesenjakom (pa tudi vsem drugim) omogočajo enostavnejše navijanje. Zdi se skoraj neverjetno, a danes svetovni rekord po doseženi frekvenci v rokah drži prav AMDjev FX-8150, ki je kot doslej prvi in edini procesor prebil mejo 9 GHz, kar je zapisano celo Guinessovo knjigo rekordov.

Procesorje AMD FX velja uporabljati v osnovnih ploščah s podnožjem AM3+, delujejo pa tudi na nekaterih boljših ploščah s podnožjem AM3 in nadgradnjo strojne programske kode (BIOSa). Pri tem je pomemben predvsem napajalni del, saj imajo ti procesorji termalno ovojnico postavljeno med 95 in 125 W ter znajo ob polni obremenitvi, še posebej pa naviti, porabiti precej energije. Najbolje se razumejo s sistemskimi nabori zadnje generacije, torej s čipovji AMD 990FX, 990X in 970.

Intel Celeron in Intel Pentium, podnožje LGA1155

Najcenejši procesorji znamke Intel so modeli Celeron, ki so z uporabniki že celo večnost, saj ima to ime več kot desetletno zgodovino. Generacija Celeronov je arhitekturno naredila velik preboj naprej, saj se je iz tipično enojedrne družine uspelo izmuzniti celo nekaj primerkom dvojedrnih procesorjev. Tudi aktualni Celeroni temeljijo na ohromljeni arhitekturi Core, le z ustrezno prirezanimi krili, drugače pa to ostajajo procesorji za nezahtevno rabo, ki potrebujejo za delovanje nizke napetosti, pri tem pa porabljajo malo energije in oddajo malo toplote. Da niso prehitri in ne hodijo v zelje dražjim procesorjem, skrbijo nizki delovni takti, praviloma malo čez dva gigaherca, in manjša količina sekundarnega predpomnilnika, ki poskrbi, da se pri matematično zahtevnih opravilih ne izkažejo najbolje. Žal nam procesorjev Intel Celeron s sredico "Sandy Bridge" ni uspelo dobiti na test, prepričani pa smo, da se v praksi odrežejo slabše od procesorjev Pentium, ki v zadnjih letih že počasi prevzemajo njihovo poslanstvo.

Z imenom Pentium je Intel dodobra zapolnil zgodovino procesorjev v zadnjem desetletju, saj so ti modeli vedno veljali za dobro (in nekdaj tudi drago) izbiro. Danes predstavljajo spodnji srednji razred procesorjev, saj je procesorski gigant nadnje uvrstil še procesorje z imeni Core. Procesorji Pentium so danes dvojedrni primerki, ki se od procesorjev Celeron ločijo po nekaj višjih delovnih frekvencah jeder in večji količini predpomnilnika. Z vidika tehnologije temeljijo na predzadnji generaciji sredic Sandy Bridge, kar pomeni, da so energijsko zelo učinkoviti, imajo pa tudi vgrajeno grafično srce, ki je dovolj zmogljivo za pisarniško rabo. Prav po tem scenariju se še nekako najbolje obnesejo, čeprav bodo z njimi zadovoljni prav vsi manj zahtevni uporabniki.

Dobra stran manjšanja proizvodnega procesa in omejevanja zmogljivosti je vsekakor nizka poraba energije. To izdelovalcem procesorjev omogoča tudi uporabo preprostejših hladilnih rešitev (in dodatno varčevanje). Manj zmogljivi procesorji iz družin Celeron in Pentium so tako deležni nizkoprofilnega hladilnika, ki pa še vedno zelo dobro opravlja svoje delo.

Večina trenutno prodajanih procesorjev Celeron in Pentium je namenjena za uporabo v osnovnih ploščah s podnožjem LGA1155, saj se starejše rešitve, zasnovane na podobnem podnožju LGA1156, poslavljajo. Ker gre za cenovno ugodne procesorje, ki merijo predvsem na cenovno dostopne računalniške sisteme, jih velja uporabiti z navezo cenejših osnovnih plošč, opremljenih s sistemskima naboroma H61 ali H67. Prvi ima vse običajne funkcije, ki jih pričakujemo na plošči z letnico 2012, drugi pa dodaja še nativni vmesnik SATA3, podporo poljem RAID ter uporabo tehnologije Intel Clear Video Technology, a le, če jo vgrajeni procesor podpira. Iz generacije procesorjev Sandy Bridge so tudi plošče, opremljene s čipovji P67, a so precej dražje, predvsem zaradi podpore hkratnemu delovanju dveh grafičnih kartic na vodilih PCI Express. Takšna naveza sicer zahteva tudi zvrhano mero procesorske moči, zato za uporabo s procesorji Celeron in Pentium preprosto ni primerna. Poleg tega čipovje P67 iz neznanega razloga tudi ne podpira v procesor vgrajene grafične rešitve.

Intel Core i3, Core i5 in Core i7, podnožje LGA1155

S procesorji, imenovanimi Core, se v Intelu začne svet resnejšega računalništva. Danes je z nami že t. i. tretja generacija teh procesorjev, znanih pod kodnim imenom Ivy Bridge. V njej zaenkrat najdemo primerke procesorjev Core i5 in Core i7, procesorji Core i3 pa so trenutno na policah trgovin še iz druge generacije (Sandy Bridge). Zato se bomo osredotočili predvsem na prednosti, ki jih prinaša zadnja generacija procesorjev, torej Ivy Bridge. Gre za prvo družino procesorjev, ki je sestavljena iz t. i. 3D tranzistorjev. To je tudi prva večja razlika v arhitekturi, ki sicer močno spominja na predhodnike (jedra Sandy Bridge). Z novimi tranzistorji, ki so na začetku svoje poti in jasno nekoliko dražji od klasičnih, je Intelu uspelo bolje obvladati vklope in izklope teh drobnih delcev jedra ter tako bistveno bolje upravljati energijo. Novi procesorji so lahko kljub zavidljivim zmogljivostim tudi presneto varčni (toplotna ovojnica zmogljivega štirijedrnika je, denimo, postavljena pri vsega 77 W!). K ugodnejši porabi je dokaj prispevalo tudi krčenje proizvodnega procesa na vsega 22 nanometrov. To hkrati pomeni, da lahko na enako površino podjetje spravi še več tranzistorjev. In prav to je procesorski gigant tudi storil. A zanimivo je predvsem, čemu je Intel namenil dodaten prostor. Drži, nekaj je novih tehnologij, a medtem ko bi vsi pričakovali več predpomnilnika za še hitrejše delovanje, večji del sredice zaseda nova v procesor integrirana grafična rešitev Intel HD Graphics 2500 oziroma HD Graphics 4000 (slednjo najdemo le v zmogljivejših modelih). Ta je do neke mere sposobna tekmovati z rešitvami AMD APU, a jo v igrah rešujejo predvsem zmogljivosti samega procesorja. Toda bolj kot podpora grafični knjižici DirectX 11 in njenim možnostim naprednega prikaza razveseljuje predvsem podpora tehnologiji GPGPU, kar pomeni, da zna zdaj tudi v Intelova grafika HD Graphics 4000 računati kot procesor in mu lahko priskoči na pomoč pri matematičnih opravilih.

Prerez vsebine procesorske sredice "Ivy Bridge". Grafični del jedra zaseda že toliko prostora kot štiri jedra za izvajanje matematičnih operacij.

Tehnološki napredek je poskrbel za resnično visoke delovne takte, ki jih za krajši čas še dodatno poveča tehnologija Turbo Boost 2.0. Žal Intel ostaja pri praksi zaklepanja množilnikov procesorjev, odklenjeni so le na redkih primerkih, ki jih prepoznamo po črki "K" v imenu, zato si prav velikih brezplačnih pohitritev ne gre obetati. Roko na srce pa jih ti procesorji, ki postavljajo trenutne hitrostne standarde na trgu, niti ne potrebujejo. Odlika teh procesorjev je tudi hitro (de)kodiranje, bodisi videa ali gesel, in opravljanje drugih matematično zahtevnih nalog.

Z novo generacijo procesorjev je Intel predstavil tudi nove sistemske nabore. Novincem sta namenjena predvsem dva: cenejši Intel Z75 Express in zmogljivejši Intel Z77. Veseli nas, da so se pri procesorskem gigantu vendarle odločili ohraniti podnožje LGA1155, saj smo bili v preteklih letih prav razočarani nad tem, da je vsaka nova generacija procesorjev praktično zahtevala tudi menjavo osnovne plošče. Vrnimo se k naboroma Z75 in Z77. Oba v navezi z najnovejšimi procesorji ponujata podporo tehnologijam, kot sta Intel Turbo Boost Technology 2.0 in Intel Hyper-Threading Technology, ki skrbita za kar najvišje "grobe" zmogljivosti procesorja. Veliko dela je bilo opravljenega na področju varčevanja z energijo, zato se novi sistemi hitreje zaženejo, pa tudi v stanju mirovanja porabijo manj energije. Oba sistemska nabora podpirata zelo dobrodošlo novotarijo po imenu Intel Wireless Display (Intel WiDi), ki uporabnikom omogoča brezžično pošiljanje vsebin na sodobne zaslone televizorjev in monitorjev. Kljub uporabi v procesor integrirane grafike lahko na plošče, opremljene z enim izmed omenjenih sistemskih naborov, priključimo do tri zaslone.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki