Nova generacija spleta

Objavljeno: 24.9.2004 15:30 | Avtor: Aleksej Jerman Blažič | Kategorija: Programer | Revija: Oktober 2004

Spletne storitve (web services) predstavljajo hitro prodirajočo in obetavno tehnologijo, ki bo vzporedno z okoljem, kjer interakcija prek omrežij sloni predvsem na ročnem posegu, vzpostavila infrastrukturo za samodejno razpršeno obdelavo podatkov. Osnovni primeri se danes vrtijo okoli poslovne rabe, kot je iskanje in vzpostavljanje različnih poslovnih procesov in interakcij, čeprav je nabor praktične rabe dejansko zelo širok.

Osnovna ideja svetovnega spleta sloni na tehnologiji izmenjave informacij prek spodaj ležeče komunikacijske infrastrukture - interneta. Spletne storitve prvotni namen nadgrajujejo z izmenjavo nabora informacij - ne samo vsebinske narave, temveč tudi kot navodila za obdelavo podatkov. Na ta način lahko združujemo namenske in geografsko razpršene programe med seboj prek standardiziranih vmesnikov in navodil za interakcijo. Še več, proces povezovanja in izvajanja operacij je lahko popolnoma avtomatiziran, saj spletne storitve prinašajo eno ključnih novosti za opisovanje in registracijo storitev.

Splet sloni na univerzalno določeni sintaksi, ki naj bi jo razumel sleherni sistem. Hipertekstovni označevalni jezik (HyperText Markup Language, HTML) je zakoličil semantične temelje opisa prek interneta potujoče vsebine. Spletne storitve izkoriščajo identičen koncept, le da je jezik HTML zamenjala razširjena izpeljanka označevalnega jezika (eXtensible Markup Language, XML).

XML je le semantično sredstvo za izmenjavo informacij ali vsebin, arhitektura spletnih storitev pa je dejansko bolj kompleksna. Poleg semantike predstavljajo temeljne gradnike še komunikacijski protokol - poenostavljen predmetni protokol za dostop (Simple Object Access Protocol, SOAP), opisni jezik - jezik za opis storitev (Web Services Description Language, WDSL) in imenik - imenik za objavljanje in iskanje storitev (Universal Description, Discovery and Integration registry, UDDI). Gradnikov lahko sicer okoli spletnih storitev nanizamo več, vendar se za osnovno razumevanje osredotočimo le na temeljne komponente.

Koncept spletnih storitev je, za razliko od predhodnih razpršenih tehnologij na nižjem abstraktnem nivoju, zamišljen kot fleksibilno okolje, kjer je možno večino procesov čim bolj avtomatizirati z univerzalnimi sredstvi iskanja, opisa in komunikacije. Osrednjo vlogo pri samodejni interakciji oziroma uporabi spletnih storitev imata opisni jezik WDSL in register UDDI. Slednji uporabniku postreže s seznamom dostopnih in aktivnih storitev ter drugimi temeljnimi podatki oziroma kazalci na podatke, ki definirajo posamezno storitev. Vlogo definiranja storitve oziroma interpretacije navodil, kako z določeno storitvijo komuniciramo in kako jo uporabljamo, pa povzema opisni jezik.

Dober razlog je za to, da so spletne storitve na višjem abstraktnem nivoju, kljub obsežnemu balastu, ki ga takšen pristop prinaša. Tudi spletne storitve so, tako kakor splet, zasnovane z osnovnim namenom preseganja tehnoloških omejitev različnih med seboj nezdružljivih sistemov. Univerzalna tehnologija tako združuje rešitve in podlage različnih izdelovalcev programske opreme, ki so tudi vskočili v proces standardizacije, da bi se dogovorili o skupnem jeziku. Spletne storitve, katerih razvoj koordinira organizacija za standardizacijo spletnih tehnologij W3C (World Wide Web Consortium), so dejansko tehnološki most med sistemi in drugimi razpršenimi tehnologijami, ki tečejo pod njimi. Tehnologije, kakršni sta na primer RMI in CORBA, torej še vedno niso za v smeti, saj učinkovito izvajajo namenske funkcije v specifičnih okoljih, medtem ko lahko spletne storitve zagotavljajo učinkovito povezovanje med njimi.

Funkcije

S tehničnega vidika je uporaba spletnih storitev omejena na ozek nabor funkcij. V osnovi gre za izmenjavo dokumentov oziroma sporočanje (messaging) ali oddaljeno izvajanje (Remote Procedure Call, RPC). Sredstvo za prenos vsebine je v obeh primerih ovojnica XML. Sporočila za oddaljeno izvajanje (RPC-Oriented interaction) združujejo ukaze in vhodne oziroma izhodne parametre. Vsebina takšnih sporočil je prilagojena procesu, ki se izvaja na drugi strani. To pomeni, da se mora pošiljatelj uskladiti s prejemnikom glede oblike vsebine, sicer slednji ukaza in priloženih parametrov ne bo razumel. Spletne storitve seveda omogočajo popolnoma poljubno oblikovanje takih sporočil. Na sprejemni strani je zgolj treba zagotoviti vmesnik med prejetimi sporočili in nižje ležečim namenskim programom, ki proces izvede ter povrne rezultat, ovit v ovojnico, po isti poti nazaj. Proizvajalci različne (in med seboj povezljive) namenske programske opreme zato že prilagajo lastne vmesnike za interakcijo prek spletnih storitev.

Slika 1: Spletne storitve so skoraj v celoti zasnovane na osnovi formata XML. Vmesniki predstavljajo univerzalni tehnološki most med komunicirajočimi sistemi. S pomočjo spletnih storitev lahko hitro in enostavno povezujemo različne sisteme in namenske programe ali podporne tehnologije. Sporočila XML služijo za izmenjavo podatkov ali izvajanje oddaljenih funkcij.

Izmenjava dokumentov (Document-Oriented interaction) je za razliko od oddaljenega izvajanja asinhron proces. V tem primeru pošiljatelj ravno tako posreduje celoten dokument, ovit v ovojnico XML, vendar ne pričakuje neposrednega odgovora. Dokument je sicer namenjen obdelavi, rezultat pa ni nujno posredovan po isti poti nazaj, saj ga lahko prestrežemo tudi v popolnoma drugačni obliki. Oba pristopa si lahko ponazorimo s preprostim trgovskim procesom: oddaljeno izvajanje primerjamo s poizvedbo (ali je določen artikel na voljo), ki ji sledi ustrezen odgovor (artikel je na voljo), izmenjavo dokumentov pa kot dejansko naročilo (naročilo artikla), katerega rezultat je dobava (artikla).

XML

Razširjen označevalni jezik je na dobri poti, da postane de-facto semantično sredstvo v odprtih sistemih, ne samo za hranjenje informacij, temveč tudi za prenos navodil in ukazov med sistemi. Jezik je oblikovan tako, da pušča uporabniku precej proste roke. Pravila uporabe jezika so torej na splošno določena, kako jih izvajamo, pa je stvar posameznika.

Osnovo jezika XML predstavljajo oznake, v katere so lahko ujeti podatki ali navodila. Te uporabnik določa prosto in brez posebnih omejitev. Prejemnik takšnega dokumenta mora seveda pomen oznak poznati, sicer bo imel precejšne težave z razumevanjem vsebine. Stvar je še bolj nerodna, če je vsebina namenjena avtomatski obdelavi (ciljnega sistema).

V zvezi z jezikom XML je zato nanizanih več pravil in podpornih tehnik, katerih vloga je zagotoviti osnovno podporo pri uporabi in razumevanju dokumentov XML. Prva je shema XML (XML Scheme), s katero je natančno določena struktura dokumenta: predvsem imena oznak (elementi sporočila ali dokumenta), razmerja med oznakami in način uporabe oznak. Na osnovi objavljenih shem je možno preveriti, ali je dokument v skladu s predpisano strukturo ali ne. Gre za zelo pomembno funkcijo, na osnovi katere preverjamo pravilnost dokumenta, preden vstopi v informacijski sistem. Če struktura ni pravilna, sistem vsebine sploh ne bi prepoznal ali bi prišlo do napak v obdelavi.

Druga pomembna definicija je zaloga imen (namespace). Ta določa zalogo oznak, namenjenih uporabi v določenem dokumentu. Gre za še en kontrolni mehanizem, ki pravzaprav določa dialekte jezika XML (z zalogo imen bi lahko recimo definirali tudi HTML). Definiranih je bilo že nekaj izpeljank (dialektov), predvsem za namensko uporabo označevalnega jezika (na primer v matematiki).

SOAP

Predmetna komunikacija predstavlja skupek tehnologij, zasnovanih zopet okoli formata XML, kot podporo uporabi in povezovanju spletnih storitev na osnovi protokola http (ali drugih transportnih tehnik). Protokol tako določa obliko in način izmenjave dokumentov in/ali navodil za obdelavo vsebine. V osnovi gre za izmenjavo dokumentov v formatu XML s podporo spodaj ležečih prenosnih protokolov (http sicer lahko nadomestimo s poljubnim protokolom). Komunicirajoče stranke morajo seveda zagotoviti ustrezno tolmačenje takih sporočil na nivoju spletnih strežnikov in vmesnikov za spletne storitve.

Kljub imenu (predmetni protokol) SOAP ne določa predmetov, ampak enosmerno komunikacijo med namenskimi programi, ki temeljijo na predmetih (od tod tudi ime). Oddaljena obdelava na osnovi posredovane zahteve in prejetega odziva (request/response) oziroma poljubno oblikovana interakcija poteka prek vozlišč SOAP. Vozlišče ima lahko vlogo posrednika oziroma pošiljatelja ali prejemnika, tako da sporočilom dodaja ali odvzema specifične ovojnice.

Sporočilo SOAP sestavljajo trije temeljni deli: ovojnica (envelope), zaglavje (header) in vsebina (body). Obvezna ovojnica določa začetek in konec sporočila, medtem ko je lahko zaglavje vključeno ali ne. Namenjeno je prenosu sporočilnih atributov, t.j. identifikatorjev, na osnovi katerih je mogoče razbrati razred ali kakovost storitve. Gre predvsem za navodila, kako naj se obravnava posamezno sporočilo ali vsebina, ko prispe na cilj (ali rokuje v vozlišču). Vsebina je seveda obvezen del sporočila.

Format XML torej predstavlja podlago tudi za sporočila SOAP, ki so izmenjana prek omrežja (sporočila lahko načeloma oblikujemo tudi v drugem formatu). Sam protokol zna tudi interpretirati sporočilo in izluščiti podatke za ciljni namenski program (oziroma predati podatke v formatu, ki ga program razume). Čeprav se zdi, da protokol nosi precejšnje breme, ta še vedno ne določa storitve, temveč le sporočila in sicer na takšen način, da jih prek protokola povezujoči namenski program lahko obdela. Z drugimi besedami povedano: protokol definira obliko sporočil, medtem ko storitev interpretira pomen podatkov v sporočilu.

Slika 2: Postopek za oddaljeno izvajanje funkcij (RPC) predstavlja sinhron proces, kjer zahtevi obvezno sledi odgovor (po istem komunikacijskem kanalu). Zgled take komunikacije je poizvedba o izdelku.

Protokol ponuja tudi alternativno obliko prenosa dokumentov. Namesto da jih neposredno ovijamo v sporočila SOAP, lahko taista sporočila uporabljamo le kot prenosno sredstvo. V tem primeru so dokumenti (recimo dokument ebXML) pripreti k sporočilom in so torej poljubnega formata. Drugače velja za funkcije RPC, ki ostajajo še vedno del vsebine sporočil SOAP. Koncept protokola je tako postavljen na dovolj visok abstraktni nivo, da zagotavlja univerzalno prenosno sredstvo tako za dokumente kot tudi za ukaze pri oddaljenem izvajanju procedur.

WDSL

Uporabnik mora storitev poznati dovolj natančno, poznati mora metode in način interakcije, sicer lahko zgolj ugiba, kako se povezati z oddaljeno storitvijo in kako jo uporabljati. Navodila so lahko predpisana s strani vsakega ponudnika storitve posebej in v poljubnem jeziku, vendar je smisel spletnih storitev postaviti jasna izhodišča tudi glede opisovanja storitev.

Nekoliko primitivno obliko uporabe oddaljenih storitev danes predstavljajo informacije, ujete v spletnih naslovih (Uniform Resource Locator, URL). Gre za neroden, nekonsistenten in močno omejen pristop, običajno definiran v okviru namenskih programov (na primer iskalniki po zbirkah podatkov, kjer so iskalni parametri vključeni kar v naslov URL).

Način in obliko komunikacije oziroma bolje rečeno način uporabe določa jezik za opis storitev WSDL. Univerzalen pristop nam omogoča, da uporabljamo enako šablono za vsako storitev. Elementi WDSL zato vsebujejo opis podatkov na osnovi shem XML, tako da jih komunicirajoči stranki sploh lahko razumeta. V opisu so tudi navodila za uporabo operacij nad podatki. S tem pošiljatelj ve, kako podatke zapakirati in poslati, prejemnik pa, kako jih najprej interpretirati in nato obdelati. Običajno izrablja jezik za opis povezovalno sredstvo SOAP, zato opis vključuje tudi povezavo s protokolom. Če sta torej stranki seznanjeni z opisom WSDL, se lahko za samo storitvijo nahaja poljuben namenski program ali programski vmesnik. Spletne storitve tako postanejo magično lepilo med različnimi koncepti oziroma zalednimi sistemi za obdelavo podatkov (COM, CORBA, EJB, JMS, itd.).

Preslikavo med vmesnikom spletne storitve in namenskim programom v ozadju interpretirajo elementi WSDL. Vrste podatkov (data types) določajo, za kakšno vrsto podatkov gre, medtem ko predstavlja sporočilo (message) abstraktno definicijo podatkov (ali gre za argument v ukazu oziroma celotni dokument). Operacije (operation) so ravno tako predstavljene na višjem abstraktnem nivoju in se nanašajo na samo sporočilo. Trem temeljnim elementom so pridruženi še štirje podporni elementi. Več operacij združuje t.i. oblika vhoda (port type), ki uporablja povezave (bindings) za določitev konkretnega povezovalnega protokola in oblike sporočil. Šele konkretni vhod (port) določi dejanskega naslovnika in storitev (service), t.j. ime storitve, naslov storitve (URL) in relacijo z drugimi elementi (povezava, vhod).

Glede na kompleksnost elementov je oblikovanje spletnih storitev (in s tem opisa WSDL) običajno prepuščeno namenskim orodjem. Še več, takšna orodja lahko oblikujejo storitve kar na osnovi obstoječih programskih predmetov (na primer javanskih razredov) bolj ali manj samodejno, vključno z vsemi pripadajočimi elementi in karakteristikami. Pomembno je tudi, da so elementi WSDL vedno znova uporabljivi. Vrste podatkov lahko recimo definiramo za zelo širok nabor storitev in jih vedno znova uporabimo.

UDDI

Ko je storitev vzpostavljena, je treba zagotoviti objavo v spletu. Seznam storitev mora poleg identifikacije storitve predložiti še vse ustrezne podatke oziroma navodila za uporabo. Seznam spletnih storitev si lahko predstavljamo kot imenik telefonskih številk, kjer je poleg imena vnosa vsaj še naslov in po možnosti opis dejavnosti (rumene strani). Pri spletnih storitvah je seveda nabor informacij širši in kompleksnejši. Univerzalni imenik za objavljanje in iskanje spletnih storitev je zato globoko integriran v sam koncept ne samo kot univerzalna informacijska točka, temveč tudi kot del procesa načrtovanja in izvajanja.

Imenik UDDI je več kot le seznam razpoložljivih storitev. Gre za univerzalno dostopno točko, kjer lahko iščemo storitve, si priskrbimo temeljne podatke o storitvi, primerjamo storitve med seboj, itd. Ključni funkciji nad imenikom sta vpis in poizvedba. Imenik se celo nekoliko zgleduje po imeniku za telefonske številke. Logično je razdeljen na bele, rumene in zelene strani. Bele strani hranijo ime, naslov, kontakte, spletni naslov in identifikacijsko oznako. Rumene strani osnovni nabor informacij razširjajo s področjem poslovanja, lokacijo in izdelki, vključno z davčnimi podatki. Tehnične napotke in informacije, kako komunicirati in uporabljati storitev, vključno z opisom WSDL, najdemo v zelenem delu. Šele te informacije dejansko opisujejo objavljeno spletno storitev.

Urejanje podatkov v imenikih spet temelji na tehnologiji XML. Za klasificiranjem in identificiranjem podatkov stojijo sheme. Taka ureditev je smiselna predvsem v primerih, ko gre za poizvedovanje oziroma iskanje ustreznih storitev ali poslovnih strank. Za označevanje naj bi se uporabljali standardni industrijski identifikatorji, kot so kode izdelkov, kode lokacije, ipd., čeprav ravno uporaba shem omogoča tudi povsem poljubno označevanje.

Slika 3: Izmenjava sporočil je lahko tudi asinhrona. V tem primeru odgovor ne prispe vedno po isti poti. Tako je naročilo izdelka, kateremu sledi dobava (ali izvedba storitve) in pošiljanje računa (po navadni ali elektronski pošti).

Če si od blizu ogledamo podatkovni model imenika, je ta razdeljen na pet strukturnih tipov. Na najvišjem nivoju je splošni opis stranke oziroma ponudnika v procesu (businessEntity). Vsak ponudnik lahko objavi več storitev (businessService), katerih opis se nahaja niže v strukturi kot povezovalna šablona (bindingTemplate). V strukturah, kakršna je UDDI, je pomembno, da je zagotovljeno razlikovanje med vnosi, za kar skrbijo prstni odtisi (tModel) oziroma zbirka podatkov, ki na unikaten način razlikuje vnose med seboj. Povezave med vnosi (publisherAssertion) so tudi lahko v naprej določene. Te recimo določajo razmerje, kot sta matično podjetje in podružnica. Vsakemu novemu vnosu pripada tudi unikaten ključ, ustvarjen na osnovi več parametrov (kot je recimo čas vnosa).

Seveda je pri uporabi imenika (in spletnih storitev na splošno) varnost na prvem mestu. Treba je zagotoviti nadzor nad vnosi, dostopom in brisanjem. Stranka, ki želi objaviti storitev, mora predhodno pridobiti avtorizacijski žeton. S tem so ji vrata v imenik odprta. Nad imeniki bdijo operaterji, ki pa nimajo nadzora nad kakovostjo in zanesljivostjo informacij, t.j. kvaliteto storitve. Novejši imeniki zato že omogočajo neodvisnim strankam po potrebi dopolniti opis storitve tudi z kvalitativnimi parametri. Pri vnosu je poleg tega treba zagotoviti tudi določene nadzorne funkcije, ki preprečujejo vnos napačnih ali nepravilnih vrednosti. Te bi lahko sicer povzročile nezaželeno zmešnjavo, če že ne škodo (in verjetno nejevoljo med uporabniki).

Očitno je, da so imenik in storitve na splošno zelo poslovno naravnani, kar se še posebej odraža v uporabljeni semantiki. Seveda se namen uporabe še zdaleč ne vrti izključno okoli iskanja poslovnih oziroma tržnih partnerjev, res pa je, da je bila ena od osnovnih idej povezava industrijskih partnerjev med seboj na osnovi na internetu zasnovne infrastrukture, kjer bi poslovni procesi potekali bolj ali manj samodejno. Ali tak koncept sploh lahko uspe? Odgovor je močno odvisen od vrste industrije in kulture poslovanja. Kjer so procesi še vedno močno odvisni od človeškega faktorja, je o avtomatizaciji težko govoriti. Seveda so določena področja, kjer lahko procese (na primer naročilo in nabava izdelka po najbolj ugodni ceni in najboljših prodajnih pogojih) potekajo tudi bolj ali manj samodejno.

Uporaba

Da so spletne storitve poleg poslovnih scenarijev definirane za širok namen uporabe, je na osnovi prožne zasnove več kot očitno. Tehnologijo storitev lahko uporabljamo tako na enostavnih odjemalcih (ročni računalnik, namizni računalnik, ipd.) kot tudi v okolju kompleksnih in zahtevnejših sistemov (strežniki). Gre torej za koncept, ki je namenjen predvsem integraciji tehnologij, povezovanju različnih sistemov in namenskih programov ter izmenjavi podatkov in dostavi informacij, skratka povezovalno okolje, kjer meje težko določimo.

Slika 4: Jezik za opis storitev WSDL je eden izmed temeljnih gradnikov. Na osnovi opisa lahko uporabniki zberejo vse potrebne informacije za interakcijo oziroma uporabo spletne storitve, Ker gre za formalne opise na osnovi shem XML, je lahko postopek tudi avtomatiziran (samodejno iskanje in interakcija).

Paralelne tehnologije se prepletajo s spletnimi storitvami. Običajno gre za namenske koncepte, katerih vloga je predvsem poenostaviti in pospešiti rabo interneta v poslovnem okolju. ebXML (electronic business XML) si prizadeva rešiti težke probleme v kompleksnem okolju ponudnikov in potrošnikov (samodejna dobava, obračunavanje, izmenjava informacij ali dokumentov, ipd.). Na zapuščini standarda za elektronsko izmenjavo podatkov (Electronic Data Interchange, EDI), gradi ebXML enostavnejšo in cenejšo infrastrukturo za avtomatizacijo poslovnih procesov med strankami. Koncept si s spletnimi storitvami deli predvsem semantiko in način komunikacije (izrablja protokol SOAP), vendar s poudarkom na kakovosti storitev. Projekcija uporabe spletnih storitev je, nasprotno, mnogo širša, vendar ostajajo nekatera vprašanja o ustreznem pristopu razpršenih sistemov (specializiran ali splošen) še vedno nedorečena. Eno izmed ključnih je uporaba tako kompleksnega okolja v primerjavi s poenostavljenim (in bistveno hitrejšim) mehanizmom.

Univerzalni sistemi se tako otepajo s problemi zmogljivosti. Protokol SOAP vnaša v komunikacijo precej redundantnih podatkov, ki jih omejeni terminali težko prebavljajo. Enako velja za večslojno arhitekturo in zelo kompleksno sistemsko podporo (WDSL in UDDI). Da bi spletne storitve prodrle prav do sleherne naprave, ne moremo pričakovati. Še vedno pa obstaja precej široko področje, kjer so spletne storitve pravi odgovor. Z univerzalno sintakso rešujejo probleme, ki smo jih sami ustvarili. Raznolikost tehnologij predstavlja resno omejitev pri povezovanju sistemov. Spletne storitve lahko učinkovito združujejo med seboj ne samo različne operacijske sisteme, temveč tudi namenske programe kot so zbirke podatkov, sistemi za upravljanje s sredstvi (Enterprise Planning System, ERP) ali popolnoma poljubni programi.

Slika 5: Uporaba storitev temelji na osnovni komunikacijski enoti - sporočilu SOAP. Trije deli (ovojnica, atributi in vsebina) sestavljajo sporočilo, ki nosi bodisi vsebino ali ukaze za izvajanje.

Internetne tehnologije so uspele zaradi visokega nivoja abstrakcije, s čimer postanejo različne tehnološke osnove združljive med seboj. Spletne storitve gradijo na tej osnovi in učinkovito združujejo izvajanje funkcij namenskih programov s spletnim okoljem. Področje uporabe s tem dobiva še večje razsežnosti. Ureditev formatov in postopkov za prenos informacij in oddaljeno izvajanje procesov omogoča ne samo učinkovito razpršiti ampak tudi vnovič izrabljati (replicirati) zmogljivosti. Večkratna uporaba istih funkcij je dejansko ena poglavitnejših prednosti spletnih storitev.

Eden posrečenih in tipičnih primerov uporabe spletnih storitev predstavlja javno prevajalska storitev babilonske ribice (Bablefish). Gre za samodejno prevajanje poljubnega besedila, ovitega v spletne storitve, kar pomeni, da jo je možno vključiti v poljuben namenski program, ki si tako priskrbi prevod na zahtevo. Babilonski ribici so se že pred časom pridružile številne namenske storitve, večinoma internega značaja.

Pri samem snovanju spletnih storitev je bilo precej poudarka tudi na varnosti, saj gre za koncept, ki uporablja javno omrežje. Zato niti ne čudi, da je bil prvi nabor formalno oblikovanih storitev ravno s področja varnosti. Tam rešujejo spletne storitve predvsem probleme kompleksnega upravljanja s šifrirnimi ključi in nenazadnje rabijo kot vzor drugim konceptom.

Slika 6: V imenikih ponudniki objavljajo spletne storitve, ki so na voljo. Imeniki spletnih storitev so torej centralne točke, kjer uporabniki pridobijo vse podatke ali kazalce na podate o razpoložljivih storitvah. Gre za podoben princip, kakršnega poznamo pri telefonskih imenikih.

Mirno lahko rečemo, da so spletne storitve obetajoča tehnologije. O njej je govora že nekaj časa, vendar se še vedno občasno zapleta v lastne zanke. Gre za splošen problem generalizacije namena uporabe, ki za seboj vleče številne nevšečnosti, predvsem kompleksnost in zahtevnost uporabe. Reševanje teh problemov ostaja v rokah podpornih tehnologij, ki intenzivno vključujejo koncept kot osnovni tehnološki element (na primer operacijski sistem s podporo spletnim storitvam). Preprostejši odjemalci se bodo spopadli lahko le z ozkim naborom funkcionalnosti ali prek namenskih prehodov (gateway). Med temi bodo seveda še vedno potekali specifični protokoli, vendar je bistveno zagotoviti predvsem univerzalno komunikacijsko sredstvo na najvišjem nivoju med širšo množico subjektov v internetu. In spletne storitve učinkovito utelešajo temeljni cilj.

Za standardizacijskimi napori stojijo pomembna imena, kar daje spletnim storitvam dodatno težo in hkrati opozarja na dejstvo, da se zaprtim tehnologijam ne obetajo najboljši časi. Opisovalni jezik WSDL je zasnoval konzorcij podjetij Microsoft, Ariba in IBM. Podobno velja tudi za imenik UDDI. Javni imenik UDDI.org od same ustanovitve privlači številna podjetja na področju programske opreme z osnovnim namenom ustanovitve imenika poslovnih storitev v spletnem okolju. Specifikacije so romale tudi že na konzorcij W3C, ki sicer skrbi za standardizacijo tehnologije XML. Novejši operacijski sistemi in podlage bodo imele spletne storitve vključene kot privzeto tehnologijo, kar bo vsekakor pozitivno vplivalo na splošno uporabo. Zanimanje za spletne storitve zato vedno bolj narašča na področjih avtomatizacije poslovnih procesov različnih industrij (avtomobilska, finančna, ipd.). Drugam se koncept tudi počasi prebija in pot uspeha bi se znala spogledovati po tekstovnemu predhodniku.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki