Nikon
Nikon Coolpix L10
Megapike 5
Zum 3x (38-113 mm)
LCD 5 cm
2xAA
Kartica SD
Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si.
Cena: 140 EUR
Za: Preprosta raba, zaznavanje obrazov.
Proti: Nima optičnega iskala, nima ročne izbire občutljivosti.
Pregled Nikonove pestre ponudbe fotoaparatov začnimo z njihovim vstopnim modelom. Po obliki in velikosti ter osnovnih lastnostih je precej značilen predstavnik svojega razreda. Nekaj manjša ločljivost in razmeroma majhen (a drugače nadpovprečno dober) zaslon LCD so glavni davek nizki ceni. Žal so se pri Nikonu, za razliko od recimo Canona, odločili, da nedeljski fotografi ne potrebujejo optičnega iskala, s čimer se pri Monitorju nekako ne moremo strinjati.
Po drugi strani niso varčevali pri nekaterih drugih stvareh in so v fotoaparat vgradili zmogljiv slikovni procesor, ki zna med drugim na posnetku zaznati obraz. Izbiramo lahko med dobrim ducatom tematskih avtomatik, med katerimi bomo našli primerno za tako rekoč vsako priložnost, od ročnih nastavitev pa imamo na voljo le osnovne.
Pri preizkušanju se je L10 izkazal solidno. Je dovolj odziven in razmeroma hiter (še posebno, če upoštevamo njegovo ceno). Pri ostrenju v slabših svetlobnih razmerah se mu je včasih zataknilo, pa tudi svetlomer ni vedno prav ocenil svetlobe. Nekoliko večkrat, kot bi si želeli, so bili posnetki za odtenek preveč osvetljeni, a ne toliko, da bi se tega ne dalo preprosto popraviti. Barve so primerno zasičene in naravne, digitalnega šuma pa nekako toliko kakor pri tekmecih. Kar pomeni, da postane opazen pri ISO 200, pri večjih občutljivostih (največja je ISO 800) pa postaja čedalje bolj moteč. Digitalni šum je pač stalnica pri tovrstnih fotoaparatih, nekoliko nenavadno pa je, da ne moremo ročno izbrati občutljivosti tipala. Pri natančnejšem pogledu smo opazili tudi nekaj običajnih optičnih napak objektiva, vendar na fotografijah, velikih do 18 x 13 cm, niso opazne.
Bliskavica je sicer precej šibka, a tudi drugi podobni fotoaparati nimajo bistveno močnejših. 15 centimetrov, kolikor se lahko približamo motivu, je za bližinsko fotografijo nekoliko skromneje od marsikaterega tekmeca. Pri snemanju se izkaže povprečno. Največja ločljivosti je 640 x 480 pik pri 30 sličicah/s, med snemanjem pa lahko uporabljamo le digitalni zum.
Coolpix 11 je za rabo preprost fotoaparat, s katerim bo nedvomno zadovoljna velika večina manj zahtevnih uporabnikov. Nekateri neposredni tekmeci so sicer še deset ali dvajset evrov cenejši, ali pa ob enaki ceni morda nekoliko zmogljivejši, a razlike so majhne in bolj stvar osebnega okusa kot merljivih lastnosti.
Nikon Coolpix L11 ima 6 megapik ločljivosti, 6,3-centimetrski zaslon LCD, je 10 gramov težji in 15 evrov dražji, drugih razlik pa med obema modeloma ni.
Nikon Coolpix L12
Megapike 7
Zum 3x (35-105 mm)
LCD 6,3 cm
2xAA
Kartica SD
Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si.
Cena: 250 EUR
Za: Umirjevalnik slike, zaznavanje obrazov.
Proti: Nima optičnega iskala, nima ročne nastavitve občutljivosti.
Stopničko više med Nikonovimi modeli je L12. Fotoaparat je sicer enako velik in oblikovan kakor model L10, a v svoji notranjosti skriva nekoliko zmogljivejšo elektroniko. Za začetek je tu še nekoliko zmogljivejše tipalo s sedmimi megapikami, najpomembnejša razlika pa je vgrajen umirjevalnik slike. Tisti pravi, optični, in ne s povečevanjem občutljivosti tipala, kakršnega imajo številni sodobni fotoaparati v tem cenovnem razredu. Trenutno je sploh najcenejši fotoaparat s pravim umirjevalnikom slike. V L12 vgrajeni umirjevalnik sicer ni najzmogljivejši, kar smo jih preizkusili, se pa vseeno zelo solidno izkaže in omogoča, da brez težav uporabimo za dve stopnji počasnejši osvetlitveni čas, kakor bi ga sicer.
Če ob tem še povečamo občutljivost (do največ 1600 ASA), lahko brez bliskavice slikamo že ob zelo skromni svetlobi. Zaradi digitalnega šuma, ki sicer ni nič izrazitejši kakor pri drugih podobnih modelih, so takšni posnetki sicer le pogojno uporabni, a včasih nam to vseeno zelo prav pride.
Druge lastnosti so bolj ali manj enako kakor pri L10. Na voljo imamo enak nabor tematskih avtomatik, vključno s zaznavanjem obrazov, in le osnovne možnosti za ročne posege, med katerimi smo pogrešali možnost za ročno izbiro občutljivosti.
Pri preizkušanju se je, če izvzamemo (nikakor ne zanemarljive) prednosti umirjevalnika slike, L12 izkazal zelo podobno kakor njegov manj zmogljivi brat. Glede na višjo ceno bi si morda lahko želeli, da bi bil nekoliko hitrejši, a večine nekoliko manj zahtevnih uporabnikov to ne bo motilo. Svetlomer je nekoliko bolje opravil svoje delo in napačno osvetljenih posnetkov je bilo samo še za vzorec, pri res neugodnih svetlobnih razmerah, kjer ima težave tudi večina drugih fotoaparatov. V slabših svetlobnih pogojih je včasih malce dlje ostril, kar pa prav tako ni nikakršna posebnost v tem razredu fotoaparatov.
Kakovost posnetkov je spodobna in tako kakor pri L10 nekako v zgornjem poprečju med fotoaparati, namenjenimi manj zahtevnim ljubiteljem. Vgrajena je nekoliko zmogljivejša bliskavica, pri bližinski fotografiji in snemanju videa pa omembe vrednih razlik med L12 in L10 ni.
Coolpix L12 sicer nikakor ni brezhiben, a je zaradi preproste rabe in dovolj dobrih posnetkov zelo primeren fotoaparat za manj zahtevne uporabnike. Napredna elektronika z zaznavanjem obrazov in umirjevalnikom slike ga loči od nekaterih neposrednih tekmecev in glede na vse, kar zmore, je tudi njegova cena zelo ugodna.
Nikon Coolpix S200
Megapike 7
Zum 3x (38-114 mm)
LCD 6,3 cm
Litij-ionski
Kartica SD
Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si.
Cena: 230 EUR
Za: Zaznavanje obrazov, hitrost, cena.
Proti: Nima optičnega iskala.
Razred više od serije L (Life) je pri Nikonu serija S (Style), v katero sodijo elegantno tanki fotoaparati. S200 ni najmanjši tovrstni model, je pa trenutno najtanjši in najlažji Nikon. Fotoaparat sodi med tiste, pri katerih objektiv med delovanjem pogleda iz ohišja, kar je morda nekoliko manj elegantno, a je zato lahko objektiv kakovostnejši. Na zadnji strani je povprečno velik in nadpovprečno kakovosten zaslon LCD, na katerem bomo kolikor toliko dobro videli slike tudi v jasnem, sončnem vremenu. Še dobro, kajti optičnega iskala tudi S200 nima.
Po zmogljivostih je precej podoben nekoliko večjemu in malo cenejšemu modelu L12. Vgrajen je za fotoaparate precej nenavaden digitalni umirjevalnik slike, ki deluje podobno kakor digitalni umirjevalniki pri kamerah. V skladu s tresenjem fotoaparata se ne premika tipalo CCD, ampak tipalo z zajemom slike digitalno kompenzira premike. Na ta račun sicer nekoliko trpi ločljivost, a je še vedno bolje kot povečevanje občutljivosti, s katerim slike "umirjajo" številni drugi fotoaparati, ki ne premorejo pravega umirjevalnika slike. Digitalni umirjevalnik si, ko ne gre več drugače, pomaga tudi s povečanjem občutljivosti do največ ISO 1000.
Fotoaparat je namenjen uporabnikom, ki se ne nameravajo poglabljati v skrivnosti fotografije in poudarek je na samodejnih nastavitvah, vključno z dobrim ducatom tematskih avtomatik. Od ročnih nastavitev imamo na voljo le osnovne, med katerimi je na srečo tudi občutljivost, ki smo jo pri L12 pogrešali.
Coolpix S200 se je pri preizkušanju izkazal kot presenetljivo odziven in hiter fotoaparat, opazno nad povprečjem svojega velikostnega in cenovnega razreda. Digitalni šum je pri ISO 200 še povsem sprejemljiv, pa tudi pri ISO 400 še ni premočan, vsaj dokler fotografije ne povečamo na več kakor 18 x 13 cm. Svetlomer je svoje delo dobro opravil, z ostrenjem pa smo imeli nekaj za podobne fotoaparate značilnih težav v slabših svetlobnih pogojih. Optične lastnosti objektiva so dobre in v tem cenovnem razredu med boljšimi. Bliskavica je povprečno močna (ali šibka, kakor pač gledamo na zmogljivosti bliskavic, vgrajenih v žepne modele), povprečno pa se S200 izkaže tudi pri bližinski fotografiji in videu.
Coolpix S200 je odlična izbira za vse manj zahtevne uporabnike, ki iščejo preprost in razmeroma cenen fotoaparat, radi pa bi imeli takšnega v tanjšem elegantnejšem ohišju. Za to ceno bodo zelo težko dobili boljšega.
Nikon Coolpix S500
Megapike 7
Zum 3x (35-105 mm)
LCD 6,3 cm
Litij-ionski
Kartica SD
Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si.
Cena: 340 EUR
Za: Umirjevalnik slike, zaznavanje obrazov, hitrost.
Proti: Nima optičnega iskala.
Coolpix je malce manjši, 3 milimetre debelejši in 10 gramov težji, predvsem na račun zaslona LCD, ki je sicer enako velik, a ima precej boljšo ločljivost kot pri S200 (230.000 pik namesto 153.000). Ob jasnem vremenu se izkaže dovolj dobro, da nekako preživimo odsotnost optičnega iskala, čeprav to Nikonu še vedno zamerimo. Za razliko od digitalnega umirjevalnik pri S200 ima S500 pravi optični umirjevalnik, ki svoje delo pri umirjanju naših tresočih rok bolje opravi. Če je svetlobe vseeno premalo, bo povečal tudi občutljivost tipala, vse do za silo uporabnega ISO 2000.
Po drugih lastnostih se S500 ne razlikuje bistveno od S200. Poudarek je na samodejnem delovanju, s kopico tematskih avtomatik in osnovnimi možnostmi za ročne posege. Upravljanje je zelo preprosto in posebej moramo omeniti zelo pregledne menije.
Pri preizkušanju se je S500 izkazal še nekoliko bolje od S200 in bolj ali manj povsem upravičil dobrih 100 evrov višjo ceno. Zlasti sta nam bili všeč njegova odzivnost in hitrost, saj je v tem velikostnem in cenovnem razredu v samem vrhu. Fotoaparat ostri hitro in zanesljivo, vsaj dokler so kolikor toliko spodobne svetlobne razmere. Podobno velja tudi za uspešnost svetlomera. Nič omembe vrednega ne moremo očitati niti kakovosti posnetkov. Pri ISO 400 sicer začne po malem motiti digitalni šum, ki se do ISO 2000 kar pošteno poveča, a to je pač značilnost vseh digitalnih fotoaparatov in S500 se v tem pogledu izkaže kvečjemu nadpovprečno. Podobno velja tudi za optične napake sicer zelo dobrega objektiva. Barve so zelo dobre in naravne, če se komu morda zdijo malce premalo zasičene, pa lahko vklopi bolj žive barve (vivid). Bliskavica svoje delo solidno opravi, enako pa lahko rečemo tudi za fotografiranje od blizu in snemanje videa.
Coolpix S500 je zelo dober žepni model, nad katerim ne bodo razočarani niti nekoliko zahtevnejši uporabniki. Možnosti za ročne posege so sicer omejene in marsikateri pripadnik stare šole bo pogrešal optično iskalo, zato pa se bo S500 vsem oddolžil z zelo hitrim in zanesljivim delovanjem tudi v ne najugodnejših svetlobnih okoliščinah. V svojem velikostno-zmogljivostnem razredu ima sicer nekaj upoštevanja vrednih tekmecev, ki pa so vsi po vrsti nekoliko dražji. Pri Nikonu so očitno sklenili, da se konkurence ne bodo lotili samo s kakovostjo, ampak tudi s ceno, kar v preteklosti ni bila ravno njihova odlika, kupci pa lahko to odločitev enega od najuglednejših izdelovalcev fotoaparatov samo pozdravimo.
Nikon Coolpix S10
Megapike 6
Zum 10x (38-380 mm)
LCD 6,3 cm
Litij-ionski
Kartica SD
Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si.
Cena: 350 EUR
Za: Zum, vrtljiv objektiv, umirjevalnik slike.
Proti: Nima optičnega iskala, ročne nastavitve, šum pri večjih občutljivostih.
Za razliko od prvih štirih preizkušenih Nikonov, ki sodijo v letošnjo modelsko bero, je S10 še lanskoletni model. Kar pa se mu, razen pri nekaterih malenkostih, prav nič ne pozna. Tipalo ima sicer za ta cenovni razred nekoliko skromno ločljivost, a doslej smo že nekajkrat omenili, da je tudi 6 megapik za veliko večino namenov dovolj. Še posebno, če je fotoaparat opremljen s kar 10-kratnim zumom. Doseg v širokokotni smeri je sicer skromen, a kaj hočemo, nihče ni popoln.
Nekdaj je bilo fotoaparatov, pri katerih je bilo mogoče objektiv glede na ostalo ohišje premikati, več, dandanes pa je menda S10 edini. Takšna oblika je koristna predvsem zaradi tega, ker lahko fotoaparat z zelo zmogljivim zumom "zložimo" na žepno velikost, med rabo pa objektiv zasukamo v delovni položaj. Poleg tega olajša slikanje iznad glave in iz žabje perspektive (ter avtoportrete, saj lahko objektiv zasukamo tudi nazaj).
Vgrajen je umirjevalnik slike, ki zlasti prav pride pri slikanju v teleobjektivnem položaju. Po drugih lastnostih je S10 precej bolj povprečen model. Na posnetku zna prepoznati obraz in ga izostriti ter pravilno osvetliti, a to počne malce počasneje kakor novejši modeli. Predvsem pa je že skoraj greh, da tako zmogljiv fotoaparat ne omogoča ročne izbire osvetlitvenega časa in zaslonke.
Med preizkusom se je S10 solidno izkazal. Še največ težav je imel pri ostrenju v skrajnem teleobjektivnem položaju, ko se je v slabših svetlobnih pogojih in pri manj kontrastnih pogojih včasih precej "lovil". Zelo zmogljivi zumi so optično zahtevni, zato ni nič presenetljivega, da smo pri S10 ob velikih povečavah opazili nekaj več optičnih napak kot sicer. V širokokotni legi je bila ostrina v kotih malce slabša in tudi vijolične obrobe na kontrastnih robovih so bile nekoliko bolj izrazite. Po drugi strani so vse te napake vidne le pri največjih povečavah in dokler ne tiskamo fotografij, večjih od 18 x 13 cm, jih ne bomo opazili. Še posebno, ker so posnetki drugače zelo ostri in barvno pravilni.
Bliskavica sodi med povprečno močne, pri slikanju od blizu pa se S10 zelo dobro izkaže. Pri snemanju lahko uporabimo samo digitalni zum, deluje pa tudi digitalni umirjevalnik slike.
S10 je zanimiv fotoaparat in če bi radi imeli čim manjši model s čim večjim zumom, si ga vsekakor velja natančno ogledati, zavedati pa se moramo njegovih pomanjkljivosti (zlasti omejenih možnosti za ročne nastavitve) in dejstva, da nekateri podobno dragi tekmeci ponujajo več.
Nikon Coolpix S50c
Megapike 7
Zum 3x (38-114 mm)
LCD 7,6 cm
Litij-ionski
Kartica SD
Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si.
Cena:400 EUR
Za: Umirjevalnik slike, zaznavanje obrazov, brezžični vmesnik.
Proti: Zmožnosti brezžične povezave, nima optičnega iskala.
Elegantno tanki S50c je za par milimetrov debelejši od S200, vendar svojo tankost za razliko od njega ohrani tudi med delovanjem, saj periskopski objektiv ves čas ostane v ohišju. Na njegovi zadnji strani kraljuje velik in dovolj dober zaslon LCD. Omeniti moramo zelo priročen vrtljiv gumb za izbiranje v pregledno oblikovanih menijih. Nasploh je preprosta raba najmočnejši fotoaparatov adut. Izbiramo lahko med dobrim ducatom tematskih avtomatik, od ročnih pa so, tako kakor pri prejšnjih modelih iz serije S, na voljo le osnovne.
Fotoaparat zna na posnetku zaznati obraz, vgrajen ima umirjevalnik slike, njegova največja posebnost pa je brezžični vmesnik wi-fi za prenos fotografij iz fotoaparata v računalnik. Žal so omrežne lastnosti precej omejene, kajti fotoaparat nima vgrajenega niti najbolj oskubljenega spletnega brskalnika, s katerim bi ga bilo mogoče povezati v brezžično računalniško omrežje na letališču, hotelu ali katerikoli drugi javni "vroči točki". Te namreč od naprave praviloma zahtevajo vnos gesla ali številke kreditne kartice, tega pa s fotoaparatom ne moremo narediti. Zaradi tega nam ostane samo brezžična povezava z domačimi računalniki oziroma omrežji, ki smo jih vnaprej pripravili, da prepoznajo fotoaparat.
Fotografsko se je S50c na preizkusu izkazal malo skromneje od drugih modelov iz serije S. Predvsem je nekoliko počasnejši in manj odziven, čeprav še vedno na boljšem koncu povprečja med najmanjšimi modeli. Podobno lahko rečemo tudi za kakovost fotografij, ki ji načeloma ne moremo ničesar očitati, a preizkusili smo tudi precej fotoaparatov, ki niso nič dražji, pa jim gre fotografiranje bolje od rok. Je pa seveda tudi res, da so razlike majhne in dokler tiskate samo fotografije velikosti, primernih za domači fotoalbum, malce večjega šuma pri ISO 400 ali nekoliko manjše ostrine na robovih posnetka sploh ne boste opazili.
Odločitev je torej odvisna predvsem od tega, koliko vam pomeni možnost (nekoliko omejenega) brezžičnega prenosa fotografij. Na domači novoletni zabavi utegne biti prav zabavno, ko pravkar narejeno fotografijo kar takoj pošljete po e-pošti, pa tudi drugače je seveda enostavneje, če ni treba iskati priključnega kabla in fotoaparata povezovati z računalnikom. Na kakovost posnetkov pa to seveda prav nič ne vpliva.
Nikon ima v svojem prodajnem katalogu tudi sicer enak model Nikon Coolpix S50 brez brezžičnega vmesnika, ki je nekaj deset evrov cenejši, vendar ga v domačih trgovinah nismo zasledili.
Nikon Coolpix P5000
Megapike 10
Zum 3,5x (36-126 mm)
Optično iskalo
LCD 6,3 cm
Litij-ionski
Kartica SD
Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si.
Cena: 400 EUR
Za: Optično iskalo, umirjevalnik slike, zaznavanje obrazov, ročne nastavitve.
Proti: Širokokotni doseg objektiva, hitrost ostrenja.
Če sodite med tiste, ki fotoaparat kupujejo predvsem zaradi njegovih fotografskih zmožnosti, ne pa zaradi elegantnega tankega ohišja in prestižnih dodatkov, kakršen je brezžični vmesnik, vam bo P5000 nedvomno precej bolj všeč od sicer enako dragega S50c. Že na prvi pogled je videti, da imamo opravka s precej resnejšim fotoaparatom. Je nekoliko večji od žepnih malčkov, a še vedno prav priročno majhen.
Ohišje iz magnezijeve zlitine vzbuja občutek zaupanja, resnejše fotografe pa bo razveselilo optično iskalo. Žal jih bo verjetno nekoliko razočaral pogled na objektiv, ki ima sicer malenkost večji razpon od povprečja, od česar pa ne bo tako rekoč nobene dodatne koristi, kajti podaljšali so ga v teleobjektivni smeri. Na srečo lahko dokupimo in na fotoaparat privijemo širokokotno predlečo (ter še številne druge dodatke), kar vsekakor predstavlja eno od prednosti tega fotoaparata.
P v imenu pomeni zmogljivosti (performance) in fotoaparat uporabniku ponuja res veliko. Na voljo imamo popoln nadzor nad nastavitvami, kar pa ne pomeni, da so zanemarili manj izkušene uporabnike, ki so jim na voljo številne tematske avtomatike, vključno s portretno, pri kateri fotoaparat na posnetku zazna obraz. Vgrajen je seveda tudi umirjevalnik slike, ki od letos sodi v tako rekoč obvezno opremo vsakega zmogljivega fotoaparata. Po drugi strani utegnejo najzahtevnejši uporabniki pogrešati možnost shranjevanja posnetkov v zapisu RAW.
Kakovost posnetkov je, dokler slikamo z manjšimi občutljivostmi, zelo dobra, pri ISO 400 pa začne šum po malem že motiti. Na srečo umirjevalnik slike svoje delo dobro opravi, za povrhu pa je tudi vgrajena bliskavica zelo dobra, zato v večini primerov ni nobene potrebe po večjih občutljivostih. Barve so zelo dobre, ostrina pa prav tako in brez zadržkov se lahko odločimo tudi za velike povečave. Objektiv morda res ne sodi med zmogljivejše, je pa zato optično zelo dober.
Svetlomer svoje delo odlično opravi, česar pa ne bi mogli vedno trditi za ostrenje, ki bi lahko bilo tudi hitrejše. Nasploh je hitrost šibka točka fotoaparata. Daleč od tega, da bi bil počasen, a v cenovnem razredu okoli 400 evrov smo preizkusili kar nekaj hitrejših. Pri slikanju od blizu se P5000 dobro izkaže, v vlogi videokamere pa le povprečno.
Glede na vse, kar zmore, Coolpix P5000 sploh ni drag, je pa res, da imajo nekateri fotoaparati v tem cenovnem razredu bolj vsestransko uporabne objektive. A če vam kombinacija zmogljivosti in ne prevelikega ter dovolj vzdržljivega ohišja ustreza, vas Coolpix P5000 najverjetneje ne bo razočaral.
Nikon D40
Megapike 6
Zrcalno-refleksni
LCD 6,3 cm
Litij-ionski
Kartica SD
Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si.
Cena: 600 EUR (z objektivom 18 - 55 mm)
Za: Hitrost, cena, preprosto upravljanje, kakovost posnetkov.
Proti: Nima uokvirjanja, občasne težave pri samodejni nastavitvi beline.
Zrcalno-refleksni fotoaparati postajajo čedalje cenejši in zlasti gneča na spodnjem koncu je čedalje večja. Nikonov vstopni model je trenutno celo najcenejši, čeprav so razlike v cenah majhne (in se tudi hitro spreminjajo). Predstavili so ga konec lanskega leta, zato bo verjetno marsikoga nekoliko presenetilo, da ima samo šest megapik, saj jih imajo dandanes toliko že najcenejši mali fotoaparati. D40 je po svoje najboljši dokaz, kako nesmiselno je prekomerno množenje pik na tipalih CCD, saj so z njim narejene fotografije v tako rekoč vseh pogledih boljše od tistih, ki jih naredimo z malimi fotoaparati s 7, 8, 10 ali celo 12 megapikami. Razlike so najopaznejše pri posnetkih, narejenih pri večjih občutljivostih, kjer veliko večje tipalo v zrcalno-refleksnem fotoaparatu pokaže vso svojo moč.
D40 sodi med manjše zrcalno-refleksne modele in zelo lepo leži tudi v malo nežnejših rokah. Kot se za zrcalno-refleksni fotoaparat spodobi, omogoča uporabniku tako rekoč popoln nadzor nad delovanjem. Nekateri zmogljivejši modeli imajo sicer še precej več nastavitev, a te sodijo med tiste, ki jih največkrat ne uporabljajo niti poklicni fotografi. Pogrešati utegnete le uokvirjanje (tri ali več zaporednih posnetkov z različno osvetlitvijo). Zato pa bo vse, ki se z zrcalno-refleksnim fotoaparatom srečujejo prvič, nedvomno razveselilo zelo preprosto upravljanje.
Na preizkusu se je izkazal kot zelo odziven in hiter, čeprav pri hitrem zaporednem slikanju (zmore 2,5 posnetka na sekundo) nekoliko zaostaja za dražjimi in zmogljivejšimi modeli. Svetlomer svoje delo izvrstno opravi in skoraj se ne more zgoditi, da bi posnetek ne bil pravilno osvetljen. Tudi naj hitrostjo ostrenja se ne moremo pritoževati. Tu in tam smo opazili nekoliko nenatančno samodejno nastavitev beline, to pa je tudi vse, kar nas je motilo.
Kakovost posnetkov je odlična. Podrobnosti so sicer nekoliko odvisne tudi od objektiva (v kompletu priloženi objektiv sicer ne sodi med boljše, a je glede na manjšo ločljivost fotoaparata vseeno povsem primeren), ki ga nataknemo na fotoaparat, na splošno pa lahko rečemo, da bodo zadovoljni tudi najzahtevnejši uporabniki. D40 je zelo primeren vse, ki bi si radi omislili svoj prvi digitalni zrcalno-refleksni fotoaparat, njegova največja težava pa so tekmeci, ki za le malo več denarja ponujajo tipala z večjimi ločljivostmi.
Nikon D40X
Megapike 10
Zrcalno-refleksni
LCD 6,3 cm
Litij-ionski
Kartica SD
Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si.
Cena: 900 EUR
Za: Hitrost, ločljivost, enostavno upravljanje, kakovost posnetkov.
Proti: Nima uokvirjanja, občasne težave pri samodejni nastavitvi beline.
Naj se preizkuševalci fotoaparatov in pisci fotografskih priročnikov še tako trudimo, večje število megapik ima za kupce nekakšno nezaustavljivo privlačno moč in šest megapik modela D40 je dandanes res videti kar malce preskromno. Zaradi tega so pri Nikonu samo štiri mesece za njim predstavili izpopolnjeni model D40X z za današnje čase precej spodobnejšimi desetimi megapikami. Fotoaparat so še nekoliko pohitrili in pri hitrem zaporednem slikanju zmore 3 posnetke v sekundi, druge značilnosti pa so ostale bolj ali manj nespremenjene.
Omeniti na primer velja, da tako kot D40 nima vgrajenega motorčka za ostrenje, kar pomeni, da samodejno ostrenje deluje samo z objektivi vrste AF-I in AF-S, ki imajo svoj lasten motorček. Na to morajo biti pozorni zlasti tisti dolgoletni uporabniki Nikonov, ki imajo katerega od nekoliko starejših objektivov, ki sicer omogočajo samodejno ostrenje, a le na fotoaparatih, ki imajo vgrajen ustrezen motorček (takšna sta na primer naslednja dva preizkušena Nikona). Fotoaparata tudi nimata vgrajenega umirjevalnika slike, ker za to skrbijo optični umirjevalniki, vgrajeni v (boljše) objektive.
Na preizkusu se je D40X po pričakovanju izkazal zelo podobno kot D40. Odlikuje ga dobra odzivnost in hitrost. Posnetki so bili brezhibno osvetljeni in izostreni, še vedno pa smo opazili nekaj težav s samodejnim nastavljanjem beline, predvsem v prostorih, osvetljenih z neonskimi svetili.
Razlika v ceni med D40 in D40X je precejšnja, zato se samo od sebe zastavlja vprašanje, ali je večja ločljivost vredna višje cene. Odgovor je odvisen od debeline vaše denarnice in tega, za kaj boste uporabljali fotoaparat. Če fotografirate predvsem iz lastnega veselja in fotografij ne pošiljate na razstave, z njimi pa tudi ne nameravate služiti, boste najverjetneje tudi s 6 megapikami povsem zadovoljni. Razliko v ceni raje porabite za dodaten objektiv ali morda bliskavico. Če imate večje fotografske ambicije, bo D40X primernejša izbira, pred končno odločitvijo pa v tem primeru razmislite tudi o katerem od še zmogljivejših modelov.
Nikon D80
Megapike 10
Zrcalno-refleksni
LCD 6,3 cm
Litij-ionski
Kartica SD
Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si.
Cena: 1300 EUR
Za: Hitrost, kakovost posnetkov, ohišje, zmogljivost.
Proti: Cena, občasno težave s samodejno nastavitvijo beline.
Stopničko više v pestri Nikonovi ponudbi zrcalno-refleksnih modelov je D80, namenjen vsem tistim najzahtevnejšim ljubiteljskim uporabnikom (in skromnejšim oziroma občasnim profesionalcem), ki se jim zdi, da bi jih utegnil D40X nekoliko preveč omejevati. Zanj se bodo verjetno odločili tudi vsi tisti dosedanji uporabniki Nikonov, ki imajo katerega od sicer odličnih objektivov, ki za samodejno ostrenje potrebuje motor v ohišju fotoaparata.
Od D40X ga loči nekoliko večje, a tudi bolj vzdržljivo ohišje. Malo boljše oziroma svetlejše je tudi iskalo. Zmogljivejši je sistem za samodejno ostrenje, saj meri na 11 mestih (pri D40X na treh). Nekaj več je tudi različnih nastavitev, predvsem tistih, ki vplivajo na kakovost posnetka (za ostrino, kontrast, zasičenje barv, zmanjševanje šuma ...). Pestrejša je tudi izbira dodatne opreme. Omislimo si lahko na primer dodaten zmogljivejši akumulator.
Razlike med samo rabo so manjše. D80 je nekoliko bolj prilagodljiv in najzahtevnejši uporabniki ga bodo lahko bolje prilagodili svojemu načinu dela. Odzivnost in hitrost je odlična, a razlike med D40X in D80, kolikor jih sploh je, so zanemarljive. Podobno velja tudi za delovanje. Ostrenje v težjih svetlobnih pogojih je za malenkost hitrejše, drugače pa razlik pravzaprav ni. Svetlomer svoje delo opravi brezhibno, pri samodejnem nastavljanju beline pa se mu v nekaterih težavnejših primerih prav tako včasih zatakne. Z D80 narejene fotografije so ostre, barve žive in naravne, skratka, brezhibne.
Nikon D80 je izvrsten in zelo zmogljiv fotoaparat, ki pa ima nevarnega tekmeca že v lastnem "hlevčku", nekateri drugi tekmeci pa za podoben denar ponujajo tudi še malce več. Na primer vgrajen umirjevalnik slike (pri Nikonu moramo uporabiti objektive z vgrajenim umirjevalnikom), ali mehanizem za stresanje prahu s tipala.
Izkušeni fotografi to sicer dobro vedo, a vseeno omenimo, da je pri izbiri tovrstnih fotoaparatov zmogljivost in kakovost samega fotoaparata le eden od dejavnikov, ki vplivajo na končno odločitev. Drugi so še izbira (in cena) objektivov ter dodatne opreme, pogosto pa tudi pripadnost tej ali oni znamki. Kdor je Nikone začel uporabljati še v analognih časih in ima več njihovih objektivov, bo ostal zvest znamki, pa čeprav je morda trenutno kateri od Canonovih, Olympusovih ali Pentaxovih fotoaparatov malo boljši.
Nikon D200
Megapike 10
Zrcalno-refleksni
LCD 6,3 cm
Litij-ionski
Kartica CompactFlash
Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si.
Cena: 2000 EUR
Za: Cena, hitrost, ohišje, kakovost posnetkov.
Proti: Včasih nenatančna samodejna nastavitev beline, digitalni šum pri največjih občutljivostih.
Še stopničko više in tik pod vrhom, kjer kraljuje najzahtevnejši poklicni rabi namenjeni Nikon D2Xs, je polpoklicni rabi namenjen model D200. Polpoklicna raba je sicer precej raztegljiv pojem, ki zajema tako najzahtevnejše ljubitelje, ki so prerasli manj zmogljive fotoaparate oziroma so za svoj fotografski konjiček pripravljeni odšteti nekaj več denarja, kot vse tiste poklicne fotografe, ki si ne morejo privoščiti še precej dražjega vrhunskega modela, ali pa tega že imajo in si za drugo ali tretje ohišje omislijo nekaj malce varčnejšega.
Svojo poklicno naravo D200 razkriva z vzdržljivim kovinskim ohišjem, dobro zaščitenim pred dežjem in prahom. Posledica je precej veliko in težko ohišje, ki pa je dovolj dobro oblikovano, da lepo sede v roke in med rabo tistega kilogramčka sploh ne čutimo. Da vendarle nimamo v rokah najzmogljivejšega digitalca, razkriva zlasti tipalo, ki ni "polne" velikosti (torej tako veliko, kot sličica 35 mm filma), zato se goriščna razdalja objektivov podaljša za pol.
Vse druge lastnosti so bolj ali manj povsem "poklicne". Slikamo lahko na primer s hitrostjo do 5 posnetkov na sekundo, najkrajši osvetlitveni čas je 1/8000 sekunde, ročno pa lahko vplivamo na tako rekoč vse možne nastavitve - in to zelo natančno. Delovanje fotoaparata lahko zato zelo natančno prilagodimo svojemu načinu dela in fotografskemu okusu. Nikakor ne smemo pozabiti na bogato dodatno opremo. Dokupimo lahko na primer brezžični vmesnik wi-fi, ali na fotoaparat priključimo satelitski navigator GPS.
Verjetno je odveč zapisati, da se je fotoaparat med preizkušanjem odlično izkazal. Odzivnost in hitrost sta vrhunski, posnetki pa so bili vsi po vrsti brezhibno osvetljeni in izostreni (seveda pa tudi D200 ne more delati čudežev in popravljati fotografovih napak). Barve so naravne in primerno zasičene, le digitalni šum je bil pri ISO 1600 in 3200 malce izrazitejši kakor pri nekaterih neposrednih tekmecih. Vendar je to opazno predvsem pri natančni analizi, v resničnem življenju na fotografijah pa precej manj. Občasno smo v sobah z različno osvetlitvijo opazili, da avtomatika ni povsem zadela beline, to pa je pravzaprav tudi vse, kar lahko fotoaparatu očitamo.
D200 sicer ni več ravno mladenič, saj so ga predstavili že konec leta 2005, a se brez težav kosa tudi z letošnjimi modeli. Namenjen je najzahtevnejšim uporabnikom, ki od fotoaparata pričakujejo veliko, in D200 jih ne bo razočaral. Glede na kakovost je tudi njegova cena pravzaprav zelo ugodna.