Ne, fotoaparata ne potrebujemo
Vprašanje, ki si ga postavljamo že od Nokie N95 dalje, je, koliko časa bodo klasični digitalni fotoaparati sploh še z nami. Odgovor je preprost – še zelo dolgo. A žal za ozko (in vedno ožje) usmerjeno skupino uporabnikov.
Ko je Kodak predstavil svojo kamero Box, jo je opremil s sloganom »Vi pritisnite sprožilec, mi opravimo ostalo«. S tem je sprožil nesluteno popularizacijo fotografije. Kar naenkrat nismo več potrebovali znanja kemije za razvijanje fotografij niti temnice, preprosto smo fotoaparat poslali nazaj Kodaku, kjer so razvili film, naredili posnetke, v fotoaparat naložili nov film in vse skupaj vrnili. Z manjšimi spremembami (osebnim odhodom v fotolaboratorij) se je ta koncept obdržal dobro stoletje, nakar je prišla druga revolucija – digitalna fotografija (kjer je, mimogrede, Kodak zamudil).
Računalnike smo imeli že tako rekoč vsi, digitalni fotoaparati so postali dosegljivi. A tu je nastopila druga težava: posnetki so se kopičili na diskih, resnih družabnih omrežij še ni bilo, oblačne storitve shranjevanja so bile v povoju. Lahko si naredil svojo spletno stran, a si moral paziti na velikost fotografij, obenem si moral biti vešč v programiranju. Na drugi strani so se pred težavo znašli tudi fotolaboratoriji: stare stroje za razvijanje je bilo treba zamenjati z novimi, ki so lahko na klasični papir preslikali tudi digitalne posnetke. In ti stroji niso bili poceni, zato so začeli krepko dvigovati cene izdelave posnetkov. Dodajmo še relativno zapleteno upravljanje, počasne internetne povezave in hitro postane jasno, da se koncepta, ki je uspešno deloval 100 let, ne da preslikati v digitalni svet. Kodaku smo pomahali v slovo, Fujifilm pa se je izvlekel, ker je pravočasno vlagal v druge storitve in dejavnosti, predvsem kemijo in medicino. Čisto mimogrede, če ste zasledili, da je Fujifilmovo zdravilo za gripo uspešno tudi pri koronavirusu ... Da, to je isti Fujifilm, ki izdeluje fotoaparate.
Čisto mimogrede, če ste zasledili, da je Fujifilmovo zdravilo za gripo uspešno tudi pri koronavirusu ... Da, to je isti Fujifilm, ki izdeluje fotoaparate.
Brez težav lahko rečemo, da so tretjo revolucijo sprožili telefoni skupaj z razmahom družabnih omrežij, saj smo se z njimi spet vrnili na začetno točko – »Vi pritisnete sprožilec in z naslednjim klikom lahko vaše posnetke gleda ves svet«. Pravzaprav vprašanje, ali sploh še potrebujemo klasične fotoaparate, za večino ni tehnično, ampak socialno, pravzaprav filozofsko. Ljudje smo bitja, ki se rada postavljajo s svojimi uspehi in fotografija na družabnih omrežjih to najlažje pokaže. Kje smo bili, kako so zrasli naši otroci, s kom smo se družili, kaj smo jedli ... Vse to in še marsikaj drugega je na ogled svetovnemu občestvu. Da s tem na široko odpiramo vrata v naša intimna življenja in navade, raje ne bomo omenjali, morda le to: so internetne storitve dovolj stabilne, da jim lahko zaupamo lastno zgodovino, ali je vseeno bolje vsake toliko narediti posnetke na klasičen papir oziroma fotoknjigo?
Če pogledamo povprečnega Janeza (ali Micko), ki potrebuje fotoaparat za beleženje družinskih dogodkov, je dandanes dovolj dober že vsak telefon. Preden skočite v zrak, pomislite, kakšni so bili družinski fotoaparati izpred 20 let. Škatlice, velikokrat za enkratno uporabo, če je imel mlinček še malo zuma, pa je bil že praktično nadpovprečen. S fotografijo, umetniško ali amatersko, se je ukvarjalo dokaj majhno število ljudi, večinoma zbranih v različnih fotoklubih. Ti so navadno vedeli, kaj želijo, in ti večinoma še danes vztrajajo pri klasični obliki fotoaparata, telefon je bolj kot ne le za rezervo. S tega stališča so torej današnji telefoni več kot dovolj dobri, v večini primerov krepko presegajo fotoaparate za domačo rabo izpred 20 let. Poskrbljeno je celo za tiste, ki želijo spremenljivo goriščnico, a se tu hitro znajdemo v višjem cenovnem razredu. Ta sicer ni primerljiva s klasično optiko, a za objavo na družabnih omrežjih več kot dovolj dobra. Na srečo vsaj pri telefonih velja pravilo »kapljanja navzdol« in tako sčasoma tudi cenejši modeli dobijo priboljške dražjih, denimo večji razpon goriščnice. Ultraširokokotni in normalni objektiv sta tudi že v telefonih pod 500 evri.
Če nam to ne zadošča in želimo še več, pa smo hitro nazaj v klasičnem fotografskem svetu. Tu se je na srečo ali žalost situacija zaradi strmega upadanja prodaje močno zbistrila in namesto bruhanja novih modelov dobimo veliko bolj premišljene novince, da vsaj približno lahko tekmujejo s telefoni. Tako so večinoma vsi opremljeni z brezžično povezavo in omogočajo takojšen prenos slike na telefon, pri nekaterih ga lahko uporabimo tudi kot daljinski sprožilec. Fotoaparati imajo še eno prednost – velikost tipala. To zagotavlja boljšo kakovost slike, a tu jih umetna inteligenca (O. K., prav, strojno učenje) v telefonih močno lovi, celo pri zameglitvi ozadja. Tudi fotografiranje nočnega neba že lep čas ni več rezervirano le za klasične fotoaparate, saj malo boljši telefoni svoje delo opravijo odlično. Po drugi plati pa imajo fotoaparati ogromno izbiro različne optike in tudi goriščnic, ki jih telefoni pri današnji tehnologiji verjetno nikoli ne bodo imeli. S tem postanejo fotoaparati zanimivi za tiste, ki želijo kaj več in so tudi pripravljeni investirati v to. Ne le denarja, ampak predvsem čas. Saj veste, fotografija je 1 odstotek talenta in 99 odstotkov dela.
