Navidezni dvoboj

Objavljeno: 25.11.2005 21:02 | Avtor: Vladimir Djurdjič | Kategorija: Preizkusi | Revija: Maj 2004

Programi za izvedbo navideznih računalnikov so domala nepogrešljivi za tiste, ki veliko programirajo in preizkušajo programsko opremo, ali morajo poganjati programe v drugih, po možnosti starejših operacijskih sistemih od tistega, ki ga uporabljajo za programiranje.

Navidezno računalništvo ali "virtualizacija" je eno najbolj vročih področij v računalništvu. Odpira povsem nove možnost izrabe računalniške opreme, zlasti pa omogoča izvajanje opravil, ki so sicer precej težja, ali povsem nemogoča. Navidezni računalniki povzročajo trenutno največ navdušenja na področju strežnikov in pomnilniških sistemov, kjer lahko tako dosežemo večji izkoristek, enostavnejšo uporabo in v celoti nižje stroške. Toda navidezni računalniki so še kako koristni tudi v osebnih računalnikih, kjer bi sicer za želena opravila potrebovali več računalnikov.

Zamisel o navideznih računalnikih ni nova. Na velikih računalnikih jo poznamo že nekaj desetletij, virtualizacija pa omogoča boljši izkoristek procesorskega časa in drugih sredstev z vzpostavitvijo več navideznih računalnikov v isti fizični napravi. Pred nekaj leti je s tem konceptom začelo eksperimentirati podjetje Vmware, ki se je počasi, a zanesljivo utrlo pot v ospredje. Tako daleč, da je lani korporacija EMC zanj odštela zajetnih 600 milijonov dolarjev, z izdelki pa ima ambiciozne načrte. Da gre za tehnologijo prihodnosti nedvomno potrjuje tudi dejstvo, da se je v igro vmešal celo Microsoft, ki je z nakupom tehnologije družbe Connectix prišel do programa VirtualPC in drugih strežniških izdelkov.

Obe podjetji sta nedavno predstavili nove različice izdelkov. Microsoft pravzaprav prvo v lastni režiji, Vmware pa prvo pod novim lastnikom, kar je kot nalašč za primerjavo. Že takoj na začetku poudarimo, da sta si programa v večini osnovnih funkcij in delovanju zelo podobna, podrobnosti pa so tiste, ki prevagajo na eno ali drugo stran, zlasti ker sta tudi cenovno zelo blizu. Zanimivo je, da izdelovalca vsaj nazivno ciljata na različne ciljne skupine uporabnikov.

Vmware Workstation 4.5

Vmware Workstation je danes sinonim za navidezne računalnike podlagi procesorjev x86, saj je bil prvi in je daleč najbolj znan. Programu se pozna, da ima za sabo kar nekaj let piljenja, saj je domala brezhiben. Po več mesecih uporabe (začenši z različico 4.0) se nam tako ni niti enkrat zgodilo, da bi program odpovedal poslušnost, čeprav smo z njim preizkusili lepo število različnih operacijskih sistemov in programov. Včasih se je to sicer zgodilo s posameznim navideznim računalnikom, toda ogrodje je vedno delovalo poslušno in predvidljivo. Program poleg tega porabi le malo sistemskih sredstev, sredstva v računalniku pa so optimalno izkoriščena. Sam uporabniški vmesnik je dognan, torej ga v večini primerov ne opazimo, saj ni v napoto.

Delovno okolje paketa Vmware Workstation 4.5

Delo s programom je značilno za vse tovrstne izdelke. Vmware Workstation v računalniku z operacijskim sistemom Windows ali Linux (izvedbi se prodajata ločeno) priredi navidezni računalnik, ki je na videz in po delovanju "računalnik v računalniku": ima svoj BIOS, pomnilnik (del fizičnega sistemskega pomnilnika ), disk pa je kar datoteka ali lasten razdelek v gostiteljskem sistemu. Pri delovanju v celoti posnema delovanje računalnika, vključno z zagonom in nastavitvami sistema. Vse parametre lahko nastavljamo programsko - zmanjšamo ali povečamo lahko pomnilnik in s tem preverimo delovanje kakega programa v mejnih pogojih, namesto pogona CD-ROM lahko v navidezni računalnik priključimo diskovno sliko ISO, da nam ni treba uporabljati nosilcev, itd. Posamezne dele strojne opreme lahko poljubno vključujemo in izključujemo - denimo zvočno kartico, omrežje in druge.

Nastavitve okolja navideznega računalnika v paketu Vmware

Vendar zna Vmware 4.5 še precej več. Vzpostavimo lahko celo navidezna omrežja med različnimi navideznimi operacijskimi sistemi v gostitelju. tako lahko v enem samem računalniku simuliramo celotno omrežje, denimo s strežniki in delovnimi postajami, ne da bi morali kupiti in vzpostaviti cel kup opreme. Potrebno je le, da ima gostitelj dovolj velik pomnilnik. Za en navidezni računalnik in osnovni operacijski sistem je priporočljiv vsaj 512 MB pomnilnik, za dva ali več navideznih strojev pa vsaj 1 GB, da se navidezni sistemi v celoti izvajajo v fizičnem in ne v navideznem pomnilniku gostitelja.

Podatke lahko med gostiteljem in navideznim računalnikom prenašamo prek skupnih imenikov.

V preteklosti je bila glavna omejitev paketa Vmware razmeroma skromna podpora za strojno opremo in operacijske sisteme, ki jih lahko uspešno poganjamo v navideznem računalniku. Pri novi različici je drugače - v testnem sistemu je Vmware uporabil večino strojne opreme, povsem na novo pa je dobil podporo za naprave USB z uporabo sistema PnP tudi v navideznih računalnikih. Kar zadeva podporo operacijskim sistemom - Vmware 4.5 "požre" domala vse, vključno z razvojno različico okolja Windows "Longhorn" in novim jedrom Linuxa 2.6. Brez težav smo v sistemu poganjali tudi Lindows in Xandros Desktop, ki jih Vmware uradno ne podpira. Stari operacijski sistemi, kot so MS-DOS, Windows 98 in NT pa so za Vmware mala malica.

Vmware podpira bistveno več operacijskih sistemov v navideznih računalnikih.

Vmware je dobil v novi različici tudi zanimive lastnosti, ki so "podedovane" iz večjih, strežniških različic. Največji sistemski pomnilnik je zdaj lahko do 4 GB oziroma največ 3,6 GB za posamezni stroj, kar je dovolj za kar nekaj navideznih strojev. Sistemskim upraviteljem bo koristilo predzagonsko okolje PXE, s katerim lahko operacijske sisteme v okolje Vmware namestijo tudi na daljavo prek omrežja, kar je idealno za preizkušanje kakovosti namestitve pred uporabo. Uporabniki imajo po novem možnost spremljati porabo sredstev in delovanja navideznih računalnikov, saj Vmware podatke posreduje orodju Windows Performance Monitor, ki ga sicer uporabljamo za nadzor sredstev v okolju Windows. Vmware po novem tudi samodejno preveri obstoj novejših različic prek interneta in prenese zadnje popravke. Omeniti velja še možnost, da po zaključku dela z navideznim računalnikom povrnemo nastavitve iz začetka uporabe (koristno pri testiranju), pa tudi možnost zapisa trenutnega stanja navideznega računalnika v datoteko, s čimer lahko naslednjič pričnemo delo z iste točke.

Vmware ponuja številne omrežne nastavitve, kar omogoča prilagodljivost rabe.

Za tiste, ki želijo še več in razmišljajo tudi o strežniških navideznih strojih GSX Server ali ESX Server, ponuja Vmware še več. Zavedati se moramo, da je zapis navideznih strojev v vseh treh izdelkih enak - tako lahko denimo navidezni računalnik namestimo v lastni delovni postaji, ga preizkusimo in nato premestimo v strežnik zgolj s premestitvijo nekaj datotek. Še več - iz ene kopije navideznega stroja lahko z ustreznimi orodji naredimo več navideznih strežnikov, kar je neprimerno lažje, kakor nameščati vsakega posebej.

Microsoft VirtualPC 2004

Microsoft je s paketom VirtualPC nov na trgu navideznih računalnikov. Izdelek pa ni nov, saj so ga razvili pri družbi Connectix, lani pa so celotno tehnologijo s strežniško in različico za Mac ter avtorske pravice prodali Microsoftu. VirtualPC je bil sprva na voljo zgolj za računalnike Apple Macintosh, v katerih je omogočal poganjanje programov za PCje. Connectix ga je nato prenesel še v okolje PC, tedaj pa je postal zanimiv za Microsoft, ki si je z nakupom na preprost način odprl vrata v svet virtualizacije. Še več kakor od nedavno predstavljene različice VirtualPC 2004 si obetajo od novega strežniškega izdelka Virtual Server, ki je še v razvoju. Microsoft še naprej ponuja tudi različico za Mace, vendar je jasno, da je poudarek na različicah za PC.

Delovna konzola paketa VirtualPC 2004

V marsičem je VirtualPC podoben izdelkom družbe Vmware. Tudi tu naredimo navidezni računalnik v računalniku, vključno z lastnim Biosom in zagonom navideznega računalnika. Tudi nastavitve navidezne opreme so podobne tistim iz paketa Vmware. Microsoft je nekoliko v prednosti zaradi "navideznega" grafičnega vmesnika, saj VirtualPC posnema pospeševalnike S3, medtem ko je treba za pravo grafično podporo pri programu Vmware pogosto naknadno namestiti gonilnike Vmware Tools.

Nastavitve navideznega računalnika v okolju VirtualPC 2004

Tudi tu najdemo možnost navideznih omrežij z največ štirimi navideznimi omrežnimi vmesniki, vendar je tu prilagodljivost nekoliko slabša kakor v programu Vmware. Nasploh se zdi, da je glede strojne podpore VirtualPC morda nekoliko šibkejši od izdelkov Vmware, najbolj pa pogrešamo podporo za naprave USB. V navideznih računalnikih VirtualPC jih tako ne moremo uporabljati.

V obeh programih lahko navidezne računalnike pripravimo s čarovniki.

Microsoftu lahko najbolj zamerimo, da so v novi različici 2004 uradno podprti le navidezni računalniki z Microsoftovimi operacijskimi sistemi. Pred nakupom je družba Connectix podpirala tudi Linux, Unix, Netware in druge. Resnici na ljubo pa še zdaj večina operacijskih sistemov v navideznih strojih deluje brezhibno, le Microsoftove podpore ne moremo pričakovati. Na našem preizkusu so brezhibno delovali operacijski sistemi SuSE Linux in Lindows, medtem ko smo imeli z grafičnim podsistemom paketa Mandrake resne težave. Prav zanimivo je, da se glede tega Vmware in VirtualPC do neke mere razlikujeta. Seveda pa je razlika med tekmecema tudi v tem, da VirtualPC deluje le v računalnikih z Windows, ne pa tudi z Linuxom kot gostiteljem. Po drugi strani pa Vmware ne deluje v Mac OS, ki ga podpira VirtualPC - a gre za ločen izdelek, ki ga moramo kupiti posebej.

VirtualPC 2004 je uradno omejen le na Microsoftove operacijske sisteme.

Za razliko od Vmware tukaj delovanje navideznih računalnikov nadzorujemo s pomožnim programom VirtualPC Console, ki nam pokaže seznam nameščenih in delujočih navideznih računalnikov. Zabavno, a ne prav uporabno je, da ob imenih izrisuje pomanjšano sliko zaslona računalnikov, ki so trenutno vključeni. Nekoliko manj pregledno kakor pri Vmware je preklapljanje med zasloni gostitelja in navideznih računalnikov, nekoliko bolj nerodno pa je tudi prenašanje podatkov med gostiteljem in navideznim računalnikom.

VirtualPC neuradno brez težav poganja številne Linuxe.

Meritve hitrosti SiSoft Sandra in Winbench 99 kažejo, da je Vmware malenkost hitrejši od VirtualPC. Slednji nekoliko zaostaja pri delu s pomnilnikom. Microsoft je VirtualPC označil predvsem kot sredstvo za premostitev težav, ki onemogočajo uporabnikom prehod na novejše različice okolja Windows. Če uporabljate programe, ki delujejo le v okoljih DOS, Windows 3.x ali Windows NT, vam Microsoft priporoča VirtualPC - hkrati pa zaračuna še nakup novega operacijskega sistema, ki je potreben za delovanje paketa. Zdi se, da je tak pristop kratkoviden in se lahko morda v prihodnje strategija spremeni.

Zagon novega navideznega računalnika

Za zdaj je še nejasno, kakšno strategijo bo imel Microsoft v prihodnjih različicah in drugih navideznih izdelkih ter koliko bodo slike navideznih računalnikov združljive z strežniško različico Virtual Server. Prav tako bo zanimivo videti, ali bo Microsoft v prihodnje tehnologijo vgradil v sam operacijski sistem - vsaj kot sredstvo za zagotavljanje združljivosti za nazaj.

Vmware Workstation 4.5

Kaj: Program za navidezne računalnike.

Izdeluje: Vmware, www.vmware.com.

Prodaja: CHS, www.chs.si, (01) 280 66 00.

Cena: 39.270 tolarjev.

Za: Podpora za številne operacijske sisteme, prilagodljivost rabe, podpora za gostitelje Windows in Linux, napredne funkcije.

Proti: Omejena podpora za strojno opremo.

Microsoft VirtualPC 2004

Kaj: Program za navidezne računalnike.

Izdeluje: Microsoft, www.microsoft.com.

Prodaja: Microsoft, www.microsoft.com/slovenija, (01) 585 41 22.

Cena: 33.487 tolarjev.

Za: Dobra podpora za grafiko v navideznih računalnikih.

Proti: Uradna podpora samo za Microsoftove OS, gostitelj samo v Windows, omejena podpora za strojno opremo - ni podpore za USB.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki