Mobilno delo
Prenosni računalniki na začetku obstoja te kategorije niso upravičili svojega imena, saj je šlo za težke naprave, ki jih je bilo ne glede na velikost zaslona težko označiti za resnično prenosne. To so bili pomanjšani namizni računalniki, ki so v torbi ali nahrbtniku pomenili konkretno breme. Taki so danes 17-palčni modeli.
Ko je na zvočnikih prenosnika napisan kakšen znan proizvajalec zvočnih komponent ne gre pričakovati enakega zvoka, kot pri dobrih samostojnih zvočnikih. Vsekakor pa bo šlo za nadpovprečnost.
Podobnosti z namiznimi računalniki pri 17 palčnih prenosnikih se ne končajo le pri strojni opremi. Za tiste bolj požrešne je potreben tudi ogromen napajalnik.
Razvoj jih je skozi leta tanjšal, jih delal lažje in jim podaljševal avtonomijo. Tako smo se znašli v stanju, ko je večina prenosnikov na prodajnih policah pač resnično prenosna. Gre za naprave, ki jih brez težav nosimo s seboj in so dovolj zmogljive, da z njimi postorimo skorajda vse, kar počnemo na namiznih računalnikih. Zadnji prednosti stacionarnih računalnikov so še zasloni in zmogljivejši procesorji, ki niso omejeni s čim nižjo porabo energije, saj jim ni treba podaljšati avtonomije akumulatorja. A prav zasloni so pri prenosnikih tisti tehnični podatek, ki omejuje njihovo uporabnost. Macbook Air in okenski lahki prenosniki so odlični računalniki, ki jih brez težav nosimo s seboj, a so vsi omejeni z majhnostjo zaslona. 15-palčni zasloni so se tako ustalili kot skrajna meja, ko lahko govorimo o resnično prenosnem prenosniku, saj bo tak računalnik brez težav šel v torbo in nam ob nošenju ne bo skrivil hrbta.
Izdelovalci so se tako osredotočili na prenosnike s petnajst- ali manj palčnimi zasloni, ki predstavljajo večino ponudbe. Kljub temu so še vedno na voljo 17-palčni prenosniki, ki so v zadnjih letih postali cenovno zanimivi, saj je mogoče tak računalnik dobiti po enaki ceni kot približno enako zmogljivo namizno različico. Cene med tema dvema kategorijama so si resnično blizu in 17-palčni zasloni so ravno dovolj veliki, da znajo povsem zadovoljiti uporabnike, ki bi jim bil 15- palčni zaslon premajhen. Izbira med stacionarnim in prenosnim računalnikom tako ni več lahka, saj je mogoče velik prenosnik premikati brez težav in vse, kar potrebujemo, je vstavljeno v eno ohišje.
Zamisel, da lahko tipkovnico, zaslon, drsno ploščico, grafično kartico, matično ploščo, disk in procesor kadarkoli prestavimo na drugo lokacijo, je razumljivo privlačna. Prav tako veliki prenosniki na mizi zavzamejo neprimerno manj prostora, da o manjši količini kablov ne govorimo. Razlogov za nakup tako ne manjka, a vse le ni tako rožnato, saj je treba pri nakupu večjega prenosnika kljub temu pristati na nekaj kompromisov. Kot rečeno, gre za prenosni računalnik v najbolj radodarnem pomenu tega pridevnika, saj v praksi s takim računalnikom ne boste delali povsod. Macbook Air lahko brez težav nesemo v park, kavarno ali na letalo in na njem bo mogoče delati. Praktičnost takega početja s 17-palčnim prenosnikom je dosti manjša, saj velikost in teža naprave močno otežita tako početje.
Naslednji kompromis so hitrosti vgrajenih komponent, saj so mobilne različice procesorjev narejene tako, da za svoje delovanje potrebujejo čim manj energije. Intelova serija procesorjev je v svoji mobilni inkarnaciji še vedno zmogljiva serija čipovja, ki pa ne premore enake moči kot njena namizniška sestra. Procesorji tudi niso edina strojna oprema, ki lahko predstavlja ozko grlo pri potovanju podatkov, saj so v prenosnike praviloma nameščeni počasnejši diski. To težavo odpravijo diski SSD, ki pa so še vedno dragi, če kupujemo zmogljivosti nad 500 GB. Dodatno težavo predstavlja še nezmožnost menjave komponent, saj nekateri prenosniki ne omogočajo menjave pomnilnika in diska, oziroma je treba za to početje razstaviti ohišje, saj manjkajo dostopne reže na dnu. Menjava obeh komponent lahko čez nekaj časa prenosniku konkretno podaljša življenje in je manko te možnosti resna pomanjkljivost.
Ko razmišljamo o nakupu velikega prenosnika, se je treba še vprašati, ali bo to naš edini računalnik. V zadnjih petih letih so telefoni in predvsem tablice postali tako močni, da je na njih mogoče postoriti večino tistih opravil, za katere smo prej potrebovali prenosnik. Kombinacija namiznega računalnika in tablice oz. telefona je tako najbrž povsem dovolj. Za “resnejše” delo oziroma večje projekte uporabljamo namizni računalnik, za vse drugo pa poskrbita tablica ali telefon. Veliki prenosniki so tako primarno namenjeni tistim, ki za svoje delo potrebujejo zmogljivost namiznega računalnika, večji zaslon in bodo prenosnik dejansko nosili na več lokacij. Tako početje pravzaprav ni tako redko. Ni težko predvideti študenta ali nekoga, ki veliko dela na dveh lokacijah in bo z večjim prenosnikom zadovoljil vse svoje potrebe. V ta namen smo pregledali bero, ki je trenutno na voljo v Sloveniji.
Preizkusili smo …
Acer Aspire E5-771G je edini Acerjev konkurent na tokratnem preizkusu in klasični izdelek tega podjetja. Strojno so v Acerju prenosnik opremili zgledno, saj se lahko pohvali s procesorjem i7, osmimi gigabajti pomnilnika in kombinacijo navadnega terabajt velikega diska in 128-gigabajtnega diska SSD. Premore še ločeno grafično kartico z dvema gigabajtoma pomnilnika in nesvetleč zaslon, ki sliko riše v ločljivosti 1920 × 1080. Na naših preizkusih se je sicer odrezal povprečno, a gre kljub temu za zelo soliden prenosnik.
Acer Aspire E5-771G
Njegova največja hiba so materiali, ki jih je Acer uporabil pri izdelavi. Ko smo rekli, da gre za klasični Acerjev izdelek, smo mislili prav kombinacijo zelo solidne strojne moči in poceni plastike, ki jo obdaja. Gre za najmehkejšo tipkovnico vseh preizkušenih računalnikov in ohišje nasploh ne daje občutka trdnosti. Ta je pri tako velikih prenosnikih še kako pomembna, saj te računalnike dejansko premikamo naokoli in bi bilo dobro, ko bi lahko verjeli, da bodo na dolgi rok prenesli vse selitve.
Zadnji očitek leti še na to, da sami težko nadgradimo pomnilnik ali disk. Acer je namreč eden tistih prenosnikov, ki na dnu nima priročnih rež za dostop do diskovja in pomnilnika. Ker je treba vsak računalnik tu in tam nadgraditi, je to v primerjavi z namiznimi računalniki resna pomanjkljivost takih prenosnikov.
Na tokratnem preizkusu sta se znašla dva prenosnika z imenom Asus, med njima pa je 300 evrov cenovne razlike. V tem primeru višja evrska postavka pomeni dosti boljšo napravo. Dražjega, G771JM – T4102D, in cenejšega, N750JK – T4257H, žene enak 2,5-gigaherčni procesor i7, oba imata grafično kartico s štirimi gigabajti pomnilnika in zaslon, ki sliko kaže v ločljivosti 1920 x 1080. Tu se podobnosti končajo, saj gre za napravi, ki sta prilagojeni dvema različnima skupinama uporabnikov.
Asus G771JM
Asus N750JK
G771JM je bolj igričarsko naravnan in ima na voljo terabajt diska, ki ga kombinira z 256 gigabajtnim SSDjem. Tako je mogoče na SSD namestiti nekaj iger, ki bodo posledično tekle hitreje. N750JK pa je naravnan bolj večpredstavno, saj ima večjo shrambo, a manjši 24-gigabajtni SSD. Igričarska narava dražjega modela se kaže še pri količini pomnilnika, saj ga je 12 gigabajtov v primerjavi z osmimi v modelu N750JK.
Tudi zunanjost obeh naprav izdaja njuno poslanstvo, saj je G771JM odet v črno ohišje in na osvetljeni tipkovnici so črke v rdeči barvi. Na zadnji strani zaslona je logotip Asusovega oddelka za igričarje, ki sliši na ime Republic of Gamers. Ko prenosnik vzamemo iz škatle, na njem ni nameščenih Oken, a je Asus prijazno priložil CD z gonilniki za vse komponente. Gre za lepo gesto, ki bi jo lahko uporabil še kak izdelovalec računalnikov brez operacijskega sistema. Pri ohišju velja še omeniti, da na dnu prenosnika brez težav dosežemo pomnilnik in disk, tako da je oboje mogoče brez težav nadgraditi.
Tega pa ne moremo reči za model N750JK, saj na dnu nima rež. Večpredstavnost se pri cenejšem Asusu kaže še v odločitvi, da je za zvočnike poskrbelo podjetje Bang & Olufson, kar se pri glasnosti pozna.
Oba Asusa sta se na naših preizkusih odrezala zelo dobro, saj sta se povsod znašla v vrhu lestvic. Predvsem gre izpostaviti trajanje delovanja modela N750JK, kjer je zasedel prvo mesto s štirimi urami in osemintridesetimi minutami.
Asus je skušal s prilagojenima modeloma istega računalnika zadovoljiti dve različni skupini uporabnikov in to mu je skorajda uspelo. Uspešnejši je bil z igričarskim modelom, ki sicer po razmeroma visoki ceni ponudi hiter računalnik z diskom SSD in zmogljivo grafično kartico. Modelu N750JK je glede večpredstavnosti mogoče očitati bolj malo in če bi bila možna lažja nadgradnja komponent, bi šlo za odličen prenosnik.
Težave se pri prenosniku Dell Inspiron 5748 začnejo s podpovprečnim zaslonom. Sliko namreč riše pri 1600 x 900 in je eden od vsega treh zaslonov na preizkusu, ki nima površine za zmanjševanje odseva. Predvsem nas je zmotila ločljivost, ki je pri večini konkurence 1920 x 1080 in manj kot polni HD je res premalo za tako velike in zmogljive računalnike. Za sliko skrbi ločena grafična kartica z dvema gigabajtoma pomnilnika. Prenosnik sicer premore 2-gigaherčni procesor i7 in 8 gigabajtov pomnilnika, a se na preizkusih ni odrezal dobro. Vedno se je znašel v spodnjem delu razpredelnic in se posebej slabo odrezal pri preizkusu avtonomije. Le še Lenovo G70-70 je imel krajši čas delovanja.
Dell Inspiron 5748
Ohišje je narejeno solidno, a daleč od konkurence z logotipi Asus in HP. Bolj razočara tipkovnica, ki je mehka in tipke imajo premalo hoda.
Najbolj pa zbode cena, saj je 900 evrov absolutno preveč glede na to, kar ponuja konkurenca. Za ta denar bi se lahko Dell odločil vsaj za boljši zaslon. Tako gre za predrag prenosnik, saj lahko za 100 evrov manj dobimo veliko boljšo napravo.
Ohišje modela Lenovo G70-710 je še kar dobro, saj plastika z rahlim reliefom daje dober občutek kakovosti. Zelo dobra je tudi tipkovnica, ki je trdno vpeta, tipke pa imajo dovolj hoda. Edino, kar nas je resno zmotilo, je nizka tipka Enter, ki na tipkovnicah te velikosti nima kaj iskati.
Lenovo G70-710
Osrčje prenosnika je Intelov procesor i3-4030U, katerega takt je 1,9 GHz. Gre za razmeroma varčen procesor, ki se kljub temu kar dobro odreže na preizkusih zmogljivosti. Prenosnik ima sicer razmeroma majhen akumulator, ki je na preizkusu zdržal poltretjo uro. V Lenovu so poleg vgrajene Intelove vgradili še Nvidiino grafično kartico GeForce 820M. Pomnilnika je 4 GB, disk pa je klasičnih 500 GB in oboje lahko sami zamenjamo. Žal ima G70-710 zaslon z ločljivostjo 1600 x 900, ki ga nekoliko rešuje to, da ima nesvetlečo površino.
G70-710 je privlačen zaradi nizke cene, a ga je glede na to, kaj je mogoče dobiti za 200 ali 300 evrov več, kljub temu težko priporočiti.
Lenovo IdeaPad G710 ima solidno tipkovnico, ki na srečo odpravi ozko tipko Enter, ki jo ima sestrski Lenovo na tem preizkusu. Ohišje je narejeno iz kakovostnih materialov, a ni na ravni Asusa in prenosnikov HP. Kljub temu gre za napravo, ki daje občutek, da bo zdržala nošenje na dolgi rok.
Lenovo IdeaPad G710
Žal se pozitivne postavke tu končajo, saj je G710 podhranjena naprava. Žene jo 2,4 GHz procesor, ki ima na voljo 4 gigabajte pomnilnika in terabajt shrambe. Premore le vgrajeno Intelovo grafično enoto, ki sliko riše na svetleč zaslon z ločljivostjo 1600 x 900.
Na preizkusih se G710 ni izkazal, saj je zasedal zadnja mesta. Le po trajanju delovanja se je uvrstil v povprečje.
Piko na i doda še to, da ni preprostega dostopa do pomnilnika in diska. Na koncu ostane prenosnik z zelo dobro tipkovnico, povprečnim zaslonom in visoko ceno.
HP je ime Envy obdržal po nakupu podjetja za izdelavo igričarskih računalnikov Voodoo. Po prevzemu je blagovna znamka razvodenela, a so jo v HPju kljub temu rezervirali za malce bolje narejene naprave. Že tako so prenosniki HP v povprečju zelo dobre izdelave in tokratni Envy 17-j121na ne razočara. Če bi bili vsi 17-palčni prenosniki narejeni tako dobro, bi bila izbira med njimi težja.
HP Envy 17-j121na
Tudi strojno gre za močno napravo z 2,5 GHz procesorjem i7, ki ima na voljo kar 16 gigabajtov pomnilnika. Vgrajena sta dva terabajtna diska, a ob nobenem ni kratice SSD. To je tudi največja hiba tega prenosnika, saj bi z diskom SSD pridobil na hitrosti in bil dosti uporabnejši. Seveda je še vedno možnost, da disk SSD vgradimo sami, saj nam Envy pusti menjavo brez večjih posegov.
Omeniti velja še zaslon na dotik, ki je tu bolj pomanjkljivost, saj ima dodano še eno plast stekla, ki občutno poveča odsev. Pozitivno presenetijo še zvočniki, ki jih zagotavlja podjetje Beats in so v tokratni konkurenci nadpovprečni.
Envy bi bil z diskom SSD in nesvetlečim zaslonom lahko odlična naprava, a ga je težko priporočiti tudi kot najboljši igričarski prenosnik, saj je Asusov G771JM z diskom SSD in osvetljeno tipkovnico boljša izbira.
HP Zbook 17 G2 stane 2600 evrov. Je najdražji prenosnik na tokratnem preizkusu in glede na to, da drugo mesto zaseda 1500 evrov vredni Asusov model, bi o Zbooku težko napisali kaj slabega. Narejen je odlično, saj gre za prenosno delovno postajo. Žene ga 2,8 GHz procesor i7 vPro, ki ima na voljo 16 gigabajtov pomnilnika. Za shrambo skrbita dva diska, in sicer 750 gigabajtni navadni in 256 gigabajtov velik disk SSD.
HP Zbook 17 G2
Za grafiko skrbi vgrajena Intelova kartica, ki pa opravlja bolj osnovne naloge, saj za drugo skrbi Nvidiin Quadro K4100 s štirimi gigabajti pomnilnika. Zaslon je nesvetleč in riše sliko pri 1920 x 1080.
Že izbira grafične kartice Quadro je znak, da gre za delovno postajo, ki naj bi v prenosnem paketu brez težav omogočala uporabo naprednih 3D programov. Glede na naše preizkuse Zbook to zmore brez težav, saj je zasedal prva mesta. Slabše se je odrezal le pri trajanju delovanja, kar je glede na vgrajeno strojno moč pričakovano.
Zbook je na tem preizkusu cenovno in strojno zunajserijski in ga navadnim zemljanom ne moremo priporočiti, čeprav gre za odličen prenosnik. Tisti, ki za delo potrebujete prenosno grafično postajo, pa le poglejte v smer Zbooka. Oziroma naj to naredi vaš delodajalec.
HP je na tokratni preizkus poslal tri prenosnike in vsi trije so narejeni odlično. Predvsem to velja pohvaliti pri modelu HP Probook 470, saj je cenovno najugodnejši prenosnik HP v konkurenci.
HP Probook 470
Probook žene procesor i7, ki računa pri 2 GHz in ima na voljo 8 gigabajtov pomnilnika. Žal ima le en terabajtni disk, saj se v HPju niso odločili za SSD.
Disk je mogoče zamenjati, to je v tem primeru priporočljivo, saj je navaden disk edini resen očitek .
Ozko grlo tega prenosnika predstavlja še grafična kartica, ki ima dva gigabajta pomnilnika in jo je izdelal AMD. Radeon R5 M255 se je na preizkusu VideoCreation odrezal podpovprečno, tako da to ni računalnik za tiste, ki bi radi igrali igre.
Vse skupaj je zapakirano v prenosnik, ki stane 780 evrov. To je glede na to, kaj dobimo, ugodna cenovna postavka. Predvsem navduši kakovost izdelave, ki je za prenosnik v tem cenovnem rangu daleč najvišja. Če bi HP v Probook dodal disk SSD in mu vgradil zmogljivejšo grafično kartico, bi dobili popoln 17-palčni prenosnik. Tako pa smo priča napravi, ki se je odrezala zelo dobro in glede na ceno predstavlja najracionalnejšo odločitev.
Pogled v laboratorij
Prenosniki so stari znanci našega laboratorija, preizkušamo jih redno v okviru nenehnih preizkusov, tu in tam pa naredimo večji tematski preizkus. Nazadnje smo jeseni preizkusili cenejše prenosnike, tokrat so prišli na vrsto večji. Kot v zadnjih nekaj letih tudi tokrat opažamo, da je vse težje dobiti veliko naprav naenkrat, saj imajo podjetja več takih zalog kot nekoč. Tako smo dobili osem novih prenosnikov, enega pa smo preizkusili že pred časom in ga tudi uvrstili na ta preizkus.
Kakih resnih novosti na tem področju ni. Pohvalimo lahko to, da so se v teh prenosnikih začeli malo bolj redno pojavljati pogoni SSD, ti občutno izboljšajo uporabniško izkušnjo. Večji prenosniki so sicer razmeroma dobro opremljeni v primerjavi z manjšimi modeli, jasno imajo pri večjem ohišju izdelovalci več manevrskega prostora. Tako imajo vsi dovolj vmesnikov, tudi ni bojazni, da bi kak omrežni vmesnik začel izginjati. Tudi cenejši modeli uporabljajo Intelove procesorje i7, seveda je pri tem treba poudariti, da niso vsi procesorji i7 enaki. Ti prenosniki imajo pogosto tudi zmogljivejše grafične kartice, zaradi katerih se dobro obnesejo tudi pri igrah.
Za preverjanje zmogljivosti sicer uporabljamo komplet Sysmark, konkretno Sysmark 2012 1.5. Večina prenosnikov ima danes privzeto nameščen Windows 8.1, to namestimo tudi na tiste, ki jih sicer dobimo brez operacijskega sistema. Ocenimo tudi fizično kakovost izdelave, kakovost zaslona, tipkovnice in zvoka, skratka, vse ključne lastnosti računalnika.
Zlati Monitor
Zlati Monitor tokrat dobi HP Probook 470, ki se najbolje znajde med silnicami zmogljivosti, izdelave in cene. Za 780 evrov dobimo odličen prenosnik zelo dobre izdelave, ki bo brez težav nadomestil namizni računalnik, z eno (veliko) izjemo. Zaradi slabše grafične kartice ni namenjen igranju iger, tako da ga je v tem kontekstu težko priporočiti. Kljub temu gre glede na konkurenco za odličen kompromis in napravo, ki bo odlična zamenjava za namizni računalnik.
Probook je naša prva izbira, izbrali pa smo še prenosnik, ki odpravi obe pomanjkljivosti HPjevega modela. To je Asusov igričarski prenosnik G771JM, ki ima vgrajen terabajtni disk in poleg še 256 GB veliko shrambo SSD. Prav tako ima zmogljivejšo grafično kartico in osvetljeno tipkovnico.
Še enkrat ponovimo, da je nakup 17-palčnega prenosnika resnično smiseln le takrat, ko bo to naš edini računalnik in ga bomo dejansko selili po več lokacijah, oziroma je doma premalo prostora za namensko računalniško mizo. Sicer je težko videti resen razlog, da bi zamenjali kombinacijo stacionarnega računalnika za »resno« delo v kombinaciji z lahkim prenosnikom ali tablico za vse drugo. Veliki prenosniki počasi postajajo nišni produkti in prav je tako. Kljub temu še niso rekli zadnje besede in glede na letošnjo bero bomo videli še kar nekaj generacij odličnih naprav.