Meje so v glavah – in bankah

Nikoli nisem razumel, zakaj potrebuje denar nekaj ur, da skoči s Trga republike na Slovensko, letalsko vozovnico pa lahko takoj plačam z vnosom 16-mestne številke. Povedali so mi, da nisem edini na svetu in da neto poravnava v Sloveniji poteka vsaki dve uri. Razumem. Da so me iz podružnice na Tržaški poslali zapret račun na Njegoševo, ker sem ga bil tam odprl, pa ne razumem več. Doma tudi še hranim potrdilo o plačilu enega centa drugi banki, ker me je uslužbenka vestno poklicala, da že tri mesece dolgujem en cent in da bi bilo res neumno, če bi šel ta negativni dogodek v SISBON.

Ko je konec minulega leta Slovencem končno postala dostopna nemška internetna banka N26, sem z zanimanjem postal njen komitent. Brezplačno vodenje računa in brezplačna nakazila v evrih, končno smo na zahodu!

Takoj sem ugotovil, da plačila iz N26 prispejo v najboljšem primeru naslednje popoldne, včasih pa čez dva dni. Bančniki so mi brž pojasnili, da je to zahod. Naše poravnave na dve uri so ostanek nekih drugih časov, ki so imeli tudi SDK, v Evropi pa to ni običajno. S prehodom na SEPA da gremo v resnici na slabše. Naše transakcije imajo tudi cel kup polj (sklici, reference, nameni), N26 pa omogoča le en komentar. Elektrodistributerji na primer zato plačil z N26 niso avtomatično knjižili, a zdaj gre. Računovodje so pametni ljudje in, če čudna plačila redno prihajajo z istega računa, zadeve hitro uredijo.

Tole pišem na Švedskem. Tam so banke nekaj posebnega. Velika večina poslovalnic sploh nima gotovine, Švedi pa imajo med vsemi Evropejci najmanj gotovine v obtoku. Večkrat se je že zgodilo, da je ropar iz banke pobegnil praznih rok, ker v poslovalnici pač ni bilo gotovine. Toda odprtje bančnega računa v švedski banki je mora, ki sem se ji raje izognil.

Logika gre nekako takole: za odprtje računa sta potrebna njihov EMŠO in švedska osebna izkaznica, pa še potem računa ne dobite brez švedske plače. Na EMŠO se čaka 14 dni, nato na izdelavo osebne izkaznice še 4–6 tednov. Švedske upravne enote se ne ukvarjajo s plačili, zato je treba takso plačati vnaprej in prinesti potrdilo o plačilu. Banke seveda gotovine ne sprejemajo, računa pa brez osebne izkaznice ne morete odpreti …

A sčasoma začno prihajati položnice, ki jih je nekako treba poravnati. Odlično, rečem, poglejmo v praksi, kako deluje evropska povezanost. Pri drugi največji slovenski banki imam odprt račun in elektronsko bančništvo. Preklikam ga v celoti, a mi ne uspe nakazati kron na Švedsko. Obupam in želim poklicati pomoč, pa ne gre. Povsod v internetu imajo zapisano brezplačno telefonsko številko 080, a je seveda iz tujine nedosegljiva. Zato pošljem e-sporočilo s prošnjo za normalno telefonsko številko.

Zdaj razumem, zakaj je možnost takojšnjega prenosa sredstev tako zelo privlačna komponenta kriptovalut. Ker so banke obtičale v letu 1980.

Naslednji dan mi prijazen gospod razloži, kje najdem plačila v tujino. In po daljši debati ugotoviva, da vendarle nisem neumen. Švedske krone lahko nakazujem v tujino, če jih imam (moderni transakcijski računi so večvalutni). Kaj pa, če imam evre? Najprej jih je treba zamenjati, potem pa bo šlo. Čudovito. Toda šele jeseni bodo v e-bančništvu omogočili menjavo valut, ta hip se to naredi osebno. Odpade.

N26 bo rešil situacijo. Na spletni strani je mogoče nakazovati le evre, v mobilni aplikaciji pa je mogoče izbrati katerokoli valuto. Tečaj je ugoden, provizija dva evra, plačilo se izvede. Problem rešen. Dokler čez mesec dni ne prejmem opomina. Hm?!

N26 za devizna plačila uporablja platformo Transferwise. To londonsko podjetja sta ustanovila Estonca – eden je delal pri Skypu – ki so ju jezile visoke bančne provizije. Transferwise za nas opravi plačilo na želeni račun v tujini po ugodnem tečaju in z nizko provizijo s svojega računa v isti državi, Transferwisu pa plačamo s kreditno kartico, neposredno bremenitvijo ali krajevnim nakazilom.

N26 je Transferwise integriral v svojo e-banko. Prejemnik dobi priliv z neznanega računa, podatek o pravem plačniku in sklicu pa se izgubi. Prav, želim potrdilo o plačilu, pa si bodo Švedi že našli plačilo. Transferwisova podpora me napoti na N26. Ta ima slovensko številko za pomoč uporabnikom in Španec mi v angleščini prijazno razloži, da lahko PDF dobim – pri Transferwisu v spletu. To je res, a na njem piše zgolj znesek, prejemnik in datum. Nobene reference, virnega računa, nič. Drugega mi ne morejo dati, ker »Transferwise niso klasična nakazila, a denar kljub temu pride«. Super.

To bi želel razložiti švedskemu internetnemu operaterju Com Hem. Težko. Nima poslovalnic. Niti ene. Internet naročiš po telefonu, delovati začne čez 10 minut, in to je to. Nobene pogodbe. Čez mesec dni pride prvi račun in čez dva omenjeni opomin. Klic v telefonsko podporo postreže s posnetkom, da sem v vrsti na 42. mestu. Čez debelo uro izvem, da gospod v računovodstvu ne ve nič o Transferwisu ali N26. Pošlje mi elektronsko pošto, na katero naj odgovorim s potrdilom o plačilu. Oskubljen PDF iz Transferwisa in printscreen iz N26 sta vse, kar imam. Držim pesti.

Mesec dni pozneje račun še ni poknjižen. Ne najdejo. In vsak dan s strahom pogledam v nabiralnik, potem pa preverim, ali še imam elektriko in internet. Zdaj tudi razumem, zakaj je možnost takojšnjega prenosa sredstev tako zelo privlačna komponenta kriptovalut. Ker so banke obtičale v letu 1980.