Linuxoidni Vmware
Strojna oprema se dandanes razvija precej hitreje kot programska. Čisto povprečen računalnik je sposoben poganjati večino programske kode. Najbolj očitna razlika je na strežniškem področju. Predvsem na strežnikih z operacijskim sistemom Linux, kajti navadno ti delujejo kot spletni ali poštni strežniki in za to opravilo ne potrebujejo kipečih mišic. Kam z odvečno procesorsko močjo? Kaj storiti s presežkom notranjega pomnilnika? S čim bi napolnili prazen disk?
O virtualizaciji smo v Monitorju že dosti pisali. Zatorej naj ponovimo samo osnovne pojme. Bistvo virtualizacije je ločitev programske in strojne opreme z vmesno plastjo. Znotraj te plasti lahko ustvarimo poljubno število navideznih računalnikov, ki se obnašajo kot fizični, le neposrednega stika s strojno opremo nimajo. Zato lahko navidezne stroje tudi fizično prestavljamo iz enega gostiteljskega računalnika v drugega. Jedro virtualizacijskih okolij so hipervizorji, katerih poglavitna naloga je pregledati programsko kodo, ki se izvaja v navideznem računalniku, in jo poslati naprej fizičnemu procesorju. V tem postopku morajo hipervizorji ločiti "nevarne" dele programske kode in jo zamenjati s svojo, saj procesorji do nedavna niso podpirali navideznosti. To je zelo zahtevno opravilo, ki je v pionirskih časih posnemanja fizičnih računal povzročalo težave s počasnim delovanjem. Pravi razcvet je virtualizacija doživela šele zadnjih nekaj let, in to ravno na strežniškem področju, ki ga bomo podrobneje spoznali tudi mi.
Domač uporabniški vmesnik bo dobrodošel predvsem tistim, ki so se z njim spoznali v kakšni drugi različici najbolj priljubljenega orodja za virtualizacijo. Na žalost je znotraj brskalnika slabo odziven.
Zakaj bi se tega početja lotili v svojem podjetju? V odgovor vam lahko naštejemo kar nekaj prednosti. Prva je fleksibilna in prilagodljiva informacijska infrastruktura. To preprosto pomeni, da širitev informatike v podjetju z virtualnimi strežniki, odgovornim ne bo povzročala glavobolov. Dodajanje računskih zmogljivosti za potrebe novih informacijskih potreb je v takšnem okolju stvar ur ali celo minut. Nadalje, v današnjih kriznih časih ne smemo zanemariti zmanjšanja stroškov, ki jih takšna ureditev prinese. Manj strežnikov, diskovnih polj, omrežnih komponent, manjšo porabo električne energije ter povečano produktivnost informatikov. Kot zadnjo prednost pa naj izpostavimo lažjo migracijo ter varovanje navideznih strežnikov. Prav slednje je res preprosto in učinkovito ter hkrati omogoča tudi hipno vzpostavitev sistema z uporabo tako pridobljenih varnostnih kopij. Vse našteto pa za nameček prispeva še k povečani varnosti vaših informacij.
Poznamo več priljubljenih orodij za ustvarjanje navideznih računalnikov. O njih ste v naši reviji izvedeli že marsikaj. Virtual PC, Virtual Box in VmWare Workstation so paradni konji, ko je govor o posnemanju več računal hkrati na enem domačem PCju. Predstavili bomo VmWare Server 2, ki rabi kot hipervizor za učinkovito postavitev več navideznih strežnikov hkrati. Če bi imeli denarja na pretek, se je bolje odločiti za različico ESX/ESXi, toda v času recesije je pametneje poseči po osnovni, brezplačni različici tega odličnega izdelka. Osnova je enaka, le brez orodij, ki bi ogrela srce marsikaterega sistemskega upravitelja, ki ima na skrbi večje število strežnikov. Vmware strežnik številka dve omogoča stvaritev navideznih strežnikov, ločenih po namembnosti. Tako kot svetujejo vsi strokovnjaki, je pametno ločiti poštni strežnik od usmerjevalnika, požarnega zidu in spletnega strežnika. Z malo muje ponudi tudi varovanje na način, ki omogoča lahko (beri: hitro) vzpostavitev vseh storitev v primeru katastrofe.
Za razliko od ESX/ESXi različice strežnika, potrebuje Vmware Server 2 za delovanje gostujoči operacijski sistem. Od njega je odvisno, kako globoko bomo spoznali podrobne nastavitve sistema. Na sliki je primer spremembe potrebne za zagon SLES 10 (SuSE Linux Enterprise Server).
Po prenosu izbrane različice VmWare strežnika in razširitvi vsebine na poljuben okus Linuxa, je prvi korak zagon namestitvene skripte vmware-install.pl (za SuSE Linux je treba imeti nameščen gcc prevajalnik). V začetni polovici namestitve navedemo svoje želje glede nahajališča za delovanje potrebnih datotek, naredimo skripto za odstranitev programa in na koncu odpremo nastavitveno datoteko vmware-conf.pl, ki jo je sicer moč urediti "na roke", a je zaradi prijaznosti to priporočljivo storiti znotraj same namestitve. V njej še pred prvim zagonom strežnika nastavimo omrežni način delovanja, vrata za različne vrste delovanja programa (oddaljeni dostop, http, https), ustvarimo upravitelja in vpišemo serijsko številko, ki smo jo ob registraciji prejeli po elektronski pošti. Za konec namestimo še VIX Api (application programming interface - vmesnik za pisanje avtomatizacijskih skript), če ga bomo potrebovali. Po vnovičnem zagonu celotnega sistema je čas za zagon virtualnega sistema. Strežnik se zaganja z ukazom "/etc/init.d/vmware {start/stop/status/restart}", medtem ko upravljanje poteka v vašem priljubljenem spletnem brskalniku na naslovu https://127.0.0.1:8333/ui/.
Če ste vajeni namizne različice sistema Vmware, vam bo uporabniški vmesnik takoj znan. Zlahka se boste premikali po domačih menujih, le odzivnost je malenkostno počasnejša. Navsezadnje gre tu za pogovorno okno znotraj brskalnika. Sistem ima tudi konzolno okno, v katerem spremljamo dogajanje v navideznem računalniku. Slednje, skupaj z zakasnitvijo, prispeva k prvi težavi, na katero naletimo. Če operacijski sistem, ki ga želimo namestiti kot virtualni strežnik, vsebuje časovno omejitev pri izbiri namestitve, imamo problem. Saj poznate zagonsko izbiro:
Čas za izbiro: 15 sekund (odštevanje)?
Ker je prehod v konzolni način delovanja sistema znotraj spletnega brskalnika prepočasen, se računalnik odloči nadaljevati z delom in izbere privzeto možnost - zagon z diska. Znajdemo se v začaranem krogu. Preostane nam slepo pritiskanje tipke za pavzo ali izbira na pamet. Druga pripomba leti na izbiro delovanja CD naprave. Načeloma to ni krivda sistema Vmware, saj je nastavitev odvisna od operacijskega sistema, na katerem počiva strežnik. Za našo konfiguracijo s strežnikom SuSE Linux Enterprise kot osnovo se je osnovna nastavitev s posnemanjem ATAPI izkazala za neustrezno. Da se je zagonski medij sploh zagnal, smo morali nastaviti napravi neposreden dostop do strojne opreme. Mimogrede, popravljanju se lahko izognete tudi z uporabo zrcalne (ISO) slike zagonskega medija. Ko preskočimo omenjene ovire, nas pričaka čudovita platforma za virtualizacijo. Vse deluje, kot je treba. V primerjavi z namizno različico v nekaterih pogledih celo bolje. S to izjavo namigujemo predvsem na preklapljanje zunanjih naprav z enega navideznega računalnika na drugega, ki je v Vmware Workstation za samostojne odjemalce včasih problematično (npr. neodzivnost miške). Vmesnik nam poleg ostalega ponuja dodajanje strojne opreme, spreminjanje parametrov posameznih navideznih strojev ter izdelavo varnostnih kopij. Varovanje je pomemben dejavnik, ki botruje odločitvi za navideznost. Prav njegova enostavnost in kasnejša hitrost pri vnovični vzpostavitvi sistema sta glavni "prodajni" točki, za kar je zaslužen hipervizor in posledično vedno enaki gonilniki v notranjosti virtualnega strežnika. Trenutno predstavlja edino oviro potreba po mirovanju navideznega računalnika med stvaritvijo varnostne kopije. Z uporabo dragih, namenskih orodij jo je seveda mogoče odpraviti. A če imamo denar, bomo uporabljali strežnik ESX/ESXi, ki vsebuje varovanje v času delovanja, kajne? V spletu je zato moč najti kup skript, ki čas nedelovanja strežnika optimizirajo in hkrati avtomatizirajo postopek izdelave varnostnih kopij. Zelo dober primerek najdete na naslovu http://code.google.com/p/vmsbackup/downloads/list. Priložena so razumljiva navodila za rabo.
Tudi Okna lahko delujejo na podlagi Linux odlično, to pa konkurenci povzroča preglavice. V brskalniku, konzolnem načinu, se počutimo kot v "pravem" Microsoftovem svetu.
Za strežnike in lastnike, ki nimajo veliko pod palcem, je Vmware Server odlična izbira. Je veliko lažji za uporabo kot njegova konkurenca v brezplačnem segmentu (na primer Xen) in zmogljivejši kot namizna različica izpod prstov istega razvijalca - Vmware Workstation. Diči se s podporo od dveh do štirih procesorjev in do 8 GB notranjega pomnilnika na posamezno navidezno napravo. Kljub temu da je zastonj, pa ga ne gre podcenjevati. Podjetje Vmware je isto programsko kodo pod imenom GSX kar pet let prodajalo po ceni, primerljivi z njihovim današnjim paradnim konjem - Vmware ESX/ESXi. Stabilnosti in zmogljivosti mu zatorej ne manjka. Če res ne potrebujete velikega števila navideznih strojev na strojni opremi, dražji od novega avta, potem brezplačna različica Vmware strežnika povsem zadostuje. Še več, vse kaže, da bo v prihodnosti izbira še enostavnejša, saj beta različica številke tri že vsebuje med drugim lažji prehod z drugih virtualizacijskih orodij, izdelavo varnostnih kopij v ozadju ter pripomoček za priklop obstoječega sistema Windows (Vmware DiskMount Utility).
Vmware server 2 Linux
Kaj: Navidezni linuxni strežnik.
Izdeluje: Vmware, www.vmware.com.
Cena: Zastonj.
Za: Cena, enostavnost rabe, nadzor nad daljavo.
Proti: Počasnost uporabniškega vmesnika, omejitve delovanja glede na plačljivo (ESX) različico.