Linux naš vsakdanji

Objavljeno: 26.11.2019 | Avtor: Matej Huš | Kategorija: Dosje | Revija: December 2019

Četudi na domačih ali pisarniških računalnikih še vedno v prepričljivi večini teče Windows, oblikovalci pa nadpovprečno posegajo po Applovih izdelkih, so naša življenja na dnevni ravni neločljivo prepletena z odprtokodnim operacijskim sistemom, ki je prehodil pot iz finskega študentskega doma do žepa slehernika in robov znanega vesolja. Danes pingvina uporabljamo vsakdan, ne da bi se tega sploh zavedali; marsikdo tudi v prvih in zadnjih minutah dneva.

Pred 28 leti, 25. avgusta 1991, je v novičarski skupini comp.os.minix tedaj malo znani Linus Benedict Torvalds objavil 20 vrstic dolgo sporočilo. Začel je pisati odprtokodni (čeprav je do začetka uporabe te besede v tem pomenu minilo še skoraj deset let) operacijski sistem, ki bo namenjen računalnikom s procesorji 80386 in 80486. Ker se je zgledoval po tedaj obstoječem sistemu Minix, je skupnost povprašal, kaj jim je tam všeč in kaj ne. Prispevek je zaključil z znamenitim postskriptumom, v katerem se ne bi mogel bolj motiti: »Ni prenosljiv in verjetno ne bo nikoli podpiral ničesar drugega razen diskov AT, ker drugega pač nimam pri roki.« Danes Linux poganja vse od pametnih telefonov do jedrskih podmornic.

Sporočilo, ki predstavlja javni začetek Linuxa.

Kratka zgodovina Linuxa

Vsakdo ima svojega očeta, Linux pa ima kar dva. Medtem ko je Torvalds njegov krušni oče, je Linuxov konceptualni prednik Unix. V 60. letih preteklega stoletja so na MIT, v AT&T Bell Labs in General Electricu razvijali operacijski sistem Multics, a je razvoj potekal prepočasi in okorno, zato je AT&T izstopil. Ken Thompson in Dennis Ritchie sta skupaj s še nekaj inženirji zato leta 1969 napisala svoj operacijski sistem Unix. K priljubljenosti Unixa je močno prispevalo dejstvo, da je bil od leta 1973 napisan v jeziku C (prve različice so bile v zbirniku) in zato prenosljiv.

AT&T se ni smel ukvarjati s prodajo programske opreme, ker mu je kot telefonskemu operaterju monopolistu zakonodaja to prepovedovala. Unix so tako licencirali več univerzam, kjer se je najbolj izkazal kalifornijski Berkeley. Njihov oddelek za raziskave računalniški sistemov je napisal ogromno programske opreme, ki so jo zbrali pod oznako BSD (Berkeley Software Distribution). Toda del kode je bil last AT&T, zaradi česar je ta leta 1992 celo tožil Berkeley.

Da je potreben brezplačen Unixu podoben operacijski sistem, ki bi ga uporabljale na primer univerze, je postalo jasno že zelo zgodaj. Leta 1987 je Andrew Tanenbaum napisal MINIX, ki je bil 16-biten in ni podpiral novejših, a tedaj še zelo dragih 32-bitnih procesorjev.

Torvalds je leta 1991 začel pisati projekt, iz katerega je nastalo jedro Linuxa, čeprav sprva ni imel visokoletečih načrtov. Želel je zgolj napisati od operacijskega sistema neodvisen program, s katerim bi lahko preizkusil vso funkcionalnost svojega računalnika s procesorjem 80386 in funkcije programskega jezika C. Želel se je predvsem učiti. Še istega leta je napisal Linux 0.01, ki so ga drugi ljudje že lahko preizkusili.

Tanenbaum in Torvalds sta imela leta 1992 v novičarski skupini poučno in mestoma žolčno debato, v kateri je prvi zagovarjal mikrojedra, Torvalds pa monolitna jedra. Tanenbaum je trdil, da je Linux že tedaj zastarel, ker je zaradi monolitne zgradbe preveč odvisen od arhitekture x86. Zgodovina mu je dokazala nasprotno.

Da se Linux imenuje po svojem prvem ustvarjalcu, se zdi danes logično. Prav lahko pa bi se bilo zgodilo drugače, saj ga je Torvalds želel poimenovati Freax. Preimenoval ga je Ari Lemmke, ki je bil administrator strežnika FTP, na katerem je tedaj gostoval. To je storil, ne da bi vprašal Torvaldsa, a je ta potem uvidel, da gre ime pravzaprav lepo v uho.

Torvalds Linuxa ni napisal iz Unixa, temveč se je zgledoval po njem in je od začetka napisal funkcionalno sorodno jedro (Unix-like). Leta 1992 ga je licenciral pod licenco GNU GPL in kmalu zatem je jedro razvijalo že več kot sto programerjev. Še leto pozneje (1994) je luč sveta ugledala prva stabilna različica Linux 1.0, ki je izšla tudi v komercialnih distribucijah Red Hat in SUSE. Z verzijo 2.0, ki je izšla leta 1996, je dobil Linux podporo za sočasno uporabo več procesorjev, s čimer je postal tudi praktično uporaben za akademsko, poslovno in infrastrukturno rabo.

Linux Torvalds je oče Linuxa. Slika: Linuxmag.com, CC BY-SA 3.0

Pametni telefoni

Dandanes najdemo Linuxovo jedro v zelo različnih sistemih, ki jih srečujemo na vsakem koraku. Enega nosimo kar v žepu. Android, ki poganja približno tri četrtine pametnih telefonov na svetu, je začelo razvijati istoimensko podjetje, ki ga je leta 2005 prevzel Google. Sprva je bil namenjen digitalnim fotoaparatom, a so kmalu ugotovili, da je ta trg premajhen. Naslednja tarča so bili mobilni telefoni, kjer sta tedaj kraljevala Symbian in Windows Mobile.

Andy Rubin, ki ga lahko štejemo za očeta Androida, je imel sprva velikanske težave z nagovarjanjem investitorjev. V nekem trenutku je celo grozilo, da se bo moral Android izseliti iz najetih prostorov, ker niso imeli niti za najemnino. Tedaj jih je rešila finančna injekcija, ki jo je prinesel Steve Perlman, Rubinov dobri prijatelj. Ko je Google naposled prevzel Android, je zanj odštel dobrih 50 milijonov dolarjev. Boljšega rejnika Android (izdelek) ne bi mogel dobiti, saj je Google poskrbel, da je postal najpriljubljenejši sistem za pametne telefone.

Android uporablja Linuxovo jedro iz veje LTS (long-term support), ki ga z vsako novo različico posodobijo, je pa v resnici zelo daleč od namizne verzije Linuxa. Ne uporablja knjižnice GNU C (temveč Bionic), nekoliko drugače obravnava pomanjkanje pomnilnika (OOM) in vsebuje nekaj dodatne kode, ki je v osnovni inačici jedra ni. Ta del Androida je odprtokoden, zato ga lahko uporablja vsakdo (tudi Huawei, ki ima trenutno prepoved uporabe ameriške opreme). Imenuje se AOSP (Android Open Source Project) in ima licenco Apache 2.0.

Seveda pa je na telefonih z Androidom nameščen še kup kode z drugačnimi licencami. Vse Googlove aplikacije, knjižnice, Runtime in vrsta storitev so Googlova koda, ki jo lahko uporabljamo le v dogovoru z Googlom. Proizvajalci telefonov navadno za to poskrbijo, kar ni povsem zastonj, Huawei pa v novem telefonu Mate 30 tega nima. Android na prvi pogled ne deluje odprtokoden, ker Apache 2.0 ljudem dovoljuje, da ga spreminjajo in kode ne razkrijejo. Prav tako razvoj AOSP ne poteka v skupnosti, temveč zanj skrbi Google. Še vidnejša razlika pa je, da v Androidu uporabnika nima administratorskega (root) dostopa. A vendarle – Android je Linux.

Android sestavljajo jedro, knjižnice, runtime in aplikacijski del. Slika: Smieh, CC BY-SA 3.0

Druga pamet

Danes tečejo izpeljanke Androida še na drugih pametnih napravah. Pametni televizorji, pametne ure, pametni senzorji in vrsta drugih naprav, ki se priključijo na internet (IoT), uporabljajo izpeljanko Androida, torej Linux. Na urah je to WearOS, na televizorji Android TV, na Googlovih prenosnikih in tablicah pa ChromeOS. Vse te naprave so na prvi pogled pravo nasprotje Linuxa. Namesto ukazne vrstice imajo ikone, ki jih klikamo na zaslonu, občutljivem na dotik, a globoko v notranjosti tiktaka Linuxovo jedro.

Internet

Četudi morda ne uporabljamo Linuxa na osebnem računalniku (pogosto) ali telefonu (manj verjetno), pa prvikrat trčimo obenj, ko odpremo katerokoli internetno stran. Večina cenejših usmerjevalnikov, ki jih imamo doma, poganja vrsto Linuxa. Za proizvajalce je enostavneje in ceneje, da vzamejo Linuxovo jedro in pripravijo ustrezno distribucijo za svoj čip, kakor pa da bi operacijski sistem razvijali od začetka. Zadnje si privoščijo le največji za najzmogljivejšo opremo, denimo Cisco s svojim IOS. Prav tako za domače usmerjevalnike obstajajo odprtokodne alternative, denimo OpenWRT, DD-WRT ali Tomato, ki so tudi Linux. Ti cenejšim usmerjevalnikom dodajo nove funkcionalnosti ali razširijo obstoječe in pogosto izboljšajo zanesljivost ter stabilnost delovanja.

Vmesna infrastruktura, ki jo imajo ponudniki dostopa do interneta, operaterji in upravljavci hrbtenice, je včasih tekla na specialnih operacijskih sistemih, nove verzije pa čedalje pogosteje uporabljajo variante Linuxa. Na koncu tudi veliko večino strežnikov, ki zagotavljajo internetne storitve, poganja Linux. Točnih številk ni enostavno dobiti. W3Cook je ocenil, da jih je več kot 95 odstotkov. Po nekaterih drugih statistikah jih je »le« kakšni dve tretjini, ker ne spremeni dejstva, da na internetu prej ali slej naletimo na strežnik z Linuxom. Preostanek odpade večinoma na Windows. Podobno velja za storitve v oblaku, kjer 75 odstotkov ponudnikov uporablja Linux.

Letalski promet

Brez Linuxa bi na tleh ostala tudi letala. Ameriška Zvezna uprava za letalstvo (FAA) je že leta 2006 prestavila svoje operacije na Linux, s čimer so letno privarčevali 15 milijonov dolarjev. Eurocontrol pa je ustvaril svoj sistem z imenom ARTAS (ATM suRveillance Tracker And Server), ki pokriva vse aspekte dela kontrole letenja. Uporabljajo ga v večini držav EU (razen Španiji, na Madžarskem, v Latviji, Litvi) in teče na – Linuxu. Tudi Slovenia Control uporablja ARTAS.

Na letalih klasičnega operacijskega sistema ni, temveč gre za integrirano programsko opremo za konkretno strojno opremo – temu se pravi avionics. To je mnoštvo neodvisnih, a povezanih sistemov, ki opravljajo različne funkcije. Razlog je varnost. Odpoved kateregakoli dela ne sme povzročiti odpovedi ostalih delov, razen kolikor pač ne morejo dostavljati želenih informacij, prav tako pa morajo biti odporni proti lastnim napakam (fault-tolerant) in redundantni. Glavni FMC (flight management computer) uporablja LynxOS (Unixu podoben sistem), VxWorks ali kakšen podoben sistem, ki omogoča delovanje v realnem času. Boeing 787 Dreamliner na primer uporablja sistem COTS.

Najdemo pa v letalih Linux na večini sistemov za razvedrilo (inflight entertainment), ki skrbijo za predvajanje filmov in ostalih vsebin potnikom. Ali pa je tam Android, ki je, kot rečeno, Linux.

Avtomobilska industrija

V prvih avtomobilih ni bilo niti elektrike, kaj šele računalnikov. Toda že vsaj 20 let imajo avtomobili vgrajen računalnik (ECU – electronic control unti ECU), ki seveda ni podoben namiznim računalnikom. Podatki se v avtomobilu pretakajo po CAN (controller area network), obdeluje pa jih ECU. Ta skrbi za praktično vse aspekte modernih avtomobilov – od krmiljenja vbrizga goriva do spuščanja stekel na oknih. V modernih avtomobilih je več ECU, ne le en.

ECU poganja operacijski sistem OSEK/VDX (Offene Systeme und deren Schnittstellen für die Elektronik im Kraftfahrzeug/Vehicule Distributed eXecutive), ki ga skupaj razvija konzorcij največjih proizvajalcev (Opel, BMW, DaimlerCrysler, PSA, Renault, Volkswagen pa tudi Siemens, univerza v Karlsruheju, Bosch). Leta 1994 so namreč ugotovili, da količina programske opreme raste, zato bi jo bilo modro standardizirati. Rezultat je operacijski sistem za delo v realnem času, ki pa ni izpeljanka Linuxa.

Linux se je v avtomobile priplazil v zadnjih letih. Odprtokodni projekt Automotive Grade Linux (AGL) podpirajo Mazda, Suzuki, Toyota, Honda, Ford, Mercedes-Benz, Volkswagen in številni drugi, upravlja pa ga Fundacija Linux. Od leta 2012 je število partnerjev naraslo na več kot sto. Razvijajo enotno platformo za celotno avtomobilsko industrijo, ki podpirala celotni ekosistem od razvijalcev in dobaviteljev do končnih proizvajalcev. Sprva je bil namen razviti zgolj rešitev za potniški del prikazovanja informacij (infotainment), zdaj pa so cilji precej bolj velikopotezni. AGL bo podpiral telematiko, prikazovanje obvestil na vetrobranskem steklu (HUD), asistenčne in varnostne sisteme, avtonomna vozila itd.

Obstaja tudi Android Automotive, ki ga razvijata Google in Intel ter predstavlja osnovo za proizvajalce, da bi razvili operacijski sistem, ki bi nadzoroval uporabniški segment vozila (od navigacije do predvajanje glasbe in krmiljenja brisalcev). Prva vozila z Android Automotive pričakujemo leta 2021 – bojda bo to električni Polestar 2.

Znanost

V Švici je največji kos raziskovalne opreme na svetu, poganja pa ga seveda Linux. Veliki hadronski trkalnik (LHC) ustvari približno 25 petabajtov podatkov na leto. Za analizo tega mnoštva informacij se uporablja LHC Computing Grid, ki je v resnici po vsem svetu distribuirano omrežje 170 računalniških gruč. Tudi programska oprema (in celo strojna) v CERN-u je odprtokodna in teče na Linuxu.

Pogoste zmote o Linuxu

Zlasti med manj veščimi uporabniki, ki so o Linuxi zgolj slišali, kroži precej zmot o njem. Najpogostejša je, da Linux nima grafičnega vmesnika in da na njem ni mogoče poganjati iger ali pisarniške programske opreme. Danes na Linuxu teče velika večina moderne programske in strojne opreme. Pogoste so zmote, ki imajo korenine v zgodovinskih okoliščinah, denimo slabi podpori nove strojne opreme, počasnem (ne)delovanju in težavah z združljivostjo z Windows ali macOS. Neupravičen je tudi očitek o kompleksnosti, saj lahko Linux dandanes služi potrebam najbolj laičnih uporabnikov in največjih strokovnjakov.

Tudi bolje podkovani niso imuni za zablode. Ena izmed pogostih neresnic o odprtokodni programski kodi pravi, da je nezanesljiva, ker jo v prostem času razvijajo amaterski programerji ali »fušarji«. Večino razvoja danes opravijo velika podjetja, kot so Red Hat, Intel, Google, Linux Foundation in druga. Linux ostaja brezplačen, ker ta podjetja živijo od drugih, z Linuxom povezanih storitev, denimo nudenja podpore. Drži pa, da lahko k Linuxu prispeva vsakdo in da je v kodi še vedno precej prispevkov, ki so jih programerji napisali v svojem prostem času.

Včasih se je Linux hvalil kot operacijski sistem, ki je odporen proti virusom. Zaradi manjše priljubljenosti na namiznih računalnikih je nesnage zanj bistveno manj, obstaja pa. Okužbe usmerjevalnikov, pametnih telefonov in podobno pričajo o tem, staknemo pa jih lahko tudi na namizniku.

Še največja zabloda pa je prepričanje, da Linuxa ne uporablja skorajda nihče. O nasprotnem vas je poskušal prepričati ta članek.

Računalniki v CERN-u, ki poganjajo LHC in obdelujejo podatke iz njega, uporabljajo distribucijo Scientific Linux. Prednastavljeno verzijo (posnetek navideznega stroja) lahko snamemo celo s CERN-ove spletne strani. Scientific Linux razvijajo poleg CERN-a še Fermilab, nemški elektronski sinhrotron in ETH Zürich. Gre za varianto distribucije Red Hat Enterprise Linux (RHEL). V zadnjem letu se v CERN-u sicer dogaja migracija na CentOS, ki je še ena distribucija iz RHEL.

Tudi v manjših raziskovalnih inštitucijah večino resnega računanja teče na Linuxu. Namizni računalniki so sicer pogosto opremljeni z Windows ali Mac OS X, a računalniške gruče za mletje podatkov tečejo na Linuxu. Za razdeljevanje virov se običajno uporabljata bodisi SLURM bodisi SGE (danes Oracle Grid Engine), ponekod pa še OpenHPC.

Superračunalniki

Med 500 najzmogljivejšimi superračunalniki na svetu, ki so opravili test LINPACK in so se želeli vpisati na seznam Top 500, teče Linux na vseh 500. Na predzadnjem seznamu je bilo takšnih 498, ker je na dveh tekel še Unix, zdaj pa imajo vsi nameščen Linux. Zanimivo je, da ni bilo vedno tako. Do konca tisočletja je prevladoval Unix, po letu 2002 pa ga je bliskovito nadomestil Linux. Resne konkurence v resnici nista imela nikoli, čeprav smo pred leti videli celo nekaj superračunalnikov z Windows.

To v resnici ni presenetljivo. Unix ni brezplačen, superračunalnik pa je vsak malce drugačen. Prilagoditve Unixa se drago plačajo, medtem ko je Linux brezplačen. Konkurenca, ki tudi ne stane nič, denimo FreeBSD, pa preprosto ni imela ustreznega startnega mesta. Ko je enkrat Linux začel prevladovati, je bilo zanj čedalje več orodij in tudi strokovnjakov, kar je sklenilo pozitivno povratno zanko.

Na 500 najhitrejših superračunalnikih teče Linux. Slika: ZDNet

Vesoljska tehnologija

Pred šestimi leti smo brali vznesene članke, kako so na Mednarodni vesoljski postaji (ISS) vse prenosne računalnike prestavili z Windows na Linux. To je do neke mere res, a resnica je kompleksnejša. Na ISS teče več računalnikov, ki se v grobem delijo v tri skupine. V prvi skupini so računalniki za upravljanje plovila (vehicle management), trije v ameriškem delu in trije v ruskem. Teh posadka ne more neposredno upravljati in jih ne poganja Linux, ker so ISS sestavljali, ko še Linuxa ni bilo nikjer. Namesto tega astronavti delajo s PCS (portable computer system), ki ga poganja Linux, a imajo poseben grafični vmesnik. Ti računalniki s prvimi komunicirajo prek vodila MIL-STD-1553. Zadnja skupina so računalniki, ki neposredno ne komunicirajo s sistemom MIL-STD-1553 in ne morejo upravljati ISS. Tako imenovani SSC (station support computers) poganjajo v glavnem Windows in so namenjeni vsakodnevni rabi, denimo za pošiljanje elektronske pošte, brskanje po spletu, popisovanje zalog itd.

Krmilni sistem (PCS) na ISS. Slika: Robert Frost, NASA

Na ISS je poldrugo leto deloval tudi superračunalnik. Avgusta 2017 so nanjo poslali HPE Spaceborne Computer, ki je tam prebil 615 dni. Sprva bi bil moral na ISS ostati leto dni, a so njegov staž podaljšali zaradi sprememb pri logistiki tovora. Zmogel je ena teraflops, s čimer se ne bi niti približno uvrstil na lestvico Top 500, a to niti ni bil namen. HPE Spaceborne Computer je preverjal, kako se v vesolju, torej v manj ugodnih razmerah kakor na Zemlji, obnesejo superračunalniški sistemi. NASA in Hewlett-Packard pravita, da so bile težave obvladljive, v pripravi pa je že njegov naslednik. HPE superračunalnika ni okrepil s strojnimi modifikacijami, ker to ni bil namen. Moral je preživeti s programsko opremo, ki je morala znati prežvečiti morebitne napake, nastale kot posledice tamkajšnjega okolja. In, da, na njem je tekel Linux, ki se je uspešno spopadel z nepričakovanimi zaustavitvami (enkrat zaradi požarnega alarma, drugič se je astronavt pomotoma naslonil na gumb za ponovni zagon). Še najbolj nenavadno je dejstvo, da je odpovedalo devet SSD izmed 20, za kar še ne poznajo vzroka.

Maketa superračunalnika HPE Spaceborne Computers, ki so ga v letih 2017–2018 testirali na ISS. Slika: Hewlett-Packard Enterprise

Linux v takšni ali drugačni obliki poganja tudi moderna vesoljska plovila. SpaceX-ova Falcon in Dragon imata več računalnikov COTS, na katerih teče Linuxovo jedro 3.2 z ustreznimi spremembami. Da se tudi v vesoljski industriji VxWorks in Ada umikata Linuxu in C++, je moč pojasniti s spremembami kadra, saj je strokovnjakov za Linux in C++ bistveno več. Je pa seveda v Falconu in Dragonu močno okleščena koda – le kakšnih 15 odstotkov nujno potrebne Linuxove kode je dejansko prevedene. Ker so 32- in 64-bitni procesorji z majhno porabo energije in enoto za upravljanje pomnilnika, kar je za Linux ključno, zdaj že rutinsko na voljo in dovolj preizkušeni, da jih upajo vgraditi tudi v vesoljsko opremo, je pričakovati, da se bo raba Linuxa še krepila.

Vojska

Na koncu ne moremo mimo vojske, ki je sicer vedno skrivnostna, a pogosto motor razvoja. Ruska vojska je letos spomladi sporočila, da bodo začeli uporabljati distribucijo Astra Linux, ki jo iz Debiana razvija podjetje RusBITech. Povod za prehod je strah pred vohunjenjem Zahoda skozi zaprtokodno programsko opremo.

Veliko Linuxa najdemo tudi v ameriški vojski, ki uporablja Linux z dodatkom SELinux (Security-Enhanced Linux). Gre za skupek dopolnitev in popravkov za jedro, ki omogočajo strog nadzor dostopa (mandatory access control). Zanimiva je tudi ameriška vojaška distribucija Lightweight Portable Security, ki teče v celoti v RAM in ne pušča nobenih sledi na disku. Namenjena je uporabi na sicer nezaščitenih računalnikih, a z zagonom s CD ali z USB te distribucije postanejo zaupanja vredni odjemalci.

Na koncu odgovorimo še na anekdoto, ki jo večkrat slišimo. Da, Linux teče tudi na jedrskih podmornicah. Na njih seveda ni enega samega računalnika, temveč ogromno povezanih sistemov, ki krmilijo vsak svoje naprave. Lockheed Martin je že leta 2004 Američanom dostavil jedrsko podmornico, v kateri je sonar krmilil Red Hat Linux. In tako je še danes – podmornice imajo računalnike, na katerih tečejo Windows, Unix in tudi Linux.

Povsod ni uspelo

Sklenimo to pot z neuspehi. Linuxu ni uspelo na namiznih računalnikih (več v okvirju), za kar je več vzrokov. Čeprav je še najmanj pomembno, kaj teče na domačih računalnikih, velja biti pri uvajanju Linuxa previden. Velikopotezni projekti, kot je bila migracija münchenske občinske uprave na Linux, lahko žalostno propadejo, če ne upoštevamo človeškega dejavnika. To ne pomeni, da je Linux na namiznih računalnikih mrtev, prav tako kot ta članek ne želi trditi, da je Linux edina možnost v prihodnosti. Svet je velik in prav je, da ima nekaj raznolikosti.

Kje Linuxu ni uspelo

Edino področje, kjer Linuxu res ni uspelo, so namizni računalniki. Statistike kažejo, da ima tu Windows skoraj 90-odstotni delež, macOS pa skoraj 10-odstotnega. Na Linux odpadeta slaba dva odstotka, s čimer je formalno na tretjem mestu, po vplivu pa daleč zadaj.

O vzrokih za ta neuspeh in perspektivi, ali je to sploh cilj in torej neuspeh, je bilo prelitega že mnogo črnila. Glavni razliki v primerjavi z Windows in macOS sta potrebno znanje in obilica možnosti. Windows je en (sploh od različice 10), macOS tudi. Linux prihaja v desetinah distribucij, in čeprav je Ubuntu najpopularnejša, je to, čemur razvijalci pravijo bogastvo izbire, za povprečnega uporabnika predvsem muka. Drugi odgovor pa je v fundamentalno drugačni filozofiji, ki jo sicer moderne distribucije čedalje uspešneje potiskajo v ozadje, a ostaja pod pokrovom. Linux je bil napisan za strokovnjake, ki želijo popoln nadzor in predvsem kaj prilagoditi, Windows in macOS pa sta narejena za povprečnega uporabnika, ki želi zgolj, da računalnik deluje.

Če k temu dodamo še slabo startno pozicijo, saj je Linux prispel, ko je bil trg že razkosan in razdeljen, je rezultat pričakovan. Pomagali niso niti zgodovinsko slaba podpora za novo strojno opremo (danes tega problema ni več) niti v številnih primerih hroščati, luknjasti ali zgolj neintuitivni programi. Danes Linuxa na osebnih računalnikih ni, ker ga pač ni.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki