Linux je mrtev, naj živi Windows
V tretjem največjem nemškem mestu so se pred poldrugim desetletjem odločili, da bodo v računalnike mestne uprave postopno namestili Linux in drugo odprtokodno programsko opremo. Pričakovali so, da bodo s tem privarčevali več milijonov evrov, kolikor so plačevali Microsoftu za licence. Svet je z zanimanjem opazoval, kako bo potekal največji usklajen prehod na odprto kodo v zgodovini. Čeprav je München leta zagotavljal, da je bil projekt velik uspeh, so letos izglasovali vrnitev na Microsoftovo programsko opremo. Kje se je zalomilo?
V letih 2002–2004 so se marsikje ukvarjali z vprašanjem, kam migrirati z Windows NT 4. Splošna podpora Windows NT 4 Server se je končala 31. decembra 2002, dve leti zatem pa je bil napovedan iztek podaljšane podpore. Od leta 2005 je bila ta inačica nezaščitena, saj popravkov za novo odkrite razpoke v sistemu varnosti ni bilo. Microsoftu tu ne gre zameriti ničesar, saj je bil časovni razpored znan že od izida leta 1996, že leta 2000 pa je izšel naslednik.
Andreas Heinrich iz IBMa in Peter Hofmann, vodja projekta LiMux
V münchenski mestni upravi je takrat Windows NT 4 tekel na okrog 14.000 računalnikih, s katerimi je bilo treba nekaj narediti. V poslovnih okoljih je navada, da se skupaj z operacijskim sistemom menja celoten računalnik, ker v tem času tudi strojna oprema zastari. Microsoft je zato močno navijal za svoja Windows XP in Office, za kar je Münchnu ponujal izdatne popuste. Toda dolgoletni münchenski župan Christian Ude, ki je to nalogo opravljal v letih 1993–2014, je imel drugačne načrte.
Če se operacijski sistem že menja, ni nobenega razloga, da bi vztrajali pri Microsoftovih rešitvah, je razmišljal. Linux je odprtokoden in brezplačen operacijski sistem, OpenOffice pa prav tak pisarniški paket. Četudi čisto vseh specialnih programov verjetno ne bo mogoče poganjati na Linux, lahko večina zaposlenih svoje naloge brez težav opravi v odprtokodnem okolju. Denar, ki bi ga privarčevali pri licencah, bi porabili za razvoj lastne Linuxove distribucije, izobraževanje zaposlenih, temeljito reorganizacijo ITja in še bi moralo ostati.
Sestavni deli münchenskega prehoda na Linux
• Linux Basis Client z orodjem za avtomatizirano namestitev in sestavo
• druga programska oprema, prilagojena za Linux
• WollMux, upravljalnik predlog in obrazcev
• potrebne strežniške komponente
Socialdemokrati, katerih član je bil tudi Ude, so že 26. maja 2003 sprejeli odločitev, da bodo podprli prehod na Linux. Argument ni bila le cena, ki v resnici nikoli ni bila glavni problem Microsoftove programske opreme. Pri paketnih nakupih namreč redmondski velikan vedno ponudi velikanske rabate. V Münchnu so zagovarjali odmik od monopola, izogibanje priklepanju na izdelovalca (vendor lock-in) in več svobode pri nadgradnjah in razvoju. V resnici je že neodvisna študija leta 2002 pokazala, da prehod na Linux stane približno enako kot licence za Windows. Vodja projekta prehoda, Peter Hofmann, je jedrnato povedal: »Naš glavni cilj je bil postati neodvisni.«
Steve Ballmer pride na obisk
Že sam München je bil za Microsoft s 14.000 računalniki nezanemarljiva stranka, še toliko pomembnejši pa je bil zgled. Tedaj so v številnih organizacijah razmišljali, kaj storiti po koncu podpore Windows NT. V Redmondu je zavladala panika. Iz vodstva prodaje so menedžerjem za področje EMEA (Evropa, Bližnji vzhod in Afrika) sporočili, naj v nobenem primeru ne izgubijo proti Linuxu. Microsoftov izvršni direktor Steve Ballmer je marca 2003 prekinil smučarski dopust v Švici in priletel v München ter se sestal z županom. Neuspešno ga je prepričeval, naj München vendarle ostane z Microsoftom. Po poročanju USA Today je ponudil 35-odstotni popust. Intenzivno lobiranje se je nadaljevalo vse v leto 2004, a končni rezultat se ni spremenil. Microsoft je izgubil. Ude je rad povedal anekdoto, da mu je Bill Gates ponudil prevoz do letališča na konferenci v Kaliforniji in ga v limuzini spraševal, zakaj prehajajo na Linux. Ude je odgovoril: da bi bili svobodni pred vami. Potem sta se 20 minut vozila v popolni tišini.
Že 28. maja 2003 je münchenski mestni svet s podporo socialdemokratov (SPD) in vseh večjih strank potrdil predlog župana, da v naslednjih letih prestopijo na Linux, OpenOffice, Firefox in Thunderbird, kar naj bi stalo 30 milijonov evrov. Oblasti so morale do spomladi 2004 pripraviti podroben koncept prehoda in tedaj naj bi se o njem tudi dokončno odločilo. Lobiranje ni pomagalo in prihodnje leto je mestni svet potrdil odločitev.
Kaos
Sprejeti odločitev za prestop na Linux je enostavno, udejanjiti tak projekt na 14.000 računalnikih pa daleč od tega. Mestna uprava v Münchnu je zelo heterogena, zato je bil načrt že od začetka dolgoročen. Prehod bi moral biti končan do leta 2011, a so rok kmalu podaljšali, ker nikakor ni šlo tako hitro.
Opraviti so imeli z 22 različnimi službami IT v različnih delih mestne uprave, ki so svojim zaposlenim nameščale različne različice operacijskega sistema in programov. Politika nadgrajevanja, uporabniških pravic in strojne opreme je bila povsod različna. Hofmann je situacijo opisal kot živalski vrt različnih tehnologij, ki ga ni v celoti dobro poznal nihče. Z drugimi besedami: München se je zavezal nadgraditi svoj IT, čeprav sploh ni točno vedel, kaj ga sestavlja. Kmalu je postalo jasno, da ne bo šlo zgolj za migracijo namiznih sistemov, temveč korenito spremembo celotnega informacijskega sistema. Za dodatno zamudo v letu 2004 so poskrbele pravne nejasnosti, saj je tedaj kazalo, da Linux krši več kot 50 evropskih patentov, vse od JPEG do XML.
Zaradi tega so se kopičile zamude in rasli stroški, a Hofmann je poudarjal, da je bil ves čas kredo kakovost pred hitrostjo. Prehod je bil končan šele leta 2013, ko je več kot 14.800 zaposlenih uporabljalo LiMux in OpenOffice. V povprečju so torej nadgradili kakšnih osem računalnikov na dan, Microsoft pa je obljubljal 50–500 migracij na dan, če bi se odločili zgolj za nadgradnjo Windows.
LiMux – Linux po münchensko
V Münchnu so se odločili, da bodo hkrati z migracijo razvijali tudi svojo distribucijo Linuxa, ki so jo poimenovali LiMux. Stroški s prilagajanjem Linuxa potrebam mestne uprave in programov zanj so tako ali tako neobhodni, zato so se odločili kar za lastno distribucijo. Na razpis se je prijavilo 500 ljudi, vzeli so jih šest, jim dodali še peterico že zaposlenih, in marca 2005 so začeli ustvarjati LiMux. Konec leta je bila prva delujoča različica že nared.
Vodja projekta LiMux, Peter Hofmann, in podžupanja Christine Strobl sta leta 2013 podpisala pogodbo o koncu projekta.
Najprej so za podlago izbrali distribucijo Debian, ker ni bila povezana z velikani, kot sta Suse ali Red Hat. Ker sta oba sodelovala pri izdelavi strategije za München, ju je to malce ujezilo. Glavni Debianov problem je nepredvidljiv tempo nadgradenj, zato so leta 2011 presedlali na Ubuntu 10.04 in KDE 3.5.
Razvoj lastne distribucije nikakor ni poceni, še več pa stane prilagoditev vse programske opreme zanjo. Na domačem računalniku si lahko privoščimo, da namestimo Ubuntu, LibreOffice in Firefox, pa bomo preživeli brez večjih težav. Že tu se zaplete, če imamo kak eksotičen kos strojne opreme ali pa če se želimo podpisati in oddati kak dokument na FURS. Gre, a terja veliko nastavljanja in znanja.
Potek dogodkov
28. 5. 2003 – münchenski mestni svet potrdi predlog za prehod na odprto kodo
16. 6. 2004 – münchenski mestni svet uradno podpre načrt prehoda
28. 8. 2004 – Debian je izbran kot platforma
6. 9. 2005 – zaradi dodatnih pilotnih testov je prehod preložen za leto dni
22. 9. 2006 – z enoletno zamudo se začne prvi del prehoda
30. 11. 2008 – prehod na LiMux končan na 1200 računalnikih
31. 12. 2009 – končan je prehod na OpenOffice, ODF postane uradni format
30. 6. 2010 – prehod na LiMux končan na 3000 računalnikih
28. 2. 2011 – prehod na LiMux končan na 5000 računalnikih
30. 6. 2011 – prehod na LiMux končana na 6500 računalnikih
17. 12. 2011 – prehod na LiMux končan na 9000 računalnikih
28. 3. 2012 – mestna uprava sporoči, da so privarčevali že tri milijone evrov pri licencah
31. 7. 2012 – prehod na LiMux končan na 10.500 računalnikih
23. 12. 2012 – mestna uprava sporoči, da so privarčevali že tri milijone evrov pri licencah
31. 1. 2013 – prehod na LiMux končan na 13.000 računalnikih
30. 10. 2013 – prehod na LiMux uspešno končan
22. 8. 2014 – novi münchenski župan, Dieter Reiter, razpravlja o vrnitvi na Windows, Microsoft napove selitev nemškega sedeža v München
15. 10. 2015 – Dieter Reiter na vprašanje Zelenih odgovori, da bi vrnitev na Windows stala več milijonov evrov
10. 2. 2017 – stranke razpravljajo o vrnitvi na Windows
15. 2. 2017 – mestni svet izglasuje vrnitev na Windows do leta 2020, kar naj bi stalo vsaj 20 milijonov evrov
V münchenski mestni upravi je bilo stanje še bistveno bolj kaotično. Uporabljali so makre za Microsoft Office, ki so bili napisani v Visual Basicu, nekatere spletne tehnologije so terjale ActiveX, določena specialna programska oprema je delovala zgolj v Windows itd. Vso to programsko opremo je bilo treba ustrezno posodobiti, da je tekla na LiMuxu. Hofmann pojasnjuje, da so imeli ob začetku migracije 300 različnih programov, 170 specializiranih aplikacij, 900 makrov za Office in 21.000 predlog, vse skupaj raztreščeno po 22 oddelkih! Vse to je moralo po novem delovati na LiMuxu, kar ni bilo poceni. Za njihovo pripravo za Linux so odšteli 200.000 evrov več, kot bi za pripravo na zgolj novejšo različico Windows. A te stroške so pričakovali in jih kompenzirali s prihranki v drugih postavkah prehoda. Čisto vseh niso mogli prenesti, največ problematičnih je bilo prav tistih, ki jih je predpisovala zvezna vlada (podobno kot komunikacija z našo e-upravo). LiMux je leta 2007 prejel TÜVov certifikat za sistem, prijazen do uporabnika.
Ena zgodnjih različic LiMuxa, še na Debianu.
WollMux
Tako se imenuje eden izmed ključnih dosežkov münchenske migracije. Gre za centralni repozitorij vseh predlog, makrov in obrazcev, ki so ga vzpostavili pri prilagajanju vseh vsebin za Linux. Uslužbenci imajo na enem mestu vse obrazce, ki jih potrebujejo, obenem pa se avtomatično izpolnijo s podatki iz zbirk. WollMux je odprta koda in ga lahko zdaj za svoje potrebe prilagodi kdorkoli.
WollMux je centraliziral predloge in makre.
Uspeh
Ko se je projekt LiMux leta 2005 začel, so načrtovali, da bo trajal štiri leta. Kasneje so ga podaljšali do leta 2011, prehod pa je bil v celoti končan šele leta 2013. Jeseni tega leta je Hofmann ponosno oznanil, da so večino ciljev presegli in da že več tednov na novem sistemu teče vse normalno. Dokument o uradnem koncu projekta in primopredaji sistema so podpisali 30. oktobra 2013.
Prehod je zajemal tudi prenovo delovnega procesa in službe IT. Tako so vzpostavili enoten oddelek IT@M, ki je skrbel za informatiko v celotni münchenski mestni upravi. Nekdaj nepregledno džunglo predlog in makrov so zložili v 12.000 predlog, 38 spletnih procesov in 100 makrov, ki so bili preizkušeni in prek WollMuxa centralno upravljani in dostopni. Namesto Officeovih dokumentov se je uporabljal odprti format ODF, München pa je podporo ponudil tudi manjših občinam in organizacijam, ki so uporabljale odprto kodo.
Spremenili so tudi koncept izobraževanja uporabnikov, kar je ključno, če naj se novi sistem prime. Klasične tečaje, ki trajajo ves teden za vse ljudi skupaj in kjer obdelajo vse teme, so opustili, ker so neučinkoviti. Uporabljali so krajše učne ure za manjše skupine in oddelke, kjer so obdelali tisto, kar je bilo v danem trenutku za oddelek pomembno.
Cena
Tudi tako preprosto vprašanje, kot koliko je vse skupaj stalo in koliko so privarčevali, nima ne enostavnega ne enoznačnega odgovora. Predvsem je odvisno od tega, koga vprašate. Microsoft je seveda izdelal svoje cenitve, v katerih je ugotavljal, da so s prehodom porabili bistveno več denarja, kot bi ga z nadgradnjo na Windows 7. Zagovorniki projekta odgovarjajo, da so bili nekateri stroški res višji, denimo usposabljanje uporabnikov, tehnična podpora in prilagajanje programov, a so po drugi strani privarčevali pri licencah in strojni opremi, ker so nekatere starejše računalnike lahko uporabljali še naprej. Ne pozabimo, cena nikoli ni bila poglavitni razlog.
V mestnem svetu so ocenili, da so prihranili dobrih 10 milijonov evrov. Nova različica Windows in Office bi bila stala 34 milijonov evrov, Windows z OpenOffice 30 milijonov evrov, LiMux pa okrog 23 milijonov evrov. Ta cenitev s konca leta 2012 zajema vse stroške, od licenc in strojne opreme do razvoja in izobraževanja. Stroški za licence so bili nižji od pričakovanih, ker je bilo zelo veliko moč postoriti z odprtokodno opremo. Prav tako so bili stroški za osebje nižji od pričakovanj, ker niso imeli zapolnjenih vseh delovnih mest. Stroški za zunanje izvajalce pa so bili precej višji od načrtov, ker so imeli v internem ITju premalo in preslabo usposobljen kader.
Bi ali ne bi
Ko je maja 2014 postal župan Dieter Reiter, so se za Linux v Münchnu začeli temni časi. Še isto poletje je v intervjuju za občinsko glasilo Statdbild jasno povedal, da želi »najti novo rešitev« v zadevi Linux. Ker se je obenem sam oklical za Microsoftovega privrženca (Microsoft fan), ni bilo težko ugotoviti, kam pes taco moli. Zgolj leto dni po koncu migracije se je začelo na glas špekulirati, ali se bo München vrnil v Microsoftov objem. Avgusta 2014 je mesto naročilo izdelavo obsežne študije o smiselnosti prehoda na Linux in OpenOffice (ko je bil projekt že praktično končan!), njen cilj pa naj bi bil celostno preveriti delovanje vseh informacijskih sistemov v mestni upravi, ne izrecno preučiti smiselnost vrnitve k Microsoftu. Toda Pandorina skrinjica je bila odprta.
Septembra 2014 so Zeleni Reiterju zastavili uradno vprašanje, ali drži, da oblasti razmišljajo o vrnitvi na Windows in koliko bi taka odločitev stala. Tedaj so še vsi zatrjevali, da bo Linux ostal. Mesec dni pozneje je zaradi napake münchenski e-poštni strežnik med koncem tedna nehal delovati. To je Reiterja tako hudo razburilo, da je javno prhal o nesprejemljivosti takega izpada. Gotovo to ni odigralo odločilne vloge pri opustitvi Linuxa, koristil pa mu tak povod zagotovo ni, čeprav zanesljivost strežnika nima nobene povezave z operacijskim sistemom LiMux na odjemalcih. Toda neuradni viri so že tedaj pisali, da je Linuxova usoda zapečatena.
Drugi veliki prehodi
Munchenski prehod na Linux je najbolj razvpit, še daleč pa ne edini. Leta 2013 je tak prehod začela španska provinca Extremadura na kar 40.000 računalnikih. Že pred tem so v 70.000 računalnikov v srednjih šolah in 15.000 v zdravstvu namestili lastno distribucijo Linexa.
Še večji je bil prehod francoske žandarmerije, ki se je začel leta 2004. Sprva so namestili OpenOffice, potem Firefox in naposled še lastno distribucijo GendBuntu. Do marca 2017 so v 70.000 računalnikov namestili Linux.
Včasih se zamenja le pisarniški paket. Italijansko obrambno ministrstvo je leta 2015 začelo velik prehod na LibreOffice, ki bo trajal štiri leta in bo z namestitvijo na 100.000 računalnikov prihranil 26–29 milijonov evrov (projekt LibreDifesa). Mimogrede so še ugotovili, da le 20 odstotkov ljudi uporablja PowerPoint in le dva odstotka Access.
Ponekod pa ni šlo. Nemško zunanje ministrstvo je začelo prehod leta 2001, ga leta 2005 končalo, a se leta 2011 odločilo za vrnitev na Windows. Ugotovili so, da imajo težave zlasti uporabniki, Linux za strežnike in infrastrukturo pa je odličen. Na namiznih računalnikih so stroški vzdrževanja in osebja presegli prihranke od licenc.
Vesti o prehodu so za nekaj časa potihnile, a v ozadju se je lobiranje in kupčkanje nadaljevalo. Jutta Kreyss, glavna arhitektka IT, je leta 2014 na konferenci v Hamburgu javno povedala, da so lobiji iz krogov Microsofta in ameriške vlade na prejšnjega župana izvajali strahovit pritisk. Z Reiterjem je bilo bistveno laže, ker je pač že sam podpiral Microsoft.
Navzven smo lobiranje videli kot skrbno odmerjene novice o nezadovoljstvu uporabnikov z Linuxom, v katerem se bojda ni dalo ali niso znali postoriti vsega, kar bi bili morali. Brali smo najrazličnejše prigode: od povsem razumljivih pripomb, da so v OpenOfficeu dokumenti videti drugače kakor v Wordu, kar je seveda res. Še od različice do različice Worda se dokumenti .doc(x) lahko odpirajo drugače, pretvorba v .odt in urejanje v OpenOfficeu, ki ga je vmes nasledil LibreOffice, pa je seveda lahko prava mora. Nekatere pripombe so bile precej bizarne, denimo, da nimajo možnosti dela z upraviteljskimi privilegiji (root), da ne deluje Microsoft Office in Skype (prvi seveda ne, drugi pač), da tiskalniki ne delujejo in podobno. Kot ve vsak informatik, se uporabniki pritožujejo čisto nad vsakim operacijskim sistemom, vprašanje je le, koliko je pritožb.
Leta 2015 sta vplivna mestna svetnika in člana CSU, Sabine Pfeiler in Otto Seidl, oba člana odbora za IT, županu poslala pismo z zahtevo, naj se nabavijo nove licence za Windows in Office, ker da v LiMuxu res ni mogoče delati.
In nazaj
Letos je postalo jasno, da je LiMux mrtev. Neodvisna skupina strokovnjakov, v kateri je na primer odigral pomembno vlogo tudi Microsoftov partner Accenture, je po naročilu mestnih oblasti pripravila študijo, v kateri so svetovali vrnitev na Windows. Poseben mestni odbor za IT je prav tako priporočil vrnitev na Windows, češ da ima Linux preveč težav z združljivostjo. V ozadju tečejo zaledni sistemi na Oraclovi, Microsoftovi in SAPovi tehnologiji, ki da z Linuxom ne delujejo ravno najbolje. K temu so dodali še ščepec argumentov o nezadovoljstvu uporabnikov in pešanju učinkovitosti javne uprave, kar pregovorno storilnostne Nemce precej razburi, pa so dobili pravo mešanico.
In res so 15. februarja 2017 izglasovali, da se do leta 2020 v mestni upravi uvede nov odjemalec za delovne postaje, ki bo temeljil na Windows Basis Clientu in bo imel »standardno programsko opremo«, s čimer so mislili na Office. Zeleni, Levi in Pirati so glasovali proti, a vse skupaj ni nič pomagalo.
V prehodnem obdobju se bodo posamezni oddelki sami odločili, ali bodo kupili licence za Windows ali pa bodo vztrajali pri LiMuxu. Zdaj govorimo že o skoraj 20.000 računalnikih, ki bodo prepotovali nazaj k Windows in Officeu.
Odločitev za vrnitev na Windows je bila sprejeta brez resne ocene stroškov. Evropski poslanec iz Münchna, Klaus Buchner, je dejal, da gre za vsaj 20 milijonov evrov dodatnih stroškov. Nekaj bo odpadlo na licence, nekaj na nove računalnike, precej tudi na sam prehod in usposabljanje. Berlinska neprofitna organizacija Document Foundation, ki podpira odprto kodo in je zato malo pristranska, ocenjuje stroške na 90 milijonov evrov v naslednjih šestih letih.
Dieter Reiter (tretji z leve) ob polaganju temeljnega kamna za nov sedež Microsofta Nemčija v Münchnu.
V retrospektivi
Celotna zgodba bi se lahko odvila tudi povsem drugače. Prehod z Windows na Linux ni preprosta operacija, ki bi jo lahko izvedli v enem letu in katere prihranek bi bilo mogoče enostavno oceniti, ker je spremenljivk preveč. Dodajmo še močan čustveni naboj, ki je v resnici povsem nepotreben, pa dobimo kombinacijo, ki kar kliče po takih in drugačnih šušmarjenjih.
Bistvena naloga informacijskega sistema je, da deluje. Ali mora uradnik klikniti gumb Start ali kakšno drugo ikono, ni bistveno. Prav tako ni bistveno, ali se mu dokument odpira v Wordu z makrom ali pa to OpenOffice uredi drugače. Dokler vse deluje po pričakovanjih. Za določene naloge je Microsoftova oprema gotovo primernejša, a dejstva so se izgubila v megli drugih interesov. Vodja IT@M, Karl-Heinz Schneider, je marca letos v intervjuju dejal, da v IT@M niso seznanjeni z nobenimi večjimi problemi v LiMuxu in LibreOfficeu, da so združljivostne težave rešili z virtualizacijo MS Officea in da tehničnih razlogov za prehod nazaj na Windows/Office ne vidi.
Toda Linux je v Münchnu propadel tudi zato, ker so se projekta lotili preveč ambiciozno. Zamenjati operacijski sistem na 15.000 računalnikih je izziv že samo po sebi, k temu pa so priključili še popolno reorganizacijo mestnega ITja, ki je bil dotlej raztreščen po dveh ducatih oddelkov. Že taka reorganizacija prinese kup težav, zdaj pa so uporabniki iz nevednosti in odločevalci malo tudi namenoma za vse okrivili LiMux, ki so mu s tem naredili veliko krivico. Pomembno vlogo je odigrala tudi kadrovska podhranjenost münchenske službe za IT, ki je imela med selitvijo petino delovnih mest nezapolnjenih.
Pritiski na München so bili velikanski. Če bi prehod tu uspel brez težav, bi bil to lep zgled za številne druge organizacije, tega pa si Microsoft ni niti najmanj želel. Pritiski so zajemali korenček in palico, pri čemer je bil korenček prehod nemške podružnice v München in popusti pri licencah, o palici pa javno nihče ne govori, a pri takih poslih je običajna. Zadnje dejanje sta odigrala novi župan, Dieter Reiter, in njegov namestnik, Josef Schmid, ki sta goreča Microsoftova privrženca.
Na koncu ostaja le ena neznanka. Nihče ne ve natanko, koliko so z Linuxom najprej prihranili (če sploh) in koliko več (če sploh) jih bo zdaj stala vrnitev na Windows.