Kristali na petnajstih palcih
15-palčni monitorji LCD so danes pravzaprav precej manj privlačen nakup kot pred letom dni. 17-palčniki z zaslonom iz tekočih kristalov stanejo komaj kaj več. Kljub temu pa je ponudba različnih modelov še vedno pestra in boj med konkurenti še vedno hud.
Trg LCDjev s 15-palčno diagonalo je videti, kot bi ga pred dobrim letom zamrznili in danes potegnili iz zamrzovalnika. Cene monitorjev so namreč skoraj povsem enake kot pred letom dni, oz. še huje: v povprečju so monitorji celo malce dražji kot pred dvanajstimi meseci. Število modelov, med katerimi lahko izbiramo, je še vedno veliko, kljub temu pa so nekateri izdelovalci potiho opustili ali vsaj precej zmanjšali svojo ponudbo teh izdelkov. Razlog je seveda v tem, da so se cene 17-palčnikov kljub stagniranju cen 15-palčnih monitorjev precej znižale. Povprečen 17-palčnik je danes tako le za nekaj tisočakov dražji od 15-palčnega modela. Celo znotraj iste družine monitorjev določenega izdelovalca je razlika med 17- in 15-palčnim monitorjem pogosto le deset tisoč tolarjev, to pa je manj od deset odstotkov. Večina kupcev se zato raje odloči za večji model, ki z večjo diagonalo zaslona in večjo ločljivostjo (17-palčniki brez izjeme delujejo pri ločljivosti 1280 × 1024 pik, medtem ko je pri 15-palčnih modelih ločljivost "le" 1024 × 768 pik) omogoča precej udobnejše delo.
Zlati Monitor
Med monitorji na preizkusu se je po kakovosti slike najbolje izkazal Iiyama ProLite E380S. Monitor je zmagal že na našem lanskem preizkusu in če smo takrat zapisali, da je slika, ki jo prikaže, brez konkurence, je danes prepad med najboljšim in boljšimi konkurenti precej manjši. Gre za monitor z izredno svetlo in kontrastno sliko, dobro kotno vidljivostjo in dokaj privlačnim videzom. Na drugo mesto se je z le malce slabšo sliko uvrstil Samsung SyncMaster 152x. Monitor je za Iiyamo zaostal le za malenkost, na voljo je po skoraj enaki ceni, gre pa tudi verjetno za na videz najbolj privlačen izdelek na preizkusu. Na tretjem mestu je NEC AccuSync 51VM, ki ima nekoliko temnejšo in manj kontrastno sliko od prej omenjenih modelov.
Zaradi čedalje manjšega zanimanja kupcev za 15-palčnike je nekoliko zastal tudi razvoj. Pri monitorjih z večjo diagonalo smo skoraj vajeni neprestanega krajšanja odzivnega časa in višanja svetilnosti in kontrastnega razmerja. Pri manjših LCDjih so nekateri modeli na trgu že več kot leto dni. In če je rekord v odzivnem času med 17-palčniki trenutno 12 milisekund, v bližnji prihodnosti pa lahko pričakujemo tudi prve zaslone z odzivnim časom pod 10 ms, je pri 15-palčnikih ponudba modelov s 25-milisekundnim odzivnim časom še vedno velika. Tudi to govori o tem, da so 15-palčni LCDji našli svojo tržno nišo in so namenjeni povsem drugim kupcem kakor njihovi večji sorodniki.
Zakaj kupiti 15-palčni monitor
V prejšnjih odstavkih smo našteli nekaj razlogov za upad priljubljenosti 15-palčnih LCDjev v primerjavi z monitorji z večjo diagonalo. Kljub temu so še vedno uporabniki, za katere je 15-palčnik iz določenih razlogov primernejši od večjega modela. Čeprav LCDji na mizi zasedejo neprimerno manj prostora kakor katodniki, je pisalna miza včasih vendarle premajhna za 17- ali celo 19-palčni LCD. V tem primeru je skoraj nujno kupiti manjši, 15-palčni monitor. Nekateri modeli namreč na mizi zasedejo že skoraj osupljivo malo prostora in z zasloni, debelimi le centimeter ali dva, in ličnim stojalom zahtevajo zase le nekaj centimetrov prostora na sicer prepolni pisalni mizi.
15-palčni LCDji so, kljub čedalje manjši razliki v njihovo korist, še vedno cenejši od monitorjev z večjo diagonalo in to se verjetno tudi v prihodnje ne bo spremenilo. Stroški izdelave 15-palčnega zaslona so zaradi nižje ločljivosti zaslonov še vedno nižji od stroškov izdelave 17-palčnega zaslona LCD. Nakup 15-palčnika je torej nujen za tiste, ki bi radi postavili na mizo LCD, pa nimajo dovolj denarja (ali pa nočejo odšteti več) za 17- ali večpalčni model. Cene 15-palčnikov, podobno kot pred letom dni, segajo od približno 70 tisočakov navzgor, najcenejši 17-palčni LCD pa stane nekaj manj kot 100 tisoč tolarjev. Večinoma je bolj smotrno, če odštejemo nekaj več denarja za večji model. Če imamo zelo omejen proračun in hkrati nočemo poseči po katodniku, pa se je v bistvu zelo lahko odločiti za 15-palčnik.
V večini podjetij računalniki navadno niso namenjeni delu z zahtevnimi grafičnimi in drugimi programi, ki za udobno delo navadno zahtevajo čim večjo ločljivost zaslona in s tem povezano čim večjo diagonalo. Še redkeje (vendar v praksi verjetno bolj pogosto, a seveda brez šefovega privoljenja) na njih igramo igre, gledamo filme ali kaj podobnega, za kar potrebujemo zaslon s čim manjšim odzivnim časom, pri tem pa 15-palčniki, kot rečeno, zaostajajo za 17-palčnimi modeli. Za večino pisarniških opravil 15-palčni zaslon z ločljivostjo 1024 × 768 pik in 25-milisekundnim odzivnim časom povsem zadostuje. Za večino podjetij je tako nakup 15-palčnih LCDjev povsem smotrn nakup, če kupujejo večjo količino monitorjev, pa lahko tudi minimalna razlika v ceni na koncu prinese občutno nižji račun.
LCD proti katodni cevi: prednosti in slabosti
Bitka med LCDji in monitorji s katodno cevjo za prevlado na trgu je praktično končana. LCDji so katodnike že povsem izrinili in katodniki so se obdržali le kot cenejša, a slabša alternativa LCDjem. Na drugi strani je pri najdražjih in največjih modelih ponudba katodnikov še vedno dokaj pestra, saj je cenovna razlika med velikim LCDjem in velikim katodnikom še vedno občutna, poleg tega imajo zaradi nekaterih tehnoloških omejitev LCDjev katodniki še vedno prednost, če kupujemo npr. monitor za grafično oblikovanje.
Velika prednost LCDjev v primerjavi s katodniki so zunanje mere in masa monitorjev. LCDji so manjši, lažji in na mizi zasedejo nekajkrat manj prostora. Masa povprečnega LCDja je okoli pet kilogramov, pri katodnikih pa maso še vedno merimo z dvomestnimi številkami. Razlika je še večja pri zunanjih merah, predvsem pri globini monitorjev, in ob prihodu LCDjev na trg so bile zunanje mere poglavitni razlog za to, da so LCDji po prodaji začeli dohitevati katodnike.
Eden izmed poglavitnih razlogov za to, da je slika na LCDju navadno videti bolje kakor na katodniku, je svetlost LCD zaslonov. Povprečen LCD omogoča prikaz dvakrat svetlejše slike od povprečnega katodnika. V praksi se razlika pokaže predvsem v svetlejših okoljih, na sončni svetlobi ali svetlobi, ki pada neposredno na zaslon. V teh primerih je slika na LCDjih zaradi večje svetlosti zaslona bolj razločna, delo s takim monitorjem pa je udobnejše.
Kontrastno razmerje je bilo še do nedavna podatek, po katerem so LCDji občutno zaostajali za katodniki. Visoko kontrastno razmerje potrebujemo predvsem v temnejših okoljih in pri temnejših zaslonskih slikah. Če je kontrastno razmerje nizko, črna barva na zaslonu ni povsem črna, temveč temno siva. To je pomembno predvsem pri igranju iger in gledanju filmov (pri večini pisarniških programov imamo na zaslonu navadno belo ali vsaj svetlo zaslonsko sliko). V zadnjem času so LCDji katodnike skoraj povsem dohiteli, kljub temu pa lahko še vedno ugotovimo, da je kontrastno razmerje pri boljšem LCDju še vedno nekoliko nižje kot pri dobrem katodniku.
Pri nekaterih opravilih (npr. DTP, grafično oblikovanje) je zelo pomemben prikaz barv na zaslonu. Tu je razlika med LCDji in katodniki še vedno velika. Kljub temu da današnji LCDji prikazujejo žive in kontrastne barvne slike, se pri tem monitorji s katodno cevjo še vedno odrežejo precej bolje. Poleg tega je pri katodnikih slika navadno pravilnejših barv, kadar je zelo pomembna usklajenost barv med posameznimi napravami, priključenimi na računalnik (navadno med optičnim bralnikom, monitorjem in tiskalnikom), pa ni nepomembno tudi to, da prikaz barv na katodniku laže uskladimo z drugimi napravami.
Drugi razlog, zakaj LCDji še vedno niso primerni za opravila, pri katerih je zelo pomemben pravilen prikaz barv, je njihova kotna vidljivost. Pri LCDjih je slika pri gledanju pod kotom tudi pri najboljših modelih vedno nekoliko slabša kot pri neposrednem gledanju na zaslon. Slika je nekoliko temnejša, spremenijo se tudi barve. Večinoma je kot, pod katerim lahko gledamo na LCD in vidimo uporabno sliko, danes dovolj velik pri vseh zaslonih LCD, tako da malo slabša kotna vidljivost ne ovira udobnega dela. V okoljih, kjer je pomemben povsem pravilen prikaz barv, pa katodniki zmagajo, saj tudi pri gledanju pod kotom ponujajo povsem enako zaslonsko sliko kot pri gledanju naravnost.
S prstom po zaslonu
LGjev monitor L1510SF ne bo našel svojega mesta na povprečni pisalni mizi, je pa zato verjetnost, da ga boste zasledili na raznih sejmih in prireditvah, precej večja. Gre namreč za LCD monitor z zaslonom, občutljivim za dotik. V osnovi gre za običajni LCD monitor (LGjev model L1510S) z dodatno folijo, ki prek USB vmesnika računalniku sporoča položaj prsta ali peresa na zaslonu. Po tehničnih značilnostih se nekoliko razlikuje od modela L1510S, kar je predvsem posledica dodatne plasti na zaslonu: kontrastno razmerje je 250 : 1 (pri modelu brez občutljivosti na dotik 400 : 1), precej bolj omejena pa je tudi deklarirana kotna vidljivost (120° namesto 160°). Priključimo ga na vmesnik VGA (priključka DVI namreč monitor nima), za premikanje kazalke s prstom pa mora biti monitor z računalnikom povezan tudi prek vmesnika USB.
Za dotik občutljiva plast na zaslonu zdrži do milijon in pol pritiskov s prstom ali peresom, položaj pritiska pa računalniku sporoča 192-krat v sekundi. Priložena je programska oprema za okolja Microsoft Windows (drugi operacijski sistemi niso podprti), pri nastavljanju zaslona pa tudi začetniki ne bodo imeli večjih težav.
V praksi se zaslon izkaže za dokaj dobrega, dokler pri premikanju kazalke po zaslonu ne potrebujemo prevelike natančnosti. Tudi če posežemo po peresu, namesto da bi premikali s prstom, je včasih namreč še vedno dokaj težko zadeti točko, na katero merimo. Druga težava, ki nastane, pa je velik odblesk zaslona. Odsev v zaslonu vidimo že pri pravokotnem gledanju, pri gledanju pod kotom pa v osvetljenem prostoru plast, občutljiva za dotik, precej ovira gledanje slike na zaslonu.
LG L1510SF seveda ni namenjen sleherniku. Izkaže pa se za zelo praktičnega v okoljih, kjer s primernim uporabniškim vmesnikom lahko uporabniku omogočamo komunikacijo z računalnikom brez tipkovnice ali miške. Glede na to, da tudi cena ni pretirano višja od cene modela brez plasti na zaslonu, občutljive za dotik, gre za privlačen nakup za vse, ki podatke pogosto predstavljajo na javnih mestih.
LG Flatron L1510SF
Kaj: 15-palčni monitor LCD z zaslonom, občutljivim za dotik.
Izdeluje: LG, www.lge.com.
Prodaja: Comtron, www.comtron.si, (02) 300 35 00.
Cena: 129.900 tolarjev.
Za: Dokaj ugodna cena, preprost nastavitveni program.
Proti: Nekoliko temnejša slika kot pri običajnih LCDjih, velik odblesk zaslona.
Odzivni čas je še en podatek, pomemben predvsem pri igranju iger, gledanju filmov in nasploh takrat, ko imamo na zaslonu hitro premikajoče se dele slike. Odzivni čas je čas, ki je potreben, da prižgano piko na zaslonu ugasnemo in jo prižgemo nazaj. Današnji LCDji imajo odzivni čas krajši od 25 milisekund (pri najzmogljivejših modelih je že samo 12 milisekund) in to je navadno dovolj za udobno delo z LCDjem brez senc in zabrisane slike ob hitrem gibanju na zaslonu. Kljub temu katodniki po tej lastnosti še vedno zmagajo, saj je pri njih odzivni čas zanemarljivo kratek.
Visoka frekvenca osveževanja zaslona je pri katodnikih pogoj za to, da lahko z računalnikom delamo tudi dlje časa. Monitorji s katodno cevjo sliko na zaslonu osvežijo nekaj desetkrat na sekundo. Danes so sprejemljive vrednosti osveževanja najmanj 85 Hz, to pa je pogosto že najvišja frekvenca osveževanja, ki jo katodnik pri priporočeni ločljivosti zmore. Slika, osvežena stokrat na sekundo, pa se šteje za povsem mirno (višje frekvence osveževanja zaradi 50-herčne izmenične napetosti nimajo smisla). Zaradi nizke frekvence osveževanja pride do utripanja zaslona, zato dolgotrajnejše gledanje na zaslon utruja oči. Pri LCDjih ni težav s prenizkimi frekvencami osveževanja: zaradi drugačne tehnologije se slika na zaslonu ne osvežuje, tako da so za dolgotrajnejše gledanje na zaslon LCDji precej udobnejši in, ne nazadnje, tudi prijaznejši za oči.
Delo z različnimi ločljivostmi je dokaj opazna težava monitorjev LCD. Zaradi načina prikaza pike na zaslonu namreč LCDji optimalno sliko prikažejo le pri svoji "domači" ločljivosti, ki je npr. pri 15-palčnikih 1024 × 768 pik. Ker pike na zaslonu niso "narisane" analogno, je pri nižjih ločljivostih na zaslonu vedno le približek manjše slike, raztegnjene čez ves zaslon. Monitor tako prikaže dobro sliko le, če so ločljivosti v celoštevilskem razmerju (monitor z ločljivostjo 2048 × 1536 tako brez težav prikaže sliko z ločljivostjo 1024 × 768 pik čez ves zaslon), drugače je slika meglena. Slike z večjo ločljivostjo od domače LCDji ne zmorejo prikazati. Na drugi strani nimajo katodniki nobenih težav s prikazom slik pri različnih ločljivostih: slika je pri vseh ločljivostih enako dobra. Težave so le pri najvišjih ločljivostih, kjer elektronika monitorja navadno ne zmore osveževati slike z enako frekvenco kot pri nižjih lo
Nezanemarljiv podatek, tudi če nismo ekološko ozaveščeni, je tudi poraba energije električnih naprav. LCDji se po tej lastnosti odrežejo precej bolje od katodnikov. Napajalnik povprečnega LCDja namreč deluje z močjo do 50 W, medtem ko pri največjih katodnikih poraba lahko zraste tudi do 200 W in več.
Vsak računalnik ima dandanes priklopljen najmanj par zvočnikov, zato odpornost proti magnetnim motnjam ni nepomemben podatek. Ob monitorje s katodno cevjo namreč ne moremo postaviti zvočnikov, če ti niso zaščiteni tako, da magneti zvočnikov ne motijo naprav okoli sebe. LCDji na magnetna polja niso občutljivi, tako da je pri njih previdnost pri nakupu zvočnikov manj pomembna.
Omeniti moramo še verjetno najbolj v nebo vpijočo slabo lastnost LCDjev: mrtve zaslonske pike. Pogosto se namreč zgodi, da se eden ali celo vsi tranzistorji, ki skrbijo za prikaz določene pike na zaslonu, pokvarijo, tako da je ta pika potem bodisi vedno povsem prižgana (bela) bodisi vedno ugasnjena, lahko pa se zgodi, da vedno sveti z določeno barvo. Če je takih napak več ali če so na vidnem mestu (na sredi zaslona), je to lahko zelo moteče. Pike so lahko mrtve že ob nakupu monitorja ali pa "umrejo" med delovanjem. Mrtvih pik ne moremo popraviti, poleg tega ena pika navadno ni dovolj za uveljavljanje garancije. Pogoji za zamenjavo monitorja z mrtvimi pikami v garancijskem obdobju so različni od izdelovalca do izdelovalca. Resnici na ljubo gre za težavo, ki je čedalje redkejša, a vendarle moteča. Katodniki nimajo težav z mrtvimi pikami.
Ne nazadnje ne smemo pozabiti tudi na ceno monitorja. LCDji so še vedno dražji od primerljivih katodnikov. Za 15-palčne LCDje velja, da so skoraj trikrat dražji od povprečnega 17-palčnega katodnika. Za popolno prevlado na trgu se bodo morale cene LCDjev, ki so se v zadnjem letu umirile, občutno znižati.
Razlika med deklariranimi podatki in dejansko sliko
Pri LCDjih izdelovalci navajajo kar nekaj podatkov, ki jih pri katodnikih nismo srečevali, oziroma niso bili tako izpostavljeni. Skoraj vsak izdelovalec LCDjev, ki kaj da nase, ob monitor z veliko napiše njegovo kontrastno razmerje, odzivni čas in svetlost, po možnosti s čim večjimi (ali manjšimi, kadar je manj v bistvu bolje) številkami. V praksi se izkaže, da so podatki pogosto zavajajoči in da je npr. monitor, ki ima deklarirano svetlost 250 cd/m2, lahko občutno svetlejši od tistega s 350 cd/m2. Izdelovalci se merjenja lastnosti svojih zaslonov namreč pogosto lotevajo s figo v žepu in pri tehničnih značilnostih navedejo bolj všečen podatek.
Odzivni čas LCDjev navadno pomeni čas, ki ga porabimo za to, da povsem belo piko ugasnemo in prižgemo nazaj. Sliši se, kot da gre za skrajne pogoje in da je pri drugih barvah ali sivinah pike čas ugašanja in prižiganja krajši, saj lahko po zdravi pameti ugotovimo, da ugašanje sive (se pravi, ne povsem prižgane) pike in njeno prižiganje nazaj na katerokoli drugo barvo traja manj časa. V praksi pa se izkaže, da gre za monitorju dokaj prijazne okoliščine merjenja. Pri ugašanju in prižiganju barvastih (se pravi, ne povsem prižganih) pik je namreč odzivni čas lahko občutno daljši. Pri tipičnem zaslonu z odzivnim časom 25 ms lahko privzamemo, da ugašanje povsem bele pike traja npr. 8 ms, prižiganje te pike nazaj do povsem bele barve pa 17 ms (prižiganje vedno traja občutno dlje od ugašanja). Ugašanje pike, ki ni pod polno napetostjo (in je tako npr. siva), traja še manj časa. Prižiganje pike na katerokoli drugo barvo kot belo pa navadno traja dlje, ne manj (v praksi se izkaže, da tudi do trikrat dlje). Pri prižiganju bele pike namreč uporabimo skrajno napetost, ki jo dopušča zaslon. Pri prižiganju barvne ali sive pike pa je postopek nekoliko daljši: ko piki dovedemo napetost, ta nekoliko zaniha, tako da moramo počakati še na to, da se napetost in s tem barva pike umirita; to pri beli piki ni potrebno. Odzivni čas LCDjev je tako, razen pri preklapljanju med črnimi in belimi pikami, večji od navedenega. Mitsubushi je že leta 2001 predstavil tehnologijo, s katero bi ta prepad med prižiganjem bele in prižiganjem barvne pike zmanjšal: tehnologija FDD ima shranjeno tabelo napetosti za posamezno barvo in pri spreminjanju barve pike te ne ugasne do konca, temveč napetost samo poveča oz. zmanjša, da doseže novo vrednost, shranjeno v tabeli. Prednost tehnologije je v tem, da ne zahteva nobene spremembe načina izdelave zaslonov LCD: razlika v primerjavi z zasloni brez FDDja je le v elektroniki. V praksi pa se FDD še ni uveljavil. Letos naj bi bili na voljo prvi modeli (vendar televizijskih sprejemnikov LCD, ne monitorjev) z vgrajeno tehnologijo FDD, na širšo uveljavitev pa bomo morali še malo počakati.
Kako smo preizkušali
Preizkušanje monitorjev je pogosto težavno opravilo, saj je končna ocena odvisna tudi od preizkuševalca. Ocena kakovosti prikazane slike je namreč vedno odvisna tudi od ocenjevalca. Temu se poskušamo izogniti tako, da uporabljamo programsko opremo, namenjeno prav preizkusom monitorjev. Uporabili smo program Display Mate for Windows podjetja Sonera Technologies. Program na zaslon izrisuje razne vzorce, prelive in teksture, s katerimi izpostavimo slabosti posameznih monitorjev, ki bi jih sicer pri običajnem delu težko opazili. Monitor smo preizkusili tudi z delom v bolj razširjenih pisarniških programih: v Microsoftovem Wordu smo preverili, ali se odstopanja pri osvetlitvi zaslona bele barve vidijo tudi v praksi, prav tako smo tako v Wordu kot tudi v Excelu preverili prikaz besedila in črt na zaslonu. Hkrati smo si ogledali tudi, kako se monitor obnese pri gledanju pod večjimi koti, tako v vodoravni kot tudi v navpični smeri. Na zaslonu smo prikazali tudi nekaj bitnih slik in ocenili pravilnost barv in splošni vtis, ki smo ga dobili pri prikazovanju različnih slik. Na koncu smo preverili tudi, kako se monitor obnese pri prikazovanju filmov in akcijskih sekvenc v igrah, s tem pa posredno tudi odzivni čas monitorja. Za prvo smo uporabili film na DVDju, ki smo ga predvajali s programom PowerDVD, za preizkus delovanja v igrah pa smo pognali igro Unreal Tournament 2003.
Pri ocenjevanju z ocenami od 5 do 10 smo največjo težo pripisali enakomernosti osvetlitve in ostrini zaslona. Dokaj pomembna je tudi kotna vodljivost, pri čemer smo upoštevali naša opažanja, ne deklariranih podatkov. Svetlost zaslona, prikaz barv pri bitnih slikah in odzivnost zaslona imajo malenkost manjšo težo. Na koncu smo nekaj pozornosti posvetili tudi vgrajeni elektroniki, predvsem prisotnosti (oz. odsotnosti) sneženja na drobnih vzorcih in samodejni nastavitvi, ocenili pa smo tudi opremljenost monitorja z vmesniki in dodatki. Skupna ocena je povprečje vseh ocen ob upoštevanju različnih tež posameznih lastnosti monitorjev.
Monitorje smo preizkušali v okolju Windows XP z grafično kartico nVidia GeForce FX5600, ki ima tako izhod VGA kot DVI. Pri monitorjih, ki podpirajo oba načina priklopa, smo preverili sliko tako pri priklopu na vmesnik VGA kot tudi z vmesnikom DVI.
LCDji imajo pogosto navedeno, da zmorejo prikazati 16,7 milijona barv (24-bitni barvni način). Večinoma gre pravzaprav za laž. Večina cenejših LCDjev prikaže barve v 18-bitnem načinu, v katerem je nabor barv precej manjši: 262.144 barv. Manjkajoče barve ti zasloni prikazujejo tako, da pri piki z barvo, ki je ni v 18-bitnem naboru barv (je pa v 24-bitnem), hitro preklapljajo med dvema najbližjima barvama iz 18-bitnega nabora. Celoten postopek je za oči neviden, je pa več bolj ali manj zmogljivih algoritmov za ta postopek. Tako lahko tudi z zaslonom, ki zmore prikazati le 262.144 barv, "prikažemo" 16 milijonov barv, resda pa jih je še vedno nekoliko manj kot pri pravem 24-bitnem prikazu: 16,2 milijona. Podobnih primerov (čeprav nekoliko manj očitnih) je še kar nekaj, v praksi pa se izkaže, da je najboljši recept za nakup monitorja še vedno ta, da uporabnik, ki bo monitor imel na mizi, pred nakupom sam oceni, ali mu je slika všeč ali ne. Tehnične značilnosti pa uporabljamo predvsem za lažjo orientacijo pri nakupu in ne kot temeljni kriterij za nakup.
Tehnologija monitorjev LCD postaja zrela. Eden izmed pokazateljev tega je to, da je tehnoloških novosti manj kot v prejšnjih letih, določeni modeli, ki smo jih preizkusili pred dobrim letom dni, pa so že vedno naprodaj. Za uporabnikove žepe neprijazno je tudi to, da so cene 15-palčnih modelov še vedno enake kot pred dobrim letom, čeprav lahko v prihodnje, predvsem zaradi pritiska čedalje cenejših 17-palčnikov, pričakujemo, da se bodo spet začele zniževati. Odločitev za nakup 15-palčnega LCDja v času, ko primerljivi 17-palčniki stanejo le malenkost več, je odvisna od posameznika. Kljub temu da je na trgu izbira pri 15-palčnikih nekoliko manjša, pa vendarle lahko ugotovimo, da bodo na spodnjem delu trga 15-palčniki v prihodnje povsem izrinili katodnike. Res pa je, da se morajo prej še precej poceniti.
Tabela 15-palčnih monitorjev LCD
Belinea 101536
Belinea s svojimi izdelki meri predvsem na kupce, ki si želijo ugoden monitor po čim nižji ceni. Monitor s precej nedomiselnim imenom 101536 po videzu spada med bolj klasično oblikovane izdelke, saj je običajne slonokoščene barve. Napajalnik je že vgrajen v dokaj masivno stojalo. Monitor lahko priključimo le na vmesnik VGA. Pod zaslonom ima vgrajena dva zvočnika, ki pa bosta zadovoljila samo manj zahtevne uporabnike. Nastavitveni menuji so dokaj pregledni, nobenih pripomb pa nismo imeli tudi na samodejno nastavitev.
Slika je dokaj povprečna. Pograjali bi enakomernost osvetlitve zaslona: pri svetlejših podlagah lahko opazimo nekaj temnejših lis. Pri gledanju pod večjim kotom je slika precej temna in nekontrastna in zaradi tega dokaj slabo razločna. Avtomatika za pretvorbo signala iz analognega v digitalni je povprečna. Na drobnih vzorcih smo opazili nekaj sneženja, a ne tako močnega, da bi motilo pri delu.
Belinea 101536
Velikost: 15 palcev.
Priklop: VGA.
Ocena: 8,28.
Cena: 72.900 tolarjev.
Za: Ugodna cena, vgrajeni zvočniki.
Proti: Nekoliko manj enakomerna slika.
Dell FP152
Dell s svojimi monitorji predvsem dopolnjuje ponudbo osebnih računalnikov, tako da njihove LCDje najpogosteje najdemo ob računalnikih tega podjetja. Model FP152 se tudi po barvi sklada z ohišji Dellovih računalnikov. Monitor je na pogled dokaj masiven in zaobljenih linij. Priključimo ga lahko na vmesnik VGA, DVIja pa nima. Stojalo, ki omogoča nastavljanje naklona zaslona, ne pa tudi natančnejše prilagoditve položaja zaslona, ima vgrajen tudi napajalnik. Zvočnikov monitor nima. Z nastavljanjem monitorja nismo imeli težav, saj je večino dela dobro opravila že samodejna nastavitev.
Dellova največja hiba je nekoliko slabša kotna vidljivost, saj je slika pod večjimi koti dokaj temna in nekontrastna. Osvetlitev zaslona je kar enakomerna, le ob robovih smo pri beli podlagi opazili nekaj temnejših lis. Sneženje na drobnih vzorcih je opazno, a ni preveč moteče pri delu. Na prikaz bitne slike nismo imeli večjih pripomb.
Dell FP152
Velikost: 15 palcev.
Priklop: VGA.
Ocena: 8,33.
Cena: 95.880 tolarjev.
Za: Dokaj enakomerna slika.
Proti: Slabša kotna vidljivost.
Hyundai ImageQuest L50S
Hyundai je korejski velikan, ki je znan bolj po avtomobilih kot po računalniških monitorjih. Podjetje svoje LCDje prodaja pod blagovno znamko ImageQuest. Model L50S je izmed obeh Hyundaijev, ki smo ju preizkusili, nekoliko bolje opremljen. V stojalo monitorja je namreč že vgrajen tudi napajalnik, pod zaslonom pa je nameščen par sicer dokaj povprečnih zvočnikov. Monitor priključimo na vmesnik VGA, medtem ko vmesnika DVI nima. L50S omogoča nastavljanje naklona zaslona, ne pa tudi vrtenja okoli navpične osi ali nastavitve višine. Hyundai se pri svojih monitorjih lahko pohvali tudi s preglednimi nastavitvenimi menuji.
Slika, ki jo je prikazal prvi Hyundai, spada med povprečne. Enakomernost je dokaj dobra, le v kotih smo opazili nekaj malo temnejših lis. Po kotni vidljivosti se je uvrstil na sredino preizkušenih modelov. Na nekaterih testnih slikah smo opazili sneženje na drobnih vzorcih, vendar pa elektronika svoje delo kljub temu opravlja v redu, saj sneženje pri delu ni preveč moteče.
Hyundai ImageQuest L50S
Velikost: 15 palcev.
Priklop: VGA.
Ocena: 8,75.
Cena: 95.952 tolarjev.
Za: Vgrajeni zvočniki, dokaj enakomerna slika.
Proti: Rahlo opazno sneženje.
Hyundai ImageQuest Q15
Drugi Hyundaijev model na preizkusu se od monitorja L50S že po zunanjosti precej razlikuje, tako da delujeta kot izdelka različnih izdelovalcev. ImageQuest Q15 se ponaša z nekoliko bolj zaobljenim, a tudi večjim ohišjem. Po opremljenosti zaostaja za drugim modelom tega izdelovalca: napajalnik ni vgrajen v monitor, temveč je zunanji, poleg tega je Q15 brez zvočnikov. Podobno kot večina monitorjev na preizkusu omogoča tudi ta ImageQuest samo priklop na vmesnik DVI, medtem ko VGA ni podprt. Nastavitveni menuji so enaki kot pri drugih modelih tega izdelovalca, se bo pa po njih treba sprehoditi tudi po samodejni nastavitvi, saj smo morali pri monitorju ročno nastaviti temperaturo barv.
Prikazana slika je nekoliko slabša kot pri modelu L50S. Monitor je pokazal podobno enakomerno sliko, a je zato kotna vidljivost malenkost slabša. Slabše se odreže tudi pri pretvorbi signala VGA: sneženje na drobnih vzorcih je malo bolj opazno.
Hyundai ImageQuest Q15
Velikost: 15 palcev.
Priklop: VGA.
Ocena: 8,55.
Cena: 97.128 tolarjev.
Za: Dokaj enakomerna slika.
Proti: Potrebna ročna nastavitev temperature barv.
IBM ThinkVision T150
IBMovi monitorji so, podobno kot smo zapisali pri Dellovem izdelku na preizkusu, namenjeni predvsem dopolnitvi ponudbe osebnih računalnikov, medtem ko se kupci redkeje odločajo zanje ob samostojnem nakupu monitorja brez računalnika. Model ThinkVision T150 po obliki in barvi ustreza zunanjemu videzu IBMovih računalnikov, podjetje pa je že nekaj let zvesto svojim oblikovnim smernicam, tako da je monitor že na prvi pogled podoben nekaterim izdelkom tega podjetja, ki smo jih preizkusili v preteklosti. Vgrajen ima vmesnik VGA, medtem ko DVI najdemo le pri zmogljivejšem modelu.
Slika, ki jo je prikazal T150, je za spoznanje slabša kot pri nekaterih konkurentih. Predvsem moramo pograjati dokaj slabo kotno vidljivost, saj je slika pri gledanju pod večjimi koti zelo temna in nekontrastna. Tudi enakomernost osvetlitve zaslona ni najboljša: v kotih je nekaj kar opazno temnejših slik. Pohvalili pa bi prikaz barv, saj se pri njih oba IBMova modela dokaj dobro odrežeta.
IBM ThinkVision T150
Velikost: 15 palcev.
Priklop: VGA.
Ocena: 8,28.
Cena: 69.999 tolarjev.
Za: Dober prikaz barv.
Proti: Manj enakomerna slika, slaba kotna vidljivost.
IBM ThinkVision T150p
Drugi IBMov ThinkVision je tako po oznaki kot tudi po videzu skoraj povsem enak modelu T150. T150p naj bi bil namenjen nekoliko zahtevnejšim kupcem. Od šibkejšega modela se razlikuje po nekoliko drugače oblikovanem stojalu in po tem, da ima poleg vmesnika VGA tudi vmesnik DVI. Stojalo tako omogoča tudi nastavljanje višine in vrtenje okoli navpične osi. Zaslon je nameščen v povsem enako ohišje, tako da lahko sklepamo, da je tudi sam zaslon LCD enak kot pri modelu T150; to potrjuje tudi skoraj enaka slika obeh IBMov.
Tudi pri modelu T150p je slika med slabšimi na preizkusu. Tako pri enakomernosti osvetlitve kot tudi pri kotni vidljivosti se IBM uvršča med slabše modele na preizkusu. Ob priklopu na vmesnik VGA je sneženje na drobnih vzorcih dokaj opazno, seveda pa se mu izognemo, če monitor povežemo prek vmesnika DVI. Tudi T150p se odlikuje z dobrim prikazom barv, kljub temu pa moramo pograjati njegovo visoko ceno.
IBM ThinkVision T150p
Velikost: 15 palcev.
Priklop: VGA, DVI.
Ocena: 8,35.
Cena: 109.800 tolarjev.
Za: Dober prikaz barv, vmesnik DVI.
Proti: Manj enakomerna slika, slaba kotna vidljivost, visoka cena.
Iiyama ProLite E380S
Iiyamin monitor ProLite E380S je na lanskem preizkusu LCDjev spadal med najboljše modele na trgu. Model na letošnjem preizkusu se je od lanskega sicer razlikoval po barvi ohišja (srebrna namesto slonokoščene), po drugih lastnostih pa je povsem enak modelu, ki smo ga preizkusili pred dobrim letom. Gre za dokaj majhen in lahek monitor s simpatično oblikovanim ohišjem, v katerega so vgrajeni sicer dokaj nekakovostni zvočniki. Stojalo omogoča samo prilagajanje naklona zaslona, prav tako vanj ni vgrajen napajalnik: ta je zunanji. Na samodejno nastavitev monitorja nismo imeli pripomb.
E380S je še vedno v samem vrhu po kakovosti prikazane slike. Ta je silno svetla in kontrastna, prav tako jo odlikuje odlična kotna vidljivost. Slika je namreč tudi pri gledanju pod velikimi koti skoraj povsem enaka tisti pri pravokotnem gledanju. Dobro se odreže tudi vgrajena elektronika: sneženje na drobnih vzorcih je skoraj povsem neopazno.
Iiyama ProLite E380S
Velikost: 15 palcev.
Priklop: VGA.
Ocena: 9,23.
Cena: 89.900 tolarjev.
Za: Zelo svetla in kontrastna slika, dobra kotna vidljivost, zvočniki.
Proti: Nekoliko nerodno stojalo.
MAG PS-576
MAG je v že skoraj daljni preteklosti s svojimi katodniki privabil kar precej kupcev, tudi tistih z globljimi žepi. Podjetje je bilo nato nekaj let manj navzoče na našem trgu, zdaj pa se vrača z LCDji. PS-576 spada med bolj simpatično oblikovane monitorje na preizkusu. Silno majhno in kompaktno ohišje lepo dopolnjuje kovinsko stojalo. Monitor je dokaj povprečno opremljen: ima vgrajen par zvočnikov, vendar omogoča le priklop na vmesnik VGA. Pograjali bi samodejno nastavitev: temperaturo barv smo morali po njej vseeno nastaviti ročno, saj je bila slika najprej preveč modrikasta.
Prikazana slika je dokaj povprečna. Pri svetlih zaslonskih slikah se opazi nekoliko neenakomerna osvetlitev zaslona. Tudi po kotni vidljivosti se monitor ne uvršča med najboljše: slika je pri gledanju pod večjimi koti precej temna in nekontrastna. Sneženje na drobnih vzorcih na večini preizkusnih slik sicer ni opazno, pri nekaterih pa je zelo moteče.
MAG PS-576
Velikost: 15 palcev.
Priklop: VGA.
Ocena: 8,64.
Cena: 76.956 tolarjev.
Za: Majhno ohišje, ugodna cena, zvočniki.
Proti: Potrebna ročna nastavitev temperature barv.
NEC AccuSync 51VM
NECovi monitorji v zadnjih letih spadajo med boljše na trgu, kljub temu pa jih odlikuje tudi razmeroma ugodna cena. Model AccuSync 51VM nadomešča lani preizkušeni model LCD 1501. Monitor se po zunanjosti skoraj ne razlikuje od predhodnika: še vedno gre za zelo nerodno oblikovan model z ostrimi robovi in škatlastim ohišjem. V primerjavi s predhodnikom so mu pri NECu dodali zvočnike. Stojalo omogoča samo nastavljanje naklona zaslona, ne pa tudi natančnejše prilagoditve položaja zaslona. Napajalnik je vgrajen v ohišje monitorja.
NEC je prikazal zelo dobro sliko. Pohvalili bi predvsem svetlost in kontrast zaslona, po čemer se uvršča med najboljše izdelke na preizkusu. Monitor odlikuje tudi dobra kotna vidljivost: slika je pri gledanju pod kotom malo temnejša, vendar je odstopanje majhno. Sneženje na drobnih vzorcih vgrajena elektronika uspešno odpravlja, saj je skoraj neopazno. Dobra je tudi osvetlitev zaslona, saj sodi med enakomernejše modele na preizkusu.
NEC AccuSync 51VM
Velikost: 15 palcev.
Priklop: VGA.
Ocena: 9,16.
Cena: 89.900 tolarjev.
Za: Svetla in kontrastna slika, dokaj dobra kotna vidljivost, zvočniki.
Proti: Nekoliko nerodno stojalo.
Neovo X15AV
Neovo spada sicer med manj znane izdelovalce monitorjev z Daljnega vzhoda, a je v zadnjem času pritegnil precejšnjo pozornost. Za to so zaslužni predvsem monitorji iz družine X, h katerim spada tudi model X15AV. Gre namreč za monitor, ki ima prednjo stran iz posebnega stekla, odpornega proti udarcem in praskam. Zaradi te svojevrstne prednje strani ima monitor tudi zelo kontrastno in svetlo sliko; ta je tudi nekoliko ostrejša kot pri večini konkurentov. Odlikuje se tudi po zelo dobri opremljenosti z vmesniki: poleg VGAja in DVIja, ki sta namenjena povezavi z računalnikom, ima vgrajene tudi videovhode, tako da ga lahko priključimo tudi npr. na videokamero ali videorekorder.
X15AV se lahko pohvali s kontrastno in enakomerno osvetljeno sliko. Nekoliko slabša je kotna vidljivost, kar je predvsem posledica steklene plošče pred zaslonom, saj ima pri gledanju pod kotom dokaj opazen odblesk. Tudi pri odpravi sneženja na drobnih vzorcih bi se vgrajena elektronika lahko bolje odrezala.
Neovo X15AV
Velikost: 15 palcev.
Priklop: VGA, SVI, S-video, kompozitni.
Ocena: 8,98.
Cena: 109.900 tolarjev.
Za: Svetla in kontrastna slika, zaslon, odporen proti udarcem, obilica vmesnikov.
Proti: Dokaj opazen odblesk.
Philips 150S5
Philips je ime, ki ga med izdelovalci monitorjev ni treba posebej predstavljati, saj gre za eno bolj uveljavljenih znamk na trgu. S svojimi monitorji merijo tako na kupce s plitkejšimi žepi kot tudi na tiste, ki so za kakovosten monitor pripravljeni odšteti nekoliko več denarja. Model 150S5 je namenjen prvim. Gre za monitor klasične, slonokoščene barve, ki tudi po obliki ne izstopa iz povprečja. Opremljen je dokaj povprečno: priključimo ga lahko samo na vmesnik VGA, prav tako nima vgrajenih zvočnikov. Napajalnik je znotraj ohišja. Stojalo omogoča nastavljanje naklona zaslona, ne pa tudi natančnejše nastavitve položaja.
Cenejši Philips se odlikuje po dokaj svetli in kontrastni sliki, zelo dober je tudi prikaz barv. Slabše se odreže pri svetlih enakomernih podlagah: osvetlitev je namreč zelo neenakomerna: po kotih smo opazili nekaj opaznejših temnejših lis. Tudi po kotni vidljivosti ne spada med najboljše: slika je pri gledanju pod kotom rumenkasta.
Philips 150S5
Velikost: 15 palcev.
Priklop: VGA.
Ocena: 8,50.
Cena: 77.405 tolarjev.
Za: Svetlost zaslona, dober prikaz barv, ugodna cena.
Proti: Neenakomerna osvetlitev zaslona, nekoliko slabša kotna vidljivost.
Philips 150B5
Drugi Philipsov model na preizkusu je namenjen nekoliko zahtevnejšim kupcem, na pisalni mizi pa bo zaradi atraktivne oblike in barve pritegnil precej več pogledov od šibkejšega. Tudi po opremljenosti spada med boljše izdelke na preizkusu. Pod zaslonom namreč najdemo par dokaj solidnih zvočnikov. Pohvalili bi tudi opremljenost z vmesnikom DVI, ki se predvsem pri cenejšim modelih še ni povsem uveljavil. Stojalo omogoča nastavljanje naklona in višine zaslona ter vrtenje okoli navpične osi. Na samodejno nastavitev nismo imeli pripomb.
Tudi model 150B5 se odlikuje z dobrim prikazom barv in kontrastno sliko. Tudi sicer je prikazana slika med boljšimi na preizkusu. Zaslon je enakomerno osvetljen, brez večjih odstopanj. Kotna vidljivost je še vedno nekoliko slabša kot pri nekaterih konkurentih - slika je pri gledanju pod kotom precej rumenkasta. Sneženje na drobnih vzorcih je skoraj neopazno, povsem pa ga seveda odpravimo s priklopom na vmesnik DVI.
Philips 150B5
Velikost: 15 palcev.
Priklop: VGA, DVI.
Ocena: 8,95.
Cena: 91.940 tolarjev.
Za: Svetlost zaslona, dober prikaz barv, vmesnik DVI.
Proti: Nekoliko slabša kotna vidljivost.
Prestigio P153
Prestigio se je v zadnjem letu na trgu uveljavil z izdelki, ki ponujajo spodobno kakovost po ugodni ceni. Podobno velja tudi za monitor P153. Gre za dokaj simpatično oblikovano napravo s stojalom, ki poleg nastavitve naklona omogoča tudi nastavljanje višine zaslona. Opremljenost monitorja je sicer zelo osnovna: monitor nima vmesnika DVI, prav tako vanj niso vgrajeni zvočniki. Nastavljanje poteka prek dokaj preglednih menujev, na katere pa uporabniku ni treba zaiti pogosto, saj že samodejna nastavitev povsem zadovoljivo nastavi sliko na zaslonu.
Ta je sicer dokaj neenakomerno osvetljen. Predvsem po kotih smo opazili nekaj opaznejših temnejših lis. Bolje se je odrezal pri preizkusu kotne vidljivosti. Pri gledanju pod kotom je slika sicer nekoliko temnejša, a še vedno dobro razločna. Pograjati pa moramo vgrajeno elektroniko: sneženje na drobnih vzorcih je na večini testnih zaslonov precej opazno, rahlo moteče pa je tudi pri običajnem delu.
Prestigio P153
Velikost: 15 palcev.
Priklop: VGA.
Ocena: 8,60.
Cena: 74.500 tolarjev.
Za: Ugodna cena.
Proti: Nekoliko manj enakomerna osvetlitev zaslona.
Samsung SyncMaster 510M
Samsung spada med največje izdelovalce tako zaslonov LCD, ki jih potem v svoje monitorje vgrajujejo drugi izdelovalci, kot tudi lastnih monitorjev. Podjetje s svojimi izdelki pokriva zelo širok razpon kupcev: od tistih z najplitkejšimi žepi do najzahtevnejših uporabnikov. Model SyncMaster 510M se uvršča nekje v povprečje ponudbe tega podjetja. Gre za simpatično oblikovan monitor, ki po opremljenosti spada v zlato sredino. Stojalo omogoča samo nastavljanje naklona zaslona. Napajalnik je vgrajen v monitor, pod zaslonom pa ima tudi par zvočnikov. Priključimo ga lahko na vmesnik VGA, medtem ko DVIja nima.
Pograjati moramo osvetlitev zaslona. Ob levem in desnem robu je zaslon namreč opazno temnejši, to pa se ob svetlejši sliki na zaslonu vidi tudi pri običajnem delu. Kotna vidljivost je med boljšimi: slika je pri gledanju pod kotom nekoliko temnejša, a še vedno razločna. Sneženje na drobnih vzorcih je pri testnih slikah sicer opazno, a pri delu ni moteče.
Samsung SyncMaster 510M
Velikost: 15 palcev.
Priklop: VGA.
Ocena: 8,80.
Cena: 82.080 tolarjev.
Za: Kotna vidljivost, dober prikaz barv, zvočniki.
Proti: Manj enakomerna osvetlitev zaslona.
Samsung SyncMaster 510T
SyncMaster 510T se v družini Samsungovih monitorjev uvršča na isto mesto kot model 510M, zelo podobna je tudi cena obeh monitorjev. Monitor deluje navzven nekoliko manjši od drugega modela te družine, eden od razlogov za to pa je, da vanj niso vgradili zvočnikov. Kljub manjšemu ohišju je napajalnik še vedno vgrajen v monitor, tako da je zmešnjava kablov na pisalni mizi kljub vsemu vsaj nekoliko manjša. Monitor ima poleg vmesnika VGA tudi vmesnik DVI. Stojalo monitorja je enako kot pri 510M, tako da ne omogoča drugih načinov nastavljanja položaja zaslona od prilagajanja naklona.
SyncMaster 510T je prikazal podobno sliko kot 510M. Tudi 510T ima nekaj težav z enakomernostjo osvetlitve, saj je ob robovih slika temnejša in to se opazi tudi med delom. Sneženje na drobnih vzorcih je na testnih slikah opazno, a ni preveč moteče, povsem pa se mu seveda lahko izognimo, če monitor na računalnik priključimo prek vmesnika DVI.
Samsung SyncMaster 510T
Velikost: 15 palcev.
Priklop: VGA, DVI.
Ocena: 8,83.
Cena: 84.000 tolarjev.
Za: Kotna vidljivost, dober prikaz barv, vmesnik DVI.
Proti: Manj enakomerna osvetlitev zaslona.
Samsung SyncMaster 152X
SyncMaster 152X spada med starejše Samsungove modele LCDjev, o čemer priča tudi njegova oznaka. Gre za zelo privlačno oblikovan monitor, ki bo na pisalni mizi pritegnil marsikateri pogled. Zaslon je namreč vgrajen v zelo majhno in tanko ohišje, rob okoli zaslona pa je prav tako med najmanjšimi med preizkušenimi modeli. Monitor je opremljen samo z vmesnikom VGA, medtem ko DVIja nima. Prav tako v ohišje pri Samsungu niso vgradili napajalnika (ta je zunanji), prostora je zmanjkalo tudi za zvočnike. Nastavljanje poteka prek preglednih menujev, večinoma pa bo za optimalno sliko na zaslonu poskrbela že samodejna nastavitev.
Prikazana slika je nekoliko boljša kot pri drugih dveh Samsungih. Razlika je predvsem v enakomernosti osvetlitve zaslona, pri čemer smo sicer še vedno opazili nekaj temnejših lis, a so te manj opazne. Pohvalili bi dobro kotno vidljivost. Sneženje na drobnih vzorcih je skoraj neopazno tudi na testnih slikah.
Samsung SyncMaster 152X
Velikost: 15 palcev.
Priklop: VGA.
Ocena: 9,05.
Cena: 90.120 tolarjev.
Za: Kotna vidljivost, dober prikaz barv.
Proti: Nekoliko manj enakomerna osvetlitev zaslona.