Kodi ali Plex?

Objavljeno: 11.6.2019 | Avtor: Vladimir Djurdjič | Kategorija: Dosje | Revija: Posebna 2019

Dostop in način konzumacije večpredstavnih vsebin sta se v zadnjih letih močno spremenila. V današnjih časih prevladujejo pretočne storitve in vsebine na družabnih omrežjih, telefoni pa so po priljubljenosti prehiteli televizorje. Ali je v takem okolju sploh še kaj prostora za klasične programske rešitve za hišni kino oziroma večpredstavni center, kot sta Kodi in Plex? Kateri od njiju pa je boljši?

Plex nudi preprost, a pregleden uporabniški vmesnik, ki je podoben na vseh napravah.

Zanimivo je, da je internet področje medijev v zadnjih letih drastično spremenil, a so glavni gradniki ostali enaki. Uporabniki še vedno poslušamo glasbo, gledamo filme, spremljamo TV-nadaljevanke, gledamo slike. Resda so se pojavili še nekateri derivati, kot so kratki video posnetki (YouTube), podcasti in predvsem video vsebine na družabnih omrežjih, a osnova je že leta enaka.

Spremenil pa se je način, kako in kdaj dostopamo do vsebin. Nekdanjo glasbo na cedejih je že davno nadomestila glasba v računalniških zapisih (MP3 in podobni), to pa zdaj že pošteno izpodriva dostop na zahtevo prek pretočnih storitev (Pandora, TuneIn, Deezer, Apple Music, Google Play Music, Amazon Music ...). Nekaj podrobnega se prav zdaj dogaja na področju filmov, predvsem TV-nadaljevank, kjer kraljujejo pretočni servisi, kot je Netflix.

Spremenil se je tudi način, kako dostopamo do vsebin. Vse našteto nam je na voljo kadarkoli, brez predhodnega prenašanja na lokalno napravo, če le imamo pametni telefon, tablico, računalnik in dovolj hitro internetno povezavo. Zadnja moda so, denimo, digitalne pomočnice, ki znajo gradivo izbrati in predvajati glede na posameznikove preference iz bogate zbirke na internetu.

Kaj pa se je ob vsem tem zgodilo z nekoč priljubljenimi programi in s predvajalniki za hišni kino? Nekateri izdelki so dejansko zamrli, najboljši pa so se prilagodili novim razmeram, a pri tem ohranili združljivost s tem, kar smo uporabniki v vseh preteklih letih nabrali in shranili doma. Večina namreč še vedno hrani fotografije in video posnetke, če ne drugega, iz lastne produkcije.

Uporabniški vmesnik v programu Kodi lahko povsem spremenimo z oblekami (skins).

Med vsemi platformami sta obstala in se okrepila predvsem dva programa – Plex in Kodi, ki danes krojita vrh ponudbe pri hišnem kinu, če odmislimo lastniške sisteme, kot jih ponujajo Apple, Google, Amazon, Netflix, Hulu in drugi. Oba programa imata zveste skupnosti uporabnikov, med katerimi poteka neskončna debata, kateri je boljši.

Skupna osnova, a veliko razlik

Preden podrobneje pogledamo trenutno stanje obeh programov, se je modro spomniti, da Plex in Kodi pravzaprav izhajata iz iste osnove. Oba temeljita na nekdanjem projektu XBMC (Xbox Media Center), ki se je kasneje vejil na dva sorodna, a precej drugačna izdelka. Kodi je neposredni naslednik XBMC, s katerim deli nekatere arhitekturne zasnove in celo koncept uporabniškega vmesnika.

Plex je po drugi strani ubral povsem svojo smer in tudi uporabniški vmesnik se danes znatno razlikuje od tistega, ki ga srečamo v Kodiju. Kar je razumljivo, saj sta se projekta razšla že leta 2008.

Pričakovano je, da obe večpredstavni platformi tekmujeta v funkcionalnostih, kjer je včasih v ospredju eden, nato spet drugi. Kodi je, denimo, na začetku slovel predvsem kot predvajalnik lokalno shranjenih vsebin (filmov, glasbe), pretočni video pa je bil zgolj dodatek. Plex se je kmalu po začetku uveljavil zlasti kot predvajalnik pretočnih vsebin. Pred leti so tako izrabljali javne vsebine servisov Netflix in Hulu za prikaz kot »kanale« v svojem uporabniškem vmesniku, kar sta oba spletna pretočna velikana kmalu tehnično in pravno preprečila.

Plex je nato lep čas veljal za najboljšega urednika lokalne zbirke posnetkov in se je v svet pretočnih vsebin vrnil šele v zadnjih dveh letih, toda tokrat podporo za pretočne vsebine dodajajo načrtno, v partnerstvu s ponudniki vsebin. Pred časom so se tako povezali s ponudnikom glasbe Tidal, ki ga lahko naročniki Plexa dobijo z občutnim popustom. Če je uporabniki Plexa seveda v državi, je je Tidal sploh na voljo. Že lep čas krožijo govorice, da se Plex pogovarja s ponudniki pretočnih vsebin s področja filma in TV-serij, vendar za zdaj še ni konkretnejših podatkov o partnerjih.

Kodi po drugi strani še vedno stavi na svoje korenine in se distancira od vsebin, ki jih uporabniki uporabljajo v tej programski opremi. To je tudi omogočilo, da v skupnosti, ki podpira Kodi, nastalo kup repozitorijev s pretočnimi vsebinami, kjer lahko dobimo dobesedno vse, od najnovejših filmov do zadnjih epizod TV-serij in celo posnetkov v živo športnih dogodkov, tudi takih, ki jih sicer v teh krajih legalno skoraj ne moremo (recimo tekem NBA).

Cena tega je, da medijske hiše in ponudniki Kodi preganjajo in zapirajo pipe (repozitorije), a se nenehno odpirajo nove. Pred leti je bilo celo videti, da bo Kodi postal eden rednih programov na sodobnih pametnih televizorjih, a so medijske hiše zagrozile proizvajalcem televizorjev, tako da združljivosti s platformo Kodi nobeden ne obeša več na veliki zvon. Toda če imate pravi operacijski sistem (navaden Android, še raje kot Android TV), obstaja odvod, ki hitro pripelje do spornih repozitorijev.

Plex kot plugin v Kodiju deluje pogosto bolje kot osnovni odjemalec za Plex.

Plex zna serije razvrstiti po sezonah, epizodah in za vsako napisati povzetek.

Tekma za vsebine

Tako Kodi kot Plex poskušata pridobiti privržence s kar se da širokim naborom podprtih vsebin, ki jih znata predvajati. Oba enako dobro podpirata osnovne storitve, torej predvajanje filmov, TV.nadaljevank, glasbe in fotografij. V obeh primerih so podprti številni večpredstavni formati, oba znata z interneta potegniti posterje, opise, podnapise (filmi, serije) in besedila (glasba), kar obvladata celo bolje od nekaterih komercialnih pretočnih servisov. Ta del je dodelan že vrsto let, zato so novosti pogosto manjše, a za redne uporabnike koristne.

Plex želi predvsem ponoviti uporabniško izkušnjo IP-televizije in servisov, kot je Netflix, kjer poskušajo pred uporabnikom skriti večino kompleksnosti izbire in konfiguracij za dostopov do virov. S te plati je precej prijaznejši do tistih, ki imajo manj izkušenj. Že lep čas podpirajo predvajanje podcastov, prav tako so začeli zbirati sveže video novice iz različnih virov in jih predvajati kot tematski kanal (News), ki je dostopen na zahtevo. Če je v napravi (to velja predvsem za računalnike PC) vgrajena kartica za dostop do TV-signala, lahko Plex uporabljamo tudi kot snemalnik oddaj, kar Plex počne neposredno, medtem ko Kodi za to potrebuje programe tretjih partnerjev. Resnici na ljubo je v današnjih časih zaradi možnosti predvajanja na zahtevo in možnosti ogleda programov z zamikom to manj zanimivo kot nekoč.

Kjer je Plex nekoliko slaboten, so vtičniki za dodatne vsebine, predvsem spletne servise. Vsaj v primerjavi s Kodijem, ki na tem področju kraljuje, je vtičnikov malo in ti so manj zanimivi. To je zanimivo, saj so ponudniki vsebin, kot sta YouTube in Netflix, tovrstne vtičnike že pred leti prepovedali, zato Plex ni več toliko vlagal v razvoj. Mimogrede, kljub nekdanji skupni osnovi obeh programov vtičniki za Plex niso združljivi s Kodijem in obratno.

Če Plex poskuša kompleksnost nastavitev skriti pred uporabniki, je Kodi pravo orodje za poznavalce, saj brez izdatnega konfiguriranja in dodajanja dodatkov iz programa ne bomo znali izvleči vsega, kar zna. Toda ta konfiguracija zna biti kar precej kompleksna in nekako zahteva, da spremljamo forume in izkušnje iz skupnosti. Torej se moramo bolj posvetiti programu namesto vsebinam.

Glavni adut v Kodiju so dodatki (plugins) in repozitoriji.

Kodi je močan predvsem tam, kjer je Plex šibek, torej pri vtičnikih in predvsem pri tako imenovanih repozitorijih (internetnih strežnikih) vsebin. Toda takoj je treba zapisati, da priljubljenost izhaja predvsem iz ponudbe, ki ni legalna. Na spletu kar mrgoli strežnikov, kjer uporabniki na lastno pest pretočno strežejo vsebine vseh tipov, od filmov, glasbe, najnovejših nadaljevank (ko so te predvajane v domači državi) do koncertov, športnih dogodkov, celo v živo.

Čeprav se zdijo repozitoriji uresničitev sanj za video navdušence, je njihova uporaba pogosto problematična. Prvič, repozitoriji nastajajo in se ugašajo kot gobe po dežju, pač glede na to, kako jih oblasti izsledijo in blokirajo. Drugič, kakovost posnetkov v njih močno niha, tako pri ločljivosti kot kakovosti. Zanesljivost predvajanja je tudi vprašljiva, ne glede na to, kako kakovostno povezavo ima uporabnik, saj sta vprašljivi obremenjenost in kakovost povezave nelegalnih strežnikov. Ne nazadnje pa je repozitorije treba najti in jih pravilno konfigurirati, kjer bi si upal trditi, da to presega sposobnost in voljo tehnično manj poučenih. Toda navdušencev to ne bo odvrnilo.

Odprtost programa Kodi se kaže tudi pri možnosti rabe drugačnih vsebin. Znano je, da je mogoče v nekaterih primerih Kodi povezati z možnostjo predvajanja programov IPTV, torej takih, kot jih danes pretežno uporabljamo tudi v Sloveniji. Seveda pod pogojem, da ponudnik storitev podpira dostop do teh pretočnih zapisov pri drugih programih, ne samo pri lastnih škatlah STB. Plex česa podobnega ne podpira.

Arhitektura in podprte naprave

Če sta si Kodi in Plex zelo podobna po vsebinah, ki jih lahko predvajata, pa se močno razlikujeta v sami arhitekturi in napravah, na katerih delujeta. Plex je v prvi vrsti strežnik, s katerim lahko povežemo odjemalec. Najbolj deluje seveda v kombinaciji z odjemalci Plex, a ga lahko uporabljamo tudi z drugimi, ki znajo uporabljati vire po protokolu DLNA. Do strežnika lahko dostopa seveda hkrati več odjemalcev in vsi imajo na voljo iste podatke.

Strežnik Plex je več kot samo shramba za datoteke. Ena od pomembnih funkcij je ta, da lahko strežnik na zahtevo (med predvajanjem) pretvarja podatke iz enega zapisa v drugega, kar je izredno koristno, če ciljna naprava, denimo predvajalnik v televizorju, ne podpira kodeka, s katerim je narejen posnetek. Seveda potrebujemo dovolj zmogljiv strežnik, da bo pretvorba potekala dovolj hitro, sicer bo uporabnik na odjemalcu izkusil zaustavitve ob predvajanju, da bo strežnik lahko dohitel potrebe odjemalca.

Za strežnik Plex lahko uporabimo poljuben računalnik v okolju Windows, MacOS ali Linux (zanimivo, podprto je tudi virtualno okolje Docker), zelo pa je priljubljena možnost, da strežnik Plex poganjamo na napravi NAS. V mojem primeru je to že vrsto let izdelek družbe Synology, podprti pa so tudi QNAP, Netgear, Drobo, Western Digital in številni drugi. Učinkovita in elegantna rešitev. Strežnik Plex ima še nekaj drugih posebnosti, ki jih Kodi ne zmore. Posnetke lahko, denimo, na varen način streže tudi zunaj domačega omrežja, onkraj požarnega zidu, kar pride prav, če želimo do vsebin dostopati, kadar smo od doma.

Plex se obnese tudi na malih zaslonih telefonov, v tem primeru kot agregator za novice.

Kodi je po drugi strani odjemalec, ki je mišljen predvsem za rabo na eni napravi. Čeprav ima podporo za spletno strežbo, pravega strežnika tu ni oziroma uporablja druge strežnike, ki ponujajo vsebine po protokolu DLNA. V tem primeru postane podpora za različne funkcije in vsebine nekoliko bolj omejena, zato večina nameščenih sistemov uporablja lokalno nameščene ali prek omrežnega diska oziroma USB-medija dodane vsebine.

Kodi bo najbrž prva izbira za vsakogar, ki bo večpredstavni program poganjal v okoljih Windows, Linux ali Android, celo Raspeberry Pi. Toda, pozor, za predvajanje video posnetkov, zlasti v visokih ločljivostih (4K), utegne strojna oprema tudi poklekniti pod bremenom. Zlasti mali Raspberry in številni predvajalniki z Androidom kitajskega izvora utegnejo tu doživljati neželene zaustavitve.

Po drugi strani bomo Kodi neuspešno iskali na Applovih platformah iPad, iPhone in Apple TV. No, spletna stran navaja, da Kodi deluje na iOS, ampak moramo v tem primeru uporabljati napravo, ki je odklenjena (jailbreak) za namestitev programa mimo Apple App Stora. Dvomimo, da je veliko takih, ki bi to počeli. Prav tako Kodija ne moremo uporabljati s predvajalniki Chromecast, Amazon Fire TV in številnimi drugimi (Roku …), ki pa v naših krajih niso tako zelo razširjeni. Za vse naštete pa najdemo ustrezne predvajalnike za Plex, kar je izredno pomembno. Plex je kot odjemalec na voljo tudi za kup pametnih televizorjev, kjer Kodi zaradi prej omejenih nasprotovanj založnikov ni prisoten.

Plex na iPadu je zelo enostavno krmiliti zaradi zaslona na dotik.

Kljub široki razširjenosti in raznolikosti podprtih naprav Plex zagotavlja enotno uporabniško izkušnjo na skoraj vseh platformah. Še več, če ga uporabljamo na mobilnih napravah, omogoča, da določene vsebine prenesemo na lokalno napravo in posnetke nemoteno predvajamo, tudi če nimamo internetne povezave (pogost scenarij – med letom na letalu).

V današnjih časih je nekaj povsem običajnega, če imamo doma več odjemalcev, kot so televizorji, telefoni, tablice. Plex tu omogoča enoten dostop in sinhronizacijo podatkov, video posnetkov in fotografij z lokalne naprave na strežnik, kjer so vselej dostopni vsem. Seveda lahko omejimo dostop glede na profil uporabnika. S Kodijem je veliko tega zelo težko narediti ali celo nemogoče.

Ne nazadnje, če, denimo, danes uporabljamo Alexo kot digitalno pomočnico, jo lahko z ustrezno spretnostjo (Plex skill) naprosimo, da predvaja točno določeno skladbo ali izvajalca iz zbirke posnetkov na domačem strežniku Plex. Pri Kodiju je ta korak nekoliko težavnejši, saj moramo odjemalec za Kodija spremeniti tudi v spletni strežnik in ga kot takega povezati z Alexo. Plexovi strežniki, ki delujejo na dediciranih napravah (NAS, PC) so po tej plati precej lažja pot.

Uporabniška izkušnja

Najbrž se strinjamo, da pri gledanju filmov, sploh pa pri poslušanju glasbe, ne želimo preveč ukvarjanja s programom, temveč z vsebinami. Če se preveč ukvarjamo s programom, je že nekaj narobe.

S te plati tako Kodi kot Plex zaostajata za nekaterimi bolj domišljenimi odjemalci, kot sta Youtube in Netflix, a se avtorji močno trudijo, da bi ta razkorak nadomestili. Dejanska uporabniška izkušnja je zelo odvisna od naprave, kjer deluje odjemalec. Če sta to tablica in telefon, je uporabniška izkušnja najbolj tekoča. Lep je primer, če imamo Chromecast, lahko celotno vsebino izberemo s telefonom ali tablico in samo rezultat »pretočimo« na ciljno napravo. Elegantno, preprosto, učinkovito.

Tam, kjer zaslon na dotik ni na voljo, nam ne preostane drugega kot krmiljenje s tipkovnico ali daljincem. Daljinci so v večini primerov silno nerodni, ampak delujejo. V pomoč pri obeh platformam so razni programi za pametne telefone, ki jih spremenijo v priložnostne napredne daljince, kar je že bolje, v nekaterih primerih (Yatse za Kodi) celo odlično. Zanimivo, da oba programa še naprej podpirata navigacijo prek smerniških tip na tipkovnici. Resnici na ljubo je to najboljši način, in če premoremo dvostranski daljinec z alfanumerično tipkovnico, smo zmagali. Ali pa tovrstno navigacijo uporabimo v programskem daljincu (denimo omenjenem Yatse).

Kar se tiče videza programa, o zmagovalci ni dvoma. Eden od adutov programa Kodi so različne obleke (skins), s katerimi lahko povsem spremenimo videz in predstavitev vsebin. Plex je s te plati močno zaostal, a zasleduje drugačno strategijo. To je res stvar osebnega okusa, velja pa paziti, da v Kodiju s prilagajanjem ne pretiravamo, saj lahko naletimo na težave, iz katerih nas reši le ponovna namestitev programa. Kar je nekako značilno za ljubiteljske programe, mar ne?

Kaj torej, Plex ali Kodi?

Vprašanje, zastavljeno v naslovu tega članka, je pravzaprav napačno. Morda je prava odločitev, da ne izberemo enega ali drugega, temveč kar oba. Izdelka se namreč dopolnjujeta in lahko povsem koristno sobivata v domačem kinu. Še več, razvijalci obeh projektov so začeli spet sodelovati, rezultat pa je Plex for Kodi, vtičnik za platformo Kodi, na kateri lahko prikazujemo in predvajamo vsebine na strežnikih Plex.

Da bi bila stvar še bolj hecna – Plex for Kodi v številih primeri celo prekaša uradni odjemalec za Plex! Kar se sliši skoraj neverjetno, toda dejstvo je, da je Plex svoje kompetence vgrajeval predvsem v strežnik, Kodi pa v odjemalec, zato je Kodi in s tem Plex na Kodiju bolj odziven, manj problematičen pri podpori za nekatere manj pogoste video standarde in podobno. V praksi se je že večkrat zgodilo, da sem pri težavah z odjemalcem Plex določeno vsebino brez težav predvajal v vtičniku za Plex za Kodi. Neverjetno, a resnično.

Pri odločitvi lahko pomaga, kot je to običajno, tudi cena. Kodi je vselej brezplačen, ne glede na dodatke in vtičnike. Če ga namestimo na Raspberry Pi, star računalnik ali enega od kitajskih Android predvajalnikov, se približujemo brezplačnosti.

Plex omogoča, da lokalno shranjeno glasbo spremenimo v virtualni radio.

Plex obstaja v brezplačni različici, a so številne dobrote plačljive. Denimo dodatki za filme, besedila za pesmi, napredne funkcije za pregledovanje fotografij na časovni osi, možnost izbranih vsebin v lokalnem pomnilniku mobilne naprave in drugo. Po mojih izkušnjah te dodatne lastnosti kot tudi možnost pogostejših dostopov do nadgradenj in popravkov (vsakih nekaj tednov) več kot odtehtajo 40 evrov letne naročnine, kolikor stane storitev Plexpass.

Kjer naprave to omogočajo, svetujem torej namestitev in uporabo obeh izdelkov. Kasnejše vzdrževanje stanja ne bo vzelo dosti dodatnega časa, še zlasti, če vsebine shranimo na enotnem (Plex) strežniku. V mojem domačem okolju je taka konfiguracija v uporabi že vrsto let in med drugim je preživela tudi večjo katastrofo z diski, kjer sem jo odnesel brez izgube samega posnetka.

Domači kino proti pretočnim servisom

V današnjih časih bo marsikdo oporekal, da je pravi odgovor na vprašanje v naslovu prispevka pravzaprav: nobeden. Zakaj bi filme, glasbo, TV-serije, fotografije shranjevali in predvajali lokalno, če lahko uporabimo enega od vse bolj priljubljenih spletnih servisov?

V Sloveniji smo bili lep čas pri tovrstnih storitvah omejeni, saj številni plačljivi servisi niso bili dosegljivi pri nas. V zadnjih letih se je to spremenilo. Netflix, Apple Music, Deezer in številni drugi so na voljo tudi pri nas, in to s sprejemljivimi mesečnimi naročninami. Zakaj bi se sploh še kdo ukvarjal s programi, kot sta Kodi in Plex?

Odgovor ni preprost in je odvisen od potreb ter želja vsakega posameznika. Če se zadovoljimo s ponudbo spletnih servisov in nimamo domače zbirke, programov Plex in Kodi najbrž ne potrebujemo. Pretočno predvajanje se poleg naročnin pozna zgolj na strošku prenosa podatkov na napravo, kar pa je vse manjša omejitev, če sploh. Poleg tega veliko odjemalcev kljub osnovnemu načinu dela omogoča, da podatke začasno premaknemo na lokalno napravo in tam uporabljamo, kadar nimamo internetne povezave.

Toda omenjeni spletni servisi ne nudijo vseh iskanih vsebin. Ponudba Netflixa v Sloveniji je še naprej precej skromnejša od tiste v ZDA. Če gledamo serije Netflixa, HBO in Amazona začne nabor naročnin hitro naraščati, nekaterih (Hulu) pa pri nas sploh ne moremo spremljati. Prav tako ne smemo pozabiti na lastno preteklost in pogosto dragocene posnetke, ki bi jih morda kdaj še radi našli in pogledali oziroma poslušali. Ne nazadnje pa Kodi in Plex ponujata enovito uporabniško izkušnjo, spletni servisi pa so vsak zase. Vsaj za zdaj, toda pričakujemo lahko, da se bo to morda tudi spremenilo.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki