Kod hodi Iris?

Evropska komisija je lani razgrnila načrte za izgradnjo evropskega omrežja satelitov v nizkih orbitah, ki bi nudili odprto in neodvisno alternativo Starlinku in podobnim sistemom. Po obetavnih začetkih, ko so za projekt navijali skoraj vsi, ki na tem področju kaj štejejo, se je letos začelo zatikati. Zaradi visokih stroškov se pojavljajo tudi pozivi, naj se projekt ustavi.

Satelite za IRIS2 bodo izstreljevali z raketami Ariane 6.

Kakor je globalni satelitski navigacijski sistem postal strateško pomembna dobrina, zato je Evropa dobila Galileo, alternativo za ameriški GPS, postaja nujen tudi satelitski internet. Novi koncept satelitskega interneta se namesto na geosinhrone satelite visoko nad Zemljo zanaša na tisoče majhnih satelitov, ki letijo nekaj sto kilometrov nad površjem in omogočajo dostop do interneta skorajda od koderkoli. A Evropa za zdaj svoje rešitve nima.

V resnici tudi drugi konci sveta (še?) nimajo javnih rešitev, temveč komercialne izdelke. V ZDA sta to Starlink (SpaceX) in Kuiper (Amazon), v Evropi OneWeb (Eutelsat) in podobno. Evropska komisija je zato lani javno naznanila, da bomo v EU dobili odgovor, ki se bo imenoval IRIS2 (Infrastructure for Resilience, Interconnectivity and Security by Satellite). Njegova ključna naloga bo zagotavljanje neodvisne in robustne internetne povezljivosti v belih lisah, ki bo na voljo za prebivalce, podjetja in javne ustanove. Pravni okvir je bil postavljen 15. marca lani z Uredbo o vzpostavitvi Programa Unije za varno povezljivost za obdobje 2023–2027 (Uredba 2023/588). Prvikrat pa smo za IRIS2 slišali že novembra 2022, ko sta Svet in Parlament predstavila program za varno povezljivost.

Da bi projekt zaživel, se je sestavil konzorcij SpaceRise. V njem sodelujejo Airbus Defence and Space, Eutelsat, Hispasat, SES in Thales Alenia Space kot glavni igralci, ki jih podpirajo še Deutsche Telekom, OHB, Orange, Hisdesat, Telespazio in Thales. Konzorcij so vzpostavili industrijski igralci in se z njim prijavili na razpise za IRIS2, saj lahko le tako dosežejo pogoj za sodelovanje na razpisu – letne prihodke vsaj 500 milijonov evrov.

Ključni problem je velikost projekta. Okoli 170 satelitov in več kot deset milijard evrov vložka so razsežnosti, ki so za večino evropskih podjetij nedosegljive. Razen, če se združijo v konzorcij.

Evropska komisija predvideva, da bo projekt nastal v javno-zasebnem partnerstvu. Ocenjena vrednost je bila ob predstavitvi šest milijard dolarjev, od tega naj bi približno 40 odstotkov prispevala Evropska unija, 10 odstotkov pa Evropska vesoljska agencija. Maja letos so se ocene povišale že na 12 milijard dolarjev, je poročal nemški Handelsblatt, sklicujoč se na nemškega podkanclerja.

Nemčija ima pomisleke

Aprila letos pa je Nemčija začela razmišljati, ali se projekt sploh izplača. Nemški podkancler Robert Habeck je v začetku aprila v pismu Evropski komisiji zapisal, da je projekt IRIS2 predrag, da stroški niso pravično porazdeljeni med Francijo in Nemčijo ter da predvidene storitve niso tehnološko dovolj napredne, da bi bilo njihovo financiranje upravičeno. Bruseljski časopis Politico je maja pisal, da Habeck predlaga prekinitev projekta in ponovni razmislek, kaj Evropa sploh potrebuje. Dva velika vesoljska programa v EU namreč že obstajata: globalni navigacijski sistem Galileo in konstelacija opazovalnih satelitov Copernicus.

A nemški pomisleki so bržkone prepozni. Neuradni viri iz Evropske komisije sporočajo, da je projekt enostavno že predaleč, da bi ga bilo mogoče ustaviti. Proračun je postavljen in razdeljen med deležnike, zakonodaja je sprejeta, Evropska vesoljska agencija je pripravila svoje programe. Lobiranje posameznih akterjev, četudi posredovano skozi uradne kanale posameznih držav članic, tega postopka ne more več ustaviti.

Ključne lastnosti IRIS2

• Narejen v Evropi

• Upravljanje v Evropi

• Večorbitalni model (LEO, MEO, GEO)

• Uporaba obstoječe tehnologije

• Javno-zasebno partnerstvo

• Tretji veliki evropski vesoljski program

• Sodelovanje največjih industrijskih partnerjev

Tedanji evropski komisar za notranji trg Thierry Breton je januarja letos dejal, da gre za največji vesoljski program v zgodovini Evropske unije, ki se bo marca začel premikati. Časovnica se je sicer nekoliko zavlekla, saj je konzorcij SpaceRise dokončno ponudbo podal šele 1. marca – prvotni rok je bil 16. februar –, a projekt se vendarle premika. Zdaj potekajo pogajanja s SpaceRisom o znižanju cene. Nemčija to prikazuje kot uspeh svojega pritiska, Evropska komisija pa poudarja, da nemško lobiranje ni vplivalo na noben korak projekta. Habeck je po drugi strani Bretona tako rekoč obtožil izrabe IRIS2 za nabiranje političnih točk pred junijskimi evropskimi parlamentarnimi volitvami.

Ključni problem je seveda velikost projekta. Okoli 170 satelitov in več kot deset milijard evrov vložka so razsežnosti, ki so za večino evropskih podjetij nedosegljive. SpaceRise v resnici nima konkurence, ker je edini ponudnik, kar Komisiji otežuje pogajanja in iskanje konkurenčne cene. Ta bo sicer nižja od 12 milijard evrov, s čimer strašijo Nemci. Breton govori o 8,5 milijarde evrov, SpaceRise pa je v prvi ponudbi zahteval 11,5 milijarde evrov. Končni znesek bo – vsaj sprva – nekje vmes, nato pa se lahko zgodijo tudi aneksi.

Zaradi nižanja cen naj bi se napetosti pojavljale tudi v konzorciju. Francoski preiskovalni časnik La Lettre je maja letos poročal o napetih odnosih in nesoglasjih, saj naj bi nekateri partnerji želeli izključiti SES, Eutelsat in Hispasat. Resno se je omenjal tudi plan B, po katerem naj bi nekateri člani konzorcija izstopili in ustanovili svojega, novega. Posebej kritičen je SES, ki ravno zdaj kupuje Intelsat, kar ga bo stalo 3,1 milijarde evrov. Uradno SES še vedno podpira IRIS2, a je izvršni direktor konec aprila dejal, da evropska shema ni več tako privlačna za SES glede na obseg sredstev, ki jih imajo na voljo za tovrstne programe. Z drugimi besedami: SES bo odštel precej denarja za Intelsat, zato ne more vlagati veliko v IRIS2.

Evropski satelitski internet v okviru IRIS2 bo neodvisen, zanesljiv in napreden.

Breton se je 25. aprila na nemško pisanje odzval s pismom Komisije, v katerem je Nemčijo okaral zaradi »političnega pritiska« na evropske uradnike, ki se ukvarjajo z javnimi naročili, in pozval, naj se vzdržijo neprimernih potez. Poudaril je tudi, da je nujnost sistema pokazala tudi vojna v Ukrajini, kjer je moral vskočiti ameriški Starlink.

Odzval se je tudi generalni direktor Evropske vesoljske agencije (ESA) Josef Aschbacher. Dejal je, da je nujnost IRIS2 za Evropo kristalno jasna. Varno povezljivost potrebujemo in o tem ni nobenega dvoma, je še dodal. Proračun celotne ESA je leta 2022 znašal 16,9 milijarde evrov, levji delež pa prispevata Nemčija in Francija.

Kako bo IRIS2 deloval

O projektu se večinoma poroča kot o evropski različici Starlinka, a načrti so smelejši. Poleg »običajnega« dostopa do interneta bo IRIS2 omogočal tudi spremljanje vesoljskega prometa oziroma tirnic drugih satelitov, zaznavanje izvidniških in vohunskih balonov ter preizkušanje in kasneje uporabo novih tehnologij, kot je kvantno šifriranje. Sem sodi iniciativa EuroQCI (European Quantum Communications Infrastructure). Evropska komisija je januarja letos vzpostavila tudi konzorcij Nostradamus, ki ga vodi Deutsche Telekom. Njegovi nalogi sta izdelava in preizkus infrastrukture za QKD (quantum key distribution).

Praktična uporaba IRIS2 bo vključevala nadzor meja in morja, krizno upravljanje in podporo humanitarnim dejavnostim, zaščito ključne infrastrukture, varno komuniciranje za evropska veleposlaništva in podobno. Za varnost bodo poskrbeli z optičnimi povezavami med sateliti in uporabo QKD. Množična uporaba pa bo vključevala širokopasovni dostop do interneta za komercialne uporabnike in prebivalstvo, storitve v oblaku in druge storitve B2B.

V sistemu bo okrog 170 satelitov, ki bodo v glavnem krožili v nizkih orbitah (LEO). Izstrelili jih bodo na raketah Ariane 6, ki jih za ESO razvija ArianeGroup in naj bi prvič poletele letos julija. Satelite za IRIS2 pa bodo začele voziti prihodnje leto. Poleg satelitov v LEO bodo v IRIS2 tudi sateliti v srednjih (MEO) in geostacionarnih (GEO) orbitah. Prvih bo okrog 30, drugih bo še velikostni razred manj. Sateliti za Starlink in OneWeb so majhni in lahki, saj tehtajo od 150 do 1200 kilogramov, kar bo bržkone veljalo tudi za IRIS2. Pričakovati je tudi, da bodo podpirali tehnologije pete generacije (5G), zato jih bo mogoče enostavno integrirati v obstoječa prizemna omrežja, česar Starlink ne omogoča. Za Starlink sta potrebni samostojna terminalska oprema, ki stane okrog 500 evrov, in nato še mesečna naročnina.

O IRIS2 kaj dosti tehničnih podrobnosti še ni javno znanih. Vemo, koliko bo satelitov in da bodo, če bo šlo vse po načrtih, v orbiti najpozneje do leta 2027. Hitrost povezave, oblika odjemalske opreme na Zemlji, način in cena dostopa ter upravljanje pa so neznanke. To niti ni tako presenetljivo, saj je Evropska komisija v Uredbi nanizala zgolj splošne zahteve, podrobnosti pa so stvar pogodbe s konzorcijem.

Konkurenca ne spi

Najdlje v razvoju je seveda Starlink podjetja SpaceX, ki obratuje že v več kot 70 državah. V orbiti ima več kot 6.000 majhnih satelitov, kar je sprožilo že tudi številne pomisleke o etičnosti takega početja zaradi mogočega vpliva na astronomska opazovanja, naravo in vesoljski program. A Starlink ima tri milijone naročnikov, preteklo leto pa so že sklenili s skromnim dobičkom.

Državnega konkurenta pripravlja tudi Kitajska. China Satellite Network Group so ustanovili že leta 2021, edini družbenik in lastnik pa je kitajska vlada. Satelitsko omrežje so začeli graditi letos, na koncu pa naj bi ga sestavljalo 13.000 satelitov, s čimer se želi Kitajska dokončno uveljaviti kot vesoljska velesila – ker nedvomno že je. Do leta 2029 bodo izstrelili 1.300 satelitov, nato pa se bodo začeli pripravljati na prehod na 6G.

Vse to kaže, da je satelitski internet s sateliti v nizkih orbitah, ki omogočajo širokopasovne povezave kjerkoli na Zemlji, postal strateško pomemben. Da se je to zgodilo zdaj, ni presenetljivo. Tehnologija je napredovala do te mere, da je to tehnično mogoče, saj za delovanje potrebujemo več sto satelitov, ki hitro švigajo v nizkih orbitah. Odjemalci morajo biti sposobni komunicirati z njimi in predajati komunikacijo naslednjim, ko priletijo v vidno polje, hkrati pa morajo sateliti komunicirati med seboj. Še pred desetletjem je bila to znanstvena fantastika, satelitski internet prek satelitov v oddaljenih geostacionarnih orbitah pa počasen in drag. Drugi razlog poleg zmožnosti pa so potrebe. Neodvisna, varna, široko dostopna in zanesljiva internetna povezljivost je pomembna tako v civilnem življenju kakor v vojaškem okolju. Evropa in vse ostale celine se tega zdaj popolnoma zavedajo.