Ker nismo zadovoljni z malim

Objavljeno: 26.3.2013 | Avtor: Matjaž Klančar, Žiga Veber | Kategorija: Fokus | Revija: April 2013

(Tudi) monitorji počasi postajajo tisti del strojne opreme računalnika, kjer je velika večina uporabnikov zadovoljna z bolj ali manj vsakim, le da je dovolj velik. Pa vendar so tudi izdelki, ki ponujajo nekaj več.

Kaj smo ugotovili?

Ob koncu preizkusa smo bili predvsem presenečeni nad tem, da razvoj očitno teče naprej in so današnji monitorji veliko boljši od tistih, ki smo jih preizkušali pred poldrugim letom. Imajo boljšo kotno vidljivost, boljšo barvno pravilnost. Boljši so. Pa še cenejši.

Spominjam se, ko sem pred petnajstimi leti kot vodja laboratorija imel priložnost ves mesec uporabljati enega prvih monitorjev LCD pri nas. 14-palčnega, majhnega, seksi. No, za današnje razmere je bil sicer velik in debel, a pustimo zdaj podrobnosti. Vsi naokoli, blizu in daleč, so imeli na mizah velike, težke in okorne monitorje s katodno cevjo, na moji mizi pa se je šopirili tajvanski ploski lepotec (Taxan, če se še kdo spomni tega podjetja). Super.

Le da v resnici ni bilo tako zelo super, preizkusno obdobje pa v resnici ni trajalo en mesec, temveč le kak teden. Po enem tednu sem namreč obupal, ker je bila slika, prikazana na tem sicer zelo vpadljivem kosu elektronike – katastrofalna. Monitor je imel sicer že vgrajen zaslon z aktivno matriko TFT (da, nekateri prenosniki so takrat še imeli zaslone s pasivno matriko), a je bil razvoj teh še na taki ravni, da je bil monitor na robu uporabnosti. Kotna vidljivost je bila zelo ozka, kar pri prenosnikih, v katere gledamo od blizu in nepremično, ne moti, zelo pa moti pri namiznem monitorju. Takoj, ko sem malce premaknil glavo, je slika spremenila barvo, se posvetlila, se potemnila. Katastrofa. Da bi bilo še huje, so bili v tistih časih monitorji na računalnik vezani prek analogne povezave VGA, analogno-digitalni in digitalno-analogni pretvorniki pa so bili take kakovosti, da je slika vidno šumela in trepetala. O barvni pravilnosti si takrat tako ali tako nisem upal niti razmišljati, navsezadnje so profesionalci (tudi naš, ki je postavljal Monitor) za svoje delo uporabljali zelo drage specializirane monitorje s katodno cevjo, ki se jih je dalo dobro umeriti/kalibrirati. Zaslone LCD smo takrat odpisali kot modno muho, ki ne bo premamila niti običajnih kupcev, kaj šele profijev.

In vendar se je v petnajstih letih spremenilo marsikaj, tudi monitorji LCD. Profesionalci jih že dolgo uporabljajo, da o običajnih kupcih niti ne govorimo. Za dobrih 100 evrov dobimo danes 24-palčni monitor polne ločljivosti FullHD, ki zadovolji veliko večino uporabnikov. Prav, morda se stojalo malce trese in ob nepazljivosti ga zlahka zvrnemo, morda tudi glave ni priporočljivo preveč premikati, saj kotna vidljivost še ni na dovolj visoki ravni, pa vendar – zadostujejo. Tak je tudi ta, na katerem gledam nastajajoči članek.

Toda, za nekaj (sto?) evrov več si lahko danes že omislimo monitorje, ki ne samo zadostujejo, temveč celo že v popolnosti ustrezajo marsikomu, ne samo povprečnim uporabnikom. Take monitorje z matriko IPS lahko kdaj pogledamo tudi malce postrani, ohišja in stojala so taka, »kot se spodobi«, če z monitorjem delamo v grafični industriji ali pa se samo gremo amaterskega fotografa, pa lahko tak monitor tudi zelo dobro kalibriramo. Upamo si trditi, da bo tako monitor na vaši mizi stal še zelo dolgo, kar pomeni, da se bo nakup dolgoročno še kako izplačal.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki