Kolikor denarja, toliko pik

Objavljeno: 26.3.2013 | Avtor: Žiga Veber | Kategorija: Fokus | Revija: April 2013 | Teme: monitor

Še pred časom je bila večina uporabnikov zadovoljna z velikim zaslonom, ki je premogel kar največjo ločljivost po razumni ceni. Toda kmalu je postalo očitno, da zmogljivi pametni telefoni v resnici ponujajo boljšo sliko, čeprav kar nekoliko manjšo. Razlog? Kotna vidljivost. In uporabniki smo postali izbirčni tudi pri monitorjih, naenkrat je pomembno tudi še kaj drugega kot zgolj velikost in ločljivost. Navsezadnje – če lahko za telefon odštejemo 500 evrov in več, se lahko podobno potrudimo tudi za napravo, v katero gledamo osem ur na dan in več, ali ne?

Kakovost zaslonov v sodobnih monitorjih se je pred približno dvema letoma drastično izboljšala, zato danes dobimo zelo kakovostne monitorje po nadvse ugodnih cenah. Vsekakor jih (še) ne gre zamenjevati za tiste, ki jih uporabljajo profesionalni uporabniki, a je danes vendarle za slabih 150 evrov mogoče dobiti 21,5-palčni monitor, ki za prikaz slike uporablja kakovostno matriko vrste IPS (oziroma eno izmed njenih izpeljank) in posledično ponuja kakovost slike, ki je boljša kot na najnovejših pametnih telefonih tako na področju prikaza skrajnih sivin kot tudi pri prikazu barvne lestvice.

Posebej široki Dell U2913 lahko v kombinaciji s klasičnim širokim zaslonom prikaže velik del obsežnih Excelovih preglednic.

Posebej široki Dell U2913 lahko v kombinaciji s klasičnim širokim zaslonom prikaže velik del obsežnih Excelovih preglednic.

Na tokratnem preizkusu nobeden izmed monitorjev ni presegel povprečnega barvnega odstopanja 1,9, kar je bilo še pred nekaj leti v tem cenovnem razredu povsem nepredstavljivo, pa tudi na preizkusu monitorjev najvišjega cenovnega razreda si tako majhnega barvnega odstopanja ne bi upali pričakovati.

Kljub temu je za podobno ali pa celo višjo ceno še vedno mogoče dobiti precej slabše monitorje, zato se je pred nakupom vsekakor dobro pozanimati o kakovosti izbranega izdelka. Nedvomno je veliko odvisno tudi od načina rabe, zato izbira monitorja, ki za prikaz slike uporablja naprednejšo matriko, ni najboljša izbira za prav vsakogar. Najbolj zagrizeni igričarji bodo veliko bolj zadovoljni s »slabšimi« zasloni, ki za prikaz uporabljajo matriko vrste TN. Čeprav se podrobnosti v sencah in svetlih delih na teh monitorjih praviloma vidijo precej slabše, pa tudi kotna vidljivost ni tako dobra, so še vedno najbolj odzivni. Kljub temu so novejše različice zaslonov z naprednejšo vrsto matrik že dovolj »hitre« za večino uporabnikov. Tudi to je razlog, da so se kakovostne matrike razširile med množice, da pametnih telefonov, ki so s svojimi velikimi prodajnimi številkami botrovali izgradnji vedno več tovarn kakovostnih zaslonov LCD, niti ne omenjamo.

Kotna vidljivost med matrikama PLS (spredaj) in IPS je zelo podobna, kljub temu da slednji večina izdelovalcev in uporabnikov pripisuje nepremagljive zmogljivosti.

Kotna vidljivost med matrikama PLS (spredaj) in IPS je zelo podobna, kljub temu da slednji večina izdelovalcev in uporabnikov pripisuje nepremagljive zmogljivosti.

So pa izdelovalci monitorjem s kakovostnejšimi matrikami odvzeli nekatere komponente, ki zagotavljajo kar najpreciznejši in širok prikaz barv ter profesionalnim modelom dvigajo ceno. Tako so trgu ponudili izjemno dostopne modele, ki so ravno pravšnji za širše množice uporabnikov. Monitorji najvišje kakovosti in zmogljivosti so se prav tako nekoliko pocenili, a prodajalci zanje kljub temu še vedno zahtevajo nekajkrat več kot za »potrošniške« monitorje IPS.

A tudi barvna pravilnost cenejših naprednih modelov je v praksi zelo dobra, saj je barvno odstopanje, ki je po odčitkih našega kalibratorja manjše od 1,5, s prostim očesom zelo težko opaziti. In večinoma je povprečno barvno odstopanje na tokratnem preizkusu ravno nekoliko pod to mejo, kar je bila pred leti tudi pri preizkusu precej dražjih monitorjev le pobožna želja.

Večinoma so ti monitorji opremljeni z različicami matrike vrste IPS, nekaj pa je tudi takih, ki za prikaz slike uporabljajo inačice matrike PVA (izjema je Samsung z matriko PLS). Skoraj vsi so opremljeni z osvetlitvijo zaslona LED, ki je bila do nedavna prav tako redkost. Taka osvetlitev poleg nizke porabe zagotavlja tudi zelo nadzorovan svetlobni vir, zato je tudi barvna pravilnost teh monitorjev v kombinaciji z napredno vrsto matrik večinoma zelo dobra.

Zakaj je matrika pomembna

Če bi kakovostne matrike in barvno kalibracijo monitorjev uzakonili, bi bilo življenje izdelovalcev spletnih strani precej preprostejše! O delovanju matrik in njihovih prednostih in slabostih smo že veliko pisali, tokrat pa se raje posvetimo težavam, ki so nastale, ker za pregledovanje fotografij in grafik bolj ali manj ne uporabljamo več dobrega, starega papirja.

Včasih so bili kakovostni monitorji le domena profesionalnih oblikovalcev, ki so za svoje delo nujno potrebovali pravilen prikaz barv, da bi vedeli, kaj lahko pričakujejo od tiskanih različic oblikovanih vsebin. A na strani uporabnikov je bila stvar tu še vedno precej preprosta. Pod nos so dobili list papirja, ki je bil pri vseh enak, saj so ga natisnili v isti tiskarni. Danes pa so stvari precej drugačne, saj večina uporabnikov vsebine zajema prek svojih monitorjev na takih ali drugačnih napravah, to pa je približno tako, kot bi si vsak doma sam natisnil svoj časopis in se potem pritoževal nad kakovostjo in pravilnostjo barv v njem. Približno toliko, kot je uporabnikov spleta, je tudi »tiskarn«, ki nam tiskajo vsebino pred oči, saj ima vsak uporabnik svoj monitor, ki je nekoliko drugačen in uporablja nekoliko drugačne nastavitve. Veliko prednost imajo na tem področju ravno prenosne naprave, ki so si med seboj veliko bolj podobne, saj ne ponujajo toliko kombinacij grafičnih kartic in zaslonov kot namizni računalniki, pa tudi nastavitve razen svetlosti ostajajo pravzaprav enake.

Naslednji so bili na vrsti fotografi in pa seveda oblikovalci spletnih strani. Ti so za kakovostno obdelavo fotografij, izbiro barv na spletnih straneh in drugih digitalnih tiskovinah potrebovali kakovostne monitorje in vedno več programerjev se je začelo ozirati po takih, ki ponujajo boljšo reprodukcijo barv. Tako smo že pred nekaj leti lahko za okrog 600 evrov kupili precej dober monitor, ki je za prikaz slike uporabljal matriko PVA ali pa H-IPS. Takšna sta bila na primer Dellov U2408 in HPjev 2475w, ki sta glede na ceno ponujala zelo visoko kakovost slike, bila pa sta zmožna tudi prikaza širokega spektra barv Adobe RGB, ki je širši od tistega, ki ga zna prikazati večina monitorjev na tokratnem preizkusu.

Matrika IPS

Matrika IPS

Matrika MVA

Matrika MVA

Matrika PLS

Matrika PLS

Matrika TN

Matrika TN

Izdelovalci spletnih strani in fotografi so te modele hitro pograbili. To je bil še eden izmed razlogov, da se je razvoj kakovostnih monitorjev začel širiti tudi v nižjih cenovnih razredih in na trgu se je pojavilo vedno več monitorjev, ki so v cenovnem razredu do 400 evrov ponujali zelo dober prikaz slike. Razlika med njimi in dražjimi modeli je bila ravno v (ne)zmožnosti prikaza širokih barvnih prostorov in barvni globini, tega pa velika večina uporabnikov ni potrebovala.

Danes so monitorji, ki bodo uporabnikom prikazali dovolj pravilno sliko, praktično enako dostopni kot tisti, ki za prikaz slike uporabljajo manj napredne vrste matrik. A težava kljub temu ostaja, saj se v barvni kalibraciji monitorja lahko skriva precej. Na srečo je večina cenejših naprednih monitorjev že tovarniško nastavljena tako dobro, da bodo zadostovali večini uporabnikov, podobno kot pri mobilnih napravah, a tudi z nastavitvami pri teh izdelkih ni mogoče doseči toliko kot pri najdražjih monitorjih. Če bi imel vsak enega izmed naprednih monitorjev, bi bil pogled uporabnikov na digitalni svet precej bolj poenoten.

AOC I2267Fwh

Velikost: 21,5 palca.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,6.

Cena: 146 EUR.

✓    Solidna barvna pravilnost, prikaz barvne lestvice in skrajnih sivin, cena.

✗    Porazno stojalo, črnine.

Pri izdelovalcu AOC smo naleteli na prijetno presenečenje, saj je njihov monitor kljub začetnemu razočaranju glede kakovosti ohišja navdušil s kakovostjo slike, predvsem ob predpostavki, da gre za cenovno nadvse ugoden monitor.

Že pri sestavljanju stojala monitorja je bilo treba uporabiti kar nekaj sile, da smo stvari postavili na svoje mesto in na koncu dobili na pogled precej lep izdelek, ki pa ni vzbujal prav nikakršnega občutka kakovosti. Stojalo je slabe kakovosti, maje se in slike nikakor ne moremo naravnati v vodoraven položaj, saj je monitor vselej nagnjen v eno smer, v našem primeru v levo. Tudi podstavek je premajhen in ob nastavljanju naklona stojalu ne omogoča dovolj podpore. Nekoliko manj prijetno je tudi upravljanje z menuji, saj so tipke za sprehod po njih na zadnji strani in jih uporabnik praktično nikoli ne vidi, sploh pa ne med uporabo. K temu lahko prištejemo še nekoliko manj prijetne menuje, ki so sicer pretirano pisani in okrašeni, a nekoliko manj pregledni, še posebej dokler se jih uporabnik ne privadi.

Bolj navduši sama kakovost monitorja, za katerega se v AOCju radi pohvalijo, da nima robov. To v resnici pomeni, da sta okvir in slika združena v isto linijo, tako da je prehod med sliko in črnim robom na strani povsem zvezen in združen v eno matirano površino, matrika pa je postavljena precej v ospredje. Kakovost barv, ki jih prikazuje, je dobra, saj smo izmerili povprečno barvno odstopanje le 1,6, največja odstopanja pa smo opazili predvsem pri prikazu določenih odtenkov modre in oranžne barve. Izjemno dobro je prepoznavna tudi barvna lestvica, ki je bila tu med najboljšimi na testu, zelo dobro so vidne tudi temne sivine. Pri najsvetlejših sivinah so prav tako prepoznavni vsi odtenki, le najbolj skrajni na naši lestvici je nekoliko slabše viden.

Tudi osvetlitev ozadja je pri tem monitorju dovolj enakomerna, le na povsem črnem ozadju je bilo opaziti svetlejšo liso na zgornjem delu slike. Dobra je tudi kotna vidljivost, razen pogleda na desni del slike, ki na preizkusni podlagi za kotno vidljivost pokaže nekaj nepravilnosti, a tu je govor o malenkostih. Bolj zmotijo nekoliko slabše črnine, zaradi česar je tudi kontrast nekoliko nižji kot pri nekaterih konkurentih, a to v praksi zaradi dobrega prikaza barvnih odtenkov in skrajnih sivin ni posebej opazno.

Monitor je opremljen z dvema vhodoma HDMI in analognim vhodom VGA ter zvočnim vhodom, zanj pa zahtevajo glede na ponujeno kakovost slike izjemno ugodnih 146 evrov.

AOC I2367Fh

Velikost: 23 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,51.

Cena: 183 EUR.

✓    Solidna slika glede na ceno, poraba energije.

✗    Kakovost in prilagoditev stojala, barvna pravilnost ob uporabi višjega kontrasta.

AOCjev večji model je oblikovan precej podobno kot manjši brat, zato smo naleteli na enake težave s sestavljanjem in kasnejšo rabo stojala. Oblikovalec in konstruktor, ki je določal izbiro materialov, sta tu očitno precej slabo sodelovala, saj je stojalo enostavno oblikovano, a ni kos teži samega monitorja. Razen nastavitve naklona podobno kot pri manjšem modelu tudi tu ne moremo nastavljati ničesar drugega, sam podstavek pa je zelo nestabilen v smeri stran od uporabnika, kar je ravno nasprotno kot pri večini drugih izdelkov, ki smo jim zamerili stabilnost podstavka.

Tudi sicer gre praktično za klon manjšega modela, saj ponuja večji AOC enako ločljivost in tudi enak nabor priključkov. Zadaj tako najdemo dva vhoda HDMI in analogni VGA ter izhod za slušalke in zvočniški vhod. Tudi večji AOC je opremljen s šibkimi zvočniki, ki jih je moč usposobiti tudi z enostavnim priklopom prek povezave HDMI. Tipke za nastavljanje glasnosti zvočnikov in nastavljanje drugih parametrov pa so tudi tu postavljene na hrbtno stran monitorja. Pri AOCju so tokrat načelo »oblikovanje pred uporabnostjo« vzeli precej resno. Na menujih pa velja pohvaliti izbiro načina prikaza slike, ki lahko rabi tudi kot profil, saj si zapomni izbrane nastavitve.

Tudi v tem primeru monitorja gre za nekaj odstavkov nazaj opisano oblikovanje brez robov, le da je tokrat kakovost slike znotraj teh robov za odtenek drugačna. Za doseganje najboljših rezultatov barvne pravilnosti je bilo treba kontrastno razmerje med najtemnejšo in najsvetlejšo točko nekoliko zmanjšati, čeprav je kalibrator odčital kar 70 % uporabnega kontrasta. Kljub temu da je monitor ob najvišjih nastavitvah dosegal izjemno visoko kontrastno razmerje (višje od deklariranega), je bilo treba za doseganje povprečne barvne pravilnosti 1,51 uporabiti nastavitve, pri katerih so črnine postale nekoliko svetlejše. Tako smo dosegli tudi dober prikaz temnih sivin, pa tudi tistih najsvetlejših.

Za najboljše rezultate barvne pravilnosti je prav tako treba s kalibratorjem določiti belino ali pa izbrati nastavitev »Warm«, saj nevtralna ne pričara dovolj dobrih rezultatov.

Na barvni lestvici so nekoliko slabše vidni predvsem najsvetlejši odtenki zelene in rdeče, osvetlitev ozadja pa pokaže največje pomanjkljivosti predvsem na beli, ko je vidnih nekaj sicer težko opaznih temnejših lis.

Cena 23-palčnega modela se giblje malce nad 180 evri. To glede na kakovost slike sicer ni veliko, a si ohišje takšne cene v primerjavi s konkurenco ne zasluži.

Dell U2312HM

Velikost: 23 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,24.

Cena: 192 EUR.

✓    Barvna pravilnost, poraba energije, splošna kakovost slike.

✗    Kakovost nekaterih materialov.

Ta monitor se glede na svojega predhodnika, model U2311H, razlikuje predvsem po osvetlitvi ozadja, ki jo zagotavlja LED izvor. Njegovo ohišje je na videz, pa tudi na otip nekoliko manj kakovostno zasnovano, vendar je stojalo še vedno dovolj trdno, da brez težav nosi sorazmerno majhno maso monitorja. Nastavljivo je v vse smeri in razen nekoliko manj stabilnega podstavka, ki si ga deli celo z večjim bratom, U2412M, odlično zasnovano. Prilagajati mu je mogoče tako višino kot nagib v vse smeri, poleg tega pa omogoča tudi zasuk za 90 stopinj. Nastavljivost samega stojala je zelo dobra, pa tudi občutek trdnosti vselej ostaja suveren. Pohvale si zaslužijo menuji, po katerih se gibljemo hitro in enostavno in omogočajo dovolj prilagoditev za vsakega manj zahtevnega naprednega uporabnika.

Kakovost prikazanih barv je po naših preizkusih za odtenek slabša kot pri predhodniku, vendar se lahko monitor pohvali z odlično kotno vidljivostjo, ki ji težko konkurirajo tudi veliko dražji modeli. Najbolj dobrodošlo je to, da tudi z velikimi kotnimi premiki kontrast izgublja zelo zvezno, brez večjih preskokov. Sivine so lepo razpoznavne praktično pri vseh nastavitvah kontrasta, razen najvišjih jakosti nad 90 %, ko začnejo tiste najsvetlejše počasi izginjati. Odlične so temne sivine, ki le na temno modrem odtenku v skrajnih primerih nekoliko oslabijo.

Monitor je poleg priključka DVI in VGA opremljen z vhodom DisplayPort in dvema priključkoma USB zadaj in še dvema dodatnima na levi strani, ki prinašata nekaj več udobja tistim, ki imajo računalnik skrit pod mizo.

Dell U2312HM za svojo ceno 192 evrov ponuja veliko in je odličen izdelek, ki poleg solidne cene zagotavlja tudi razmeroma nizko porabo energije. V primerjavi s predhodnim modelom ne omogoča velikih prednosti, je pa kljub temu povsem dostojen naslednik. Poleg tega je s svojo ceno nadvse konkurenčen tudi modelom manj zvenečih izdelovalcev, od katerih je vsaj po kakovosti ohišja bistveno boljši.

Dell U2412M

Velikost: 24 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,02.

Cena: 259 EUR.

✓    Odlično razmerje med ceno in kakovostjo ter delovno površino, poraba energije.

✗    Izguba nekaterih priključkov v primerjavi s sorodnimi modeli, premajhen podstavek.

Do predstavitve tega modela so imeli manj zahtevni kupci Dellov, ki so želeli imeti v lasti monitor z nekoliko bolj kakovostno matriko, pred seboj težko odločitev. Izbrati 23-palčni »rekreativni« model ali polprofesionalni model, velik 24-palcev, in pridobiti tistih dodatnih 120 pik višine.

Kasneje je postal odgovor jasen, saj bo za tiste, ki ne potrebujejo razširjenega barvnega spektra in jih ne moti ločljivost, ki ni povsem usklajena s formatom Full HD, model U2412M verjetno najbolj logična izbira. Ponaša se z odlično barvno pravilnostjo, ki je takšna že brez znatnejših nastavitev, poleg tega pa zaradi LED osvetlitve ozadja porabi sorazmerno malo energije. V praksi tokrat preizkušeni monitorji na splošno zahtevajo skoraj polovico manj energije kot njihovi naprednejši bratje z možnostjo prikaza širokega barvnega spektra.

Stojalo modela U2412M je pravzaprav enako tistemu pri 23-palčnem modelu, zato podstavek nagibe nekoliko teže obvlada, a sta tako kakovost kot tudi prilagodljivost odlični. Prav tako so dobri menuji, ki so obvladljivi skoraj miže, najpomembnejše bližnjice pa so vedno na dosegu.

V primerjavi z manjšim modelom je kotna vidljivost za odtenek slabša, a se to opazi le v skrajnih primerih. Zaradi tega so v spodnjih kotih na črni podlagi vidne lažje oblike vijoličnih lis, enakomernost prikaza slike pa je drugače zelo dobra. Tudi prikaz skrajnih sivin ne razočara v nobenem pogledu, izmerjeni kontrast po kalibraciji je celo nekoliko višji od deklariranega.

Dell U2412M je odličen prikazovalnik slike, ki ponuja veliko delovno površino, odlično prilagodljivost in dobro barvno pravilnost. Opremljen je z enakimi priključki kot manjši U2312HM, v primerjavi z dražjimi 24-palčnimi modeli pa je izgubil HDMI ter komponentni in kompozitni vhod, pa tudi bralnik pomnilniških kartic. Predvsem tisti, ki HDMI potrebujejo, z njim ne bodo zadovoljni, zanimivo pa je, da so se v Dellu odločili za takšno potezo, ki je nasprotna konkurenci. S tem monitorjem bodo manj vešči uporabniki verjetno celo bolj zadovoljni kot s katerim od naprednejših modelov, saj je slika zelo dobra, že ko ga vzamemo iz škatle. In za povrh v Dellu zagotavljajo zamenjavo, če uporabnik najde kakršnokoli nedelujočo piko, kar na tokratnem preizkusu sploh ni bila takšna redkost. Cenovna optimizacija izdelave pač terja svoj davek.

Zlati Monitor

Na tokratnem preizkusu se je znašlo veliko število monitorjev, ki so se izkazali z zelo visoko barvno pravilnostjo in obenem tudi precej ugodno maloprodajno ceno glede na ponujeno velikost slike in delovno površino. Večina cenejših se spopada s pomanjkljivo kakovostjo ohišja in nekoliko slabšim kontrastnim razmerjem. Model, ki se je na vseh področjih izkazal dovolj dobro, da ga brez težav priporočimo praktično vsakomur, ki zahteva dobro kakovost prikazane slike, a nima opravka z razširjenimi barvnimi prostori, pa je Dell U2412M. Ta nas je prepričal z dobro barvno pravilnostjo in  z dobrim kontrastnim razmerjem ter dobro prilagodljivostjo slike in stojala. Z ugodno ceno, dovolj veliko delovno površino in sorazmerno precej nizko porabo energije si je spet prislužil priznanje zlati Monitor. S podobno kakovostjo slike in celo nekoliko boljšim kontrastnim razmerjem se je izkazal tud HPjev model ZR2440W, ki ponuja še nekoliko boljšo kakovost ohišja, a je tudi njegova cena približno 50 % višja.

HP ZR2440W

Velikost: 24 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,26.

Cena: 377 EUR.

✓    Barvna pravilnost, velik kontrast, uporaben po celotnem razponu, ohišje in stojalo, sorazmerno ugodna cena.

✗    Velikost in masa, nima nastavitev gama.

HPjev manjši izmed tokrat preizkušenih modelov je kakovosten monitor, ki razveseljuje pravzaprav na vseh področjih in je eden redkih med tokrat preizkušenimi 24-palčnimi modeli, ki bo zadostoval tudi manj zahtevnim profesionalnim uporabnikom. Gre za resno orodje nižjega cenovnega razreda, ki pa za svojo ceno ponuja precej. HP je prvič opozoril nase že leta 2008 z modelom LP2475W, ki je bil takrat logična izbira za zahtevne oblikovalce, ki niso želeli za monitor zapraviti celega premoženja. Sledila je serija ZR, ki je prav tako ponujala matriko IPS, a ni omogočala prikaza širokih barvnih spektrov (wide gamut) in se je zato cenovno še bolj približala množicam. Tokrat preizkušeni model pa predstavlja zadnjo evolucijo te serije.

Že prvi stik s špartansko, a robustno plastiko ohišja nam da vedeti, da so v HPju s tem izdelkom mislili veliko bolj resno kot azijski konkurenti. Oblikovno ne gre za nikakršen presežek, a je monitor postavljen na zelo čvrst podstavek, njegovo stojalo pa omogoča izdatno nastavljivost naklona in prilagajanje višine, pa tudi zasuk za 90 stopinj je mogoč. Menuji prav tako zrcalijo namembnost tega monitorja, saj so dobro razporejeni in pregledni ter omogočajo natančno prilagoditev slike. To je eden izmed tistih monitorjev, pri katerem je z nekaj truda mogoče doseči veliko, že z nekaj osnovnimi prilagoditvami beline in kalibracijo pa nam je uspelo doseči odlično barvno pravilnost s  povprečnim odstopanjem le 1,26. Poleg majhnega povprečnega barvnega odstopanja pa je razmeroma majhno tudi največje barvno odstopanje na modri barvi.

Tudi razpoznavnost sivin je zelo dobra in ker gre za resen izdelek, so te vidne na obeh skrajnih področjih tudi ob najvišji nastavitvi kontrasta. Na naši preizkusni barvni lestvici so tako vidne vse barve, nekoliko slabša je le razpoznavnost najtemnejših modrin. Tudi sicer je kontrastno razmerje med najtemnejšo in najsvetlejšo točko izjemno visoko in z razmerjem 1 : 1047 celo višje od deklariranega 1 : 1000, ki je za matriko vrste IPS že tako zelo visoko.

Gre torej za zelo kakovosten zaslon, pri katerem smo pogrešali predvsem nastavitev gama, ki jo potrebujejo nekateri uporabniki, ki uporabljajo okolje OSX, pa tudi tistim, ki pri delu uporabljajo razširjen barvni prostor Adobe RGB, ta monitor ne bo zadostoval. Vsi drugi pa bodo za 377 evrov dobili enega najboljših izdelkov za ceno do 400 evrov.

HP ZR2740W

Velikost: 27 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,11.

Cena: 671 EUR.

✓    Vrhunska barvna pravilnost, enostavna kalibracija in uporaba, stojalo.

✗    Ne omogoča nikakršnih prilagoditev, razen svetlosti, nima tipala svetlobe, barve pred kalibracijo (belina), poraba energije.

Ohišje tega monitorja je precej podobno tistemu pri manjšem preizkušenem modelu, le da gre tokrat za 27-palčno izvedenko. A uporabnik kaj hitro opazi, da tipka za vstop na menu manjka. Večji HPjev model je opremljen samo z dvema tipkama za prilagajanje svetlosti in tipko za izbiro vhodnega signala. Takšna rešitev nekoliko spominja na Applove monitorje in je za manj zahtevne uporabnike zelo dobrodošla, saj je svetlost pravzaprav edina nastavitev, s katero želijo razpolagati. Škoda le, da HP takšnega prilagajanja ne zmore tudi sam.

Tudi ta monitor ni namenjen prikazu širokih barvnih prostorov, a je to po eni strani tudi dobro, saj lahko v programih, ki z barvnimi prostori sicer ne znajo razpolagati, naletimo na težave s preveč poudarjenimi določenimi odtenki barv. In ta monitor ima natančno določen segment uporabnikov, zato je tak, kot je, precej smiselno zasnovan. Zahtevnim neprofesionalnim uporabnikom bo preprostost rabe in dobro kontrastno razmerje zelo všeč, brez težav pa bodo z njim shajali tudi profesionalni uporabniki, ki se gibajo le po barvnem prostoru sRGB.

Kalibracija je potekala brez težav, saj je kontrast tovarniško pravilno odmerjen, da so dobro vidne tako svetle kot tudi temne sivine, ki svetlobno zelo enakomerno naraščajo. Izmerili smo kontrastno razmerje 1 : 784, kar je za to vrsto matrike povsem dober dosežek.

Pred kalibracijo so bile barve na monitorju resda nekoliko pretoplih odtenkov, temnejši odtenki rdeče in modre pa so bili slabše vidni. Kalibracija je te pomanjkljivosti sicer odpravila, a vsak uporabnik nima kalibratorja.

HP za ceno 671 evrov ponuja monitor, ki ga je preprosto uporabljati, razen potrebe po kalibraciji, ki je potrebna predvsem tistim uporabnikom, ki ne želijo nekoliko toplejše slike.

Za podobno ceno je prav tako mogoče dobiti tudi nekoliko naprednejši 24-palčni monitor, ki omogoča veliko več, a tako velike delovne površine in enostavne rabe ne najdemo praktično nikjer. Nekoliko zmoti le še visoka poraba energije, ki se je na tokratnem preizkusu gibala med 60 in 70 W moči, pri najvišjih nastavitvah svetlosti pa celo več kot 90 W.

Lenovo L2321x

Velikost: 23 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,87.

Cena: 246 EUR.

✓    Prilagodljivost stojala in kakovost izdelave, enakomerno osvetljeno ozadje.

✗    Cena, barvna pravilnost, kotna vidljivost.

Lenovov monitor se je na tokratnem preizkusu pojavil kot edini z vgrajeno matriko vrste TN, zato njegova kakovost slike v določenih pogledih ni dosegala tekmecev, čeprav gre pod črto za razmeroma kakovosten izdelek.

To drži, predvsem ko govorimo o kakovosti ohišja in stojala, nekoliko slabši pa je v primerjavi z najboljšimi le podstavek. Prilagajanje višine poteka nadvse udobno in gladko, prav tako je monitorju izdatno mogoče prilagajati naklon, pa tudi zasuk za 90 stopinj je omogočen. Menuji so stari znanci že iz prejšnjih modelov, prav takšne so tudi kakovostne tipke, s katerimi jih upravljamo.

Kakovost slike je glede na zasnovo monitorja resda dobra, a so barvna odstopanja kljub temu nekoliko višja kot pri drugih preizkušenih monitorjih. Tudi kotna vidljivost je precej slabša in se z večino ne more primerjati, se pa monitor kljub temu ponaša s prijetno sliko za delo. Temne sivine so dobro razpoznavne, pri svetlih pa je veliko odvisno od tega, na katerem delu monitorja so in pod kakšnim kotom jih uporabnik opazuje, saj je vse odvisno od kotne vidljivosti.

Pomanjkljivosti sicer zelo enakomerne osvetlitve ozadja so najbolj opazne na črni sliki, ko je na spodnjem delu viden modrikast rob, na belem ozadju pa je slika na sredini toplejša in na zgornjem delu tudi nekoliko temnejša.

Uporabnega kontrasta je po odčitkih našega kalibratorja približno 80 odstotkov, ko je kontrastno razmerje približno 1 : 940, kar je za to vrsto monitorja dober dosežek. Nekoliko slabše so na svetlem območju vidne predvsem toplejše barve, rdeča, rumena, pa tudi zelena, kjer so najbolj žive podrobnosti slabše razpoznavne.

Monitor je opremljen z vhodoma DisplayPort in VGA in s kar petimi priključki USB. Dva, skupaj z vhodnim priključkom, sta zadaj, trije pa so na levi strani in tako vedno dostopni. Za monitor povprečne kakovosti, ki je zaprt v zelo kakovostno ohišje, pri Lenovu zahtevajo visokih 246 evrov. Najbolje pa bo rabil predvsem igričarjem, ki so bolj zahtevne narave in jim kljub želji po hitrosti ni vseeno, kakšna je kakovost slike njihovega monitorja.

LG M2452D

Velikost: 24 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,59.

Cena: EUR.

✓    Vgrajen TV sprejemnik, solidna kakovost slike in visok kontrast.

✗    Ohišje in stojalo, televizijski menuji.

Srednji izmed tokrat preizkušenih LGjevih modelov je 24-palčni monitor, ki zna biti tudi televizor. Kljub svojim 24-palcem se ponaša le z ločljivostjo polne visoke ločljivosti, saj se tako najbolje znajde v televizijskem svetu. Opremljen je s širokim naborom priključkov, ki so prav takšni kot pri večjih televizijah. To so SCART, dva vhoda HDMI, komponentni vhodi, zvočniški vhod ter izhod za slušalke in antenski priključek. Ne manjka niti reža za razširitveno kartico, ki jo potrebujemo za sprejem signala pri nekaterih ponudnikih, in vhod USB, prek katerega zna LG predvajati tudi določene večpredstavne vsebine, vgrajeni pa so tudi zvočniki.

M2452 je preprosto in elegantno oblikovan, a na mizi ne stoji preveč čvrsto, ker se podstavek zvija, stojalo ne ponuja nikakršnih nastavitev, razen naklona. Naprava za delovanje zahteva poleg sebe zunanji napajalnik. Premore tudi čisto pravi daljinski upravljalnik, s katerim lahko upravljamo menuje, mogoče pa jih je upravljati tudi prek okvirja, občutljivega za dotik.

A resnici na ljubo so ti bolj prilagojeni televizijskemu delu, saj so oblikovani tako, da zasedejo večji del slike. Nastavljanje je tako udobno, tudi kadar nismo blizu, a kaj ko je kalibracija zato nekoliko otežena. Poleg tega je to monitor, ki premore izjemno veliko število nastavitev, ki v računalniškem svetu nimajo pravega pomena, kot so na primer dinamične barve, dinamični kontrast in prilagajanje kožnih odtenkov. Ti imajo v televizijskem svetu morda uporabno vlogo, pri doseganju dobre barvne pravilnosti monitorja pa prej škodujejo kot nasprotno.

Po precej mučni kalibraciji v različnih načinih nam je uspelo doseči precej visoko barvno pravilnost, s povprečnim odstopanjem le 1,6, kar je celo nekoliko bolje kot pri Philipsovem konkurentu, ki uporablja podobno vrsto matrike MVA.

Tudi tu kotna vidljivost ni na ravni najboljših modelov na tokratnem preizkusu, nekoliko slabše so razpoznavni tudi najbolj intenzivni rdeči odtenki. Slabše so razpoznavne tudi skrajne svetle sivine, se pa tudi ta monitor lahko pohvali z zelo visokim kontrastnim razmerjem po kalibraciji, celo ob nastavitvi osvetlitve ozadja na najvišjo vrednost.

Za LGjev model zahtevajo ugodnih 189 evrov, to za tak hibrid med dovolj kakovostnim monitorjem in televizorjem ni veliko. Po ohišju in njegovi prilagodljivosti močno zaostaja za Philipsom, pa tudi delovna površina, ki jo ponuja, je nekoliko manjša. Tisti, ki jim bo televizijski del koristil, naj se za ta model odločijo brez pomislekov, drugi pa naj se v tem cenovnem razredu raje ozrejo za Dellovim 23-palčnim modelom.

LG IPS224V

Velikost: 21,5 palca.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,31.

Cena: 143 EUR.

✓    Dobra barvna pravilnost, poraba, priključek DVI, razpoznavnost temnih sivin.

✗    Nekoliko slabše stojalo, razpored funkcij na menujih, nekaj mrtvih pik pri testnem primerku, izklapljanje osvetlitve ozadja na črni podlagi.

Tudi LGjev predstavnik manjšega kalibra se ne more pohvaliti s kakovostnim stojalom in podstavkom, čeprav gre za odtenek višjo kakovost kot pri AOCjevem konkurentu. Tudi tu je mogoče nastavljati le naklon, pa tudi ta ni izdatno nastavljiv. Pohvalno je to, da so tipke, namenjene nastavitvam, precej dobro razporejene in postavljene na vidno mesto, žal pa so menuji nekoliko nelogično razporejeni, pa tudi poimenovanje nastavitev ni natančno določeno. Takšne so na primer nastavitve gama, ki so poimenovane z 0, 1 in 2 namesto s točnimi vrednostmi 1,8, 2,0 in 2,2. Čeprav nam monitor omogoča veliko nastavitev, pa je najbolj dobrodošlo prav to, da je že ob prvem vklopu dovolj dobro prilagojen rabi, izklopiti je priporočljivo nastavitev globokih črnin. Dobrodošla je tudi ločena ponastavitev barvnih nastavitev in svetlobnih prilagoditev, saj uporabnik velikokrat želi ponastaviti le en del nastavitev.

Tudi mali LG se je dobro odrezal pri povprečnem barvnem odstopanju, pa tudi prikaz barvne lestvice je zelo dober, razveseljuje tudi to, da je s prilagoditvami mogoče doseči še nekoliko več, kot ponuja izdelek iz škatle. Prikaz temnih sivin je učinkovit in za razliko od mnogih se te med seboj tudi zelo dobro razlikujejo, kar je pri naprednih monitorjih nižjega cenovnega razreda prej izjema kot pravilo. Temne sivine so sicer pri večini dobro vidne, vendar se med seboj ne ločijo dovolj, pri modelu IPS224V pa so jasno razpoznavne. Nekoliko manj »popolne« so svetle sivine, kjer se tiste najsvetlejše vidi nekoliko slabše. V praksi gre za zelo kakovosten zaslon, ki bo manj zahtevnim fotografom in oblikovalcem rabil kot odlično orodje.

Nekoliko manj smo bili navdušeni nad enakomernostjo slike, kjer smo na sivi podlagi opazili nekaj lis, na levi in desni strani pa tudi večji, a kljub temu manj moteči temnejši lisi. Na beli podlagi je mogoče levemu delu slike določiti nekoliko hladnejši odtenek, a v praksi, ko so prisotni tudi drugi odtenki, to prav tako ni opazno.

Nekoliko zmoti še izklapljanje osvetlitve ozadja, ko je slika povsem črna, a lahko to z nastavitvijo »cinema«, ki žal v praksi povsem popači barve, tudi odpravimo.

Za 143 evrov nam LG ponuja odličen monitor, velik 21,5 palca, ki je opremljen s priključki HDMI, VGA in tudi DVI, kar je v tem razredu vedno večja redkost. Poleg kakovostnega prikaza barv pa razveseljuje tudi z nizko porabo energije, ki v nobenem primeru ne preseže 25 W.

LG IPS277L

Velikost: 27 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,28.

Cena: 300 EUR.

✓    Cena, poraba energije, barvna pravilnost.

✗    Nizka ločljivost glede na velikost, tipke na dotik in na »nevidnem« mestu.

27-palčni LG je oblikovno precej podoben tokrat preizkušenima manjšima modeloma znamke AOC, le da je postavljen na nekoliko boljše stojalo. Podstavek sicer kljub temu ne daje dovolj podpore celotni masi 27-palčnega monitorja, sploh takrat, ko želi uporabnik z eno roko prilagoditi naklon, a je vsaj pritrjen povsem vodoravno.

Najbolj zmotijo predvsem za dotik občutljive tipke, ki so tokrat postavljene celo pod rob in jih uporabnik ne vidi, a med rabo kljub temu ne povzročajo toliko težav, saj so v pomoč menuji. Tam je nakazano, kje je katera tipka, zelo težko pa je najti tipko, ki nas do menujev sploh pripelje. Menuji so razporejeni enako kot pri 21,5-palčnem modelu LG, zaradi česar se jih je treba nekoliko privaditi, kasneje pa omogočajo zelo hitro prilagajanje nastavitev, saj potrjevanje ni potrebno, pa tudi tukaj lahko ponastavimo le želeni del nastavitev.

Ob pogledu na samo sliko monitorja zmoti za to velikost prenizka ločljivost, ki zajema zgolj polno visoko ločljivost. Pri monitorjih te velikosti smo vajeni višjih ločljivosti in s tem tudi večjih delovnih površin. Matrika je podobno kot pri AOCjevih modelih, pa tudi izjemno širokem Dellovem modelu postavljena povsem v ospredje, skoraj do same zaščitne plasti, zato je prehod med črnim robom in sliko skoraj neopazen.

Tudi v tem primeru, kot pove že samo ime, sliko zagotavlja matrika vrste IPS, ki v tej različici ponuja zelo visoko barvno pravilnost. Na sivi podlagi smo opazili nekoliko lisasto ozadje, poleg tega so tako na sivi kot tudi na beli opazni nekoliko temnejši robovi slike. Na črnem ozadju smo opazili nekaj svetlejših lis, najopaznejša pa je tista v spodnjem levem delu.

Prikaz temnih in svetlih sivin ni bil med boljšimi na tokratnem preizkusu, dokler nismo izklopili načina visokih črnin (black level: high). Le tako smo lahko dosegli pravilno razpoznavnost tako svetlih kot tudi temnih sivin, pa tudi barvna lestvica je bila tako zelo dobro vidna.

Za ceno okroglih 300 evrov LG ponuja monitor, ki omogoča prikaz barv z zelo nizkim povprečnim odstopanjem in dobro kotno vidljivostjo. Opremljen je z dvema vhodoma HDMI in analognim VGA ter izhodom za slušalke. Za tiste, ki jim polna visoka ločljivost zadostuje in želijo 27-palčni monitor, za katerega ne želijo odšteti veliko, je LG dobra izbira, vsi drugi pa naj to vsoto raje odštejejo za kak manjši model. Kolikor denarja, toliko pik, bi lahko zapisali.

Philips 227E4QHA

Velikost: 21,5 palca.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,24.

Cena: 147 EUR.

✓    Odlična barvna pravilnost, cena, zaščita proti »zapeki« slike.

✗    Nastavljivost stojala, črnine, prikaz najsvetlejših sivin je za odtenek slabši.

Philips tokrat ne stavi le na zveneče ime, temveč stavi na dejansko kakovost glede na ceno. Ta sicer ni toliko vidna pri zunanjosti, saj je stojalo s podstavkom v izvedbi imitacije brušenega aluminija precej podobno drugim konkurentom v tem razredu. Precej manj stabilno je kot pri večjem tokrat preizkušenem primerku, pa tudi od prilagoditev ne ponuja drugega kot nastavljanje naklona. Precej nadležno je tudi nastavljanje parametrov na menujih, saj Philips na svojem klavirsko črnem okvirju namesto tipk ponuja za dotik občutljiv del. Pohvalno pa je to, da je rob zaslona občutljiv za dotik le pod nekakšnim prelomom, zato je skrb, da bi ga ob enoročnem premikanju izklopili, pravzaprav odveč. Nad samimi menuji tokrat ni pripomb, saj so dobro razporejeni in pregledni.

Podobno kot tokrat preizkušena manjša monitorja tudi Philips za delovanje potrebuje zunanji napajalnik, poraba energije pa je v povprečju približno 20 % višja kot pri Lgjevem modelu.

Kakovost slike je podobna kot pri drugih dveh modelih, nekoliko slabše so tudi tukaj najtemnejše črnine in kontrast po kalibraciji. Ta je sicer uporaben v območju več kot 2/3 od tistega, ki je na voljo, razpoznavnost temnih sivin pa je zelo dobra. Nekoliko slabše so vidne le najsvetlejše sivine, prav tako se temne sivine ne stopnjujejo tako enakomerno kot pri LGjevem modelu. Se pa lahko Philips pohvali z zelo dobro barvno pravilnostjo, ki je že skoraj na ravni vrhunskih modelov, kakršen je HPjev 24-palčni ZR2440W.

Pri pogledu na barvno lestvico zmoti nekoliko slabša razpoznavnost med najsvetlejšimi odtenki zelenih barv, zaradi česar ta monitor ne dosega tako dobre razpoznavnosti skrajnih barv kot LGjev model, kljub sicer izjemni barvni pravilnosti.

Enakomernost osvetlitve na črni podlagi je na desni strani nekoliko slabša, saj je tam opaziti nekoliko svetlejše območje, veliko bolj enakomerna pa je osvetlitev svetlejših ozadji. Na beli razen nekoliko temnejših robov pravzaprav nima napak, na sivi pa je sicer mogoče opaziti kakšno manj motečo liso.

Philips cenijo na skromnih 147 evrov in je glede na svojo barvno pravilnost cenovno zelo dobro umeščen. 227E4QHA je opremljen s priključki HDMI, VGA in izhodom za slušalke ter avdio vhodom, ki je povezan s precej osnovnimi zvočniki. Za tiste, ki na monitorju veliko prikazujejo statično sliko, pa je opremljen tudi s funkcijo Pixel Orbiting, ki sliko v določenem časovnem intervalu zamika za eno piko in tako prepreči, da bi se zapekla.

Philips 241P4Qpy

Velikost: 24 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,7.

Cena: 254 EUR, model s spletno kamero 291 EUR.

✓    Kontrast, poraba energije, podstavek, stojalo, cena, vgrajen napajalnik.

✗    Barvna pravilnost glede na tekmece, za odtenek slabša kotna vidljivost.

Večji izmed tokrat preizkušenih Philipsov je pravzaprav popolno nasprotje manjšega brata. Njegovo ohišje je zelo kakovostno, barvna pravilnost pa je nekoliko slabša kot pri 21,5-palčnem modelu.

Razlog za to gre pripisati tudi nekoliko drugačni vrsti matrike, natančneje gre za matriko AMWA, ki pa se je na tokratnem preizkusu med vsemi preizkušenimi modeli odrezala z najboljšim kontrastom. Uporabnega kontrasta po kalibraciji je približno 3/4, ko je ta kar 1 : 2600. To je v praksi kar izjemno visok kontrast.

Gre za model, namenjen naprednim uporabnikom, ki ponuja ločljivost 1920 × 1200 pik, glede na velikost pa porabi v povprečju za odtenek več energije kot Dellov 24-palčni konkurent.

Ohišje tega monitorja je zelo kakovostno, stojalo omogoča izdatno nastavljivost po višini in naklonu ter celo zasuk levo in desno. Prav tako je monitor mogoče zasukati za kot 90 stopinj, podstavek pa celoto zelo trdno drži na mestu kljub majhnim meram.

Monitor ima vgrajeno tudi tipalo, ki po določenem času zmanjša osvetljenost in razpolovi porabo, kadar se uporabnik oddalji od njega, za to pa sta zadolženi dve »očesi« na spodnjem robu. Sistem najbolje deluje v temnejšem okolju, v zelo svetlih prostorih pa občasno nekoliko zataji. Tudi nastavljanje parametrov je pregledno in preprosto, močno pa motijo za dotik občutljive tipke, zaradi katerih lahko monitor ob prilagajanju njegovega položaja tudi ponesreči izklopimo.

Kotna vidljivost je tokrat za odtenek slabša kot pri monitorjih, ki za prikaz slike uporabljajo matriko IPS, kar je najbolj opazno v spodnjem levem delu, a gre za malenkosti, saj je ta še vedno daleč boljša od tiste pri matriki TN.

Nekoliko slabše so razpoznavne predvsem svetle sivine, kadar uporabnik pretirava z nastavitvijo kontrasta, v okviru tovarniških nastavitev pa ni težav. Nekoliko slabše so pri roza in rdečih odtenkih razpoznavne tudi najbolj nasičene podrobnosti, pa tudi zelena in rumena nista najbolje razpoznavni v skrajnih odtenkih.

Philips 241P4Qpy je kakovosten monitor, ki je na voljo po ugodni ceni 254 evrov in je opremljen z vhodoma DVI in VGA. Njegove prednosti so predvsem odlično ohišje in kontrastno razmerje, tisti, ki želijo v tem velikostnem in cenovnem razredu kar najvišjo barvno pravilnost, pa bodo morali poseči po kakšnem drugem izdelku.

Samsung S27B970D

Velikost: 27 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,22.

Cena: 915 EUR.

✓    Barvna pravilnost, kontrast, dovršena oblika.

✗    Cena, za dotik občutljive tipke so slabo odzivne, skromna nastavitev naklona, več kot 15 mrtvih pik pri testnem primerku.

Samsung je do nedavna precej vlagal v razvoj svoje inačice matrik C-PVA, vendar so se razmere na trgu toliko spremenile, da so morali svoje moči preusmeriti v razvoj naprednejše matrike in krenili so po nekoliko drugačni poti kot večina izdelovalcev. Odločili so se za uporabo matrik vrste PLS, ki v teoriji ponuja nekoliko boljša kontrastna razmerja kot matrike IPS in zagotavljajo boljšo barvno pravilnost kot matrike PVA.

Njihovi najnovejši monitorji z matriko PLS so v najvišji seriji 9 odeti v zelo prestižno in oblikovalsko dovršeno ohišje. Tudi tokrat preizkušeni S27B970D je eden lepših izdelkov svoje vrste, saj je rob monitorja oblečen v aluminij, matriko pa pokriva svetleče steklo. Stojalo predstavlja v enako kovino oblečena palica, po kateri lahko monitorju prilagajamo tudi višino, nastavitve naklona pa niso tako izdatne kot pri nekaterih konkurentih.

Podstavek se dobro stika s podlago, poleg tega so na dnu tudi vsi priključki, zaradi česar je videz monitorja tudi s hrbtne strani vrhunski.

Na dnu sprednje strani stojala so tudi tipke za upravljanje menujev in vklop monitorja, a so žal nekoliko premalo občutljive, zato povzroča nastavljanje parametrov kar nekaj preglavic.

V praksi so temne sivine zelo dobro razpoznavne in lepo naraščajoče in pravzaprav idealno razporejene, nekoliko slabše pa so razpoznavne ekstremno svetle sivine.

Zelo dobro je tudi povprečno barvno odstopanje, nekoliko bolj pa nas je zmotila svetla lisa na desnem zgornjem delu slike, ko smo zrli v povsem črno ozadje.

Samsungov vrhunski model sicer opravičuje njihove trditve o vrhunski kakovosti matrike PLS in je opremljen s priključki HDMI, DVI in DisplayPort ter na desni strani podstavka ponuja tudi dva priključka USB. A žal po kakovosti prikazane slike ne opravičuje visoke cene 915 evrov, saj je za ta denar na voljo kopica monitorjev, ki so zmožni prikazati širše barvne prostore in ponujajo večjo barvno globino. Res pa je, da ti izdelki oblikovno še zdaleč niso tako dovršeni kot tokrat preizkušeni S27B970D.

Dell U2913WM

Velikost: 29 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,36.

Cena: 496 EUR.

✓    Široka delovna površina, verižna povezava več monitorjev, kakovost slike, kontrast, kakovostno stojalo.

✗    Težave zaradi širine monitorja pri igranju iger in gledanju vsebin, narejenih za »ozko« razmerje 16 : 9.

29-palčni Dell je velik posebnež na tokratnem preizkusu, pa ne toliko zaradi svoje velikosti kot zaradi svojega velikanskega razmerja med stranicami, ki je kar 1 : 2,35. Čeprav njegova delovna površina ni tako velika kot pri tokrat preizkušenih 27-palčnih modelih iz Hpjeve in Samsungove palete, pa je zelo zanimivo razporejena.

Ločljivost je 2560 × 1080 pik, kar pomeni, da ponuja število vrstic, ki ustrezajo polni visoki ločljivosti, s to razliko, da je zraven mogoče imeti odprt še brskalnik ali pa Wordov dokument. To pomeni, da je delovna površina še za odtenek večja, kot če bi imeli dva 19-palčna monitorja z ločljivostjo 1280 × 1024 pik postavljena drugega ob drugem, a brez vmesnega okvirja.

Izkušnja je v praksi precej zanimiva, saj lahko ob gledanju video vsebin pri polni ločljivosti tudi hkrati brskamo po spletu ali pa si ogledamo celovečerec (v takšnem razmerju se jih dosti najde), na celotni površini, brez robov zgoraj in spodaj. Po drugi strani pa je lahko takšno razmerje pri celozaslonskem ogledu klasičnih HD vsebin tudi moteče.

Dell U2913WM je opremljen s kakovostno IPS matriko, ki mu skupaj z osvetlitvijo LED zagotavlja dovolj majhno povprečno barvno odstopanje 1,36, sivine pa so zelo dobro razpoznavne. Izjema so povsem skrajne bele sivine, pri katerih je treba oči nekoliko bolj postaviti na peclje. Tudi barvna lestvica je zelo pravilno prikazana, le temne modrine so pri določenem odtenku nekoliko slabše vidne, obenem pa svetle nekoliko preveč izrazite, zato je to pomanjkljivost težko odpraviti tudi s prilagoditvami kontrasta in svetlosti.

Opazna je nekoliko višja svetlost spodnjega levega dela slike, tudi ko uporabnik zre vanjo pod pravim kotom.

Kakovost podstavka in stojala je zelo dobra, poleg tega si je mogoče tudi izdatno prilagoditi višino, zasuka pa žal ne, saj je monitor enostavno preširok in bi ob zasuku zadel ob mizo, na kateri stoji.

Glede na trenutno precej butično zasnovo in veliko delovno površino pa kljub povprečni kakovosti tega monitorja cena niti ni pretirana, saj za tak Dell zahtevajo vsega 496 evrov. Čeprav gre pravzaprav le za 640 pik razširjen 23-palčni monitor, ki je po kakovosti slike in tudi načinu izdelave brez prehoda med sliko in okvirjem precej podoben AOCjevima modeloma, tu dobimo veliko boljše ohišje. Poleg priključka HDMI in VGA Dell ponuja tudi vhod DVI in vhoda DisplayPort in Mini DisplayPort ter celo izhod DisplayPort, prek katerega lahko verižno povežemo še sosednji monitor.

Pogled v laboratorij

Preizkuse smo izvajali v našem laboratoriju pod enakimi pogoji kot pri prejšnjih preizkusih, zato so ti med seboj tudi primerljivi. Tako smo zlahka zasledili tudi napredek kakovosti glede na prodajno ceno.

Naši preizkusi potekajo v prostoru brez neposrednih izvorov svetlobe, ki bi lahko vplivali na odčitane rezultate našega kalibratorja. Vsak monitor smo pred preizkusom vključili za vsaj eno uro, ko smo pregledali naše standardne video posnetke in preizkusne fotografije, ter opazovali morebitne težave med uporabo. Po predgretju smo monitor barvno kalibrirali z našim kalibratorjem ter poizkusili parametre kar najbolje prilagoditi tudi vmesnim odčitavanjem, odvisno od možnosti nastavitev posameznega monitorja. Po končani kalibraciji se izdela barvni profil, ki smo ga uporabili in potem odčitali in izmerili odstopanja na podlagi 24 barvnih odtenkov. Postopke smo večkrat ponovili in uporabili najboljše dobljene rezultate, zanemarili pa nismo niti tistih vmesnih. Vsekakor pa bi bilo pri določenih modelih s finimi prilagoditvami mogoče doseči še kaj več.

Različne preizkusne prikaze smo tudi fotografirali s stalnimi nastavitvami, da smo lahko končne rezultate kasneje med seboj primerjali. Monitorjem smo ob pomoči merilca porabe električne energije tudi izmerili porabo pri različnih nastavitvah, da smo dobili dober pregled nad dejansko rabo naprave pri delu v resničnih okoliščinah.

Tabela z rezultati 1 [PDF]
Tabela z rezultati 2 [PDF]

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki