Kako sem zasvinjal računalnik

Kot oskrbnik nekaj deset službenih, obenem pa seveda vse preveč prijateljskih in družinskih računalnikov se redno jezim nad uporabniki in čudim, kaj vse jim uspe. Redno ženem antivirusne programe in druge programe za čiščenje nesnage – zadnje čase je to največkrat CCleaner (s polnim imenom – Crap Cleaner).

Testni računalnik - malce neurejena, vendar popolnoma delujoča gmota elektronike.

Moram priznati, da me je zaradi tega kar bolelo pri srcu, ko sem moral za potrebe našega preizkusa računalniških servisov načrtno svinjati po računalniku. Vsaka kljukica, ki sem jo pustil in je namestila kak novi toolbar v Firefoxu ali Internet Explorerju, me je zabolela. Ugasniti požarni zid in antivirus, me niti ni zmotilo, a je bilo toliko teže klikati po vseh najbolj neumnih spletnih reklamah. Govorim o reklamah za Viagro (in podobne), za milijonti obisk neke spletne strani (in povezano denarna nagrada), za brezplačni paket Microsoft Office ...

Začelo se je seveda z računalnikom. Izbrali smo starejši model, kakršnih najdemo povsod veliko, in lahko še povsem zgledno rabi za pisarniška opravila in nezahtevno brskanje po spletu. Gre za brezimno škatlo, ki je v svojem življenju pretrpela že kar nekaj zlorabe, v njenem osrčju pa vse teže bije Core 2 Duo izpred nekaj generacij (zraven smo dodali 2 GB pomnilnika).

Nanjo smo namestili sveža Okna XP, z vsemi tremi Service Packi vred, in ne naloženimi zadnjimi popravki. Velja omeniti, da je šlo za nelicenčna okna, saj nas je zanimalo, ali se bo kak servis obregnil ob to. Imeli smo tudi manjšo težavo – vsakdo, ki se malo spozna, bo hitro ugotovil, da ne gre za prav staro namestitev sistema, saj je na njem premalo različne nesnage, ki se nabere s časom. Naša zgodba je bila torej ta, da gre za razmeroma sveže postavljen računalnik, ki pa je začel zelo hitro nagajati.

Po Oknih smo namestili še nekaj najbolj razširjenih programov, od Firefoxa in Total Commanderja do pisarniške zbirke. Vmes smo dodali tudi nekaj različnih manjših uporabnih programov (ki jih najdete na našem DVDju) in nekaj različnih demo iger. Za privzeti brskalnik smo nastavili Internet Explorer.

Že pri namestitvi programov smo pustili, da programi namestijo vse komponente, tudi tiste, ki se jih sicer otepamo – recimo prej omenjene vrstice za brskalnika Firefox in Internet Explorer. Sledil je izklop vseh varoval, denimo požarnega zidu, in brskanje po manj prijetnih oziroma do družine prijaznih koncih spleta.

Zanimiva ugotovitev je bila, da danes sploh ni več tako enostavno stakniti virusa ali česa podobnega – vsaj ne v obliki, ki bi jo navaden uporabnik opazil. Enostavno je v brskalnike vgrajenih vse preveč zaščit, obenem pa je tega (tako se nam je vsaj zdelo) v spletu vse manj.

Namesto tega je vse več goljufij, ko nas sleparji skušajo zvabiti v nakup izdelkov ali storitev. Namesto navadne zlonamernosti je torej vse več poizkusov, da bi se prikopali do naših osebnih podatkov in podatkov o kreditnih karticah. Seveda težko ocenimo, kako se vse to v praksi tudi odvija, a očitno se vse bolj meri na lahkovernost uporabnikov.

Kljub temu nam je uspelo računalnik okužiti s programom, znanim kot »System Progressive Protection«. Gre za zlonameren program, ki nas bombardira z lažnimi opozorili, da je naš računalnik okužen z vsem mogočim. Pri tem nas napoti na plačljivo različico, s katero lahko svoj računalnik spravimo v red. Pri tem velja omeniti, da program zna zakleniti dostop do nekaterih načinov, kako se ga rešiti (ne pusti, recimo, da bi zagnali prav vsak antivirusnik in podobno). Omeniti velja, da mora biti uporabnik že kar aktivno nespameten, saj smo morali večkrat potrditi prenos programa in kar sami zagnati njegovo izvršljivo datoteko (antivirusnika, ki bi nas opozoril pred malomarnostjo, nismo imeli nameščenega).

Na program sem naletel že tudi v praksi, iz izkušenj pa vem, da je za njegovo odstranitev treba vsaj trideset minut, raje nekaj več. Postopek je sicer v spletu dobro dokumentiran, je pa časovno malo dolgotrajnejši, saj moramo računalnik zagnati v t. i. safe modu in ga od tam ob pomoči nekaj programov prečistiti. Za nekoga, ki se s tem prvič srečuje, je stvar morda malce bolj nadležna, a kljub temu rešljiva brez vnovične namestitve oken.

Podrejena zvijača je bila nameščena brskalniška menujska iskalna vrstica Ask, ki večje škode sicer ne povzroča in si jo pogosto namestimo med hitenjem pri nameščanju kakega drugega programa. Kot zadnji korak pa smo naredili kopijo tako zapacanega operacijskega sistema. Uporabili smo odličen odprtokodni program Clonezilla, s katerim smo celoten disk klonirali, s tem pa zagotovili, da so vsi servisi dobili v roke povsem enak računalnik. Omenim naj še to, da smo sicer razmišljali tudi o resnejših napakah (denimo nedelujoči matični plošči), a bi bilo pri tem preveč težav pri zagotavljanju enakih pogojev za vse.