Iz omrežja na televizor
Danes je že bolj ali manj očitno, da je prihodnost distribucije večpredstavnih vsebin tesno povezana z računalniki in internetom. Optični nosilci so sicer ta hip še vedno najbolj razširjen vir, vendar se to zelo hitro spreminja v prid prenosa vsebin neposredno iz spletnih trgovin in drugih virov. Tak način je neprimerno hitrejši, udobnejši, pravilom tudi cenejši od nakupa vsebin na nosilcu v trgovini. Novi način dostopa do vsebin hitro pridobiva na pomenu, zlasti v državah, kjer veliki ponudniki, kot sta Apple in Amazon, ponujajo praktično celoten spekter vsebin v digitalni pretočni obliki. Drugod pomanjkanje ponudbe na trgu preprosto nadomeščajo omrežja P2P in drugi viri, prek katerih je mogoče dobiti vse, od najnovejšega glasbenega albuma do filmov v visoki ločljivosti.
Ne smemo pa pozabiti tudi na druge vire večpredstavnih vsebin. V domačem okolju danes večino fotografij in video posnetkov posnamemo z digitalnimi napravami. Čeprav vsaka od teh naprav omogoča prikaz vsebin neposredno na televizorju, je zelo verjetno, da bomo imeli trajni arhiv kar v domačem računalniku oziroma na krajevnih ali omrežnih diskih. S tem, ko se kopiči domača zbirka posnetkov, pa se pojavi potreba po enostavnejšem in urejenem dostopu do vsebin, tudi tedaj, ko nismo za računalnikom, temveč pred televizorjem.
V dosedanjih primerih smo do večpredstavnih vsebin prišli predvsem tako, da smo datoteko najprej presneli in shranili na krajevni nosilec, praviloma disk ali ploščo CD/DVD, toda to že lep čas ni edina možnost. V zadnjem letu se je močno okrepil pomen pretočnih strežnikov, kot je YouTube, ki odpravljajo potrebo po krajevnih pomnilnikih. Namesto tega želene video posnetke sproti prenašamo in predvajamo prek interneta. Ker so tudi na tem področju naredili velik korak naprej in so nekdanje omejitve, kot je na primer kakovost oziroma ločljivost posnetkov, že za nami, najbrž ni pretiravanje, če zatrdimo, da je to morda končni cilj in način, kako bomo v prihodnje prišli do vsebin.
V vseh naštetih primerih potrebujemo v dnevni sobi napravo, ki bo znala vse ali pa vsaj večino omenjenih vsebin predvajati na čim bolj enostaven, a hkrati kakovosten način. Večpredstavni podaljšek, torej.
