Električna revolucija
Intel je na nedavni konferenci uspešno prižgal električno žarnico, ne da bi bila s kabli priključena na vir energije. Ne gre za potegavščino ali čarovnijo, temveč za tehnologijo, ki utegne v nekaj letih postaviti temelje novi revoluciji pri mobilnih elektronskih napravah.
Zamisel o brezžičnemu prenosu električne energije je stara že več kot sto let. Z načrti na tem področju se je ukvarjal že slavni vizionar in pionir Nikola Tesla, vendar je projekt zaradi pomanjkanja sredstev ostal neuresničen. V preteklih letih se je pogosto govorilo o tem ali onem revolucionarnem preboju na tem področju, toda zadeva se je doslej skoraj praviloma vselej ustavila pri demonstraciji ali napol delujočem prototipu.
Toda nekaj se vendarle premika. Tokrat smo morda blizu prave "formule", zagotovo pa blizu podjetja, ki ima voljo, predvsem pa sredstva, da to uresniči. Govorimo o družbi Intel, največjem izdelovalcu elektronskih vezij na svetu, podjetju, ki vlaga milijarde dolarjev v razvoj bazičnih tehnologij. Na nedavni konferenci IDF v San Franciscu so pred nekaj tisoč navzočimi uspešno demonstrirali prenos električne energije brez uporabe električnih vodnikov. Na razdalji približno enega metra jim je uspelo prižgati 60-vatno žarnico, pri čemer so pri prenosu energije dosegli 75 % učinkovitost.
Intel je v prikazanem prototipu uporabil tehnologijo resonančne indukcije, ki so jo prvič prikazali na univerzi MIT sredi leta 2006. Osnovno zamisel je prispeval dr. Marin Soljačić, sicer naš sosed iz Zagreba (videti je, da se na teh prostorih še posebej radi ukvarjamo z brezžičnim prenosom elektrike), v prvem poizkusu pa so na univerzi v Massachusettsu dosegli nekje med 40 % in 45 % izkoristek prenosa energije. Še posebej spodbudno pa je, da so v laboratoriju v samo dveh letih sistem tako izpopolnili, da pri prenosu na razdalji okrog enega metra dosegajo že približno 90 % izkoristek energije. Pomembno tako s stališča današnjih ekoloških prizadevanj kot tudi praktičnosti in smiselnosti uporabe tovrstne tehnologije.
Intel je tehnologijo poimenoval WREL (wireless resonant energy link), na MITu zadevi pravijo WiTricity (kot kombinacija besed brezžična elektrika). Kakorkoli že, če bodo stvar razvili do konca, bo to postala ena najpomembnejših iznajdb v zadnjih desetletjih. Spremeni lahko način rabe mobilnih naprav in povsem spremeni tehnične osnove, na katerih danes temeljijo številne elektronske naprave. Da ne govorimo o zadovoljstvu uporabnikov, ki bi se končno lahko rešili motečih se kablov in zamudnega polnjenja akumulatorjev.
Intel ima z novo tehnologijo velike načrte, saj lahko WREL pomeni bistven napredek za naprave, kot so prenosni računalniki in mobilni telefoni. Ta hip se ukvarjajo zlasti z načinom, kako bi zmanjšali tuljave, potrebne za delovanje resonančne indukcije. Cilj je ta, da bi jim uspelo sprejemnik zmanjšati na tolikšno velikost, da bi tuljavo spravili v ohišje zaslona pri prenosniku. Drugi del pa bi lahko vgradili v najrazličnejše elemente v prostorih, kjer računalnike tipično uporabljamo - delovne mize, okvire slik, nekega dne morda tudi avtomobile in ogrodja drugih prevoznih sredstev.
Čudežev seveda ne moremo pričakovati. Učinkovitost, predvsem pa energijski izkoristek tehnologije WREL se z oddaljenostjo oddajnika in sprejemnika močno zmanjšuje, pa tudi moč porabnikov je pri vsem tem zelo omejena. Skrb za energijsko učinkovite elektronske komponente bo še naprej zelo pomembna, morda celo bolj kot doslej. Toda dosedanji razvoj na tem področju oziroma drastično zmanjševanje porabe energije z uporabo novih proizvodnih tehnologij obeta, da bo to kmalu povsem dosegljivo.
Če bo Intel projekt pripeljal do srečnega konca, si lahko obetamo novo kategorijo izdelkov, ki bo delovala praktično brez priključevanja na napajalnike, če se bom le dovolj pogosto gibali v prostorih ali na mestih, kjer bo na voljo resonančna indukcija električne energije. Zaradi majhnih moči in kratke razdalje je sistem po sedanjih spoznanjih tudi povsem varen za človeško zdravje. Oziroma, bolje rečeno, nič manj škodljiv kot vsa elektromagnetna valovanja, ki nas obdajajo že danes.
Seveda ostaja odprto vprašanje, kako s temi napravami na odprtem, tam, kjer takih "napajalnih mest" ne bo mogoče ali ne bo praktično postaviti. Pomaga lahko drugi napredek na področju fotovoltaike. Z najnovejšimi sončnimi celicami z visokim izkoristkom bi lahko napajali mobilne naprave tudi tedaj, ko v okolici ne bo na voljo brezžičnega prenosa. Dovolj bo le zmerna količina sončne svetlobe, kjer bo energijska varčnost bodočih elektronskih vezij (in zaslonov) še kako prišla do izraza. Pokrovi prenosnih računalnikov se zdijo kot nalašč za take sončne celice, slišati pa je že tudi razmišljanja, da bi sončne celice vgradili v samo strukturo bodočih zaslonov, kjer bi bile za uporabnika praktično nevidne.
Iz vsega je tudi razvidno, da se akumulatorjev vsaj v prvem obdobju verjetno ne bomo mogli povsem rešiti, vendar jih bomo uporabljali le občasno, ko drugega vira energije pač ne bo na voljo. To tudi pomeni, da bodo akumulatorji sčasoma lahko postali manjši, s tem pa bodo tudi same mobilne naprave manjše in lažje. Še en korak naprej proti elektronskim napravam, ki bodo tako majhne, da bodo kar vgrajene v druge predmete vsakdanjega življenja, na primer oblačila.
Kljub vsemu navdušenju tehnologija WREL še ni takoj za vogalom. Po ocenah Intela in predstavnikov MIT nas do praktične rabe loči še okrog pet let. Toda tokrat prvič za projektom deluje ekipa s sredstvi, ki lahko jamči za uspeh. Žal se bo tudi tu, kot kaže, razplamtelo vprašanje patentov, ki je že doslej prej omejevalo hitrejši razvoj, kot poskrbelo za korist tako izdelovalcev kot uporabnikov. Zanimivo bo spremljati, kako se bo na opravljeni korak odzvala celotna industrija in najbrž zamisli ne bodo prihajale samo z enega konca. Ko smo že mislili, da smo na področju elektronike in računalništva dosegli določeno zrelost, ko stvari postajajo nezanimive, se je pred nami odprlo novo poglavje. Kot vselej v znanosti, ki ne pozna meja. In to je tisto, kar je zares najbolj zanimivo.
"Intel je tehnologijo poimenoval WREL (wireless resonant energy link), na MITu ji pravijo WiTricity. Kakorkoli že, če bodo stvar razvili do konca, bo to postala ena najpomembnejših iznajdb zadnjih desetletij."
"Z najnovejšimi sončnimi celicami z visokim izkoristkom bi lahko napajali mobilne naprave tudi tedaj, ko v okolici ne bo na voljo brezžičnega prenosa."