Državna uprava bo odprta

Državna uprava bo odprta
Objavljeno: 22.4.2011 | Avtor: Vladimir Djurdjič | Kategorija: Mnenja | Revija: April 2011

Pa smo jo dobili. Študijo za prehod na odprtokodne izdelke v celotni slovenski javni upravi. Predlog rešitve, ki bo državo in davkoplačevalce osvobodila jarma lastniških (beri: Microsoftovih) izdelkov in bo v teh težkih časih prihranila precej davkoplačevalskega denarja. V njej je na vidnem mestu zapisano, da bo menda do leta 2015 večina vseh osebnih računalnikov v državnih institucijah uporabljala odprtokodne izdelke. Toda natančno branje ob številnih hvalnicah in utemeljitvah na primerih iz tujine ponuja le malo odgovorov na resnična vprašanja in praktično nobene analize tveganj ali projekcije učinkov. Na tak način je seveda mogoče vsak projekt čez čas prikazati kot "uspešen".

Zgodbo o rabi odprte kode v javnih ustanovah spremljamo že vse desetletje, po svetu in doma, tako da bi težko trdili, da je to nekaj povsem novega. Ne nazadnje smo v Sloveniji na državni ravni sprejeli prve smernice že davnega leta 2003. Poleg strokovnega vprašanja je to seveda med tem postala tudi eminentna politična tema, kjer najdemo cel kup nasprotujočih si akterjev in interesov. V igri je seveda največji posamični "kupec" v državi, in to tak, ki ima močen vpliv tudi na druge resorje javnega življenja.

Odprta koda v javni upravi načeloma ima smisel. To bi še posebej lahko rekli za pisarniški paket (v ožjem smislu, urejevalnik, besedil, preglednica ...), kjer so si lastniški in odprtokodni izdelki danes že precej podobni, celo združljivi, vsaj nekoliko. Odprta koda pri tem uporabo posameznega programskega paketa in platforme kot take nevtralizira od vpliva specifičnega ponudnika. Prav tako omogoča lažjo modifikacijo in prilagoditev, če in ko pride do teh potreb. Tako vsaj pravi teorija.

Praksa kaže nekoliko drugačno sliko, kjer sama uporaba odprte kode še ni jamstvo samo po sebi, da bo storitev cenejša. Lep zgled je nemško zunanje ministrstvo, ki je se je po letih uporabe odprte kode odločilo za vnovični prehod na okolje Windows/Office. Med razlogi navajajo, da napovedani učinki rabe odprte kode niso bili nikoli doseženi in je razvoj potrebnih modifikacij na odprtokodni osnovi dražji zaradi pomanjkanja kvalificiranih ponudnikov in orodij. Na posamezno rešitev namreč ne moremo gledati zgolj kot na izolirano platformo, temveč tudi kot ekosistem ponudnikov rešitev, ki je, paradoksalno, danes precej bolj razvit na Microsoftovi platformi. Razvitost pa seveda prinaša delovanje tržnih mehanizmov.

Seveda pa je na področju odprte kode tudi cel kup pozitivnih referenc, še posebej na področju javne uprave. Najnovejša slovenska študija, ki je nastala pod okriljem Ministrstva za javno upravo, opozarja na projekte v Veliki Britaniji, na Nizozemskem, v Španiji, Franciji in Nemčiji. A večinoma ne gre za rabo v celem spektru javne uprave, temveč le za posamezna ministrstva, službe ali, denimo, posamezne mestne občine. Iz podatkov je težko soditi, vendar bi dejal, da nikjer niso niti približno blizu slovenskem načrtu 80 % (ali celo 90 %, v dokumentu je moč nedosledno prebrati celo različne ocene) do leta 2015.

Pri novem strateškem dokumentu slovenske javne uprave moti predvsem to, da se preveč opira na naštevanje teh uspešnih tujih zgodb (temu in EU agendi je namenjena več kot polovica dokumenta) in premalo utemeljuje načrt na podlagi izračunov, analize tveganj, oceni izhodišč. Za ta konkreten projekt, tu v Sloveniji. V celotnem dokumentu je zgolj pavšalno razloženo, da bo raba odprtokodnih izdelkov cenejša, nikjer pa ni predlagan izračun ali pa vsaj projekcija, koliko. To pa je še kako pomemben podatek. Stroški licenčnin so v sodobnem ITju le en del zgodbe, po navadi v območju 10-20 % celotnih stroškov lastništva na daljše obdobje. Večina stroškov seveda odpade na vzdrževanje, podporo uporabnikov in storitve.

Zakaj avtorji, denimo, ne ocenijo stroškov prehoda s sedanjega stanja na odprto kodo? Morda bi bili presenečeni, da bi prehod (tehnični prehod, izobraževanje) utegnil biti dražji od predvidenih prihrankov. Kaj pa potem? Dobro, morda je mogoče nato prihraniti pri rednem vzdrževanju, vendar podatki iz tujine kažejo, da pri odprtokodnem namizju to ni nič ceneje, včasih je celo dražje.

V dokumentu je tudi nekaj predlogov, ki so, milo rečeno, amaterski. Denimo akcijski načrt, po katerem naj bi leta 2011 na vse delovne postaje v državni upravi namestila OpenOffice.org in Firefox poleg obstoječih Microsoftovih programov. Šele na koncu enoletnega poizkusnega obdobja naj bi na podlagi analize ugotavljali, ali bodo umaknili lastniške zbirke. Kaj pa, če ta eksperiment ne bo uspel? Kdo bo kril stroške namestitve na (pozor) vse računalnike v javni upravi. Pričakovali bi, da je to strategija za manjši, pilotski projekt, ne pa celotno javno upravo naenkrat.

Še bolj zmoti razlaga, da bodo v drugi fazi, šele v okviru priprave referenčne distribucije (odprtokodnega operacijskega sistema, da ne bo pomote), analizirane potrebne prilagoditve namenskih poslovnih aplikacij za delovanje na odprtokodnem operacijskem sistemu. Zraven je naivno pripisano, da bo "vse poslovne aplikacije z debelimi odjemalci, ki ne delujejo na odprtokodnem operacijskem sistemu, potrebno prilagoditi v najkrajšem času." Kako, prosim? A nimamo že narejene analize, koliko je teh aplikacij in kaj počnejo? Koliko od teh deluje danes na odprtokodnem OS? Koliko bo stala modifikacija teh programov in ali je to sploh izvedljivo? Kaj sploh pomeni "najkrajši čas"? Kajti stroški te "preproste" akcijske smernice utegnejo za nekajkrat preseči učinke prehoda na odprto kodo.

Predvidevam namreč, da so v javni upravi ključnega pomena namenske poslovne aplikacije in ne zgolj pisarniški paket in brskalnik. Upam, da se ne motim. Če pa se, bi znal pokazati, kje bi lahko v javni upravi naredili še kakšno racionalizacijo. Razen, če ni večina poslovnih programov že danes napisana v obliki spletnih storitev (in to brez lastniških tehnologij, kot je .NET), a kar močno dvomim.

Skratka, dobili smo plemenit cilj, to je prihranek javnih sredstev, a več kot pomanjkljiv načrt za dosego začrtanega. Če bi na podoben način skušali predstaviti načrt v malo večjem podjetju, bi bil verjetno gladko zavrnjen zaradi pomanjkanja otipljivih dokazil o smiselnosti. Poleg tega ni jasno, zakaj potrebujemo za take načrte toliko časa. Prva smernica leta izhaja iz 2003, nato študija uvajanja leta 2011 in nato prehod do leta 2015 (najbrž optimistična ocena). Koliko generacij informacijskih rešitev se spremeni v 12 letih?

"Predvidevam, da so v javni upravi ključnega pomena namenske poslovne aplikacije in ne zgolj pisarniški paket in brskalnik. Upam, da se ne motim. Če pa se, bi znal pokazati, kje bi lahko v javni upravi opravili še kakšno racionalizacijo."

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki