Objavljeno: 24.11.2015 | Avtor: Marko Kovač | Monitor December 2015

Domači video snemalniki

V preteklem stoletju je televizija, tako kot desetletja prej radio, v naša domača življenja vnesla precej sprememb. A če smo si želeli ogledati atraktivne vsebine, smo morali program spremljati v živo. Ob predvajanju bolj priljubljenih oddaj, kot je bila v šestdesetih nadaljevanka Mestece Peyton, so mestne ulice kar opustele.   

Ob rojstvu televizije je bilo mogoče sliko shranjevati le na filmski trak in ga potem razviti. Slika ni bila nikoli najboljša, saj je signal med presnemavanjem z zaslona na trak slabil. Razdelitev celinskih ZDA na štiri časovne pasove pa je povzročila še bolj pereč problem, saj je moral voditelj svojo oddajo ponoviti večkrat, če so jo hoteli povsod predvajati ob istem času (da, video snemalniki so omogočili tudi hudičevo delo – nenehno ponavljanje TV vsebin).

Cartrivision – vse v enem

Cartrivision – vse v enem

Prvi video snemalniki

Podobno kot številna druga podjetja v petdesetih letih je tudi The Ampex Corporation poskušal razviti tehnologijo, ki bi lahko neposredno zajemala elektronske signale. Podobno kot drugi je uporabil magnetoskopski trak, a je za razliko od drugih stavil na vrtečo se glavo, pri čemer so podatki na trak zapisani diagonalno. Aprila 1956 je podjetje predstavilo prvi video snemalnik VRX-1000, a je bil zaradi cene (takratnih 50 000 oziroma današnjih 400 000 dolarjev) in občutljivosti (menjava glave po 500 urah) namenjen le televizijskim postajam.

Do sredine šestdesetih let so cene magnetoskopskih snemalnikov zdrknile že na tisoč dolarjev, a je bila njihova raba še vedno precej zahtevna, saj so še vedno zapisovali na trak. Konec leta 1969 je Sony predstavil svoj profesionalni video snemalni sistem U-matic, ki je snemal na 1,9 cm širok magnetni trak, shranjen v kaseti. Posnetki so bili dolgi do 60 minut na kaseto, poglavitna prednost pa je bilo preprosto delo s kaseto. A glede na ceno (1400 dolarjev za kombinacijo TV in snemalnika) je bila Sonyjeva naprava namenjena bolj profesionalnim uporabnikom. Vsega leto zatem je Philips izdal sistem Video Cassette Recording za domače uporabnike. VCR je že snemal na 1,3 cm trak, ki so ga  privzele tudi naslednje generacije video snemalnikov. Philipsov sistem je v ZDA uporabil AVCO Cartrivsion, ki je poskrbel tudi za prve kasete z že posnetimi filmi. Sistem Cartvision pa je imel tudi dve zanimivi lastnosti. Prva je bila podaljšanje zmogljivosti kaset tako, da je snemalnik snemal le vsako tretjo sličico. Seveda je posnete slike ob predvajanju potrojil, tako da je bilo mogoče na eno kaseto spraviti skoraj dve uri programa. Druga iznajdba pa je bila odsotnost mehanizma za previjanje filma v že posnetih kasetah. S tem je bilo zagotovljeno, da so si lahko uporabniki film ogledali le enkrat, za previjanje pa so ga morali vrniti v izposojevalnico. Kljub smelim zvijačam se sistem, tudi zaradi še vedno visoke cene, ni obnesel.

Prvi video snemalnik – Ampex VRX-1000

Prvi video snemalnik – Ampex VRX-1000

Sony proti studiu Universal

Konec leta 1975 je Sony predstavil nov video snemalni sistem Betamax, ki je gradil na nekoliko manjših kasetah kot profesionalni U-matic, zato je bila izbrana širina traku 1,3 cm, hitrost pa 40 mm/s. Za zapis razmeroma dobre slike z 250 vrsticami je podobno kot predhodni sistemi uporabljal vrtečo se glavo. Prvi snemalniki so bili še razmeroma preprosti, namesto vgrajenega elektronskega časovnika so uporabljali kar zunanjega in precej manj natančnega mehanskega.

Možnost razmeroma kakovostnega snemanja televizijskega programa pa je šla v nos filmskim studiem, predvsem Universalu in Disneyju, ki sta se že leta 1976 začela tožariti s Sonyjem zaradi  njihovega video rekorderja, češ da bi domači uporabniki lahko piratizirali televizijske vsebine. Čeprav se zdi danes odziv studiev pretiran, je bil delež obiskovalcev kino predstav, in s tem prihodki filmskih studiev, še od invazije televizije v domove v petdesetih letih vedno manjši. Tako so prihodki od prodaje vstopnic s slabih 5 milijard dolarjev usahnili na dobro milijardo. Studiem je šel na roko tudi na novo dopolnjen in zaostren ameriški zakon o intelektualni lastnini. Prerekanje na sodišču je trajalo osem let. Okrožno sodišče je Sonyju najprej dovolilo prodajo, prizivno pa je nato spremenilo odločitev v korist studiev. Vrhovno sodišče je nato leta 1984 po precej burnemu odločanju sprejelo odločitev, da je prodaja video snemalnikov za domačo rabo zakonita, saj Sony ne more biti odgovoren za početje posameznikov (morebitno piratiziranje). Tak argument so v kasnejših letih z več ali manj uspeha uporabljali pri podobnih tožbah. Sodba se je izšla v korist potrošnikov, a so imeli na koncu od tega koristi tudi studii. Ponudniki televizijskih kanalov so se začeli zavedati želja potrošnikov in so jim ponudili večje število kanalov z izbranimi vsebinami. Na drugi strani so studii sami organizirali izposojo in prodajo videokaset. Dohodki od tega so že leta 1985 nadomestili izpad dohodkov zaradi upada kinoobiskovalcev.

Sony Betamax C7

Sony Betamax C7

Vojna formatov

Kljub Sonyjevim sodnim težavam pa to ni odvrnilo tekmecev, da si ne bi poskusili odrezati svojega dela kolača. Manj kot leto dni za Sonyjem je Japan Victor Company (JVC) predstavil svoj Video Home System (VHS). Zaplet je nastal, ker sta se Sony in konglomerat okoli JVC začela prepozno dogovarjati o skupnem formatu, saj sta bila med dogovarjanjem oba izdelka že preveč v proizvodni fazi. Med formatoma so bile številne podobnosti – širina traku, tip video glave ipd. Hitrost traku pri VHS je bila nekoliko manjša – 33 mm/s. Betamax pa naj bi imel nekaj prednosti pri kakovosti slike – VHS naj bi tako ponujal ločljivost do 240 linij, Betamax pa do 250. Poleg tega so bile tudi kasete Betamax nekoliko manjše od kaset VHS. A po drugi strani je to pomenilo, da je lahko JVC na kasete spravil več programa. V Evropi zaradi standarda PAL ta razlika ni bila pereča (VHS je ponujal štiriurne kasete, Betamax pa je na svoje spravil 3 ure in 35 minut programa), v ZDA pa je bila zaradi standarda NTSC ključna (VHS je še vedno ponujal štiriurne kasete, Betamax pa le dveurne). Toda ameriški trg je bil lačen snemalnikov, ki bi lahko posneli 4 ure programa (domnevno, ker naj bi toliko časa trajala povprečna tekma v ameriškem nogometu), in VHS je to tudi omogočil.

Leta 1978 je v tekmi formatov poskusil pristaviti svoj piskrček še evropski gigant Philips s svojim novim sistemom Video 2000. Tudi ta je ponujal nekaj prednosti v primerjavi z uveljavljenima sistemoma, na primer dvojni trak za snemanje na obe strani, štiriurno snemanje, boljšo zaščito traku, a ne dovolj, da bi pridobil kritično maso uporabnikov. V začetku osemdesetih let je Sonyjeva togost prevesila tehtnico v korist VHS. Sony svojega video sistema Betamax ni hotel licencirati, JVC pa je z veseljem prodajal licence vsem zainteresiranim izdelovalcem. Ti so potem med seboj tekmovali tudi z zniževanjem cen. Te so kmalu zdrknile pod tisoč dolarjev. Betamaxov delež video snemalnikov je z začetnih 100 % leta 1975 zdrknil na četrtino leta 1981. Pet let zatem je bil Sonyjev delež še bistveno nižji. Zmanjševanje deleža je pomenilo tudi manj izdanih že posnetih naslovov, to pa je še dodatno zniževalo vrednost nezaželenih video snemalnikov. Leta 1985 se je s trga poslovil Philipsov Video 2000, še prej je enako usodo doživelo nekaj podobnih projektov – Sanyjev V-Cord, Panasonicov VX in Funaiev Compact Video Cassette (slednji je hotel uporabiti manjše kasete). V naslednjem desetletju se je bolj ali manj poslovil tudi Betamax za domače uporabnike, četudi je ostal razmeroma priljubljen na nekaterih koncih sveta (Japonska in Južna Amerika). Kljub izginjanju formatov se je prodaja video snemalnikov povečevala. Delež gospodinjstev, opremljenih s snemalniki, v Zahodni Evropi se je z 10 % leta 1982 povečal na 30 % leta 1985 in do konca desetletja za polovico.

Video snemalna glava

Video snemalna glava

Sony se je skušal boriti proti pozabi z izboljševanjem sistema. Najprej je povečal zmogljivost kaset, da so dosegle želeno vrednost štirih ur, nato je še izboljševal zajeto sliko in zvok. Pri slednjem mu je uspel preboj z uvedbo Beta HiFi (1983), ki je videu signalu dodal še boljši zapis avdio signala (skupaj kar štiri frekvenčno modulirane kanale). Pri sistemu NTSC je bilo na traku še dovolj prostora, pri sistemu video PAL pa je Sony moral najti drugo zvijačo. To je izvedel z globinskim moduliranjem, kjer je avdio glava najprej posnela zvokovno sled, za njo pa je video glava zapisala še video sled. Ker pa je imela avdio sled nižje nosilne frekvence, je ostala berljiva tudi pod video zapisom. Tako izboljšan zapis avdio sledi  je bil kot naročen za avdiofile, saj je omogočal kakovostno snemanje zvoka. Razmerje med signalom in šumom je doseglo 70 dB, dinamika pa celo 90 dB (pri dovolj visoki ločljivosti med štirimi kanali). Tega tedaj ni omogočal noben običajnim uporabnikom dosegljiv sistem. A zmagoslavje je bilo kratkotrajno, saj je JVC prenovljen sistem avdio zapisa VHS Hi-Fi pripravil v letu dni. VHS Hi-Fi je bil še nekoliko naprednejši, saj je bil združljiv s prejšnjimi snemalniki (novi snemalniki so lahko predvajali stare kasete in nasprotno), kar Betamaxu ni uspelo.

Notranjost kasete VHS

Notranjost kasete VHS

Zaton

Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let je bil video (in z njim sistem VHS) kralj elektronske zabave. Njegovi vplivi so bili vidni tudi pri nas. Če je bil v tujini upad obiska kinematografov razmeroma majhen, pa je bil pri nas vpliv videa precej večji, saj je obisk s 16,5 milijona obiskovalcev  leta 1961 do sredine osemdesetih let upadel na razmeroma konstantnih 8 milijonov, nato pa le v nekaj letih strmoglavil na dva milijona, okoli te vrednosti niha še danes. Razlogov za usihanje v osemdesetih letih je verjetno več, poglavitni pa je ta, da so takrat aktualni filmi pri nas tudi zaradi gospodarske krize precej zamujali in so bili predvajani z večmesečno ali celo celoletno zamudo. Po drugi strani pa so vrzel na trgu pokrpale piratske kopije video kaset, ki so tešile željo gledalcev po novih vsebinah. Kakovost je bila zaradi večkratnega presnemavanja katastrofalna, a očitno še vedno dovolj dobra, da si je večina filme ogledala doma. (Podobnost z današnjim stanjem, ko je uradna ponudba podobno piškava, nelegalne poti pa podobno lahko dosegljive, očitno ni izučila nikogar.)

A tudi video snemalniki niso dočakali srečnega konca. Videokasete so hitro nadomestile plošče DVD, snemanje TV oddaj pa se je tudi preselilo v oblak. Oba giganta sta že zaključila s proizvodnjo snemalnikov, Sony leta 2002 in JVC le štiri leta kasneje. Naslednje leto bo Sony ustavil tudi proizvodnjo Betamax kaset in prepustil trg le še kasetam VHS.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

JXGuB2E3qYI

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji