Domači kino z računalnikom
Večpredstavni predvajalniki s katerimi lahko gradivo prikazujemo na domačem televizorju, so v zadnjem času ena izmed "vročih" tehnologij na področju zabavne elektronike. Toda zakaj ne bi namesto teh uporabili kar navadnega računalnika, opremljenega z ustreznimi programi, po možnosti celo brezplačnimi? Poleg tega so prav specializirani programi znanilci tega, kar šele prihaja.
Obilica vsebin, ki jih hranimo na različnih digitalnih nosilcih, in čedalje večja vloga prenosa večpredstavnih vsebin prek interneta kar nekako kličejo po tem, da si v domačem okolju organiziramo zbirke in omislimo rešitve, ki jih skupno imenujemo "hišni kino". V osnovi imamo dve možnosti - lahko se odločimo za nakup specializiranega predvajalnika oziroma večpredstavnega podaljška, kot so tisti, ki smo jih preizkusili v posebni poletni številki Monitorja, ali pa namesto teh uporabimo navaden računalnik in namenske programe, kakršne predstavljamo na teh straneh.
Odločitev ni lahka, saj ima vsak od obeh možnosti svoje prednosti in slabosti. Specializiran predvajalnik je pogosto manjši, lažji, cenejši, tišji in preprostejši za rabo od kombinacije računalnika in programske opreme. Nekako bolje sodi v okolje dnevne sobe, kjer ga bomo običajno uporabljali. Poleg tega to pomeni, da bomo lahko filme, glasbo ali slike spremljali tudi med tem, ko bo nekdo drug uporabljal računalnik.
Toda po drugi strani statistike kažejo, da v sodobnih družinah pogosto najdemo že več kot zgolj en računalnik, kar pomeni, da razpoložljivost najbrž ne bo težava. Vse bolj pogosto se nam tudi dogaja, da nam ostane kakšen starejši kot višek, s katerim pravzaprav ne vemo, kaj bi. Če le ni strojno preveč zastarel, ga lahko zlahka uporabimo kot večpredstavni predvajalnik. Poleg tega ima danes vse več ljudi prenosnike, ki jih lahko zelo preprosto postavimo poleg televizorja in uporabljamo kot priložnostne predvajalnike. Vse, kar potrebujemo, je primeren program in morda nekaj dodatne zunanje opreme.
Anatomija programa za domači kino
Prepričan sem, da se bo lepo število ljudi namrdnilo, češ saj so večpredstavni predvajalniki znani že lep čas. Ne nazadnje je Media Player vgrajen že v samo okolje Windows, pa tudi izbor drugih (Bsplayer, Gom, WinAmp ...) je nadvse pester. Z njimi lahko predvajamo domala vse, če le namestimo ustrezne kodeke. Zakaj bi torej potrebovali še bolj specializirane programe, kot so programi za hišni kino?
Razlike so pogosto subtilne, toda v praksi še kako pomembne. Zavedati se moramo dvojega - uporaba računalnika v dnevni sobi poleg televizorja je nekaj drugega kot uporaba iste naprave za delovno mizo. Poleg tega danes navadni predvajalniki ne zadostujejo, saj zaradi kopičenja gradiva že močno potrebujemo orodje, s katerim bi se znašli med množico posnetkov.
Ko postavimo računalnik pred televizor, marsikateri sicer povsem soliden računalniški program izgubi svoj čar. Ker računalnik pogosto ne bo na dosegu roke, se bomo morali nenehno dvigati, da ga krmilimo, poleg tega bo na daljavo težko spremljati majhne črke uporabniškega vmesnika. To sicer lahko omilimo. Omislimo si, denimo, daljinski upravljalnik za računalnik. Mnogi večpredstavno usmerjeni računalniki ga imajo že v osnovi, precej jih je na voljo na prostem trgu. Osebno menim, da je še bolje, če se odločimo za tipkovnico, če je le možno brezžično, in tako z vgrajeno sledilno ploščico ali kroglico namesto miške.
No, s tem smo razrešili problem dviganja in razdalje, še vedno pa ostaja vprašanje uporabniškega vmesnika in organizacije podatkov. Prav tu imajo programi za hišni kino prednost pred navadnimi večpredstavnimi programi za računalnike. Uporabniški vmesnik je pogosto celozaslonski, z velikim črkami in čim bolj poenostavljeno grafiko. Zaradi ugodnejšega dela jih večina deluje zgolj s smernimi tipkami na tipkovnicah in ne zahteva uporabe miške.
Praktično vsi programi za hišni kino podpirajo predvajanje vsaj treh tipov vsebin: video posnetkov, slik in glasbe. Mnogi znajo še precej več, pa tudi med temi tremi tipi je lahko med posameznimi programi kar nekaj razlik. Praktično vsi so obenem tudi orodja za organizacijo gradiva v zbirke ali knjižnice, po katerih lažje iščemo in brskamo za gradivi, ki nas zanimajo.
V zadnjem času je moč opaziti, da so se vsi ponudniki lotili še enega, novega področja, ki bo v prihodnje igralo vedno večjo vlogo pri domači zabavi - predvajanja večpredstavnih vsebin neposredno (pretočno) prek interneta. Govorimo o storitvah, kot so YouTube za video, pa Flickr za fotografije in Last.FM za glasbo oz. radijske postaje. Na tem področju so programi za hišni kino "integratorji", ki različne storitve zberejo na enem mestu in omogočijo, da jih uporabljamo z enim vmesnikom in eno logiko delovanja. Spletne storitve v takem okolju postanejo pravzaprav internetni "TV (ali radijski) kanali", med katerimi se sprehajamo domala tako, kot pri kanalih na navadnem televizorju. No, razlike seveda so, toda v dobri smeri, saj lahko večino teh vsebin predvajamo na zahtevo, iščemo zanimive vsebine prek iskalnikov in tako naprej.
Natančnejši pregled bo pokazal, da se programi za hišni kino pravzaprav zopet delijo na različne podkategorije. V prvo bi sodili predvsem tisti, ki imajo največji poudarek na predvajanju vsebin na krajevnih medijih in prek brezplačnih internetnih storitev. V drugo skupino bi lahko dali tiste, ki omogočajo dostop do plačljivih vsebin (iTunes, TiVo, Netflix ...), a so razviti predvsem v ZDA in pri nas pravzaprav ne delujejo pravilno. V tretjo skupino sodijo programi, ki poleg predvajanja omogočajo tudi snemanje programov iz TV tunerjev, vgrajenih ali priključenih na računalnik. Tokrat smo se osredotočili predvsem na prvo skupino.
Ko govorimo o značilnostih programov za hišni kino, velja poudariti še eno posebnost. Danes je večina najzanimivejših projektov odprtokodnih ali brezplačnih. V ponudbi so še vedno tudi komercialni programi (ne nazadnje enega od teh Microsoft ponuja v bolje opremljenih različicah okolja Windows), vendar so ti v zadnjih letih izgubili dobršen del svoje privlačnosti. Odprta koda pomeni, da so avtorji (večinoma navdušenci) precej hitrejši pri vgrajevanju novosti kot komercialni ponudniki. Prav tu se lepo kaže, kaj je mogoče narediti, če domišljija ne pozna meja.
Xbox Media Center (XBMC)
XBMC je, kot je razvidno že iz imena, pravzaprav nastal kot odprtokodni projekt za prvo generacijo Microsoftove konzole Xbox. Avtorji so pač želeli konzolo uporabiti še za kaj drugega kot zgolj za igranje iger, strojna oprema pa je to omogočala. Odtlej je minilo že precej časa in danes je XBMC na voljo tudi za okolja Windows, Mac OS (Leopard, Tiger, tudi predvajalnik Apple TV) in Linux. Na voljo je tudi posebna "Live" različica, pri kateri lahko operacijski sistemi in program zaženemo neposredno s CDja ali ključa USB. Kot odprtokodni projekt je pomemben tudi zato, ker je na podlagi tega programa nastalo tudi precej zanimivih derivatov, na primer Boxee.
XBMC je bil tudi prvi, ki je močno stavil na razširljivost platforme, kjer neodvisni avtorji dodajajo funkcionalnosti, ki jih tvorci krovnega programa niso predvideli. XBMC se danes lahko pohvali najbrž z najbogatejšo zbirko dodatkov, med katerimi so na primer tudi taki za snemanje tv programov, čeprav osnovni program tega ne podpira. V zadnjem času, tako kot pri nekaterih konkurenčnih izdelkih, prevladujejo dodatki za predvajanje pretočnih vsebin prek interneta. Se pa tu programu vidi, da je najstarejši iz množice, tako da je z namestitvijo raznih dodatkov kar precej dela.
XBMC ponuja prijeten uporabniški vmesnik - v slovenščini!
Navigacijski menu v predvajalniku je preprost, pregleden, učinkovit.
Uporabniški vmesnik je preprost, v osnovi poleg video posnetkov, glasbe in fotografij omogoča tudi prikaz vremenske napovedi. Vmesnik lahko drastično spremenimo z uporabo ovojnic (skinov), ki ne spremenijo samo videza osnovnega programa, temveč tudi videz in delovanje nekaterih delov, kot so predvajalnik, seznami gradiva in podobno. Priznati je treba, da so nekatere avtorske ovojnice grafično najbolj dovršene med vsemi programi za hišni kino. Dobrodošel je podatek, da XBMC tekoče govori slovensko, in to s prevodom, ki je boljši kot pri drugih projektih.
Prav tako ni nobenih težav pri prikazu podnapisov s šumniki. Zanimivo, da ima XBMC vgrajena kar dva predvajalnika. Osnovni Mplayer zna predvajati praktično vse, kar mu podtaknemo, tu pa je še program DVD-Player, ki so ga razvili sami avtorji XBMC in temelji na odprtokodnih knjižnicah. Predvajalnik ima sila preprost vmesnik in grafični menu v obliki križa, ki je zelo preprosto razumljiv in uporaben.
Programu XBMC lahko zamerimo je nekoliko bolj okorno nastavitev in predvsem dostop do dodatkov, ki zahteva obisk kar nekaj forumov. Nekateri to počnejo precej bolje. Prav tako imamo nekaj pomislekov nad stabilnostjo programa, ki je znal pod večjo obremenitvijo včasih nenapovedano prekiniti delovanje.
Xbox Media Center (XBMC)
Kaj: Program za hišni kino.
Izdeluje: XBMC,www.xbmc.org.
Podprte platforme: Windows, Linux, Mac OS X, Xbox, Apple TV, Live CD.
Za: Uporabniški vmesnik, številni vtičniki in ovojnice, veliko število podprtih platform.
Proti: Nekoliko bolj zapletena namestitev, ne podpira snemanja iz video virov, ne podpira strojnega pospeševanja video posnetkov.
Media Portal
Media Portal je še eden od programov, ki izhajajo iz projekta XBMC, vendar je kot eden prvih derivatov doživel doslej morda najkorenitejše spremembe. Ponaša se s povsem izvirnim uporabniškim vmesnikom, ki podpira ovojnice, te pa so morda med bolj dodelanimi med vsemi programi za hišni kino. V oči padejo predvsem tisti z izrazito usmerjenostjo k 3D prikazu podatkov o vsebinah, kot so naslovnice, albumi fotografij in tako naprej.
V primerjavi z drugimi nasledniki projekta XBMC je eden redkih, ki ima že v osnovi vgrajen modul za snemanje tv programov prek vgrajenih ali priključenih tv tunerjev, podprti pa so različni standardi, od čisto analognih prek vseh različic DVB in celo sprejemnikov za video v visoki ločljivosti. Avtorji so tudi zagotovili podporo zelo širokemu krogu daljincev in nekatere druge posebnosti, kot so kartice z radijskimi sprejemniki.
Uporabniški vmesnik je pregleden, z diskretnimi 3D učinki.
Media Portal ima vgrajen tudi snemalnik za tv programe.
O tem, da gre že za razmeroma zrel program, ne priča le različica (ena redkih, ki presega številko 1.0), temveč tudi številni avtomatizmi, ki jih ponekod pogrešamo. Denimo samodejno razvrščanje gradiva in dopolnjevanje podatkov o vsebini prek različnih spletnih virov.
Žal ima program v primerjavi s tekmeci nekaj pomanjkljivosti. Pri prvem zagonu je, denimo, odločno počasnejši kot drugi; to se pozna predvsem pri starejših računalnikih. Uporabniški vmesnik je manj intuitiven kot pri drugih različicah programov s temeljem na XBMC, zato se moramo razporeda tipke priučiti. Tudi zaslonski menuji so včasih premalo informativni in ne nakazujejo, kaj naj uporabnik naredi, da doseže želeni učinek.
K sreči je Media Portal zanesljiv program, tudi pri predvajanju manj znanih zapisov. Poleg glasbe, slik in videa lahko računamo na lastne tv posnetke, pa tudi dostop do številnih internetnih storitev, ki so dosegljive prek različnih vtičnikov. Te po raznolikosti zaostajajo le za programi XBMC in Boxee.
Media Portal
Kaj: Program za hišni kino.
Izdeluje: Team Media Portal, www.team-mediaportal.com.
Podprte platforme: Windows.
Za: Podpora snemanju tv programov, grafični vmesnik (ovojnice), podpora internetnim storitvam.
Proti: Počasen zagon, neintuitiven uporabniški vmesnik.
Kaj pa Linux in MacOS
Pri tokratni predstavitvi smo se osredotočili predvsem na programe, ki delujejo na platformi Windows ali pa podpirajo skupaj s to več platform. Toda s tem bi naredili krivico nekaterim rešitvam, ki so narejene samo za Mac OS ali Linux. Za Mace je zelo perspektiven program Plex Media Center (www.plexapp.com), ki tako kot mnogi drugi izhaja iz projekta XBMC. Podobno kot Boxee se program bolj kot drugi podobni izdelki odpira internetnim vsebinam, odlikuje pa se po grafično dovršenem uporabniškem vmesniku. Kot tak je zagotovo odlična alternativa Applovemu programu Front Row.
Ko govorimo o hišnem kinu na Linuxu, zagotovo ne moremo mimo priljubljenega programa MythTV (www.mythtv.org), ki je zgled tako drugim rešitvam na Linuxu kot tudi programom na drugih platformah. Program zaradi svojih številnih funkcij pravzaprav odstopa od konkurence, saj podpira snemanje tv programov (v ZDA celo takih z visoko ločljivostjo), pa tudi pretočno predvajanje virov, plačljivih na zahtevo, kot je na primer Netflix. V njem najdemo tudi številne dodatke, kot so bralnik RSS, program za zapisovanje na optične nosilce, spletni brskalnik, celo platforma za nekatere igre. O tem, kako pomemben program je MythTV, najbolje priča podatek, da je kar nekaj distribucij Linuxa, ki so namenjene pretežno kot osnova za delovanje tega programa kot hišnega kina. Eden takih je izvedenka priljubljenega Ubuntu Linuxa, imenovana Mythbuntu.
Moovida
Moovida je še en odprtokodni program za hišni kino, ki je nastal najprej za Linux in se je nedavno preselil tudi v okolje Windows. V prihodnje naj bi avtorji naredili tudi različico za Mac OS. Moovida ima zelo samosvoj uporabniški vmesnik, ki zaradi svoje strukture na prvi pogled skoraj nekoliko razočara, vendar se v končni fazi izkaže za precej funkcionalnega in grafično dovršenega tam, kjer je najbolj potrebno. Osnovni menuji so nenavadni, prav tako navigacija med različnimi nivoji. Zapomniti si moramo, da je za korak nazaj treba pritisniti vračalko in ne Escape kot pri večini drugih programov.
Glavni menu lahko sprva razočara, vendar je program pregleden in enostaven za rabo.
Moovida ponuja številne opise za najdeno gradivo.
Zato pa se program oddolži z grafično zelo prijetnim načinom prikaza knjižnic filmov, glasbe in fotografij, pri čemer zna v ozadje postaviti motiv ali fotografijo trenutno izbrane vsebine. Tako kot pri nekaterih starejših programih pri Moovidi velja, da je treba gradivo najprej vstaviti v knjižnico, šele nato je dostopno za rabo. To pa utegne biti dolgotrajno in dolgočasno opravilo, saj je na našem testu brez pomoči prepoznal, denimo, zelo malo filmov. Tiste, ki niso prepoznani, pa je treba ročno izbrati s ponujenega seznama, sicer bomo prikrajšani za podatke, kot so naslovnica, opis filma in podobno.
Vgrajeni predvajalnik je brez težav predvajal vse vsebine, ki so bile na voljo, pravilno je deloval tudi prikaz šumnikov pri filmih. Moovida ima lepo rešeno razvrščanje po različnih kategorijah, kot so, denimo, zadnje gledane/poslušane vsebine, najbolj priljubljeni posnetki in tako naprej. Posebnost je, da so filmi ločeni od tv serij, kjer program skuša zaznati sezono in epizodo nadaljevanke, ki jo umestimo v knjižnico.
Program tako kot drugi podpira predvajanje posnetkov v visoki ločljivosti in z nosilcev DVD, omogoča krmiljenje z daljinci, zna pa tudi samodejno prepoznati nekatere posebne vire, kot so, denimo, digitalni fotoaparati in prenosni večpredstavni predvajalniki. Podobno kot nekateri novejši tekmeci omogoča prikaz spletnih vsebin iz storitev, kot so YouTube, Apple Movie Trailers, radijske postaje in spletna skladišča fotografij, čeprav seznam ni pretirano dolg. V celoti gledano Moovida sicer ponudi nekoliko manj kot bolj znani programi, vendar zna marsikoga prepričati s kakovostnim delovanjem in čistostjo uporabniškega vmesnika.
Moovida
Kaj: Program za hišni kino.
Izdeluje: Fluendo, www.moovida.com.
Podprte platforme: Windows, Linux, Mac OS X (v pripravi).
Za: Preprost uporabniški vmesnik, bogat prikaz podatkov o gradivu, podpora internetnim storitvam.
Proti: Počasno indeksiranje vsebin, navigacija po programu.
Boxee
Boxee je razmeroma mlad program, ki temelji na osnovni kodi XBMC, tej pa so dodali marsikatero zanimivo in koristno novost. Dovolj, da je program dobil nekaj laskavih nagrad, med katerimi izstopa naziv "najboljši izdelek" v kategoriji na letošnjem sejmu CES v Las Vegasu. V primerjavi z izhodiščnim programom ima samosvoj uporabniški vmesnik, ki združuje funkcije hišnega kina in družabnih omrežij.
Že ob zagonu programa hitro ugotovimo, da imamo v rabi nekaj drugačnega. Za uporabo se moramo najprej prijaviti na spletno storitev, ki je brezplačna. Prek te storitve se lahko povežemo s prijatelji in z njimi delimo informacije, kot so ocene filmov ali glasbe, od drugih pa dobivamo tudi priporočila. Boxee zna te informacije deliti prek lastnega omrežja, pa tudi drugih, kot sta Twitter in FreindFeed.
Boxee je sprva postal znan po tem, da deluje kot alternativni program na (vsaj v ZDA) priljubljenih večpredstavnih predvajalnikih Apple TV. Ker koda deluje tudi na operacijskem sistemu Mac OS X, ki ga podpira Apple TV, so avtorji naredili dodatek, ki je omogočil predvajanje vsega tistega, kar Apple v osnovi ni podprl, torej posnetkov DivX, Xvid in drugih. Za povrh je zanimivo, da koda deluje vzporedno z izvirnim programom za Apple TV. To pomeni, da lastniki naprave ničesar ne zavržejo. Od letošnjega poletja program deluje tudi na platformah Windows in Linux.
Na začetnem zaslonu med drugim lahko vidimo priporočila drugih uporabnikov in svoje najnovejše vsebine.
Prednost programa Boxee je integracija s številnimi internetnimi viri.
Sam uporabniški vmesnik je dobro premišljen, morda ne najbolj razkošen in grafično spektakularen, toda zato uporaben. Predvsem ugaja, da je večina zaslona namenjena podatkom o gradivu, menuji pa se prikažejo z leve ali desne strani zaslona in še to le tedaj, ko jih potrebujemo. Ker bomo Boxee večinoma uporabljali na domačem televizorju, pride prav, da so ikone in napisi dovolj veliki in jasno razločni tudi z večje razdalje. Program tudi zelo lepo prikazuje podnapise, pravilno tudi šumnike v njih. Ko smo že pri tem, kot se spodobi za odprtokodni program, Boxee podpira različne jezike, tudi slovenščino, čeprav smo v naši testni različici opazili, da so prevodi še precej nepopolni.
Tako kot XBMC tudi Boxee prežveči domala vse zapise, ki bi se utegnili znajti na domačih računalnikih ali pomnilniških nosilcih. Izjema so vsebine, zaščitene z algoritmom DRM, ki pa jih tudi večina drugih programov ne podpira, vsaj ne zadovoljivo. Večino gradiva prepozna povsem samodejno in v ozadju, tako da smo tako pripravljeni za delo. Zanimivo, da zna dokaj uspešno samodejno ločevati filme od tv nadaljevank s preverjanjem podatkov v internetu. Pravilno tudi tolmači žanr glasbe ali filma in pokaže le naslove, ki ustrezajo okusu ali trenutnemu razpoloženju. Morda programu malo zamerimo le dokaj slabo organizacijo velike količine datotek.
Področje, kjer Boxee izstopa, je podpora najrazličnejšim spletnim storitvam. Program ima že v osnovi lep niz vnaprej nastavljenih, na voljo pa je hitro naraščajoča zbirka raznih drugih virov, ki ponujajo internetni dostop do večpredstavnih vsebin. Boxee je najbrž prvi, ki spravlja pod eno streho večino najbolj priljubljenih sistemov; to doslej ni uspelo še nikomur. Storitve, kot so Youtube, Apple Trailers in Joost, so za Boxee mala malica. Prvi podpira tudi neposredno predvajanje video vsebin iz storitev Netflix, Hulu in BBC iPlayer, edini pogoj je, da živite v ZDA oziroma Veliki Britaniji, saj storitve preverjajo ciljne TCP/IP naslove. Seznam podprtih video storitev je seveda še precej daljši in vsak dan se pojavljajo novi, kakovostni viri. Podpora spletnim storitvam ni omejena zgolj na video vsebine, enako popolno podporo doživimo tudi na področju glasbe in fotografij.
Kljub temu da je Boxee še razmeroma mlad program, ki še nima dokončno urejene kode, je precej stabilen in predvsem zelo obetaven. Avtorji imajo z njim številne ambiciozne načrte. Še letos naj bi predstavili lasten strojni predvajalnik, ki bo podpiral program Boxee. Prav tako se pripravljajo, da bi svojo platformo, skupaj z operacijskim sistemom (Linux) ponudili drugim izdelovalcem strojne opreme. Vsekakor gre ta hip za morda prvega med kandidati za domači kino.
Boxee
Kaj: Program za hišni kino s podporo internetnim storitvam in virom.
Izdeluje: Boxee,www.boxee.tv.
Podprte platforme: Windows, Linux, Mac OS X.
Za: Uporabniški vmesnik, podpora spletnim storitvam in virom, samodejno iskanje opisov in grafike za vsebino.
Proti: Občasno nestabilno delovanje, ne podpira snemanja iz video virov, ne podpira strojnega pospeševanja video posnetkov.
Hitra rast
Kot je razvidno, je programov za hišni kino precej in vedno več. Pa še zdaleč nismo našteli vseh. Če pozorno pogledate, smo se omejili zlasti na programe, ki so brezplačni in/ali z odpro kodo. Če bi k tem dodali še komercialne programe, bi bil seznam še precej daljši. Je pa vprašanje, kaj lahko ponudijo ti komercialni programi, da ne bi znali programi na tokratnem testu. Prej nasprotno. Če podrobneje pogledamo nabor funkcij, pa tudi zagnanost avtorjev, lahko pričakujemo več inovacij pri teh brezplačnih, odprtokodnih rešitvah. Morda eden najlepših zgledov, kako je odpiranje kode spodbudilo hiter nadaljnji razvoj.
V celoti gledano, so ti programi morda najboljši prvi korak v svet hišnega kina. Če vam kombinacija računalnika in namenskega programa ne ustreza, se še vedno lahko odločite za večpredstavni podaljšek. Toda marsikdo bo s temi programi našel točno tisto, kar želi in potrebuje.