Diski - Od diska do shrambe
Verjetno smo že vsi videli legendarno črno-belo fotografijo, ko na letalo z viličarjem dostavljajo podatkovni disk IBM zmogljivosti – 5 megabajtov. Leta 1956. No, Monitor vendarle ni tako zelo star, da bi na takratne diske shranili le eno ubogo fotografijo, kot jo danes posname mobilni telefon, vendar pa so bili diski vseeno strojna oprema, ki smo jo redno testiral in primerjali.
Leta 1993 smo tako objavili prvi veliki test diskov – zmogljivosti od 120 do 1.400 megabajtov. Zelo pomembno je bilo, kako hitro so se vrteli (okoli 4.000 obratov na minuto), ali so bili tipa IDE ali SCSI, koliko bralno/pisalnih glav so imeli, koliko cilindrov, koliko sektorjev in koliko predpomnilnika (od 32 do 512 kilobajtov!). Predvsem pa, kako hitri so bili. Tako kot danes so bili diski tudi takrat ozko grlo osebnega računalnika, zato je lahko nakup hitrejšega pošteno pohitril delovanje računalnika. Predvsem nalaganje Windows in večjih programskih paketov je znalo kar trajati. (Mimogrede, Windows 3.1 v današnji virtualki VirtualBox na povprečnem računalniku s procesorjem Core-i7 se zaženejo v manj kot sekundi …).
Hitrost diskov smo merili s testnimi programi, ki so izpisali hitrost prenosa in dostopni čas, pa tudi že s programi, ki jih uporabljajo uporabniki (brskanje in sortiranje podatkov v zbirki podatkov v Clipperju, denimo). Kar je iz današnje perspektive fascinantno, je, da so bile največje hitrosti prenosa podatkov okoli 10 megabajtov na sekundo. Če zaokrožimo, je to 100 megabitov na sekundo.
***
In danes? Danes si lahko za nekaj deset evrov na mesec omislimo optično povezavo z internetom, ki je 10-krat hitrejša od takratnih diskov.
»Diski« se še vedno prodajajo, vendar se njihove zmogljivosti merijo v terabajtih in jih največkrat kupujemo za opremo naprav, v katere jih namestimo nekaj hkrati, zaradi varnosti – strežniki, strežniki NAS. Osebni računalniki in še posebej prenosniki imajo največkrat vgrajene »diske«, ki to niso – gre za pomnilnike flash. Ti so, kot vsaka elektronika, nekaj 100-krat hitrejši od mehanskih diskov. Tudi velikosti teh shramb, kot jim rečemo, gredo danes že v terabajte (10.000-krat več kot 120-megabajtni diski izpred 30 let!). Celo telefoni imajo med 128 in 256 GB velike shrambe, kar je 1.000- do 2.000-krat več od takrat testiranih diskov. In seveda – digitalne shrambe flash so veliko zanesljivejše od nekakšnih magnetnih plošč, ki se vrtijo s hitrostjo nekaj tisoč obratov na minuto.
»Disk« je danes največkrat le eden izmed čipov. Foto: ifixit.com
Več o "tistih časih" si lahko preberete v posebni jubilejni številki Monitorja:
