Demokratizacija po ameriško
Ne, tokrat ne razmišljamo o izvažanju ameriške demokracije v države, ki so (po naključju?) bogate z nafto in drugimi naravnimi viri, temveč o »oblaku«, ki ni prinesel tega, kar s(m)o obljubljali.
Oblak je nedvomno izraz, ki je vsaj na področju informacijskih tehnologij zaznamoval desetletje in bo vsaj še eno, potem pa se bo umaknil v udobje vsenavzočnosti in nevrednosti omenjanja. Ko govorimo o tehnoloških prebojih, je ravno oblačna infrastruktura tista, ki poganja inovacije in omogoča tehnološke in druge skoke, ki smo jim priča vsak dan. O oblaku strokovnjaki, a tudi tisti z manj znanja in močnejšimi glasovi, govorijo kot o tehnologiji, ki omogoča transformacijo podjetij in celih industrij in celo sveta, kot ga poznamo. Če se bo trend nadaljeval, je oblak tisti, ki omogoča stopnjo umetne inteligence, ki bo nekoč izpodrinila večino zaposlenih in postavila svet, kot ga poznamo, docela na glavo. Oblak je osrednja stična točka vsega dobrega in slabega, kar se dogaja v svetu v zadnjem času – ustvarja nova pravila igre v poslu, politiki, medijih, ruši režime, dela svet manjši, kot je v resnici.
Upajmo, da ne boste na teh straneh čez nekaj let brali, da je na svetu le še peščica ponudnikov osebnih vozil in da so prav vsi ameriški.
Ena prvih obljub, ki smo jih glasniki tehnologij dajali v zvezi z oblakom, je, da ta omogoča vsakomur, kjerkoli na svetu, da ustvari tehnološko rešitev, ki bo rešila krajevni problem, a v isti sapi omogočala ustvariti rešitev, ki jo bo želel ves svet. Ni pomembno, da si velik in bogat, da ti uspe, uspe lahko vsakomur. Obljuba, na las podobna tako opevanemu ameriškemu snu, a na globalni tehnološki ravni. Obljubljali smo, da bo oblak »demokratiziral« dostop do tehnoloških pogojev za uspeh v modernem poslovnem svetu. Pa se je to res zgodilo? Žal se zdi, da ne, in ni videti, da bi se to utegnilo kmalu spremeniti. Največji trije ponudniki (javnih) oblačnih storitev za podjetja so ameriška podjetja – Amazon, Microsoft in Google, v tem vrstnem redu. Sledijo jim IBM, HP in Rackspace, prav tako ameriška podjetja, in lestvica se ne nadaljuje prav nič drugače. Ko govorimo o oblačnih storitvah, ki jih uporabniki uporabljamo vsak dan, v svojih pametnih telefonih ali računalnikih, v katerih so shranjeni naša pošto, slike, dokumenti, pa tudi sanje in spomini, vodijo Google, Facebook, Apple, Dropbox – prav vsi so doma onstran luže. Ni pomembno, kaj si mislimo o oblaku, ali nam je všeč ali ne, vsi ga uporabljamo, četudi tega ne vemo. Izogniti se mu ne da. Kar poglejte na prvo stran vašega telefona …
Obljube o zmanjševanju razlik med razvitimi in manj razvitimi se torej niso uresničile. Ni dovolj, če imaš znanje, še vedno je treba imeti kapital in (bogate) botre. Če so vsaj nekatere dobre zamisli, ki so se spremenile v dobičkonosna ali vsaj visoko vrednotena podjetja, že nastale zunaj ZDA, so avtorje hitro premamile nove ameriške sanje. Preselili so se v Silicijevo dolino in se spustili v neusmiljen boj za rast, nove kroge dokapitalizacij in tako želeni in cenjeni »exit«. Gravitacija je tako močna, da se ji trenutno praktično ni mogoče upreti. O razlogih kdaj drugič, pa sta med njimi vsaj dva, o katerih velja razmišljati – precej bolj zapletena zakonodaja na tej strani luže in manjša motivacija po nebrzdanem teku za bogastvom, ki opravičuje skoraj vsa sredstva.
Moramo biti razočarani ali se celo upreti? Mislim, da ne, to bi bil korak v napačno smer! Kaj ostane vsem drugim, recimo Evropi in Kitajski? Kitajska je v nekaterih pogledih ustvarila velikane, ki zaradi specifike bolje strežejo tamkajšnjemu trgu, ki je tako velik, da omogoča upanje, da so podjetja konkurenčna ameriškim samorogom. Evropa pa je povsem izpadla iz te igre in uporablja, kar ponuja Amerika, in je v široki sliki samo potrošnik. Nobena koncentracija moči ni dobra, a k sreči imamo v EU na voljo nekaj varovalk, ki omogočajo miren sen. Evropa je dovolj velik trg, da postavlja pogoje in lahko vsiljuje visoke standarde varnosti in zasebnosti. Dva lepa dokaza sta prihajajoča uredba GDPR, ki vse ponudnike sili v transparentno upravljanje podatkov, in to, da ponudniki postavljajo podatkovne centre na ozemlju Evropske unije, da lahko dosežejo zahteve, ki jih postavlja zakonodaja, in da pri uporabnikih vzbujajo zaupanje.
Čeprav je infrastruktura na videz v rokah ameriških podjetnikov, gre v resnici za mednarodna podjetja, ki delujejo po vsem svetu in za svoj uspeh potrebujejo uporabnike celotnega sveta. Idej, rešitev in podjetij, ki jih ne bomo našli na lestvicah najuspešnejših in najbogatejših podjetij sveta, je zelo veliko in lahko prinašajo zadovoljstvo in dobiček ustvarjalcem in uporabnikom. In ne pozabimo – velika podjetja umirajo bistveno hitreje, kot so nekoč. Vsako, ki pade, pa naredi prostor za novo na lestvici. Upajmo, da bomo v Evropi dovolj pametni in složni, da se na naslednjem velikem poslovnem bojišču – novodobnih avtomobilih – ne bo zgodila centralizacija, kot se je v podjetjih digitalnih tehnologij, in da ne boste na teh straneh čez nekaj let brali, da je na svetu le še peščica ponudnikov osebnih vozil in da so prav vsi ameriški. Elektrifikacija vozil je zelo zanimiva tema, nepredstavljiva računska moč oblaka pa bo tista, ki bo avtomobile nekoč spremenila v samovozeče prostore za delo in zabavo – in spremenila svet. Upajmo, da res na bolje.