Delo od doma: Osnove, kolega, osnove
Za delo od doma je lepo in koristno imeti vso mogočo programsko opremo za timsko delo, telekonference in sourejanje datotek, toda najkoristnejša odločitev je bila nekaj precej bolj primitivnega: da smo, če malo pretiravam, na reverz odpeljali polovico monitorjev z oddelka. Domov.
Prenosni računalniki so majhni, raziskovalci pa tako in tako večino časa preživijo v službi, zato doma skoraj nihče nima dveh monitorjev. To seveda prinese vrsto spremljajočih primitivnih izzivov, ki so v normalnih razmerah rešljivi v pol ure, ob zaprtih tehničnih trgovinah pač ne – kable. Moderni monitorji razumejo HDMI in DisplayPort, zato so takšni tudi priloženi kabli. Stari in tudi ne tako stari prenosni računalniki pa v glavnem dobri stari 15-pinski VGA, ki ga monitorji tudi, le kablov ni. A ker čez sedem let vse prav pride, se na podstrešju najde tudi kabel z znamenitim modrim priključkom. Zdaj pa bo!
Kdor je od blizu videl znanost, pozna dva paradoksalna aspekta, ki jo opisujeta. Kadar je vse normalno, ima dogajanje ledeniški tempo, a raziskovalci so vedno v zaostanku s pisanjem, popravljanjem ali pregledovanjem člankom. In tako se prva dva tedna nihče ni niti pretirano ukvarjal s problemom telekonferenc in strašnega sodelovanja, saj smo bili vsi veseli, da lahko končno iz predalov potegnemo neobdelane rezultate in nedokončane članke ter se v miru lotimo piljenja. Ker so prav članki merilo produktivnosti, je ta v karanteni neverjetno narasla. Tretji teden je postalo jasno, da bi se bilo vseeno dobro kaj videti.
Ker je navada železna srajca, so bili pogovori do štirih udeležencev še vedno prek Skypa. Šele ko nas je bilo 12, smo uporabili Zoom. Ta je sicer po zadnjih izsledkih strokovnjakov poln lukenj in varnostnih ranljivosti, a prisluškovanja debatam o bazičnih mestih katalizatorjev, temperaturno programirani redukciji in specifični aktivni površini me nekako ni strah. Kot najkoristnejši program se je izkazal dobri stari Dropbox, ki je pridno sinhroniziral mape z rezultati in s članki med prenosniki in računalniki v službi.
Še en večni problem ima znanost, in to so zaklenjene revije, ki jih je mogoče brati le z IP-naslovov naročniških ustanov (fakultete, inštituti, CTK itd.). Rešitev je seveda VPN do službenega omrežja, s čimer so nekatere ustanove bolj, druge pa manj radodarne. Poleg dostopa prek VPN smo ¬dobili tudi posredniški strežnik (proxy). Odzvali so se tudi založniki, ki so poenostavili oddaljeni dostop za uporabnike z digitalnimi identitetam. In zakaj vse to pišem? Ker je množično delo od doma razkrilo, da je kljub trudu in več možnostim za legalen dostop do člankov še vedno najhitrejša pot slavni portal Sci-Hub, zaradi katerega Alexandra Elbakyan verjetno nikoli ne bo smela stopiti v kakšno zahodno državo. Simptom ni nov, saj je tudi ob vseh Netflixih in Amazon Videih včasih najlaže uporabiti kakšen … torrent.
Sicer pa – 80 odstotkov dela opravimo z 20 odstotki orodij, običajno najbolj primitivnimi. In s tem ni nič narobe.