Canon Powershot S3 IS ali Sony Cybershot DSC-H5?

Objavljeno: 26.9.2006 02:59 | Avtor: Arnold Marko | Kategorija: Digitalni fotoaparati | Revija: September 2006 | Teme: foto, nenehni testi

Med cenejšimi digitalnimi fotoaparati z veliko optično povečavo Canon nastopa z modelom Powershot S3 IS, Sony pa tudi s Cybershotom DSC-H5. Po videzu sta si dokaj podobna, pa tudi sicer sta ostra konkurenta, tako da si ju je smiselno ogledati neposredno, v primerjavi.

Oba imata ob strani nameščen objektiv z 12-kratno optično povečavo, ki ustreza goriščni razdalji od 36 do 432 mm. Canonov objektiv je sicer v primerjavi s Sonyjevim objektivom Carl-Zeiss svetlobno nekoliko močnejši (2,7-3,2 proti 2,8-3,5). Oba imata tudi stabilizator slike, ki pri obeh deluje precej uspešno (a je pri Canonu vendarle nekoliko boljši) in je ob rabi velike povečave skoraj nujen. Canonov "vid" obsega slabih šest milijonov pik, Sonyjevo tipalo CCD pa se ponaša z več kot sedmimi milijoni izkoriščenih svetlobnih elementov. Poleg največjih ločljivosti (2816 × 2112 pri Canonu in kar 3072 × 2304 pri Sonyju) imata tudi večje število vmesnih ločljivosti, vse do ločljivosti VGA. S to ločljivostjo znata oba zajemati tudi video z zvokom, in to s 30 sličicami na sekundo. Sony ima v osnovi 32 MB notranjega pomnilnika, za razširitev pa lahko uporabimo pomnilniške kartice Memorystick Pro Duo. Canon uporablja (nekoliko cenejše) kartice SD/MMC, dodana pa je kartica skromne velikosti 16 MB. Podobnost se tu ne konča. Oba modela sta izdelana iz kombinacije magnezija, plastike in z manjšimi gumijastimi dodatki za boljši prijem. Canon je na voljo v črni različici, Sony pa tako v črni kot srebrni (kakršen je bil, recimo, Canonov predhodnik IS2 IS).

Tudi po možnostih vplivanja na fotografijo sta si zelo podobna. Na voljo je popolna avtomatika, polavtomatski načini, ko ročno določimo velikost zaslonke ali čas odpiranja, ročni način, v katerem določimo oboje. Powershot S3IS ima še 13 scenskih nastavitev, s katerimi je mogoče prilagoditi delovanje avtomatike za določene potrebe. Štiri od teh so dostopne neposredno prek kolesca za nastavljanje načina delovanja, druge moramo izbrati v načinu 'SCN'. Večina scenskih nastavitev je namenjena različnim svetlobnim okoliščinam, bolj nenavadni pa sta možnosti za zmanjšanje obarvanosti in zamenjavo barv. Pri slednji določimo barvo, ki bi jo radi spremenili, in barvo, s katero jo želimo nadomestiti - podobno kot lahko sicer storimo v programih za obdelavo slik. Čemu bi lahko funkcija koristila, sicer ni povsem jasno (razen morda kratkotrajni zabavi ob izumetničenih fotografijah). Nastavljanje parametrov, kot sta čas ali zaslonka, poteka prek smernih tipk, medtem ko je v Sonyja za isti namen vgrajeno kolesce ob sprožilcu; to je veliko bolj uporabno. Sicer Sony ponuja podoben nabor možnosti za nastavljanje, pregledneje pa so izvedeni tudi menuji (pri Canonu so možnosti namreč skrite na več menujih). Pri Sonyju lahko spreminjamo tudi zasičenost, kontrastnost in ostrino, na voljo pa so še učinki sepia, črno-bela fotografija in poudarjanje živih barv.

Pri obeh aparatih je mogoče ostriti tudi ročno. V ta namen rabi tipka na levi strani objektiva, ki jo uporabljamo v kombinaciji s smernimi tipkami. Rešitev, ki sicer deluje, a ni primerljiva z obročem, ki bi bil namenjen ostrenju, kot jo poznamo iz boljših modelov. Pri Sonyju je sicer ročno ostrenje veliko lažje, saj ima še dodatno vizualno pomoč na zaslonu LCD v obliki prikaza najbolj kontrastnih delov, ki jih obarva modro (podatek torej, ki ga uporablja elektronika za zaklepanje slike - podobne rešitve najdemo tudi v svetu video kamer).

V oba modela je vgrajena bliskavica, podnožja za zunanjo pa nimata, lahko pa dokupimo nekoliko močnejši izvedbi kot poseben dodatek. Pri Powershotu S3 IS bliskavico ročno odpremo po potrebi. Tipka za nastavljanje vrste bliskavice je levo od nje. Postavitev bliskavice, ki doseže največ 5,2 metra, je nekoliko ponesrečena, saj pogosto presvetli oči modela, ki ga slikamo (te zaradi tega postanejo rdeče). Sonyjeva bliskavica je nekoliko zmogljivejša (največji domet je 6,8 metra), a kljub temu ne povzroča toliko težav s presvetljevanjem oči, saj se (samodejno, kadar imamo vklopljeno ali jo potrebuje avtomatika) dvigne nekoliko više.

Ena večjih pomanjkljivosti Canona je gotovo zaslon LCD z diagonalo 51 mm in le skromnimi 115.000 pikami, ki ga najdemo na hrbtni strani aparata in ga lahko tudi vrtimo okoli osi ter ga, kadar naprave ne uporabljamo, skrijemo in tako zaščitimo pred morebitnimi poškodbami. Sonyjev model je tu mnogo radodarnejši. Diagonala njegovega zaslona je 76 mm, ima pa 230.000 pik. Ob tem je slika tudi nekoliko boljše kakovosti kot pri Canonu.

Upravljalni del na hrbtni strani Canona ima dokaj dobro razporejene tipke, saj so oblikovalci pustili dovolj prostora tudi za naslon palca. Tudi nasploh je prijem fotoaparat dober. K temu največ prispeva odebeljeno držalo ob strani aparata, v katerem so skrite tudi štiri baterija AA, ki rabijo za napajanje. Ohišje Sonja je nekoliko večje in tudi težje in ponuja le malenkost slabši prijem kot Canon (pač zaradi velikega zaslona). Sony ima manj tipk na upravljalnem delu, a funkcij, ki so neposredno dostopne, zato ni nič manj, saj temu služi smerna tipka. Ta je sicer nekoliko večja, a tudi manj občutljiva kot pri Canonu.

Kar zadeva sposobnost natančnega zajemanja, sta oba aparata na splošno dokaj dobra predstavnika svojega razreda. Vendar ima Canon nekaj prednosti, saj je nekoliko manj občutljiv za močne izvore svetlobe za temnimi objekti. Tako pride do bistveno manj prelivanja svetlobe na robovih med temnim in svetlim (ki se pozna kot moteča vijolična senca). To je velika težava modela DSC-H5, saj je lahko opazno tudi pri manjših slikah. Očitno je optika modela ob tej veliki ločljivosti pripeljana skoraj do skrajnih meja in svetloba ne potuje več povsem optimalno (to je pravokotno) na zelo majhne svetlobne elemente tipala. Oba zelo dobro zajemata barvne podrobnosti, Sonyjeve barve so sicer nekoliko bolj tople in žive, Canonova slika pa deluje nekoliko bolj ostro. Pri obeh lahko uporabljamo tudi večje občutljivosti delovanja ISO (pri Sonyju največ 1000, pri Canonu 800), a se pri Canonu ob tem močno poveča količina šuma na sliki. Sonyjeva tehnologija manjšanja šuma je ob tem veliko boljša, saj so tudi največje občutljivosti povsem uporabne. V normalnih razmerah pa se oba obneseta zelo dobro.

Sony Cybershot DSC-H5

Razred: Velika povečava.

Efektivna ločljivost tipala: 7,07 milijona pik.

Tehnična zmogljivost: 8.

Kakovost fotografije: 8.

Zasnova aparata: 7.

Tehnične lastnosti: Objektiv 36-432 mm (ekvivalent); svetlobna jakost 2,8-3,5; ostrenje 0,5 m-neskončno (2 cm); čas od 1/2000 do 30 s; doseg bliskavice do 6,8 m; razpon ISO samodejno, 80, 100, 200, 400, 800, 1000.

Prodaja: Partnerji Sony, www.sony.si.

Cena: 119.990 tolarjev.

Za: Velika ločljivost, dobra kakovost slike, številne nastavitve, velik in kakovosten zaslon.

Proti: Pogoste vijolične sence ob močni svetlobi za temnim objektom, moteča pomožna svetloba za ostrenje.

Canon Powershot S3 IS

Razred: Velika povečava.

Efektivna ločljivost tipala: 5,95 milijona pik.

Tehnična zmogljivost: 8.

Kakovost fotografije: 8.

Zasnova aparata: 7.

Tehnične lastnosti: Objektiv 36-432 mm (ekvivalent); svetlobna jakost 2,7-3,2; ostrenje 0,1 m-neskončno (10 cm); čas od 1/3200 do 15 s; domet bliskavice do 4,2 m; razpon ISO samodejno, 80, 100, 200, 400, 800.

Prodaja:. Avtera, www.avtera.si.

Cena: 120.000 tolarjev.

Za: Ločljivost, dobra kakovost slike, veliko nastavitev, ohišje, dober stabilizator.

Proti: Občutljiv za šum pri večjem ISO, slab zaslon LCD, slaba bliskavica.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki