Brez žic, a z novim standardom

Objavljeno: 23.2.2010 23:00 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: Februar 2010 | Teme: preizkus, wifi, brezžično

Računalnikov je v naših gospodinjstvih vse več - seveda pa vsak potrebuje dostop do spleta. V Monitorju zato že dlje časa sledimo razvoju brezžičnih usmerjevalnikov, končno pa smo dočakali tudi dokončen novi standard, ki obljublja višje hitrosti in daljše domete.

Že kar nekaj časa se namreč vleče zgodba z novim standardom, imenovanim 802.11n. Prvi osnutki namreč segajo v leto 2005, šele letos (oziroma lani, torej 2009) pa smo dočakali končni standard. Dejansko so ga do neke mere izsilili sami izdelovalci. Že v času standarda 802.11g so si izmišljevali načine, kako bi pohitrili prenos podatkov. Te rešitve so bile marsikdaj vezane le na opremo enega izdelovalca, kombiniranje rešitev dveh izdelovalcev je tako praviloma privedlo do nižjih hitrosti od obljubljenih.

V Monitorju smo tako že leta 2005 preizkusili prve rešitve, ki so želele postati nekaj več - so bile tako rekoč pre-N, oziroma so ponujale malo več kot takrat aktualni standard G. Ker te rešitve niso bile med seboj ravno najbolj združljive, so se pri združenju WiFi leta odločili ratificirati vmesni standard, Draft-N. Od leta 2007 naprej so tako izdajali certifikate za omrežno opremo pod oznako Draft-N, ki je bila zasnovana na drugi različici specifikacije 802.11n (Draft 2.0). Iz tega standarda pa do končne oblike smo prešli konec oktobra 2009, tu pa je pomembno predvsem to, da je standard povsem združljiv s prejšnjimi rešitvami, ki so nosile oznako Draft-N.

In čemu sploh ta boj za višje hitrosti? Hitrosti spletnih povezav sicer rastejo, a so jim brez težav še vedno kos tudi starejši usmerjevalniki 802.11g. Število računalnikov, ki jih večina usmerjevalnikov povezuje, je še vedno dokaj nizko - tudi prenašanja datotek po krajevnem omrežju na prvi pogled ni bistveno več, kot ga je bilo pred nekaj leti.

Izjemnega pomena pa je predvsem večpredstavnost. Danes ima vse več naprav vgrajene brezžične vmesnike, domači uporabniki pa tudi pričakujejo vse manj žic. Tako je naprodaj silno veliko televizorjev, ki podpirajo brezžična omrežja. Seveda pa moramo nekako spraviti do njih video in zvok, to pa je za stara brezžična omrežja že pravi zalogaj.

Na naših računalnikih imamo vse več posnetkov, ki so v visoki ločljivosti HD. Pospešeno kupujemo razne večpredstavne predvajalnike, ki jih lahko obesimo neposredno na krajevno omrežje, od tam pa posnetke pretakamo v prenosnike in druge naprave. Filmi na ploščkih Blu Ray imajo pretok podatkov 54 Mb/s - seveda imajo filmi, ki jih dobimo prek spleta, bistveno nižji pretok. Tu je seveda veliko spremenljivk, od ločljivosti pa do stiskanja, a filmi v ločljivosti 720p se gibljejo okoli nekaj Mb/s (torej 3, 4, 5 Mb/s). To je seveda že bistveno manj, a to na splošno velja za filme, ki jih dobimo prek spleta in so močno stisnjeni.

Seveda ne smemo spregledati tega, da potrebujemo konstantno hitrost povezave. Če k temu dodamo še par drugih računalnikov, ki brskajo po spletu (ali celo uporabljajo omrežje Bittorrent), se hitro pokažejo omejitve dosedanjih omrežij. Izdelovalci se tega seveda zavedajo, kar lahko sklepamo tudi po embalažah določenih izdelkov. Tu je razmeroma veliko govor o prenosu video vsebin po stanovanjih - sodeč po reklamah bi hitro mislili, da si že vsi lastimo brezžično povezljive televizorje visokih ločljivosti.

Je še kaj novega?

Bistvena lastnost novega standarda N je ta, da lahko deluje tako pri frekvencah okoli 2,4 GHz kot tudi pri frekvencah okoli 5 GHz. Prve so povsem klasične, na njih sta delovala tako standard 802.11g kot še starejši 802.11b. Pri drugi frekvenci, torej 5 GHz, pa deluje standard 802.11a (ki pa pri nas ni ravno priljubljen).

Ta frekvenca ima svoje prednosti, seveda pa tudi slabosti. Največja prednost, iz katere izhajajo tudi druge, je ta, da je praktično nezasedena. Danes je silno veliko različnih omrežij in naprav, ki delujejo pri frekvenci 2,4 GHz. V naši stolpnici brez težav naštejemo več kot deset brezžičnih omrežij, tudi bluetooth naprave delujejo pri tej frekvenci. Najdejo se tudi druge, podjetjem lastne brezžične povezave, pri isti frekvenci, denimo Garminov sistem ANT, s katerim prenašamo podatke iz osebnih trenerjev v računalnik ali pa brezžični telefoni DECT. Skratka, ta frekvenčni prostor je silno zaseden.

Pri frekvenci 5 GHz pa v naši stolpnici nismo našli niti enega omrežja - naše je lahko torej zadihalo s polnimi pljuči. Kot pokažejo tudi meritve, so iste naprave pri tej frekvenci dosegale opazno boljše rezultate. Tu pa pridemo do poglavitne omejitve te frekvence - zaradi krajše valovne dolžine se signali bolj absorbirajo v ovire na poti. Zaradi tega smo bistveno bolj omejeni z dometom in to so pokazali tudi naši preizkusi.

Idealna rešitev je torej vmesna. Najboljši usmerjevalniki že podpirajo dve sočasni omrežji. Tako lahko tiste naprave, pri katerih potrebujemo zanesljivo delovanje in visoke hitrosti, povežemo prek 5 GHz omrežja (tipični primer so televizije visokih ločljivosti). Ostale, predvsem prenosni računalniki in pametni telefoni, pa uporabljajo standardno omrežje pri frekvenci 2,4 GHz in tako izkoristijo večji domet.

Pri teh preizkusih se vedno sprašujemo, če se morda že izplača presedlati na novo tehnologijo. Odgovor je seveda odvisen od vsakega uporabnika, predvsem od tega, ali je zadovoljen s trenutno rešitvijo. Če pa vse več tarnamo nad počasnim prenosom najnovejšega najstniškega vampirskega filma med stacionarnim računalnikom in prenosnikom pa bo usmerjevalnik N kar dobra rešitev.

Kako smo preizkušali

Preizkusi brezžičnih usmerjevalnikov pri Monitorju že dolgo potekajo po ustaljenih smernicah, tokrat seveda ni bilo nič drugače (no, z eno majhno razliko). Vsak usmerjevalnik smo prek omrežnega vmesnika priklopili na računalnik in si najprej ogledali spletni vmesnik (oziroma v primeru obeh Applovih naprav namestitveni program za okolje Windows). Tu smo seveda preleteli vse možnosti, ki jih tiskalnik podpira - in jih tudi zbrali v tabeli.

Prvi pravi preizkus je bil za zmogljivost prenašanja podatkov v splet in nazaj, torej prek vmesnika WAN. En računalnik smo povezali na vrata WAN, drugega pa na lokalno stran, torej enega izmed vrat LAN (oba računalnika sta pri tem imela gigabitna omrežna vmesnika). Poskrbeli smo za vse potrebne nastavitve, predvsem številke IP. Ker imajo vsi usmerjevalniki požarni zid, smo morali tega ugasniti - večinoma je najlaže, da računalnik, ki je na strani domačega omrežja, postavimo v območje DMZ. Kratica pomeni "Demilitarized zone", s tem pa usmerjevalnik do tega računalnika prepusti promet iz spleta. Hitrost tega vmesnika ima danes manjši pomen kot nekoč, saj vsi usmerjevalniki dosegajo razmeroma visoke hitrosti. Domači uporabniki imamo praviloma spletne povezave, ki sežejo morda do nekaj deset Mb/s - to usmerjevalniki zmorejo že dolgo. Izjema je seveda primer, ko sam usmerjevalnik priključimo na že obstoječe gigabitno krajevno omrežje - tam nam višje hitrosti prenosa pridejo še kako prav.

Sledil je preizkus z več povezavami. Tu smo, tako kot že v preteklosti, uporabili program Ixia Chariot, ki omogoča simuliranje veliko posameznih povezav. Računalnika sta bila priklopljena enako kot prej, v korakih pa smo večali število povezav. Pri tem smo spremljali tako nihanje povezav kot tudi odzivnost usmerjevalnika.

Pri preizkusu brezžičnega omrežja smo uporabili prenosnik podjetja Lenovo, model Thinkpad X301. Ta je opremljen z zadnjo generacijo Intelovega brezžičnega vmesnika, Pro Wireless 5300 AGN, in zadnjo različico gonilnikov (z dne 23. 10. 2009). Za upravljanje z omrežji pa smo, kot vedno doslej, uporabili kar odjemalca, ki je del Oken XP (t. i. "Wireless Zero Configuration").

Hitrost smo izmerili na treh različnih točkah - to nam je seveda dalo tudi podatke o dometu. Prva točka je bila v neposredni bližini usmerjevalnika, torej v isti sobi in na oddaljenosti nekaj metrov. Druga točka je bila na podestu stopnišča naše poslovne stolpnice - gre torej za točko, ki je nekaj deset metrov oddaljena po zračni črti, krati pa je za polovico nadstropja niže. Vmes so tudi stopnice ter nekaj zidov. Tretja točka pa je bila še eno nadstropje niže. Rezultati so večinoma dokaj predvidljivi, enako lahko rečemo za poglede, ki smo jih med merjenjem na stopnišču (ki za vsak usmerjevalnik traja tudi po deset minut) prejemali od drugih uporabnikov stolpnice.

30, 240 in 480 hkratnih povezav. Nekateri usmerjevalniki to zmorejom, drugi obnemorejo.

Meritve hitrosti brezžičnega prenosa pa smo pri nekaterih modelih izvedli dvakrat - če je usmerjevalnik imel možnost omrežja tudi pri frekvenci 5 GHz, smo ločeno izmerili hitrost tudi pri tej nastavitvi. Hkrati pa smo prvič na naših preizkusih uporabili tudi šifriranje povezave. To smo se odločili iz dveh vzrokov - prvič, ker je danes res veliko odjemalcev z vgrajenim brezžičnim vmesnikom (prenosnikov, telefonov itd.), si že težko privoščimo imeti odklenjeno omrežje. Drugi razlog pa je ta, da je lahko hitrost prenosa podatkov tudi s šifriranjem praktično enaka kot brez njega. Pazljivi moramo biti le na to, da vključimo le zaščito WPA2 (Personal) in šifriranje AES (in ne TKIP). Taka zaščita vpliva na hitrost le v kakšnem odstotku ali dveh.

Apple Time Capsule 1TB

Nikakor ne preseneča, da podjetje Apple ne more iz svoje oblikovalske kože - njihov usmerjevalnik Time Capsule je nedvomno eden izmed najlepših tovrstnih izdelkov. Seveda se povsem ujame z drugimi izdelki tega izdelovalca, še najbolj spominja na večpredstavni predvajalnik Apple TV, nekoliko pa tudi na majhen računalnik Mac Mini. Gre torej za belo škatlo dokaj solidnih mer brez zunanjih anten (teh je sicer vse manj).

Time Capsule je pravzaprav kombinacija brezžičnega usmerjevalnika ter omrežnega diska oz. varnostne naprave. V povezavi z Macom namreč postane odličen sistem za varnostno shranjevanje, vendar to presega namen tokratnega, le brezžičnega, preizkusa. Smo pa o Time Capsule že pisali.

Zmogljivost vgrajenega diska v našem primeru je bila 1 TB. Na voljo je tudi naprava z zmogljivostjo 2 TB, a ta nosi kar visoko ceno (479 evrov). V trgovinah pa se še vedno najdejo naprave z diskom v velikost 500 GB, a so le malenkost cenejše od preizkušenega modela. Preostali del naprave je pravzaprav enak kot pri zadnji različici usmerjevalnika Airport Extreme Base Station - le z dodanim diskom, seveda.

Applova naprava je posebna še v nečem - je edina izmed preizkušenih naprav, ki nima spletnega vmesnika. Po eni strani nas to niti ne preseneča, saj so spletni vmesniki pri večini usmerjevalnikov dokaj slabi in nepregledni, v Applu pa raje počno stvari malo po svoje. Tako moramo namestiti program, ki pa je na voljo le za operacijske sisteme iz družin Mac in Windows. Uporabniki Linuxa in drugih sistemov torej potegnemo kratko - škoda. Je pa zato delo z omenjenim programom izredno preprosto - ob zagonu poišče vse naprave Airport v omrežju, nakar imamo na voljo čarovnike za čim lažje in hitrejše nastavljanje naprave. Seveda lahko vse postorimo tudi sami.

Pri Applu so znani po tem, da uporabnikom ponudijo le to, kar naj bi potrebovali, in se trudijo znebiti vseh nepotrebnih možnosti in funkcij. Tako ima tudi ta naprava bistveno manj nastavitev kakor drugi usmerjevalniki. Tako manjka naprednejši požarni SPI ("Stateful Packet Inspection", ki bdi nad povezavami in preverja vir podatkovnih paketkov), pogrešali pa smo tudi razne filtre za spletne strani (denimo možnost filtriranja po naslovih URL ali IP). A v praksi verjamemo, da bo te opcije pogrešal malokdo - večina domačih uporabnikov brez težav shaja brez njih.

Časovna kapsula ima en vmesnik USB, prek katerega lahko v domačem omrežju delimo tudi druge naprave, predvsem zunanje diske (ter seveda USB ključe), podpira pa tudi deljenje tiskalnikov. Zadaj so seveda omrežni priključki, zanimivo, da so le trije, tekmeci praviloma premorejo štiri vmesnike. So pa zato vsi ti priključki gigabitni - podpirajo torej prenos podatkov do 1000 Mb/s (to velja tudi za priključek za zunanjo povezavo, torej WAN).

Zmogljivosti jabolka so odlične, celo najboljše med tokrat preizkušenimi napravami. Namerjena prepustnost proti spletu je dobrih 500 Mb/s - tako visoka številka bo sicer redko komu prišla prav. Zelo dobro se znajde tudi pri večjem številu povezav, kjer ostane solidno odziven, same povezave pa ostanejo stabilne in enakomerne. Pri prenosu podatkov pa se je zelo dobro izkazala predvsem možnost enotnega omrežja pri dveh frekvencah hkrati - torej 2,4 GHz in 5 GHz. No, v resnici gre za dve omrežji z enakim imenom (SSID), kjer pa računalnik preklopi na tisti hip ugodnejšo frekvenco. V praksi smo torej v bližini naprave izmerili hitrosti, ki so primerljive z omrežji na frekvenci 5 GHz pri drugih napravah, z oddaljevanjem pa so hitrosti primerljive z omrežji, ki delujejo pri 2,4 GHz. Tako ene kot druge pa so v samem vrhu preizkusa. V bližini smo izmerili čez 100 Mb/s - povsem dovolj torej za prenos videa v visoki ločljivosti. Na prvem stopnišču je hitrost opazno nižja, a vendarle dovolj solidna. Na zadnjem pa je že opazen padec, a sta dobra 2 Mb/s kljub temu dovolj za deskanje po spletu. Dobri rezultati, sploh glede na to, ta naprava nima zunanjih anten.

Žal pa ni med cenejšimi napravami, velja namreč 300 evrov. Pri tem moramo seveda računati na omenjeni disk, Airport Extreme (ki je, kot smo omenili, enaka naprave le brez diska), velja 160 evrov.

Apple Time Capsule

Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Da/da.

Zmogljivost usmerjanja: 5.

Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 115,15 Mb/s.

Cena: 299 EUR.

Prodaja: EPL, www.epl.si.

Za: Zmogljivost, enostavna raba in namestitev, oblikovanje. Odličen sistem za varnostne kopije, v povezavi za Macom. Vgrajen 1 TB disk.

Proti: Cena.

Apple Airport Express

Applova druga naprava na preizkusu, model Airport Express, je tako kot zgoraj opisani Time Capsule malce posebna. Gre namreč za dobesedno žepni brezžični usmerjevalnik. Po obliki še najbolj spominja na napajalnik za kak Applov prenosnik, le da manjka kak kabel. V en vogal majhne pravokotne napravice (ki ima zaobljene robove) namreč dodamo priključek za naše električne vtičnice (omislimo si lahko seveda tudi kakega drugega, denimo ameriškega), kamor vtaknemo pravzaprav ves usmerjevalnik. Na spodnji strani je en priključek za povezavo s spletom (ki podpira hitrosti do 100 Mb/s), en vmesnik USB (prek katerega lahko delimo tiskalnik, ne pa tudi disk ali USB ključ) ter zvočni izhod. Ena slabost zasnove je ta, da naprave ne moremo postaviti po želji - če nimamo električne vtičnice tam, kjer bi si jo želeli, moramo seveda uporabiti podaljševalni kabel za elektriko.

Slednji je morda res malo nenavaden, a ima Airport Express vgrajeno tako imenovano funkcijo "AirTunes". Gre za to, da napravo s pomočjo zvočnega kabla povežemo z glasbenim stolpom, nakar prek računalnika predvajamo glasbo - seveda mora imeti glasbeni stolp zvočni vhod. Zanimivo, čeprav vprašanje, koliko uporabnikov je dovolj "kul" za tako početje ;). Drugih funkcij ni ravno veliko, tudi varnostne možnosti so bolj osnovne (ni SPI požarnega zidu, ni blokiranja določenih spletnih strani itd). Delo z napravo je podobno enostavno kot pri bolj zmogljivih Applovih usmerjevalnikih (torej Time Capsule ali Airport Extreme), uporabljamo povsem isti program (torej spet ni spletnega vmesnika).

Pri sami povezavi se mali Apple presenetljivo dobro odnese. Za razliko od Time Capsula, kjer smo lahko hkrati oddajali na dveh frekvencah, torej 2,4 GHz in 5 GHz, lahko tu oddajamo le na eni frekvenci naenkrat. Tako se v neposredni bližini pri 2,4 GHz odnese presenetljivo dobro - namerili smo 50 Mb/s, pri 5 GHz pa še malo več, 69 Mb/s. Na prvem stopnišču rezultata padeta na 3 in 2 Mb/s (prvi v primeru 2,4 GHz omrežja, drugi pri 5 GHz), na drugi točki na stopnišču pa nismo več dobili signala. Kljub temu gre za presenetljivo dober rezultat glede na majhne mere naprave. Veliko slabši pa je mali usmerjevalnik pri več povezavah - očitno ima manj zmogljiv procesor, kot ga premorejo večji bratje. Tako kot pri drugih Applovih izdelkih pa tudi ta ni ravno poceni - 99 evrov ni malo za tako napravo.

Apple Airport Express

Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Ne/da.

Zmogljivost usmerjanja: 2.

Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 69,15 Mb/s.

Cena: 99 EUR.

Prodaja: EPL, www.epl.si.

Za: Enostavna raba in namestitev, oblikovanje, velikost in teža, mere in prenosljivost.

Proti: Cena, zmogljivost usmerjanja.

Asus EZ N RT-N15

Asusov razmeroma zmogljiv model z oznako RT-N15 (na škatli je sicer še polno drugih presežnikov v slogu "superspeed") je lepo oblikovana bela naprava, ki jo lahko postavimo v ležeč ali pokončen položaj. Ob eni stranici ima namreč vrtljiv kos plastike, ki lahko deluje kot stojalo. Antene so zapakirane v ohišje, kar načeloma pripomore k videzu (no, nekaterim so lahko tudi antene všeč).

Pri priklopu na računalnik smo seveda najprej opazili izrazito povprečen uporabniški vmesnik. Ta naj bi bil predvsem prijazen - v zgornjem vogalu nas pozdravi celo Doktor Surf, ki pa nas ni navdajal s kakim posebnim navdušenjem. Vmesnik potiska v ospredje čarovnike za nastavitev, seveda pa imamo možnost vse postoriti sami. Opcije najdemo razmeroma hitro, težko pa ga kaj posebej pohvalimo.

Podobno je pri funkcijah. Nekako ima vse, kar bi pričakovali, a nič zares posebnega. Usmerjevalnik nima tiskalniškega ali diskovnega strežnika, posledično je tudi brez kakega USB vmesnika. Glavni vmesnik za splet, torej WAN, podpira gigabitno hitrost, torej standard 1000 BaseT. Enako velja tudi za stikalo, ki ima štiri vhode. Pri varnostih možnostih ima vse, kar bi potrebovali, od požarnega zidu SPI pa do filtriranja spletnih strani (po URLjih, IPjih). Podpira tudi druge pogoste možnosti prenosa podatkov, denimo posredovanje vrat (port forwarding), vključuje pa tudi osnovni sistem QoS, ki so mu pri Asusu dodali še črki EZ, torej "Easy Quality of Service".

Pri sami zmogljivosti se je izkazal zgolj solidno - žal ne podpira omrežne frekvence 5 GHz, kar pomeni, da je predvsem v neposredni bližini bistveno počasnejši kot nekateri tekmeci. Tako smo namerili 66 Mb/s, kar je še vedno dokaj solidno. Na prvem stopnišču je rezultat bistveno slabši (le še slabe 4 Mb/s), na drugem pa je povezava nihala od polovice pa do enega Mb/s. Dobro se je obnesel pri večjem številu povezav, slabše pa pri prenosu podatkov iz krajevnega omrežja v splet in nazaj - namerili smo 127 Mb/s, kar je daleč od teoretičnega Gb/s. Cena naprave glede na zmogljivosti ni nič posebnega - 104 evre.

Asus EZ N RT-N15

Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Ne/ne.

Zmogljivost usmerjanja: 4.

Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 66,66 Mb/s.

Cena: 104 EUR.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si.

Za: Videz, solidne zmogljivosti.

Proti: Cena, počasni omrežni vmesnik, nima tiskalniškega in diskovnega strežnika, ne podpira 5 GHz omrežij.

Asus EZ N RT-N10

Drugi Asusov izdelek na tokratnem preizkusu že na prvi pogled deluje bolj povprečno kot RT-N15, zaradi črnega ohišja in ene antene je videti kot cenejši usmerjevalnik za rabo doma. Videz v tem primeru ne vara.

Mala napravica ima namreč razmeroma malo funkcij in posebnosti. Do spleta imamo dostop le z navadnim omrežnim vmesnikom, ki podpira hitrosti do 100 Mb/s (100 BaseT). Tudi stikalo, ki ima klasična štiri vrata, je take vrste - dovolj torej za večino domačih uporabnikov, za zahtevne pa ne. Tiskalniškega strežnika seveda ni, tudi zunanjih diskov in ključkov USB ne bomo mogli deliti prek omrežja (seveda bomo tudi vmesnik USB iskali zaman). Kot smo že omenili, ima naprava eno anteno, ki pa jo lahko zamenjamo.

Spletni vmesnik je povsem enak kot pri zmogljivejšem bratu, modelu RT-N15, možnosti pa je tudi tu še kar dosti. Od sistema QoS pa do podpore DynDNS, edino, kar bi morda pogrešali, je podpora sistemu WDS ("Wireless distribution system"), s katerim lahko povečamo obseg že obstoječega brezžičnega omrežja (kar pa podpira dražji model RT-N15).

Zmogljivosti so bolj začetniške. Iz našega omrežja proti spletu (in nazaj) spravlja podatke razmeroma hitro (vsaj glede na to, da ne podpira gigabitne povezave), namerili smo 92 Mb/s. Pri brezžičnem prenosu pa so stvari počasnejše, v neposredni bližini smo tako v povprečju prenašali s hitrostjo 47 Mb/s. Pri tem imamo seveda na voljo le frekvence okoli 2,4 GHz. Z oddaljenostjo se izkaže podobno kot hišni brat - nič posebnega torej. Na prvi oddaljeni točki merjenja je števec pokazal slabe 3 Mb/s, na drugi točki pa le še pol Mb/s. Zelo slabo se je obnesel pri večji obremenitvi, kjer se hitro kakšna povezava prekine. Je pa zato cena pisana na kožo nezahtevnim domačim uporabnikom. Hitrost je v vsakem primeru višja kot pri usmerjevalnikih, ki še ne podpirajo novega standarda N, cena pa primerljiva - 48 evrov.

Asus EZ N RT-N10

Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Ne/ne.

Zmogljivost usmerjanja: 2.

Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 46,57 Mb/s.

Cena: 48,34 EUR.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si.

Za: Cena, solidna funkcionalnost.

Proti: Povprečna hitrost povezav, slaba zmogljivost usmerjanja.

Imajo zunanje kartice še svoje mesto?

Pred leti, ko še ni imel vsak prenosnik nujno brezžičnega vmesnika, so bile zunanje omrežne kartice zelo priljubljene - večinoma so bile v obliki PC Card, kasneje pa tudi USB. Danes so take kartice še vedno na voljo, kljub temu da ne najdemo več prenosnika, ki ne bi imel že vgrajenega vmesnika.

Iz radovednosti smo preizkusili D-Linkovo USB kartico DWA-131 in preverili, ali se kaj bolje odnese kot Intelova rešitev, ki je že vgrajena v preizkuševalni Lenovo Thinkpad. Rezultati nekako ne presenečajo - kartica je v navezi z D-Linkovim usmerjevalnikom (modelom DIR-855) v neposredni bližini omogočala rahlo višje hitrosti prenosa kot integrirana Intelova - namesto 110 Mb/s smo izmerili 116 Mb/s - to pa ni ravno velik skok. Z oddaljenostjo pa se je hitro opazilo majhnost zunanje kartice oziroma njene antene - na prvem stopnišču smo komaj še lovili signal, na drugem pa tudi tega ni bilo več.

Omenjena zunanja kartica velja dobrih 43 evrov, prav pa bi prišla le tistim, ki imajo v prenosniku vgrajen starejši brezžični omrežni vmesnik, ki še ne podpira standarda N, a nujno potrebujejo višje hitrosti (vsaj v neposredni bližini). Z njo pa si lahko pomagajo tudi uporabniki stacionarnih računalnikov - a tam so večinoma boljše kartice PCI, ki imajo večje (in izmenljive) antene.

Buffalo AirStation WHR-HP-G300NH

Zračna postaja, model WHR-HP-G300NH, je še en izmed usmerjevalnikov, ki je lahko postavljen tudi na bok (kjer, recimo, deluje malo bolj elegantno). Na zgornji strani ima dve anteni, ki pa ju žal ne moremo zamenjati (se pa zato lepo pospravita ob ohišje). Gre za dokaj zmogljiv usmerjevalnik za domačo rabo, ki ima kar nekaj uporabnih funkcij.

Med slednje nedvomno sodi diskovni strežnik, ki je podprt z odjemalcem za protokol Bittorrent. Tako nam lahko sam usmerjevalnik shranjuje oziroma izmenjuje datoteke, ki počivajo na zunanjem disku. Temu je seveda namenjen edini vmesnik USB, prek katerega pa žal ne moremo deliti tiskalnika. Do datotek na priključenem disku pa lahko pridemo tudi prek spleta, torej z oddaljenega kraja.

V razmeroma razmetanem spletnem vmesniku (nekateri bi mu rekli tudi kičast ali celo grd) je kar nekaj različnih možnosti, a so te manj jasno podane kot pri večini tekmecih. Je pa res, da nismo pogrešali ničesar bistvenega, podpira vse najbolj uporabne možnosti, od sistema QoS pa do enostavne nastavitve brezžične zaščite (sistem WPS, "Wifi Protected Setup").

Vsi ožičeni vmesniki podpirajo gigabitne hitrosti prenosa, čeprav je realnost malce počasnejša. Tako smo med izhodom proti spletu in lokalnim omrežjem izmerili hitrost 179 Mb/s. Brezžično omrežje lahko vzpostavi le pri frekvenci 2,4 GHz, pa še pri tem je med najpočasnejšimi. V neposredni bližini smo izmerili hitrost le 31 Mb/s - to bolj spominja na starejše usmerjevalnike s standardom 802.11g (pri tem je brezžični vmesnik prenosnika vseeno kazal teoretično hitrost 130 Mb/s). Na prvi točki stopnišča je bila hitrost dobrih 7 Mb/s, eno nadstropje nižje pa le še 0,1 Mb/s - ravno toliko, da smo že ostali povezani. Pri večjem številu povezav nismo imeli bistvenih težav, usmerjevalnik je ostal dokaj odziven ves čas preizkusa. Glede na zmogljivosti je cena še kar solidna, morda bi si želeli še malce višjo hitrost prenosa brezžičnega dela (če ne kar podporo 5 GHz omrežju).

Buffalo AirStation WHR-HP-G300NH

Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Da/ne.

Zmogljivost usmerjanja: 4.

Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 31,09 Mb/s.

Cena: 89,90 EUR.

Prodaja: PCHand, www.pchand.si.

Za: Solidna funkcionalnost, odjemalec Bittorrent.

Proti: Nizka hitrost povezave v neposredni bližini, ne podpira 5 GHz omrežij.

Buffalo AirStation WHR-HP-G300N

Druga naprava podjetja Buffalo, ki smo jo tokrat preizkusili, je vsaj na prvi pogled praktično enaka kot model s končnico G300NH. Tudi ime kaže na to, da je razlik zelo malo. A jih je vseeno več, kot bi pričakovali, pa tudi cena je bistveno nižja - je več kot polovico cenejša od zmogljivejšega brata. Pri videzu je edina bistvena razlika v malce drugačno oblikovanih antenah, ki ju tu lahko zamenjamo (za razliko od anten pri G300NH).

Sam uporabniški vmesnik je povsem enak, kar seveda pomeni, da ni med najboljšimi. Vse potrebno sicer najdemo, a se pri tem večkrat uštejemo kot pri konkurenci, tudi po videzu ni ravno zmagovalec. Funkcionalnosti so malce slabše kot pri dražjem hišnem modelu, kar glede na uvrščenost znotraj linije niti ne preseneča. Tu odpade gigabitni vmesnik proti spletu, tudi štirje vmesniki omrežnega stikala podpirajo le hitrosti do 100 Mb/s. Zgubil je tudi diskovni strežnik (ter seveda povezane možnosti, kot je odjemalec za omrežja Bittorrent), tudi tiskalnega strežnika nima. Nič bistvenega pa ne manjka pri varnostnih nastavitvah in nastavitvah za urejanje povezav - brez težav torej posredujemo posamezna vrata (port forwarding) ali postavimo celoten računalnik pred požarnim zidom (DMZ, "Demilitarized zone").

Hitrostni preizkusi so bili nekako mešani. V neposredni bližini se je celo za nameček bolje odnesel od dražjega brata, namerili smo 41 Mb/s, kar ni ravno hitro, je pa glede na ceno vendarle solidno. Na prvi oddaljeni točki smo namerili dobrih 6 Mb/s, kar ni nič posebnega, na drugi točki pa smo komaj še lovili signal, hitrost prenosa podatkov pa je bila boleče počasna - preizkuševalni program je v povprečju nameril 0,023 Mb/s. Povprečno je tudi delo z več povezavami, kjer pod veliko obremenitvijo povezave padajo, odzivnost usmerjevalnika pa je izredno počasna. Pri pretakanju podatkov prek žičnih povezav v splet in nazaj se je glede na hitrost vmesnika dobro izkazal, namerili smo 94 Mb/s. Omenili smo že, da je ta naprava zelo poceni, cena 43 evrov je tokrat najnižja na preizkusu.

Buffalo AirStation WHR-HP-G300N

Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Ne/ne.

Zmogljivost usmerjanja: 3.

Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 41,41 Mb/s.

Cena: 43,87 EUR.

Prodaja: PCHand, www.pchand.si.

Za: Solidna funkcionalnost, cena.

Proti: Nizka hitrost povezave v neposredni bližini, zmogljivost usmerjanja.

Cisco Linksys WRT610N

Podjetje Linksys je že dlje časa eno izmed najbolj priznanih in najbolj priljubljenih na področju brezžičnih omrežij, tako domačih kot v manjših pisarnah. Podjetje je že kar nekaj let del omrežnega velikana Cisco (konkretno od leta 2003), zadnjih nekaj let pa je pri izdelkih vse bolj opazen logotip Cisco, zraven pa pripis "Linksys by Cisco". Kakorkoli že, model WRT610N je vrh njihove domače ponudbe.

Že kar nekaj časa se pri Linksysu trudijo s svojevrstnim oblikovalskim pristopom. Njihove naprave tako le še bežno spominjajo na usmerjevalnike - pa še to komaj. Gre namreč za razmeroma nizke zaobljene naprave, daleč od nekoč znanih in priljubljenihg škatel. Pri tem imajo tudi nekaj dvignjene plastike, ki spominja na dirkalna krilca pri zmogljivih avtomobilih, in v kateri se skrivajo antene (ki so torej notranje in jih ne moremo menjavati). Skupaj s svetlečo črno plastiko bi jih z veseljem uporabljal tudi kak Darth Vader.

Kot se spodobi za tako zmogljivo napravo, lahko tu hkrati uporabljamo dve omrežji - eno pri frekvenci 2,4 GHz in eno pri 5 GHz. Že po imenu omrežij se vidi, kam pes taco moli, saj je po privzetem ime prvega omrežja le "linksys", ime drugega pa "linksys_media". Mišljeno je torej, da izkoristimo hitrejše omrežje za bolj zahtevno pretakanje večpredstavnih vsebin (videa), počasnejše (ki pa ima večji domet) pa za klasično spletno deskanje.

V neposredni bližini se je usmerjevalnik zelo dobro znašel. Pri frekvenci 5 GHz smo namerili povprečen prenos podatkov s hitrostjo 106 Mb/s, kar ni slabo. Pri frekvenci 2,8 GHz pa je bila hitrost manjša za slabo polovico - 58 Mb/s. Pri oddaljevanju so hitrosti hitro padale, sumimo, da so vse antene zapakirane v ohišje. Tako na prvi oddaljeni točki merjenja sploh nismo več ujeli signala na frekvenci 5 GHz, na frekvenci 2,8 GHz pa smo izmerili 18 Mb/s - to je nadpovprečno. Na zadnji točki pa je bil prenos podatkov že boleče počasen, le 0,34 Mb/s. Dokaj zmogljiv je ožičeni del, saj so vsi vmesniki gigabitni - tako štirje, namenjeni stikalu, kot peti za povezavo v splet. Prenos podatkov je tu povprečen, 234 Mb/s je le polovica hitrosti, ki jo dosegajo tokrat najzmogljivejše naprave (Applov Time Capsule in D-Linkov DIR-855). Je pa zato delo z več povezavami gladko in poteka brez večjih težav.

Uporabniški vmesnik je povsem klasični Linksysov, ki se ni bistveno spremenil že nekaj generacij. Z uporabniškega vidika tako ni nič posebnega, kljub temu pa hitro najdemo želeno možnost. Teh je zelo veliko - funkcij je toliko, da se povprečni uporabnik hitro izgubi. Od filtriranja spletnih strani (po naslovih IP ali URL in celo po ključnih besedah) pa do SPI požarnega zidu in naprednega upravljanja s povezavami težko najdemo kaj, česar ta usmerjevalnik ne zna. Edino, kar smo pogrešali, je možnost povečevanja že obstoječega brezžičnega omrežja, torej sistem WDS ("wireless distribution system"), česar nima noben izmed usmerjevalnikov Linksysove WRT serije. Lahko pa na ta model namestimo neuradno programsko opremo (DD-WRT), ki je narejena na osnovi operacijskega sistema Linux, s čimer dobimo tudi to funkcionalnost.

Omenili smo že, da gre za najzmogljivejši Linksys, temu primerna je tudi cena naprave. 155 evrov na prvi pogled sicer ni malo, a v primerjavi s podobno zmogljivimi napravami drugih izdelovalcev dejansko ni zelo drago.

Cisco Linksys WRT610N

Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Da/ne.

Zmogljivost usmerjanja: 5.

Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 106,25 Mb/s.

Cena: 155,30 EUR.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si

Za: Funkcionalnost, hitrost prenosa v neposredni bližini.

Proti: Nima tiskalniškega strežnika, povprečen domet.

Cisco Linksys WRT320N

Naslednji Linksysov usmerjevalnik prihaja s spodnjega dela njihove ponudbe, gre pa za model WRT320N. Oblikovanje je podobno kot pri zgoraj opisanem WRT610N, le da je tu samo ohišje malo manjše (ostali pa so seveda zaobljeni robovi in svetleča plastika). Tudi ta usmerjevalnik ima stikalo, ki je prav tako gigabitno (tak je tudi vmesnik za povezavo s spletom). Žal pa nima ne tiskalniškega strežnika, ne diskovnega - seveda bomo zaman iskali izhod USB.

Sama programska oprema kaže na solidno in popolno funkcionalnost, ki praktično ne zaostaja za dražjim bratom. Pri Ciscu tako veselo omenjajo najrazličnejše možnosti za omejevanje dostopa do spleta - kar naj bi koristilo predvsem staršem. Po želji lahko celo omejimo spletni dostop glede na datum in čas - seveda pa imamo vedno na voljo filtriranje spletnih strani (glede na naslove, ključne besede itd).

Pohvalimo lahko to, da usmerjevalnik podpira tako omrežja pri frekvenci 5 GHz kot 2,4 GHz, žal pa lahko izberemo le eno naenkrat. Če naš računalnik (oziroma računalniki) podpirajo 5 GHz in so dokaj blizu, je to načeloma boljša izbira (dosežemo višje hitrosti), žal pa je tu domet zelo omejen. Tako je pri nas že na prvem stopnišču zmanjkalo signala. V isti sobi smo namerili hitrost prenosa 38 Mb/s pri uporabi frekvence 2,4 GHz (to je razmeroma počasno) in 83 Mb/s pri 5 GHz (to pa je že solidno). Na prvi oddaljeni točki smo izmerili 11 Mb/s, do drugega pa signal žal ni segel. Ožičeni del zna podatke pretakati s hitrostjo 180 Mb/s (nič posebnega torej), pri večjem številu povezav pa se hitro pokaže nizka zmogljivost vgrajenega procesorja, saj se povezave začnejo hitro prekinjati.

Pri tej napravi je seveda bistvenega pomena predvsem cena, ki je povprečnih 77 evrov. Nam se zdi nakup smotrn zgolj v primeru, da želimo prenos podatkov na frekvenci 5 GHz v neposredni bližini - sicer pa bi raje izbrali hišni model WRT160N. Tako kot pri dražjem WRT 610N pa lahko tudi tu namestimo neoriginalno programsko opremo DD-WRT.

Cisco Linksys WRT320N

Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Ne/ne.

Zmogljivost usmerjanja: 3.

Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 83,00 Mb/s.

Cena: 77 EUR.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si

Za: Funkcionalnost, hitrost prenosa v neposredni bližini.

Proti: Nima diskovnega in tiskalniškega strežnika, slab domet, zmogljivost usmerjanja.

Cisco Linksys WRT160N

Tretji usmerjevalnik na preizkusu iz Ciscove ponudbe za domače uporabnike je model WRT160N, ki velja za enega izmed najosnovnejših Linksysov. To potrdi tudi malce slabša funkcionalnost, saj nima ne tiskalniškega ne diskovnega strežnika, vmesnik WAN pa podpira hitrosti le do 100 Mb/s. Ima pa kljub temu stikalo s štirimi vrati, ki vsa po vrsti podpirajo gigabitne hitrosti - lepo.

Sama oblika je podobna kot pri prejšnjih dveh modelih istega izdelovalca, z eno pomembno razliko - ta ima dve zunanji anteni, ki ju lahko tudi menjavamo. Dejansko se ti zunanji anteni obneseta opazno bolje kot vgrajene antene (naj bi bile tri) pri modelu WRT320N. Pri slednjem na zadnji točki merjenja nismo več ulovili signala, model WRT160N pa se je tu zelo dobro izkazal. Tudi sicer je po hitrosti povsem soliden. Ne podpira sicer omrežij pri frekvenci 5 GHz, tako je hitrost v neposredni bližini 63 Mb/s, kar je primerljivo z bistveno dražjimi napravami. Na prvem stopnišču je hitrost bistveno nižja - slabih 7 Mb/s, na zadnji točki pa celo 3 Mb/s, kar je nadpovprečno dobro. Je pa malce slabša zmogljivost usmerjevalnega dela, kjer je primerljiv s hišnim modelom WRT320N.

O programskih funkcijah pa ne gre izgubljati besed, saj je solidno založen. Uporabniški vmesnik je povsem enak kot pri drugih dveh Linksysih (oziroma pri vseh teh napravah iz zadnjih nekaj let). Bistvo te naprave naj bi bila torej nizka cena, ki pa pravzaprav niti ni tako nizka, kot bi si mislili. 78 evrov za bolj vstopno napravo ni malo - še dobro, da so zmogljivosti ceni primerne.

Cisco Linksys WRT160N

Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Ne/ne.

Zmogljivost usmerjanja: 3.

Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 63,34 Mb/s.

Cena: 78 EUR.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si

Za: Funkcionalnost, domet.

Proti: Nima diskovnega in tiskalniškega strežnika, zmogljivost usmerjanja.

D-Link DIR-855

D-Linkov model DIR-855 je že dlje časa naprodaj, gre pa za zastavonošo njihovih brezžičnih usmerjevalnikov. Nekoliko bahavo se sliši tudi polno ime naprave - DIR-855 Xtreme N Duo Media Router. Na visoko zmogljivost in tehnično dovršenost nakazuje že zunanji videz. Naprava je razmeroma velika, dokaj klasične škatlaste oblike, zadaj pa kraljujejo tri dokaj velike antene, ki jih lahko tudi zamenjamo. Najbolj pa bode v oči statusni zaslon OLED, na katerem lahko spremljamo stanja naprave - pravzaprav lahko preverimo vse, kar bi nas zanimalo, od hitrosti povezav in števila priključenih računalnikov pa do stanja omrežja WiFi in njegove zaščite.

A nastavitve bomo kljub vsemu raje upravljali prek klasičnega spletnega vmesnika - delo z razmeroma majhnim zaslonom in le dvema tipkama je nadležno in časovno zahtevno. Spletni vmesnik ni nič posebnega, so pa možnosti dokaj logično razporejene, tako da se ga hitro navadimo. Različnih nastavitev je dobesedno malo morje - od požarnega zidu SPI pa do najrazličnejših načinov za filtriranje spletnih strani in povezav. Seveda ima tudi sistem QoS, s katerim lahko damo prednost določenim povezavam.

Usmerjevalnik ima gigabitno stikalo s štirimi vrati, gigabiten pa je tudi vmesnik za dostop do spleta oziroma širšega omrežja WAN. Zadaj opazimo tudi en vmesnik USB, kamor lahko priključimo tiskalnik ali disk (seveda tudi USB ključ) in ga delimo z drugimi uporabniki omrežja. Hkrati imamo lahko dve omrežji, eno pri frekvenci 2,4 GHz in eno pri frekvenci 5 GHz. Hitrosti so v obeh primerih solidne - v neposredni bližini smo namerili 110 Mb/s in 67 Mb/s - dobro, a nič kaj ekstremno. Na prvem stopnišču se je hitrostna tehtnica seveda prevesila na stran omrežja 2,4 GHz, kjer smo izmerili hitrost slabih 8 Mb/s, pri 5 GHz omrežju pa dobre 3 Mb/s. Na najbolj oddaljeni lokaciji pa smo ulovili le še omrežje pri nižji frekvenci, pa še to komaj, izmerjena hitrost je bila 0,3 Mb/s. Domet tako ni nič posebnega, kljub trem antenam. Vmesnik do spleta, ki v teoriji podpira gigabitno hitrost prenosa, je zmožen podatke prekladati s hitrostjo 323 Mb/s. Naprava pa zelo dobro prenaša tudi večje število povezav.

Kot vrh ponudbe med D-Linkovimi modeli bi seveda pričakovali razmeroma visoko ceno - tu DIR-855 ne preseneča. Cena je kar malce previsoka, 289 evrov, glede na to, da naprava spet ni tako bistveno boljša od cenejše konkurence.

D-Link DIR-855

Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Da/da.

Zmogljivost usmerjanja: 5.

Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 109,96 Mb/s.

Cena: 289 EUR.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si

Za: Funkcionalnost, hitrost prenosa v neposredni bližini, zmogljivost usmerjanja.

Proti: Povprečen domet, visoka cena.

Zlati Monitor

Za tokratni zlati Monitor se je vsaj po zmogljivostih kar sam od sebe ponujal Applov Time Capsule. Vendar pa gre za specializirano napravo za Mace, ki je še marsikaj drugega kot samo brezžični vmesnik. Kot kandidat, ki bi ga lahko priporočili povprečnemu uporabniki (še posebej PCjev), torej odpade.
Za povprečnega uporabnika pravzaprav svetujemo nekaj, kar je poceni in hkrati še vedno zmogljivo in na tokratnem preizkusu je to D-Linkov DIR-615. Stane malce več kot drobiž, hkrati pa se dobro obnese pri povezovanju na blizu, povprečno pri povezovanju na daleč, prepustnost WAN LAN pa znaša 90 Mb/s, kar ga naredi za neuporabnega le tistim, ki imajo doma 100 Mb/s optično povezavo. Hkrati se odlično obnese pri velikem številu povezav (beri torrentih).

D-Link DIR-685

D-Linkov drugi model je en izmed bolj nenavadnih usmerjevalnikov na preizkusu. Na prvi pogled sploh ni v ničemer podoben usmerjevalnikom. Na hitro namreč deluje kot nek čuden digitalni fotografski okvir - pokončna črna naprava, ki ima na sredini majhen barvni zaslon LCD. No, njegovo bistvo razkrije že ime - Xtreme N Storage Router. Zadaj ima namreč vratca, kamor lahko vtaknemo disk velikosti 2,5 palca, ki ga nato delimo z uporabniki omrežja. Dodajanje diska je izvedeno zelo posrečeno, saj nam ni treba odtegovati vijakov, disk enostavno vstavimo kot veliko pomnilniško kartico SD. Zelo posrečeno in dobrodošlo. Naprava ima tudi dva vmesnika USB, prek katerih lahko delimo tako tiskalnike kot druge pomnilniške naprave (diske ali ključe USB).

Zaslon LCD lahko seveda uporabimo za krmiljenje naprave (to olajšajo tipke na desni strani), lahko pa ga uporabimo tudi za prikazovanje digitalnih fotografij, čeprav ni ravno velik (njegova diagonala meri dobrih 8 cm). Morda je bolj uporabna možnost prikaza spletnih vsebin, predvsem novic prek formata RSS. Tako lahko na napravi spremljamo vse, od klasičnih novic pa do vremena, dogajanja na družabnih omrežjih Facebook itd.

Gre torej za napravo, ki združuje lastnosti usmerjevalnika z lastnostmi tipičnih NAS strežnikov. Poleg deljenja datotek v omrežju ima tudi vgrajen strežnik FTP, prek katerega imamo dostop do diska tudi prek spleta. Zelo uporabna je tudi možnost uporabe protokola za izmenjavo datotek Bittorrent, vgrajen pa je tudi pretočni strežnik za večpredstavne datoteke (torej video in glasba).

Tudi kot usmerjevalnik je povsem soliden. Ožičeni del je dobro izveden, tako vsi vmesniki podpirajo gigabitno hitrost (stikalo ima štiri vrata). Prek spletnega vmesnika skrbimo za nastavitve, ki jih ni malo, seveda je vključen tudi požarni zid SPI. Vmesnik je sicer podoben kot pri modelu DIR-855, z njim nismo imeli težav. Naprava pa ne podpira omrežij pri frekvenci 5 GHz, le klasičnih 2,4 GHz. Hitrosti brezžičnega prenosa so le povprečne, enako velja za domet. Na najbolj oddaljeni lokaciji smo namerili le 0,2 Mb/s, eno nadstropje više pa 5 Mb/s. Poleg naprave je prenosnik pokazal hitrost 65 Mb/s, kar je seveda povsem dovolj za prenos večine različnih video vsebin.

Vsa ta funkcionalnost seveda zahteva svoj davek v ceni. Po eni strani gre za zelo drago napravo, sploh če pomislimo, da v ceno še ni vštet 2,5-palčni disk. Po drugi strani pa razumemo, da ima zmogljivosti tako usmerjevalnika kot čistokrvnega strežnika NAS. A 338 evrov kljub vsemu ni malo denarja, moramo pa se vprašati, ali res potrebujemo vse te možnosti v eni sami napravi.

D-Link DIR-685

Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Da/da.

Zmogljivost usmerjanja: 4.

Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 65,15 Mb/s.

Cena: 338,90 EUR.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si

Za: Funkcionalnost, možnost vgradnje diska, podpora protokolu Bittorrent in FTP, podpora spremljanju virov RSS, pretakanje večpredstavnih vsebin.

Proti: Povprečen domet, visoka cena.

Navijanje usmerjevalnikov

Če se vam zdi vaš usmerjevalnik malce počasen in pogrešate kako bolj ali manj obskurno funkcijo, nič hudega, možnost je, da ga programsko izboljšate. Usmerjevalniki so načeloma le namenski računalniki, ki ženejo specifično programsko opremo - to pa lahko, vsaj pri nekaterih modelih, tudi zamenjamo in s tem dobimo nove možnosti in funkcije.

Eden od takih neoriginalnih programskih paketov (pravzaprav gre kar za operacijski sistem) je DD-WRT (jih je pa seveda še kar nekaj). Ljudje, ki se v svojem prostem času ukvarjajo tudi s tem, da na še tako čudne naprave spravijo operacijski sistem Linux (med drugim tudi na iPod in originalni Nintendo GameBoy), so se pred leti spravili tudi na brezžične usmerjevalnike. Pri model, za katerega smo lahko dobili neoriginalni sistem DD-WRT, je bil Linksysov WRT54G (od tod tudi ime programskega paketa). Danes pa podpirajo vse več modelov različnih izdelovalcev (poleg Linksysovih tudi nekatere usmerjevalnike znamke Asus, Buffalo, Netgear itd.).

Ena od bolj zanimivih možnosti pa je tudi ta, da programsko zvišamo moč oddanega signala. Izdelovalci so pri tem namreč močno omejeni s strani različnih birokratov - denimo, EU predpisuje najvišjo moč, ki jo sme oddajati določeni tip usmerjevalnika. Same naprave pa imajo marsikdaj v sebi še nekaj neizkoriščenega potenciala - povedano drugače, lahko jih navijemo.

Mi smo se odločili preveriti, koliko lahko dejansko iztisnemo iz enega izmed preizkušenih usmerjevalnikov. Izbrali smo Linksysov model WRT320N, ki brez težav podpira omenjeni operacijski sistem.

Sam postopek namestitve je smešno preprost. S spletne strani povlečemo datoteko .bin, seveda pa moramo paziti, da gre za pravo različico za naš usmerjevalnik. Večinoma imamo na voljo nekaj različic, ki se med seboj razlikujejo po zmogljivostih oziroma funkcijah. Za naš preizkusni model imamo na voljo dva generična produkta ("Mega generic" in "Mini generic", kjer smo izbrali prvega), na voljo pa sta tudi bolj ozko usmerjeni možnosti "Voip generic" in "VPN generic".

Uporabniški vmesnik je med bolj preglednimi.

Na računalniku se priklopimo na spletni vmesnik usmerjevalnika in poiščemo možnost za nadgradnjo programske opreme ("Firmware upgrade"). Tu vnesemo shranjeno datoteko in zaženemo postopek - ta je v našem primeru trajal nekaj minut. Navodila poudarjajo, da pri tem ne smemo ugašati usmerjevalnika, računalnika, brskalnika, skratka pustiti moramo, da se zadeva namesti v miru. Usmerjevalnik sporoči uspešno nadgradnjo, mi pa počakamo še nekaj minut - in prikaže se začetni menu sistema DD-WRT, ki od nas zahteva, da določimo uporabniško ime in geslo.

Sam vmesnik je v primerjavi z vmesniki večine usmerjevalnikov zelo dober in pregleden. Smo pa naleteli na težavo, da nam sistem ni shranil nobene nastavitve - vedno nas je pripeljal le do prazne strani. Očitno je nekje hrošč, ki ne mara brskalnika Firefox - v Internet Explorerju je, začuda, vse delovalo brez težav.

Seveda smo se takoj lotili navijanja - v zavihku za brezžično omrežje počiva še zavihek za napredne možnosti. Najbolj zanimiva je vsekakor možnost povečevanja moči ("Tx Power"). Ta je po privzetem na 71 mW, povišamo pa jo lahko vse do 251 mW ... in to smo seveda tudi naredili. Druge nastavitve so bile podobne kot pri vseh preostalih preizkusih - torej zaščita WPA2 in šifriranje AES, uporaba prvega kanala itd. Usmerjevalnik se je seveda takoj obesil - tudi ožičena povezava je delovala le po nekaj sekund, do spletnega vmesnika je bilo tako praktično nemogoče priti, mala škatlica pa se je tudi močno segrela. Sledil je ritualni ples vnovičnega zagona - ki ga je bilo nekajkrat ponoviti, preden smo prišli nazaj do delujočega spletnega vmesnika.

V drugo smo počasi povečevali moč signala. Pri korak je bil 100 mW, zanimala pa nas je seveda sprememba dometa. Ta usmerjevalnik je z navadno programsko opremo na drugem stopnišču že izgubil signal - pri nastavitvi 100 mW pa smo brez težav ostali povezani, moč signala je na prenosniku nihala okoli 35 %. Izmerjena hitrost je bila naravnost fantastična - v povprečju 8,8 Mb/s, kar je z velikim naskokom daleč pred vsemi drugimi. Če smo moč povečali še naprej na 150 mW, je moč signala nihala okoli 45 %, hitrost pa je bila v povprečju 13,2 Mb/s - spet odlično. Kaj več pa si tokrat nismo upali - iz usmerjevalnika si kljub vsemu nismo želeli narediti stopljene plastike.

Operacijski sistem DD-WRT se je v tem primeru odlično izkazal. Velja omeniti tudi to, da ima silno veliko možnosti, seveda je veliko takih, ki jih usmerjevalnik z originalnim sistemom ni imel - funkcij je res veliko. DD-WRT nas je tokrat zares lepo presenetil, če odmislimo težave s preveliko močjo - za katere pa smo deloma krivi tudi sami.

Domača stran projekta DD-WRT:

www.dd-wrt.com

Iskalnik po podprtih usmerjevalnikih:

www.dd-wrt.com/site/support/router-database

D-Link DIR-615

D-Linkova tretja napravica je že od daleč povsem značilni domači usmerjevalnik - lahko bi bil tudi šablona za izdelavo takega usmerjevalnika. Majhna, nizka škatla ima zadaj dve anteni, ki pa ju ne moremo zamenjati.

Različnih dodatnih zmogljivosti je bore malo. Zadaj imamo stikalo s štirimi vmesniki, ki pa niso gigabitni (enako velja za vmesnik WAN). Zaman bomo tudi iskali kak vhod USB, naprava nima ne tiskalniškega ne diskovnega strežnika. Programskih funkcij ni ravno veliko, je pa vse, kar večina domačih uporabnikov potrebuje. Spletni vmesnik je soliden, zaradi manjšega števila izbir pa malce bolj pregleden in prijazen kot pri drugih dveh hišnih modelih.

Brezžično omrežje se obnaša povprečno - dovolj hitro za večino potreb, domet ni nič posebnega, delo z večjim številom povezav pa je dovolj dobro. V istem prostoru smo namerili nič kaj pretresljivih 43 Mb/s. Na prvi oddaljeni točki je rezultat pokazal le še slabih 6 Mb/s, še nadstropje niže pa le 0,3 Mb/s. Načeloma sta domet in hitrost prenosov povprečna - a to je, glede na nizko ceno usmerjevalnika, razmeroma dober dosežek. Pri prenosu iz omrežja v internet in nazaj je števec prišel do 90 Mb/s - na zgornjem robu zmožnosti, torej. Povsem zgledno pa se usmerjevalnik obnaša pri večanju števila povezav.

Mali D-Link je eden izmed najcenejših usmerjevalniku na tokratnem preizkusu, hkrati je tudi med cenejšimi usmerjevalniki, ki podpirajo omrežja 802.11n. Cena 45 evrov se zdi več kot ugodna.

D-Link DIR-615

Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Ne/ne.

Zmogljivost usmerjanja: 4.

Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 43,83 Mb/s.

Cena: 45,90 EUR.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si

Za: Nizka cena, solidna zmogljivost usmerjanja.

Proti: Povprečen domet.

Večje, bolje, hitreje!

Pri marsikaterem izmed preizkušenih prenosnikov lahko menjavamo antene - čemu? No, že dolgo si lahko omislimo večjo anteno za naš usmerjevalnik, take antene pa so načeloma sorazmerno poceni. Mi smo si zato sposodili veliko (približno 30 cm dolgo) anteno, ki stane okoli deset evrov. Po kmečki logiki bi moral biti domet usmerjevalnika takoj izboljšan.

Žal ni tako. Naše meritve, ki smo jih preverili na dveh usmerjevalnikih, so pokazale, da se hitrost oziroma domet praktično ne spremeni. Razlog je preprost - omejeni smo z močjo signala, ki ga proizvaja usmerjevalnik. Antena le pošilja ta signal v prostor - na večini teh usmerjevalnikov to počne sferično, torej v vse smeri. Večja antena pri tem ne pomaga kaj dosti, saj še vedno pošilja isti signal v podobne smeri.

Za resno izboljšavo signala imamo na voljo dvoje. Lahko ojačamo signal. To lahko storimo programsko z neoriginalno programsko opremo (denimo DD-WRT). Izdelovalci usmerjevalnikov so namreč omejeni (s strani EU) glede moči signala, ki jo njihovi izdelki oddajajo, kljub temu da je večina izdelkov sposobna višje moči. Z določeno programsko opremo pa lahko seveda zaobidemo te omejitve, neke vrste navijanja usmerjevalnikov, torej. Na voljo so tudi strojne rešitve, ki nam ojačajo signal, a žal niso ravno poceni.

Druga možnost pa je usmerjena antena. To lahko izkoristimo predvsem v primeru, da imamo usmerjevalnik postavljen ob steno ali v kot in so vsi odjemalci na eni strani. Navadne antene signal pošiljajo v vse smeri, z usmerjeno anteno pa lahko ta signal skoncentriramo v eno smer in je tako močnejši.

DrayTek Vigor 2110n

DrayTekov usmerjevalnik Vigor 2110n je bil na preizkusu med večjimi in bolj vpadljivimi. K temu prispeva pokončna postavitev in tri razmeroma velike (in izmenljive) antene. Ohišje je iz bele gladke plastike in dokaj elegantno - morda le malo preveliko.

Velike antene in impozantna pojava pa mu pri zmogljivostih nič kaj prida ne pomagajo. Ena težava je v razmeroma omejenih programskih zmožnostih. Na splošno sicer ne bi bilo težav, a gre za edinega izmed preizkušenih usmerjevalnikov, kjer ne moremo določiti le AES šifriranja brezžične povezave - na voljo je le skupaj s šifriranjem TKIP. Zaradi tega pa naprava tudi deluje počasneje, kot bi lahko. Ker pa v današnjih časih res ni več priporočljivo imeti nezaščitenega omrežja, smo kljub vsemu imeli vključeno šifriranje.

Tako je hitrost v neposredni bližini med najnižjimi na preizkusu - le 43 Mb/s. To je sicer primerljivo s prej opisanim modelom D-Link DIR-615, ki pa je več kot polovico cenejši od Vigorja. Na prvem stopnišču je hitrost dosegla slabih 11 Mb/s, na zadnjem stopnišču pa se je signal povsem izgubil - le čemu torej tri velike antene? Žal tudi nima možnosti brezžičnega omrežja pri frekvenci 5 GHz. Omrežno stikalo ima štiri vhode, ti pa so vsi počasnejše sorte in omogočajo teoretične hitrosti do 100 MB/s. Enako velja tudi za izhod do spleta, kjer pa smo v praksi izmerili hitrost 86 Mb/s. Tudi pri več povezavah Vigor ni ravno blestel. Odzivnost je vse prehitro postala prepočasna, kmalu pa so začele padati posamezne povezave.

DrayTek ima v svoji ponudbi sicer kar nekaj zmogljivih modelov, pri Vigorju 2110n pa smo dobili občutek, kot da so pri njegovem razvoju ostali nekje v preteklosti. Zmogljivosti so namreč primerljive z najcenejšimi tokrat preizkušenimi usmerjevalniki, cena pa je vsaj dvakrat višja - 126 evrov je vsekakor preveč. Pohvalimo lahko le tiskalniški in diskovni strežnik (USB vmesnik pa je le en).

DrayTek Vigor 2110n

Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Ne/ne.

Zmogljivost usmerjanja: 3.

Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 43,28 Mb/s.

Cena: 126,89 EUR.

Prodaja: Telos, www.telos.si.

Za: Diskovni in tiskalniški strežnik.

Proti: Povprečna hitrost, slab domet, visoka cena, povprečna zmogljivost usmerjanja.

Tabela z rezultati 1

Tabela z rezultati 2

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki