Blogi iz domačih logov
Spletni dnevniki ali blogi, po domače, so že nekaj časa ena izmed najbolj priljubljenih oblik spletnega izražanja. O njih smo na teh straneh pred časom že pisali, tokrat pa smo obiskali nekaj domačih.
Besedico blog naj bi iz izraza weblog (spletni dnevnik) skoval Peter Merholz aprila ali maja 1999. Tako vsaj pravi v svojem blogu peterme.com. Že avgusta tistega leta je podjetje Pyra Labs naredilo program Blogger, orodje za pisanje spletnih dnevnikov. In potem je bilo samo še vprašanje časa, da so dosegli svojo sedanjo nadpriljubljenost.
In kaj pravzaprav je blog? Dave Winer, avtor enega prvih in trenutno menda celo najstarejšega še delujočega bloga Scripting News (www.scripting.com), pravi nekako takole - spletni dnevniki so pogosto osveževane spletne strani s povezavami do drugih prispevkov v spletu, navadno opremljenimi z avtorjevimi mnenji. Še nekoliko ohlapnejša definicija pravi, da je blog vsaka spletna stran s časovno označenimi zapisi.
To je seveda zelo široka definicija, po kateri je bil blog pravzaprav že tudi kar prva spletna stran sploh. Izumitelj spleta Tim Berners-Lee je namreč na spletni strani info.cern.ch objavljal novice iz nastajajočega spleta in dodajal povezave do vseh novo nastajajočih spletišč.
Dandanes v spletu najdemo najrazličnejše bloge, ki večinoma nadomeščajo ali dopolnjujejo nekdanje domače strani posameznih kiberščakov. Kajti blog je pravzaprav vsaka sicer čisto običajna spletna stran, na kateri avtor od časa do časa kaj napiše, če zraven doda še zanimivo povezavo, pa še toliko bolje. Od pogostosti, rednosti in zanimivosti pisanja in dodajanja povezav je seveda odvisno, ali je blog razen za avtorja in njegovo mamo zanimiv še za koga drugega.
Tehnično gledano, bi lahko bloge razvrstili v dve skupini. V prvi so tisti, ki jih avtorji naredijo in oblikujejo sami in so pravzaprav le blogovsko oblikovane domače strani, v drugo, precej obširnejšo skupino, pa bi lahko uvrstili bloge v ožjem pomenu besede. Ti so narejeni s posebnimi blogerskimi orodji, navadno po vnaprej pripravljenih predlogah, in gostujejo na enem od blogerskih strežnikov. Največji med njimi, Blogger (www.blogger.com), je že nekaj časa v Googlovi lasti, nedavno pa je začel redno delovati tudi Microsoftov MSN Spaces (spaces.msn.com).
In kako je z blogi na Slovenskem? Kakšnega pretiranega navala vsaj zaenkrat še ni čutiti. Vseh blogov je sicer nekaj sto, a pri veliki večini gre bolj za poskus iz radovednosti kakor za resen dnevniški namen. Na hitro in precej na pamet bi lahko ocenili, da je pravih blogerjev nekaj deset, tistih bolj zagnanih in dejavnih pa ni veliko več kakor ducat. Sicer pa je najbolje, da zaplujemo v slovensko blogosfero in si nekaj zanimivejših blogov ogledamo od blizu.
2 Much Beauty
Mnenja o tem, kateri je bil prvi slovenski blog, so sicer nekoliko deljena, še posebno, ker ni čisto jasno, kaj vse pravzaprav sploh lahko štejemo za blog, a med domačimi blogerji nekako velja, da čast najstarejšega še dejavnega pripada blogu 2 MuchBeauty. Delovati naj bi začel enkrat v začetku leta 2002. Zgodovina slovenskih blogov torej ni ravno dolga, a se lahko tolažimo, da čez sto let tistih nekaj let, kolikor smo zamujali za drugimi, ne bo več omembe vrednih.
Kakorkoli že, ob obisku 2 Much Beauty opazimo še eno značilnost številnih slovenskih blogov - angleščino. Avtorji se, v želji, da bi njihov glas segal tudi prek meja naše podalpske kokoške, po svojih najboljših močeh trudijo z angleščino. Ali ima to tudi kakšen blagodejen vpliv na njihov doseg, pa je seveda že drugo vprašanje, s katerim se tokrat ne bomo ukvarjali.
2 Much Beauty od slovenskega blogerskega povprečja ne odstopa samo po starosti, temveč tudi po grafični opremi. Njegov avtor se namreč ukvarja s fotografijo, predvsem športno, zato ima blog bogato opremljen s svojimi posnetki. To je sicer zanimivo, a le, če imate dovolj široko pipico za pretakanje internetnih paketkov. V nasprotnem primeru se namreč utegne zgoditi, da boste odkrižarili naprej, še preden se bodo pretočile vse fotografije možatih hokejistov in brhkih navijačic.
The Glory of Carniola
Od najstarejšega k najboljšemu. Tako kakor številni drugi je tudi blog Slava Kranjske, kakor bi ga lahko prevedli, v angleščini, a tega njegovemu avtorju nikakor ne moremo zameriti. Michael Manske je namreč v Nemčiji rojeni Newyorčan, ki se je poročil s Slovenko in pred štirimi leti postal Mariborčan.
V službenem času dela na radiu Slovenia International, v prostem pa med drugim ureja svoj blog. In to zelo dobro, kar so opazili tudi drugi in na prvem tekmovanju za najboljši evropski blog (fistfulofeuros.net/afoeawards.php) v začetku letošnjega februarja tako vneto glasovali zanj, da je osvojil nič manj kakor prvo mesto. Vsekakor imeniten dosežek, pa čeprav avtor sam ugotavlja, da imajo precej zaslug za njegovo zmago navijaške strasti slovenskih blogerjev.
Kakorkoli že, Slava Kranjske je zanimiv blog, predvsem zato, ker je že na prvi pogled jasno, da se z angleščino ne muči domorodec, temveč blog ustvarja nekdo, ki zna dobro pisati in opazovati svet okoli sebe, za povrh pa ima še smisel za humor. Manske v blogu opisuje dogodke iz svojega življenja, resničnega in tistega bolj navideznega, prebitega med križarjenjem po spletu. Blogov verjetno največji čar je, da lahko v njem preberemo, kako naš slovenski svet, v katerem živimo, dojema nekdo, ki v njem sicer že nekaj let živi in ga dobro pozna, ima pa še vedno dovolj nepristranski pogled nanj, da vidi tudi stvari, ki se nam morda zdijo samoumevne in sploh ne opazimo, kako nenavadne in zanimive so.
Vidmar.net
Eden od dejavnejših slovenskih blogerjev je David Vidmar. Po v angleščini pisanem blogu lahko sklepamo, da se ukvarja predvsem z računalništvom, se igra s Playstationom, posluša iPod, fotografira s Canonom in v prostem času jadra. Predvsem pa se Vidmar precej ukvarja z domačo blogersko sceno in med drugim ureja si.blog, seznam, na katerem najdemo večino, če že ne ravno vseh slovenskih blogov. Trenutno jih je na njem natanko 78. Poleg povezav do slovenskih blogov so tu še povezave do številnih drugih za blogerje in vse tiste, ki bi to šele radi postali, zanimivih naslovov. Skratka, če vas zanimajo slovenski blogi, je najbolje začeti kar tu.
TVvSporednik
www.vidmar.net/tvspored/
Križarjenjem po spletu je vedno polno srečnih naključij, saj pogosto naletimo na zanimive stvari, ki jih pravzaprav nismo iskali. Ena izmed zanimivosti, ki jih je avtor teh vrstic odkril med brskanjem po slovenskih blogih, je spletni televizijski spored. Televizijskih sporedov v spletu je več - v naših krajih verjetno najbolj znan je na naslovu tv.si21.com - a so si vsi podobni kot jajce jajcu. David Vidmar se je izdelave televizijskega sporeda lotil na nekoliko drugačen in precej preglednejši način.
Za razliko od večine drugih, ki so narejeni v obliki seznama televizijskih oddaj, je Vidmarjev narejen v obliki zelo pregledne tabele, na kateri vzporedno vidimo sporede za več televizijskih postaj. Poleg tega lahko skupaj vidimo samo določene vrste oddaj, na primer vse filme ali športne oddaje, ki so na izbrani dan na sporedu različnih postaj. Samo še več postaj mora uvrstiti v svoj spored in ga povezati s programi za snemanje, pa bo glavni.
Čakukejev b(r)log
Obiskali smo že tri slovenske bloge, pa so bili vsi v angleščini in skrajni čas je, da poiščemo kakšnega v slovenščini. Danilo Majhenič, med kiberščaki bolj znan kot CaqKa, se ukvarja predvsem z računalništvom (ki ga tudi študira), pozimi pa veliko deska na Pohorju. Ko ima vmes kaj časa, ureja svoj blog, Čakukejev b(r)log. Iz njega izvemo, da se odlično spozna tudi na predvajalnike DivX (kar že dalj časa dobro vedo tudi obiskovalci spletnega foruma www.slo-tech.com).
Za razliko od številnih bolj novičarsko usmerjenih blogov je Čakukejev bliže pravemu osebnemu dnevniku. CaqKa namreč v njem opisuje predvsem to, kar se mu pač trenutno dogaja. Pa čeprav tega ne počne ravno vsak dan, kakor bi se za dnevnik spodobilo. V Čakukejev b(r)logu lahko, kot se za blog spodobi, vpišete svoj komentar k temu ali onemu vpisu, najbolj debate željnim obiskovalcem pa je namenjen tudi forum.
Minljivost
Med brskanjem po slovenskih blogih smo hitro opazili, da je precej blogov s seznama si.blogs nedejavnih. Na marsikaterem je zadnji vpis izpred nekaj mesecev, na nekaterih še iz lanskega leta. Začeti z blogom je namreč enostavno, zato marsikdo poskusi, a se tudi hitro naveliča svoje misli deliti z drugimi. In tudi med blogerji, ki se tega (še) niso naveličali, je dosti takih, ki jim uspe v svoj blog zapisati komaj kakšen prispevek na mesec. Verjetno bolj zato, da ga ohranjajo pri življenju, kakor iz kakšne posebne želje po pisanju dnevnika.
My So-Called Blog
Pravijo, da je med blogerji nadpovprečno veliko blogerk za to kljub vsemu računalniško področje. To se sliši še kar logično, glede na to, da dekleta raje kot fantje pišejo dnevnike. In res smo kmalu naleteli na enega izpod ženskih prstov.
24-letna BeeBee, modrooka absolventka geografije, ljubiteljica potovanj, zlasti v severne kraje, svoj tako imenovani blog piše že dobro leto, in to kar redno, saj skoraj vsak dan najde nekaj minutk za vsaj kratek zapis.
Njen blog sodi med tiste bolj osebno naravnane ("Danes sem se prvič po veliko letih brez težav spravila v hlače, ki sem jih nazadnje nosila nekje na koncu gimnazije. Še malo, pa mi bodo še zelo udobne! :D"), za katere se zdi, da jih ljudje berejo (in, če dobro pomislimo, tudi pišejo) nekako iz podobnih vzgibov, zaradi katerih so tako priljubljene resničnostne televizijske oddaje.
Ampak da ne bo pomote in da BeeBee, ki, mimogrede, precej svojega časa nameni prostovoljnemu delo v nevladnih organizacijah, ne bi delali krivice, zapišimo še, da njen tako imenovani blog ni samo zbirka vsakdanjih "babjih" banalnosti, temveč tu najdemo tudi marsikatero koristno misel, zanimiv opis potovanja ali, recimo, dober recept.
Previdnost ni odveč
Ambicioznejši blogerji si svoje dnevnike predstavljajo kot nekakšne spletne časopise, a je nedavno kalifornijsko sodišče ugotovilo, da blogi ne sodijo med klasična občila in da zato nimajo nekaterih privilegijev, ki sicer veljajo za časopise, radio in televizijo.
Kopja so se lomila okoli varovanja virov informacij, brez katerega si pravega novinarskega dela pravzaprav sploh ne moremo predstavljati. Na blogih PowerPage, Apple Insider in Think Secret so namreč konec lanskega leta objavili novico iz "dobro obveščenih krogov blizu Appla" o Asteroidu, novi Applovi napravici za računalniško snemanje zvoka. Pri Applu so seveda hoteli izvedeti, kdo je odgovoren, da je sicer skrbno varovan podatek pricurljal v javnost, in sredi marca so po sodni poti dosegli, da jim bodo morali lastniki blogov razkriti vir informacije. Odvetnik sklada Electronic Frontier Foundation, ki zastopa tožene blogerje, je takoj napovedal pritožbo, ali bo zalegla, pa bomo šele videli.
Kakšen je pravni status blogov (in konec koncev tudi vseh običajnih spletnih strani) pri nas, menda prav natančno ne ve nihče, v vsakem primeru pa velja biti previden. Blog je javno dostopno pisanje, kar po eni strani pomeni, da avtor odgovarja za njegovo vsebino, po drugi pa tudi to, da ga ne berejo samo sorodno razmišljajoči blogerji in prijatelji, temveč kdorkoli. Javno razkrivanje svojega življenja namreč utegne imeti tudi nezaželene posledice. Ali, kot ugotavlja BeeBee v enem od zapisov v My So-Called Blog, "po svoje se čutim zalezovano". In menda naj bi v tujini nekaj blogerjev že izgubilo službo, ker njihovim delodajalcem ni bilo všeč, kar so prebrali. Previdno torej, ko boste naslednjič v blogu razkrivali državne skrivnosti, zabavljali čez šefa ali opisovali svoje ljubezenske težave.
Živjo.com
Blogerjem so namenjeni blogerski strežniki. Večina resnih blogerjev uporablja katerega od velikih blogerskih strežnikov, najdemo pa tudi številne manjše. Ti navadno niso tako zmogljivi kot veliki, so pa zato lahko prijaznejši in enostavnejši za rabo. Še posebno. če so, tako kot Živjo.com, v slovenščini.
Blogerjev je na Živjo.com kar precej, vsaj na prvi pogled. Tisti dan, ko sem ga obiskal, jih je bilo natanko 119. A se, brž ko pokukamo v statistični kotiček, izkaže, da večina ni ravno zelo dejavna. Vsem skupaj je namreč doslej uspelo zapisati komaj 244 sporočil. Povprečno dva zapisa na blog torej. Je že res, da blogersko spletišče deluje samo nekaj mesecev, a vendarle bi od piscev spletnih dnevnikov pričakovali malce več zagnanosti. Enostavnosti rabe primerna je druščina, ki se tu zbira. Prekaljenih blogerjev zato tu ni, boste pa lahko prebrali razmišljanja kakšne osnovnošolke.
VoljaBlok
V predstavitvi na Mat Kurji se avtorji Živjo.com pohvalijo, da so "prvi pravi slovenski blog", a to ne drži, tudi če pri tem niso mislili na blog, temveč na blogovski strežnik. Že pred skoraj letom dni je namreč ponudnik internetnih storitev VoljaTel odprl prvi domači blogerski strežnik. Pravzaprav bi moral reči blokerski, kajti pri Volji so blog udomačili v blok, tisti zvežčič torej, v katerega zapišemo to in ono. Pravoverni blogerji se verjetno križajo, piscu teh vrstic pa se zdi domislica še kar simpatična.
Kakorkoli že, podobno kot pri velikih blogerskih strežnikih je tudi na VoljaBloku blogerjem brezplačno na voljo prostor in orodje za pisanje spletnega dnevnika. VoljaBlok je namenjen izključno uporabnikom Volje, a glede na to, da je osnovna naročnina brezplačna, to seveda ne predstavlja omembe vredne ovire.
Vsega skupaj najdemo tu približno 400 blogov, ups, blokov, koliko od teh ima več kot le par vpisov, pa raje ne bi ugibali. Vsebina je pestra, čeprav se zdi, da prevladujejo najstnice, ki opisujejo, kako so špricale šolo in šle s prijateljicami pohajat po mestu in gledat fante. In verjetno se najde tudi kakšen najstnik, ki piše v ženskem spolu in upa, na kdo bi vedel kaj.
No, nekaj blogov utegne biti vseeno zanimivih. V oči mi je, recimo, padel Če boste brali ... (bogomila.blog.volja.net), v katerem nepodpisani ljubiteljski tekač zapisuje svoje tekaške refleksije in ob katerem sem pomislil, da bi ga utegnil pisati znani pisatelj & prevajalec.
Pa ni pravi, prebrati se ga pa vseeno splača, saj za njegovo pisanje taisti osumljeni pisatelj pravi, da "piše pa bolje od večine tistih, ki štepajo knjigo za knjigo. Čeprav pozablja vejice." In verjetno ni edini branja vreden, le zrno od plev je v množici blogov na Volji malce teže ločiti.
Stereo-fi
Blogi so pogosto tematsko obarvani in verjetno ne bi smelo nikogar presenetiti, da prevladujejo računalniški. Se pa seveda najdejo tudi drugačni in eden takih je Stereo-fi. Že iz imena lahko sklepamo, da njegovega avtorja, Mateja Isaka, zanimajo naprave za predvajanje zvoka ali hi-fi, po domače.
Avtor pridno križari po spletu in vsako količkaj zanimivo novico ali spletišče, na katero naleti, poveže v svoj blog ter ob tem zapiše še nekaj svojih misli. Poudarek je na najrazličnejših napravah za predvajanje zvoka, od klasičnih gramofonov do računalnikov za domači kino in žepnih predvajalnikov mp3, nekaj pa se najde tudi glasbenih novic.
Kot se za pošten blog spodobi, lahko vsak prispevek kar takoj komentirate, za povrh pa je le en klik z miško stran tudi forum, v katerem se lahko še dodatno razpišete o tej ali oni avdiofilski temi.
In ko že ravno omenjam forum - na Stereo-fi med drugim izvemo, da pravkar poteka manjša sveta vojna med udeleženci dveh drugih domačih avdiofilskih spletnih forumov na spletnih straneh HiEndFi (www.hiendfi.com) in Kuzma (www.kuzma.si). A to je že zgodba za kak drug prispevek.
Spletni sindikalizem
Ne, ne bomo pisali o boju za delavske pravice, temveč o povzemanju, gostovanju ali kakorkoli bi že prevedli izraz syndication. Zamisel je pravzaprav že stara, le da so nekoč govorili o tehnologiji porivanja (push technology) in PointCastu, malce pozneje pa še o dejavnih namizjih (active desktop). V mislih imamo različne internetne postopke, s katerimi naj bi do želenih podatkov prišli, ne da bi jih morali vsakokrat posebej iskati.
Na novičarski strani (ali v blogu) izberemo tematike, ki nas zanimajo.
Vsaj na prvi pogled imenitna zamisel se nekako ni prijela in ko je že kazalo, da je porivanje informacij dokončno pokopano, so ga, v nekoliko drugačni preobleki, obudili prav blogerji. Vsaj tisti bolj vneti so namreč radi na tekočem z dogajanjem v blogosferi, a to se hitro izkaže za časovno zelo potratno opravilo. Bloger bi moral namreč redno, recimo vsaj enkrat na dan, obiskati več deset blogov, pri čemer bi največkrat ugotovil, da sprememb sploh ni ali da ga novi zapis v tem ali onem blogu pravzaprav ne zanima.
Skratka, obiskovanje blogov je treba avtomatizirati. Pri tem stopi na sceno tehnologija, ki ji pravijo RSS ali resnično enostavno povzemanje (Really Simple Syndication). S podrobnostmi se bomo ukvarjali kdaj drugič, tule zapišimo le, da so RSS nekakšne napredne povezave v jeziku XML, ki omogočajo samodejno pregledovanje. Povezave RSS, navadno so označene z majhno ikonico z napisom XML, dodamo v ta ali oni RSS bralnik, ki nato v ozadju redno obiskuje vse povezave in ko na kakšni opazi nov zapis, samodejno prenese vsebino. Ta je lahko ves zapis, skupaj s slikami, ali pa tudi samo njegov naslov in morda še povzetek. Blogerju tako ni treba ročno obiskovati vseh drugih blogov, temveč to namesto njega počne bralnik RSS.
RSS nam ne olajša samo spremljanja blogov, temveč je za običajnega kiberščaka še precej pomembneje to, da so jo hitro posvojila tudi številna novičarska spletišča. Na njih si kot povezave RSS izberemo posamezne tematike, ki nas zanimajo, in v bralniku RSS se bodo samodejno zbirale sveže novice z vseh izbranih novičarskih spletišč.
V bralniku RSS se samodejno zbirajo novice z izbranih novičarskih spletišč in dnevniški vpisi blogov.
Za rabo RSS potrebujemo ustrezen bralnik ali odjemalnik (client), kakor mu tudi pravijo, ki je, mimogrede, v brskalniku Firefox že kar vgrajen. Med najbolj priljubljene sodijo SharpReader (www.sharpreader.net), Feedster (www.feedster.com) in FeedReader (www.feedreader.com), zelo uporaben pa je tudi spletni bralnik BlogLines (www.bloglines.com), saj nam ga ni treba posebej nameščati, s svojimi nastavitvami pa ga lahko uporabljamo s kateregakoli v internet povezanega računalnika.