1-2-3 na vrh in počasi z njega

Objavljeno: 28.1.2014 | Avtor: Miran Varga | Kategorija: Vklop | Revija: Februar 2014

Danes je Lotus Software družba v lastništvu velikana IBM, ki mu je pred desetletji »grenila življenje«. Prav Lotus Development Corporation, kot se je podjetje prvotno imenovalo, je bila ena izmed redkih razvijalskih hiš, ki je razumela potrebe poslovnih uporabnikov po intuitivnejši rabi računalnikov in izmenjavi podatkov.

Lotus 1-2-3 lahko primerjamo s filmskimi zgodbami o uspehu.

Lotus 1-2-3 lahko primerjamo s filmskimi zgodbami o uspehu.

Aprila 1982 je 32-letni Mitchell D. Kapor združil moči s kolegom razvijalcem Jonathanom Sachsom in ustvaril podjetje Lotus Development Corporation. Kapor ni bil novinec v svetu programske opreme, nasprotno, v družbi VisiCorp je razvijal programa VisiTrend (za statistiko) in VisiPlot (za izris grafov poslovanja). Z lastnim programom za obdelovanje tabel je že zaslužil pol milijona dolarjev, VisiCorp pa je njegovo stvaritev odkupil za zajetnega 1,7 milijona dolarjev. A bistra programerja sta imela v glavah že zamisel o novem programu za urejanje tabel in preglednic, nekaj mesecev pozneje pa se je rodil Lotus 1-2-3, program za delo s tabelami, namenjen računalnikom IBM PC. Ne le, da je bil Lotus 1-2-3 grafično superioren program neposrednemu konkurentu VisiCalc, zaradi kode, prilagojene zmogljivejšim računalnikom, je bil predvsem bistveno hitrejši pri delu.

Vzpon, primerljiv z izstrelitvijo

Ob finančni podpori Bena Rosna (prispeval je 0,6 milijona) in številnih drugih investitorjev je Lotus zbral za tiste čase neverjetnih 5 milijonov dolarjev. Petino tega zneska so samo v prvih treh mesecih pred splavitvijo rešitve Lotus 1-2-3 namenili oglaševanju, saj je Kapor menil, da velja ves svet obvestiti o tem, kako dobro rešitev so razvili. Ni se zmotil. Samo v prvih nekaj dneh po uradni predstavitvi (novembra 1982) rešitve so že prejeli za več kot milijon dolarjev naročil. Januarja 1983 je Lotus 1-2-3 že postal najbolj prodajan programski paket na svetu, v prvih devetih mesecih so prodali skoraj 110 tisoč kopij po ceni 495 dolarjev. Oktobra je podjetje vstopilo na borzo, s prodajo dveh milijonov delnic pa zaslužilo 41 milijonov dolarjev. Številke ob koncu leta so osupnile industrijo – prihodki od prodaje v višini 53 milijonov dolarjev so pomenili, da je bil Lotus številka dve na svetu (večji je bil le Microsoft), pri čemer je podjetje zaposlovalo vsega 250 ljudi. Do polovice leta 1984 se je število zaposlenih že podvojilo (520), podjetje pa se je po vzoru drugih velikanov v panogi prestrukturiralo v pravcato korporacijo. Kapor je v podjetje pripeljal Jima Manzija kot direktorja trženja, a je kmalu prevzel večino operativnih nalog vodenja programskega velikana, saj je leta 1984 prevzel vlogo predsednika družbe.

Tudi Kapor je delil usodo številnih velikanov IT prejšnjega stoletja – kljub desetletju zaslug za uspehe je zapustil podjetje, ki ga je ustvaril.

Tudi Kapor je delil usodo številnih velikanov IT prejšnjega stoletja – kljub desetletju zaslug za uspehe je zapustil podjetje, ki ga je ustvaril.

Lotus se ni ustavljal. Lotus 1-2-3 je šel za med, podjetje je 1984 z okoli 700 zaposlenimi ustvarilo 157 milijonov dolarjev prihodkov. Želelo je razviti tudi dodatne poslovne programske pakete, zato je veliko vlagalo v perspektivne projekte. Eden izmed obetavnejših je bil paket Symphony, ki je združeval urejevalnik besedil, vrsto funkcij za delo s tabelami ter celo zbirko podatkov in možnost dela več računalnikov/uporabnikov v omrežju. Čeprav je Lotus v Symphony vložil silno veliko sredstev, ga uporabniki niso sprejeli za svojega, saj so menili, da je preobsežen in prezahteven za povprečnega uporabnika.

Neposrečen skok na Macintoshev vlak

Naslednja leta so se vrtela okoli vročega kostanja, imenovanega Macintosh. Apple je namreč ustvaril računalnik s prijaznim grafičnim vmesnikom, ki je prepričal množice. Lotus je v tem trgu videl velik potencial in priložnost, zato je zanj razvil program Jazz, ki je združeval rešitev za delo s tabelami in grafi, urejevalnik besedi in zbirko podatkov. Kljub obsežnemu oglaševanju in Applovi podpori pa uporabniki nad Jazzom niso bili navdušeni. Bil je hroščat in počasen, Lotusovi programerji so imeli obilo težav pri pisanju kode za Macintoshevo okolje. Dodatno grenkobo je Lotusu povzročal Microsoft, ki je s programom Excel, prodajali so ga po isti ceni kot Jazz, hitro osvojil srca uporabnikov računalnikov Macintosh.

Nova, a neuspešna usmeritev je terjala visok davek. Podjetje je zapustil ustanovitelj. Kapor se je namreč odločil, da je predvsem razvijalec in ne direktor, zato se je posvetil novim projektom, vajeti Lotusa pa prepustil Manziju.

1-2-3 in zvestoba do roba

Čeprav je Microsoft Excel po funkcionalnosti in videzu prekašal 1-2-3, je Lotusu v nekaj letih uspelo ustvariti izjemno veliko lojalnost strank, ki ga je reševala zelo dolgo. Samo leta 1986 je prodal tri četrt milijona kopij 1-2-3, trikrat več kot najbližji konkurent. Lotus 1-2-3 je predstavljal kar 60 odstotkov vseh prihodkov podjetja in 17,6 odstotka prodaje vseh programskih paketov v industriji!

Manzi se je odločil, da posveti razvoj rešitvam za velika podjetja in omrežja, in je z IBMom podpisal pogodbo o razvoju rešitve 1-2-3 za strežniška okolja. Obenem se je podjetje odločilo vstopiti na japonski trg, kjer je bilo nadvse uspešno – za vsako Microsoftovo prodano licenco jih je Lotus prodal kar pet. Kljub številnim zamudam pri razvoju strežniške rešitve je 1-2-3 suvereno obdržal primat, na okoli pol milijarde vrednem trgu programov za urejanje tabel si je namreč odrezal kar 70-odstotni tržni delež.

A težave s pripravo in osvežitvijo 1-2-3 za različne platforme so se nadaljevale in Lotusov ugled je strmo upadal, z njim pa tudi vrednost delnice podjetja in morala zaposlenih. Druga žrtev je bil sam Manzi, ki ga je na direktorskem mestu nadomestil nekdanji IBMovec Frank King III z nalogo, da poskrbi za ureditev področja razvoja rešitev. V vsega letu dni je Lotus izdal kar 26 programov za osebne računalnike, delovne postaje in strežnike. Veliko naložb je šlo na obetavna področja, saj je Lotus kupil podjetji Sybase Inc., ki se je ukvarjalo z zbirkami podatkov, in Rational Systems Inc., še enega razvijalca programske opreme.

Notes – prepozen zadetek v polno

Decembra 1989 je Lotus predstavil Notes in z njim odprl povsem novo kategorijo na področju programske opreme. Izraz »Groupware« se je tako prijel programa, ki je omogočal več uporabnikom, da hkrati sodelujejo pri projektu in dokumentih, pa čeprav jih med seboj loči le omrežje. Za Lotus je Notes razvila družba Iris Associates Inc., ekskluzivne pravice trženja pa so v začetku pripadle samemu Manziju. Čeprav se je sprva prodajal v orjaških paketih (200 licenc za 62.500 dolarjev!), je pozneje prispeval, da je Lotus na trgu še vedno kazal zobe konkurentom, še posebej, ko ga je »posvojil« IBM.

IBM je ime Lotus Notes obdržal še dolgo ...

IBM je ime Lotus Notes obdržal še dolgo ...

Napaka za napako

Lotus je v svoji zgodovini sprejel kar nekaj neposrečenih odločitev, še posebej težavno je bilo obdobje med letoma 1990 in 1992. Zaradi rivalstva z Microsoftom je načrtno zavračal razvoj rešitev za platformo Windows, ki je doživljala pravi razcvet. Uklonil se je šele v 90. letih prejšnjega stoletja, ko je bilo resnično pozno in so Lotusovi programi na platformi Windows že imeli ustrezne nadomestke. Tudi Lotusova naložba v rešitve za operacijski sistem OS/2, ki sta ga razvila IBM in Microsoft, podpiral pa predvsem IBM, ni obrodila sadov, saj ni OS/2 nikoli dosegel niti približno take priljubljenosti kot Okna.

Lotusovi temelji pa so se zares zatresli šele z Borlandovo napovedjo programa Quattro Pro, ki je bil v skoraj vseh pogledih boljši od Lotusovega paradnega konja 1-2-3. Podjetje je tožilo Borland zaradi kršenja patentov, a kaj hitro prejelo tudi tožbo iz nasprotnega tabora. Sodišče je leta 1992 obe obtožnici zavrnilo.

Marca 1990 je vse dišalo po veličastnem dogodku, saj naj bi se družba Lotus združila s podjetjem Novell Inc. Lotus si je želel Novellove omrežne tehnologije in dostopa do 1500 prodajalcev,  Novell pa si je veliko obetal ob Lotusovih strank, ki so uporabljale rešitev 1-2-3 (teh je bilo okoli 5 milijonov). Združitev bi ustvarila največje programsko podjetje v industriji, večje od Microsofta, saj je v tistem času Novell s svojim Netware obvladoval kar 65 odstotkov vseh omreženih okolij. Do združitve ni prišlo, saj se je Novell tik pred zdajci umaknil, domnevno zato, ker ni želel postati šibkejši partner v novi poslovni ureditvi.

Konec leta 1990 je Lotus zaznal prvo izgubo, ki je že napovedala temačno 1991. Prenovljeni 1-2-3 za Windows je bil hroščat, zato si je odrezal le petino tržne pogače, novi 1-2-3 za Macintosh je zamujal in tako trg povsem prepustil velikanu iz Redmonda. Konec leta 1991 je sledilo prvo večje odpuščanje – Lotus je zapustilo 400 ljudi, dobra desetina vseh zaposlenih. Kadrovske rošade so doletele tudi vrh podjetja, saj se je na položaju podpredsednika družbe zamenjalo nič manj kot deset ljudi.

Kljub temu velja Lotusu priznati veliko vztrajnost, saj se je dolgo trudil z lastnim urejevalnikom besedil Ami Pro in grafično rešitvijo Freelance Graphics, s katerima je skušal pridobiti nove stranke.

IBM prevzame Lotus

Kljub precejšnjemu uspehu Notesa se Lotus ni mogel več upirati prevladi velikanov. Microsoft ga je »tepel« na skoraj vseh frontah, dobesedno pokoril pa ga je IBM, ki je leta 1995 z nakupom večine delnic podjetje »sovražno prevzel«, za to je odštel izjemne 3,5 milijarde dolarjev. Čeprav je vsa industrija pričakovala trk dveh različnih kultur in še več zgodb o neuspehu, se to ni zgodilo. IBM je Lotusu namenil ključno vlogo pri oblikovanju programske opreme za osebne računalnike in ta jo je tudi zgledno upravičil (v letih po prevzemu se je prodaja rešitve Notes vsako leto podvojila), oziroma jo upravičuje še danes. 

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki