Ne verjemite vsega MPAA
Elektronska sporočila, ko so jih hekerji pridobili pri napadu na Sony Pictures, so pokazala, da varuhi avtorskih pravic v svojih prizadevanjih za zaščito uporabljajo tudi taktike sumljivega slovesa. Spletna stran Hotfile v poravnavi z združenjem filmskih studijev MPAA ni plačala 80 milijonov dolarjev, kot so objavili v izjavi za javnost, ampak 4 milijone.
Zgodba sega v leto 2011, ko je MPAA vložila tožbo zoper Hotfile, ki je bil klasični digital locker. To pomeni, da so uporabniki tja shranjevali najrazličnejše datoteke, ki so jih potem delili naokoli. Seveda je bila velika večina avtorskih zaščitenih vsebin. Tovrstnih strani je bilo več in MPAA ter RIAA (glasbeni ceh) sta se jih lotila po vrsti. Leta 2013 so zaprli Hotfile, kmalu tudi IsoHunt. Megaupload je bil svojevrsten primer, saj se je lastnik Kim Dotcom upiral in vse od aretacije še vedno bije sodne boje.
V poravnavi v primeru Hotfile so se poleg zaprtja strani sporazumeli še o plačilu 80 milijonov dolarjev – tako so zapisali. IsoHunt, še ena podobna stran, naj bi plačala 110 milijonov dolarjev.
Izkazalo se je, da so te številke podobno fantazijske kot vrednotenje škode zaradi piratstva, ki jo izračunava BSA. Škoda nedvomno nastane, a je ne moremo izračunati kot produkt števila prekopiranih izdelkov in njihove vrednosti. Če imate na disku tisoč mp3jev, s tem seveda niste povzročili upada prihodkov za 10.000 evrov, ker jih po tej ceni ne bi kupili. Ste pa brez dvoma zakon prekršili.
Če je torej Hotfile plačal le štiri milijone dolarjev, javno pa so morali sporočiti vrednost 80 milijonov dolarjev, se postavi vprašanje, ali so tudi vse ostale poravnave v podobnih postopkih nameščene. Glede na zvitost MPAA in RIAA, ki sta v svojem boju zoper pirate počeli marsikaj, od absurdno visokih tožb posameznikov (npr. Jammie Thomas-Rasset najprej na poldrugi milijon dolarjev, kasneje pa na 80.000 dolarjev) do pretirane uporabe možnosti za zahtevo po umiku povezave (DMCA takedown request), to ni tako nemogoče.
A še vedno - krasti se ne sme!