Objavljeno: 22.12.2010

Fotoaparati so poceni

Fotoaparati so vroči, to vemo že dalj časa, in nič ne kaže, da se bo kaj kmalu spremenilo. Tako zelo vroči, da smo se odločili razmeroma hitro ponoviti preizkus najcenejših modelov, tistih, ki nas bodo olajšali še manj kot za 100 evrov. Na preizkusu smo jih zbrali 12, hkrati pa smo se pozabavali s primerjavo foto in video izdelkov, ki jih dobimo z njimi in z napravami, ki so res vedno pri roki - telefoni.

Trotl-ziher

S kakovostjo fotografij najcenejših fotoaparatov bo velika večina navadnih uporabnikov, ki fotografirajo svoje turistične podvige in otroke, zadovoljna. Če bodo le svetlobne razmere, v katerih ji bodo preizkušali, dovolj dobre. V nasprotnem primeru bodo razočarani, čeprav manj, kot če bi v mraku za fotografiranje želeli uporabiti telefon. Če nič drugega, je s fotoaparati mogoče zumirati, saj imajo objektiv s spremenljivo goriščnico.

Odkar so digitalni fotoaparati nadomestili analogne, jih imamo vse več, hkrati pa tudi proizvedemo enormne količine fotografij. V času filma je bila fotografija draga reč, saj smo kar nekaj zapravili za razvijanje in izdelavo posnetkov, danes pa tega ni več. Fotografiranje je, razen stroškov fotoaparata, praktično zastonj, kar se pozna v vse večji količini fotografij, ki jih vsako leto naredimo.

A vse bolj se znižujejo tudi stroški fotoaparata. Tudi sami smo vsakič znova presenečeni, kako poceni postajajo te naprave. Znižanje cen je v računalništvu (in povezani digitalni in elektronski tehniki) nekaj normalnega, pa kljub temu nekako pričakujemo, da se vse skupaj nekje ustavi. A očitno so cene posameznih elementov fotoaparatov (tipal, elektronike) dovolj nizke, da si lahko izdelovalci privoščijo izdelavo tudi tako poceni aparatov, kot smo jih imeli na tokratnem preizkusu.

Ob tem zniževanju cen pa se, nenavadno, funkcionalnosti teh fotoaparatov v resnici zvečujejo. Če smo včasih morali zapraviti kar nekaj denarja, če smo želeli kaj več kot le trikratni zum, je danes to domena le še najosnovnejših modelov. V teh poceni aparatih je tudi veliko programskih funkcij, ki izdelovalca praviloma zelo malo stanejo. Tako se najdejo razni umetniški učinki in veliko različnih scenskih nastavitev, pa čeprav se nam zdi, da jih niti ne potrebujemo toliko.

Vedno pomembnejša (vsaj sodeč po reklamnih napisih) so dodatna pomagala, recimo funkcija zaznavanja obrazov ("face detection"). Gre za to, da aparat prepozna obraze na fotografiji in prilagodi parametre fotografiranja. V praksi gre pravzaprav le za selektivno merjenje svetlobe in pravilno ostrenje - aparat izostri obraz in izmeri svetlobo na njem (in ga tako pravilno osvetli). Zaradi vse več začetnih fotografov pa tudi klasični samodejni način že nekaj časa ni več to, kar naj bi bil, torej do konca enostaven. Tako se vse bolj pojavlja njegova še bolj omejena oblika, ki jo izdelovalci sicer različno imenujejo, načeloma pa poleg omejevanja možnosti fotografiranja še omeji dostop do menujev. Gre za to, da lahko aparat pri taki nastavitvi potisnemo v roke komurkoli, ta pa tudi po nesreči ne more spremeniti, recimo, občutljivosti ISO (ali še kaj bolj drastičnega, recimo, podnevi vklopiti nočni način). Ta možnost pa se nam zdi ena izmed najuporabnejših funkcij v novih aparatih, bolj kot zgoraj omenjeno prepoznavanje obrazov in podobno, saj se aparati po funkcionalnosti približajo t. i. "trotl-zihr" aparatom iz filmskih časov (torej tistih, ki so jih znali uporabljati tudi stari starši).

To, kar se je zgodilo pri prenosnikih, se dogaja tudi pri digitalnih fotoaparatih - večje, priznane znamke počasi prevzemajo položaj manj znanih oziroma priznanih znamk. Pri fotoaparatih je v igri še ena logika, namreč da nekoliko velja, da kupci radi ostanemo pri tistem, kar nam je všeč, oziroma kar smo že imeli.

Zaradi tega izdelovalci naredijo tudi tako zelo poceni modele, ki v njihove vrste privabijo nove uporabnike. Ko ti čez nekaj let kupujejo nov aparat, pomislijo, da so bili s prejšnjim (znamke XY) povsem zadovoljni, tako že po privzetem začnejo pri isti znamki (po možnosti pa pri dražjem modelu).

Poznamo pa še eno teorijo za obstoj teh najcenejših aparatov. Lahko bi rekli, da izdelovalci s temi cenejšimi aparati izboljšujejo prodajo dražjih. Saj veste, koliko ljudi pravi, da najcenejšega pa res ne bomo kupovali, raje tistega vsaj malo boljšega. Če pa ima podjetje A aparat za 60 evrov, bomo torej kupili tistega, ki velja 100 evrov. Še celo raje kot aparat podjetja B, ki prav tako velja 100 evrov, a predstavlja vstopni aparat pri tem izdelovalcu. Na to temo je bilo sicer napisanih kar nekaj knjig, tako potrošniško obnašanje pa je bilo tudi že dokazano.

Rezultate testa si lahko preberete v januarski številki Monitorja

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

JXGuB2E3qYI

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji