Kje pa vas podatki žulijo?
Če so informatiki prejšnje desetletje preživeli v evforičnem (i)zbiranju vsega, kar se je dalo digitalizirati, je danes na vrsti streznitev. Podjetja se soočajo s spoznanjem, da več podatkov ne pomeni nujno več modrosti, posla, zaslužka, dobička … Mnoga podjetja, tudi slovenska, še vedno trpijo za sindromom kopičenja podatkov. Shranjujejo se petabajti informacij v upanju, da bo neki čudežni algoritem nekega dne iz njih iztisnil vrednost.
V čem je težava? Podatki brez konteksta in namena so zgolj strošek (shrambe – lokalno ali v oblaku). Podjetja žuli dejstvo, da imajo ogromno podatkov, a so hkrati revna z uporabnimi informacijami. Žulj se pojavi, ko se vodstvo zave/-da, da plačuje visoke zneske za infrastrukturo, hkrati pa na strateških sestankih še vedno operira s starimi Excelovimi tabelami, ki ne izražajo realnega stanja. Ste se prepoznali v tem opisu? Nič hudega. Rešitev je v premiku od »zbirajmo vse« k »zbirajmo to, kar potrebujemo za odgovore«. Strategija mora določiti ključna poslovna vprašanja, šele nato naj podjetje oziroma zaposleni išče podatke, ki nanje odgovarjajo.
Zdaj pa k drugim žuljem … Največji žulj predstavljajo slabi temelji. Analitika in umetna inteligenca sta le tako dobri, kot so dobri vhodni podatki. Staro pravilo GIGO (angl. Garbage In Garbage Out) še kako drži. Zdaj ko v ospredje rinejo avtonomni agenti, je ta žulj postal še posebej boleč. Podvojeni zapisi strank (v CRM, ERP in logistiki), manjkajoče časovne komponente, nekonsistentno poimenovanje stvari in podobne napake naredijo še tako sodobno rešitev v praksi neuporabno. Ko podjetje poskuša uvesti napredno napovedovanje povpraševanja, modeli odpovejo zaradi neusklajenih šifrantov. S tem pa nastane nepopravljiva škoda zaupanju v tehnologijo. Zaposleni se vrnejo k ročnemu delu, naložba pa postane »mrtvi kapital«.
Naslednji velik žulj so podatkovni silosi. V podjetjih se pogosto zgodi, da ima marketing svojo resnico, prodaja svojo, proizvodnja pa tretjo. To so podatkovni silosi. Žulj nastane, ko se oddelki med seboj ne pogovarjajo prek podatkov. Marketing vidi uspešno kampanjo (veliko klikov), proizvodnja pa vidi katastrofo (pomanjkanje surovin za oglaševani izdelek). Brez enotnega vira resnice podjetje deluje kot razglašen orkester. Kaj storiti? Popraviti podatkovno arhitekturo in stvari prevesti na skupni imenovalec, predvsem pa poskrbeti, da bodo vsi delali z istimi podatki.
Evropska podjetja danes močno žuli tudi regulativa. Akt o umetni inteligenci prinaša stroga pravila o transparentnosti in kakovosti podatkovnih nizov. Podjetja so razpeta med željo po uporabi napredne analitike za personalizacijo (povečanje prodaje) ter strahom pred visokimi kaznimi in izgubo ugleda zaradi kršenja zasebnosti. Toda ta žulj je dejansko koristen – podjetja sili k razmišljanju o etični analitiki. Podjetja, ki bodo znala kupcu dokazati, da njegove podatke uporabljajo v njegovo korist (ne le za manipulacijo), bodo zmagala na dolgi rok.
Morda najbolj podcenjen žulj pa je pomanjkanje t. i. podatkovne pismenosti. Imamo vrhunska orodja za vizualizacijo, ki rišejo čudovite grafe, a če zaposleni ne zna prebrati korelacije ali razumeti razlike med vzročnostjo in naključjem, so ti grafi le »digitalni okras«. Podjetja žuli tudi to, da so kupila ferrarija (beri: napredno analitično orodje), ekipa zaposlenih pa ima še vedno le izpit za kolo.
Za konec še dobronameren nasvet: podatki vas bodo žulili, vse dokler jih boste dojemali kot breme ali zgolj tehnično vprašanje. Prav tako ne čakajte na popolne podatke, da bi začeli z analitiko. Popolnih podatkov ni (nikoli). Začnite z majhnimi, a za poslovanje kritičnimi vprašanji in gradite svojo podatkovno in analitično zrelost postopoma, a vztrajno.
