Grafični mikroračunalniki
V 80-ih letih so proizvajalci predstavili posebno vrsto osebnih mikroračunalnikov, ki so lahko poganjali revolucionarne nove grafične uporabniške vmesnike. Od dražjih znanstvenih naprav so se razlikovali po bolj uporabniško prijazni zasnovi in nižji ceni. Prve grafične mikroračunalnike so pri nas uvozili leta 1985, bolj množično uporabo pa so dosegli šele konec 80-ih.
Uporaba računalniške grafike je bila v 70-ih osredotočena na grafična načrtovalska orodja (CAD) za velike in miniračunalnike. Najprej so jih uporabljali pri načrtovanju tiskanih in integriranih vezij ter pri strojnem in prostorskem načrtovanju. Uporabno vrednost računalniške grafike za ustvarjanje posebnih učinkov (CGI) so kmalu zaslutili tudi v filmski industriji.
Za plačilo lahko uporabite plačilno kartico ali PayPal ali Google Pay:
Najprej se morate prijaviti.
V kolikor še nimate svoje prijave, se lahko registrirate.
V 80-ih letih so proizvajalci predstavili posebno vrsto osebnih mikroračunalnikov, ki so lahko poganjali revolucionarne nove grafične uporabniške vmesnike. Od dražjih znanstvenih naprav so se razlikovali po bolj uporabniško prijazni zasnovi in nižji ceni. Prve grafične mikroračunalnike so pri nas uvozili leta 1985, bolj množično uporabo pa so dosegli šele konec 80-ih.
Uporaba računalniške grafike je bila v 70-ih osredotočena na grafična načrtovalska orodja (CAD) za velike in miniračunalnike. Najprej so jih uporabljali pri načrtovanju tiskanih in integriranih vezij ter pri strojnem in prostorskem načrtovanju. Uporabno vrednost računalniške grafike za ustvarjanje posebnih učinkov (CGI) so kmalu zaslutili tudi v filmski industriji.
Tovrstna profesionalna računalniška grafika je razcvet doživela konec 70-ih ob pomoči 32-bitnih superminiračunalnikov DEC VAX in zmogljivih grafičnih terminalov Tektronix 4000. Strojna oprema primerna za grafično delo je bila v tem času še vedno izredno draga, uporaba pa omejena na univerze in velike produkcijske enote. Mikroprocesorji, polprevodniški pomnilniki in grafični krmilniki še niso bili dovolj zmogljivi za tovrstno uporabo. Uporabniška računalniška grafika je prvi množični izraz našla v zelo preprostih arkadnih igrah in v prvih igralnih konzolah konec 70-ih. Še širšo uporabo in bistveno hitrejši razvoj je nato dosegla z razmahom hišnih mikroračunalnikov.
IBM PC z vmesnikom GEM.
Računalniški muzej
Serijo o zgodovini računalništva v Sloveniji pripravlja Računalniški muzej (www.racunalniski-muzej.si), ki ima v bližini Kina Šiška v Ljubljani tudi svoje razstavne prostore. Tam si lahko v živo ogledate, kako so bili računalniki videti nekoč, in marsikaterega izmed njih tudi preizkusite.
Kar nekaj v muzeju razstavljenih predmetov izhaja iz Monitorjevega muzeja, ki smo ga pred leti predali v upravljanje računalniškemu muzeju skupnosti Kiberpipa, njegov naslednik pa je sedanji Računalniški muzej v Ljubljani.
Zgodovinska evidenca naprav je na naslovu evidenca.muzej.si.
Na sodobno grafično uporabo je bistveno vplival pojav rastrske ali pikčaste grafike, ki je omogočila tekoče spreminjanje podob na zaslonu in s tem odprla vrata delu v grafičnem uporabniškem okolju. Tehnologija, ki je bila najprej omejena le na najdražje eksperimentalne in znanstvene naprave, je v prvi polovici 80-ih postopno prodrla v množično uporabo. Prve korake so omogočili že 16-bitni mikroprocesorji, bistveno pa sta sredi 80-ih k temu pripomogla bliskovita pocenitev pomnilnikov in pojav prvih 32-bitnih mikroprocesorjev.
Grafika hišnih mikroračunalnikov (1978–1983)
Zmogljivosti klasičnih 8-bitnih hišnih in poslovnih mikroračunalnikov za bolj napredno in neodvisno grafično uporabo niso zadoščale. Prikaz na zaslonu so dosegali z zelo različnimi prijemi, običajno pa je bil ta omejen na znakovni in polgrafični način. Pri tem so se močno zanašali na glavno mikroprocesno enoto in že tako zelo omejen delovni pomnilnik.
Pri poslovnih napravah se večja potreba po grafičnih zmogljivostih sprva niti ni pokazala. Ker pa je bil uspeh hišnih mikroračunalnikov močno povezan z zmogljivostmi za razvoj čim bolj všečnih in praktičnih videoiger, so proizvajalci hitro poiskali primerne in cenovno sprejemljive grafične in zvočne rešitve. Tipična grafična zmogljivost pri najbolj izpopolnjenih napravah te vrste je nudila 16-barvni prikaz z ločljivostjo približno 256 × 192 pik, vendar pa so ob neverjetni poplavi istovrstnih videoiger in programske opreme brez resne uporabne vrednosti te naprave tudi med manj zahtevnimi zasebnimi uporabniki razmeroma hitro izgubile privlačnost.
Prvi grafični mikroračunalniki (1983–1985)
Tekoče delo v grafičnem okolju je zahtevalo večjo količino pomnilnika. Rastrska grafična slika je namreč sestavljena iz mreže drobnih slikovnih pik na zaslonu, ki jim odgovarjajo ustrezne večmestne vrednosti v pomnilniku. Minimalno ločljivost in barvno raznolikost, potrebni za tekoče grafično delo, so proizvajalci prvič dosegli s 16-bitnimi mikroprocesorji Motorola 68000 in z nekaj sto kilobajti delovnega pomnilnika. Strojne in programske grafične rešitve zanje so običajno razvili po meri. Prvi zares množični mikroračunalnik z grafičnim uporabniškim vmesnikom ter vgrajenim risarskim in pisalnim programom je bil Apple Macintosh (Mac OS), ki so ga v podjetju predstavili leta 1984. Kmalu za njim so sledili še cenejši Atari 520ST z grafičnim vmesnikom GEM in Amiga 1000 z grafičnim vmesnikom Workbench. A uspeh teh prvih grafičnih mikroračunalnikov je bil manjši od pričakovanja proizvajalcev. Precej bolj kot njihove še omejene strojne in programske zmogljivosti je uporabnike namreč vznemirila sama ideja osebne grafične uporabe. Grafične uporabniške vmesnike so uredili ob pomoči slikovnih pripomočkov, kot so namizje, okna in ikone. Ob pomoči vnosne naprave, kot je računalniška miška, pa je uporabnik v tem grafičnem okolju lahko prvič upravljal računalnik bolj neposredno, praktično in ustvarjalno. Dejansko daljnosežnost tega pristopa lahko prepoznamo po samoumevnosti, ki jo danes uživa. Grafični mikroračunalnik je namreč postal neločljiv del poljudne predstave o tem, kaj računalnik pravzaprav je in kako deluje.
Amiga 1000 z vmesnikom Workbench.
V Evropi so leta 1986 mikroračunalniki Macintosh predstavljali le okrog pet odstotkov novih naprav, peceji, vključno z združljivimi kloni, pa kar okrog dve tretjini. Vsaj petkrat cenejši Atari 520ST je v Evropi požel nekaj več uspeha. Prve pa so že leta 1985 uvozili tudi v Jugoslavijo. V Narodni in univerzitetni knjižnici so jih takrat kupili kar okrog 20, nekaj pa tudi v drugih večjih knjižnicah. Uporabljali so jih pri ustvarjanju digitalnih zbirk bibliografskih podatkov, ključnih za nastanek vzajemnega kataloga in sistema COBISS. Njihovo uporabo je Računalniški center Univerze v Ljubljani priporočal tudi drugim članicam univerze, Primož Jakopin pa je zanj izdelal tudi programski paket za avtomatizacijo pisarniških opravil (STEVE). V podjetju Velebit, jugoslovanskem zastopniku za mikroračunalnike Apple, so macintoshe v redno prodajo ponudili jeseni 1985, in sicer po ceni okrog 5.000 dolarjev. A skupno število prodanih naprav je bilo v tem času še zelo nizko (morda nekaj deset letno). Pri nas so med prvimi dva kupili v razvojnem centru novomeške Krke.
Apple Macintosh.
Vzpon grafičnih pecejev (1986–1989)
Prvi grafični mikroračunalniki so kljub bistveno bolj sodobni zasnovi težko tekmovali s peceji. Ti so za kupce še vedno predstavljali varno izbiro. Njihova programska oprema je odgovarjala obstoječim praktičnim potrebam poslovnih in pisarniških uporabnikov. Grafični mikroračunalniki so po drugi strani za množični trg prezgodaj poskušali odpreti povsem novo polje uporabe. Programska oprema še ni bila izpopolnjena, zmogljivosti strojne opreme pa so prvih nekaj let komaj zadoščale za grafično uporabo. Peceji so tako leta 1986 že popolnoma prevladali na mikroračunalniškem tržišču, z nadgradnjami grafičnih standardov (CGA, EGA, VGA) pa so nato postopno vstopali tudi na polje naprednejše grafične uporabe. Peceji so tako kot Atari 520ST najprej poganjali grafični uporabniški vmesnik GEM, nato pa so v podjetju Microsoft zanje že izdelali vmesnik Windows. Nekje vmes sta se nekaj časa trudila še IBM in Microsoft s sistemom OS/2.
Atari 520ST z vmesnikom GEM.
Dediščina 90-ih
32-bitni grafični mikroračunalniki so po zaslugi velike prilagodljivosti, nadgradljivosti in vsestranske uporabnosti v 90-ih postopno našli prostor v vsakem domu. Neločljivo so povezani tudi z vzponom množičnega, grafičnega svetovnega spleta (WWW).
Po letu 1987 so tudi za grafično uporabo postajale vse bolj dostopne in primerne naprave z 32-bitnimi mikroprocesorji Intel 386 in več megabajti delovnega pomnilnika ter grafične kartice z lastnimi procesnimi enotami in s pomnilnikom, ki so omogočile ločljivosti in nabor barv na ravni znanstvenih delovnih postaj. Končno so bili izpolnjeni pogoji, da je grafičnim mikroračunalnikom lahko zares uspelo in so osvojili svet. Uspeh pionirskega macintosha med zahtevnejšimi uporabniki sicer ni zanemarljiv: do leta 1989 so prodali že milijon naprav. A prevladujoči in veliko bolj množični pece ob intenzivni standardizaciji mikroračunalništva resnične konkurence v tem obdobju ni imel. Peceji so do konca 80-ih osvojili že okrog 85-odstotni delež mikroračunalniškega trga, veliko večino pogače pa so si odrezali kar proizvajalci združljivih naprav. Tudi v Mikrohitu in Zvezi organizacij za tehnično kulturo Slovenije so leta 1988 za domače uporabnike predstavili združljive naprave, ki so lahko poganjale vmesnik Windows 2.
Zares množična je uporaba grafičnih mikroračunalnikov pri nas postala na začetku 90-ih. V Računalniškem muzeju je razstavljen lep nabor grafičnih mikroračunalnikov macintosh in drugih proizvajalcev.
Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si
Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.
