Evropa si v zadnjem času močno prizadeva, da bi vzpostavila lastno digitalno infrastrukturo, predvsem pa svoje informacijske storitve, tako za podjetja kot potrošnike. Ta hip ponudba povsem evropskih storitev ni velika, obenem pa je še je razdrobljena in malo poznana, predvsem zunaj izvorne države. Zaradi novih svetovnih političnih razmer in predvsem razpoloženja Evropejcev pa se to utegne spremeniti, zato je dobro vedeti, kaj je na voljo. Nenazadnje nekaj od tega tudi že uporabljamo, pa se niti ne zavedamo, da je evropsko.
Evropska unija se že več kot desetletje sooča z globoko razpravo o svojem položaju v svetovni digitalni tekmi. Kljub številnim pobudam, strategijam in vlaganjem je razkorak med EU in ZDA oziroma Azijo v nekaterih segmentih še naprej velik, ponekod celo narašča. Zadnje raziskave kažejo na jasen vzorec: medtem ko Evropa ponuja solidno konkurenčnost na področju storitev za podjetja (B2B), pa dramatično zaostaja na področju storitev za potrošnike (B2C).
Evropa je pomemben igralec na področju rešitev in storitev za podjetja. Ocenjuje se, da ZDA zavzemajo približno 60 odstotkov tržnega deleža v digitalnih rešitvah B2B, medtem ko EU dosega okoli 40 odstotkov. Razlika je sicer očitna, vendar EU tu še ohranja močno vlogo. Evropska podjetja so med vodilnimi predvsem v panogah, kjer prevladujejo kompleksne in regulirane rešitve – od industrijskega interneta stvari, pametne logistike, digitalnih dvojčkov do vodilnih sistemov ERP in kibernetske varnosti.
Nemški, nizozemski in skandinavski proizvajalci poslovnih in industrijskih rešitev tu uspešno tekmujejo z globalno konkurenco, podprti z močnim tradicionalnim industrijskim zaledjem in ekosistemi malih in srednjih podjetij. A kljub temu tudi na tem področju ZDA ostajajo vodilne, predvsem zaradi dominance velikih ponudnikov oblačnih storitev, umetne inteligence in digitalnih ekosistemov.
Povsem drugačna slika pa se kaže na področju digitalnih rešitev za potrošnike. Evropa je v segmentu B2C praktično nevidna na globalni ravni. Največja svetovna podjetja, ki oblikujejo vsakdanje digitalno življenje milijard ljudi, prihajajo iz ZDA in Kitajske. Družbena omrežja, spletni iskalniki, pretočne platforme, mobilne aplikacije in digitalne tržnice – vse to je v rokah ameriških in rastočih kitajskih velikanov. Ocenjeno razmerje tržnega deleža v korist ZDA v tem segmentu dosega kar 85 proti 15, kar jasno kaže na globok strateški zaostanek Evrope.
Zaostajanje digitalne Evrope
Če pogledamo znotraj tega ožje področje spletne trgovine, je globalna slika prav tako izrazito nagnjena v korist ameriških podjetij, čeprav obstajajo tudi pomembni evropski akterji, predvsem na nišnih trgih in v regionalnih okoljih. Ocenjuje se, da ZDA zavzemajo približno 70 odstotkov globalnega tržnega vpliva spletne trgovine, medtem ko se Evropa uvršča pri približno 30 odstotkih.
Vodilni igralec svetovne spletne trgovine je nedvomno Amazon, ki prihaja iz ZDA. Poleg njega pomembno vlogo igra tudi eBay, ki je prav tako ameriško podjetje in se je uveljavilo kot globalna dražbena ter trgovska platforma. Shopify, kot ponudnik infrastrukture za manjše spletne trgovine, je še en ameriški akter, ki pomembno vpliva na globalno spletno trgovino.
Evropa nima globalno dominantnega trgovinskega velikana, a kljub temu obstajajo uspešna podjetja z močnim regionalnim vplivom. Največji med njimi je nizozemski Booking.com, ki pa je specializiran za rezervacije potovanj. Uspešna sta tudi nemški Zalando, ki je vodilni evropski spletni trgovec z oblačili in modnimi dodatki, ter Allegro s sedežem na Poljskem, ki je vodilna platforma v vzhodnoevropski regiji. Kljub temu je skupna značilnost evropskih podjetij z elektronskih trgovanjem ta, da so večinoma omejena na svoje domače ali regionalne trge in le redko dosegajo pravo globalno prepoznavnost.
Tudi na področju kapitalskih vlaganj v nove tehnologije in startupe je slika podobno neugodna za EU. Skupni kapitalski obseg, ki ga ZDA namenjajo razvoju novih tehnologij, je približno trikrat večji kot v Evropi. Še izrazitejši razkorak se kaže pri tveganem kapitalu, kjer ameriški investitorji zagotovijo približno 80 odstotkov vseh svetovnih sredstev za startupe, evropski skladi pa le 20 odstotkov. Ključni problem EU ostaja t. i. scale-up gap, kjer številnim evropskim zagonskim podjetjem ne uspe preiti iz faze začetnega razvoja v fazo globalne rasti, predvsem zaradi pomanjkanja dostopa do zadostnega financiranja.
Nova strategija EU
Po zadnjih geopolitičnih pretresih je še bolj jasno, da Evropa preprosto mora nadoknaditi in zmanjšati razkorak na področju digitalnih tehnologij, ki so hkrati osnova za moderno gospodarstvo v vseh panogah in med glavnimi skupinami potrošnje, tako za podjetja kot potrošnike.
Volje, pa tudi sredstev, bi moralo biti dovolj za dosego boljših ciljev. Nenazadnje je Evropa številčno večja od ZDA, tudi če se omejimo samo na Evropsko Unijo (449 proti 340 milijonom), se pa stari in novi kontinent precej razlikujeta v strategiji, kako zagotoviti in podpreti IT-industrijo ter digitalizacijo družbe.
Medtem ko je v ZDA praktično vse prepuščeno velikim družbam v pretežno zasebnem kapitalu, ki same določajo strategijo in financirajo razvoj, je to v Evropi drugače. Velik del, ne pa celoten, je vsaj delno financiran iz takšnih ali drugačnih evropskih sredstev, subvencij, ki usmerjajo in pospešujejo razvoj v posameznem segmentu.
Razlogov je več, veliko pa jih je povezanih z razdrobljenostjo kapitala in ponudbe. Največji del industrije IT tvorijo srednja in manjša podjetja (vsaj v primerjavi z ZDA), ki sama po sebi nimajo moči, da bi resno konkurirala ameriškim velikanom. Vzemimo le primer storitev v oblaku.
Kot že rečeno, del razlogov tiči v dejstvu, da je EU vendarle mlada povezava 27 držav, ki imajo vsaka svojo »digitalno zgodovino« in lastne ponudnike, ki so do nedavnega le redko pogledali čez meje matične države. To velja pravzaprav za celoten kontinent in ne samo Evropsko unijo.
Evropa se je z različnimi ukrepi in subvencijami odločila ciljno krepiti kompetence in sodelovanje. Najbrž ni presenečenje, da pri svojih projektih, iniciativah in subvencijah krepi čezmejno sodelovanje, ustanavljanje gospodarskih grozdov in s tem združevanje razvojnih aktivnosti s ciljem, da bi iz tega nastalo nekaj večjega, bolj konkurenčnega velikim svetovnim ponudnikom.
Trenutni rezultat je cel niz iniciativ in prioritetnih področij, v katera Evropa vlaga, da bi s tem nadoknadila zamujeno. Čas bo povedal, ali je taka strategija boljša od povsem proste, zasebne iniciative, vendar je to najbrž skoraj edina možnost, če želi EU zagotoviti enake možnosti razvoja in ne ustvarjati novih neenakosti za države in njene prebivalce.
Znanost
Evropa se je v razmeroma kratkem času zavedela resnosti položaja in je zato začela ukrepati. Začeli smo tam, kjer se skoraj vse tudi v digitalnem svetu – pri znanosti. EU je tako maja predstavila ambiciozen načrt za okrepitev svojega znanstvenega potenciala. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je na konferenci Choose Europe for Science v Parizu napovedala paket spodbud v višini 500 milijonov evrov, namenjen privabljanju vrhunskih raziskovalcev z vsega sveta v obdobje 2025–2027.
Pobuda je odgovor na nedavne politične spremembe v ZDA, kjer je administracija predsednika Donalda Trumpa ustavila financiranje raziskav, povezanih z raznolikostjo, enakostjo in vključevanjem. To je povzročilo nezadovoljstvo med ameriškimi znanstveniki in odprlo priložnost za Evropo, da se uveljavi kot središče znanstvene odličnosti.
Paket vključuje uvedbo sedemletnih »super štipendij« prek Evropskega raziskovalnega sveta (ERC), ki dopolnjuje obstoječi proračun ERC v višini 16 milijard evrov za obdobje 2021–2027. Poleg tega EU načrtuje poenostavitev postopkov za pridobitev vizumov in bivanjskih dovoljenj za raziskovalce ter pravno zaščito svobode znanstvenega raziskovanja z novo zakonodajo.
Zanimivo, da je Francija dodatno prispevala 100 milijonov evrov v okviru programa Choose France for Science, ki omogoča sofinanciranje gostovanja raziskovalcev na francoskih institucijah. Predsednik Emmanuel Macron je poudaril pomen znanstvene svobode in opozoril na nevarnosti politizacije akademskega okolja.
Evropska unija ima sicer ambicijo, da bi do leta 2030 države članice namenile tri odstotke BDP za raziskave in razvoj, s čimer bi utrdile svojo vlogo vodilne sile v globalni znanosti. Ta pobuda predstavlja strateški korak k povečanju znanstvene avtonomije Evrope in njenemu uveljavljanju kot privlačne destinacije za raziskovalce, ki iščejo stabilno in svobodno okolje za svoje delo.
Invest AI
Ena glavnih smeri razvoja je umetna inteligenca. Evropska komisija je na februarskem vrhu o umetni inteligenci (UI) v Parizu predstavila ambiciozno pobudo InvestAI, s katero želi mobilizirati 200 milijard evrov naložb v UI. Cilj pobude je pospešiti razvoj evropskega ekosistema UI in okrepiti konkurenčnost EU na globalnem tehnološkem prizorišču.
Evropska industrija umetne inteligence že leta zaostaja. Vzroki za to so številni: razdrobljen kapitalski trg, tog bančni sistem, visoke cene energije, pretirana regulacija in premajhno zanimanje za tvegane naložbe. Evropa zato beleži zgolj šest odstotkov svetovnih zasebnih investicij v UI, medtem ko ZDA obvladujejo kar 80 odstotkov trga. Startupi so prisiljeni v težko izbiro – ostati majhni ali se preseliti čez lužo.
Ključni element pobude je ustanovitev evropskega sklada v višini 20 milijard evrov, namenjenega gradnji štirih t. i. gigatovarn UI po vsej EU. Te napredne infrastrukture bodo omogočile usposabljanje najkompleksnejših modelov UI, ki zahtevajo izjemno računalniško moč. Vsaka gigatovarna bo opremljena s približno 100.000 najnovejšimi čipi, kar je štirikrat več od trenutnih tovrstnih zmogljivosti.
Pobuda InvestAI se osredotoča na odprt in sodelovalen razvoj UI s poudarkom na področjih, kot so medicina, znanost in industrija. S tem želi EU spodbuditi inovacije in zagotoviti, da bo UI služila javnemu interesu ter prispevala k reševanju družbenih izzivov.
Evropska komisija ob tem računa, da bo InvestAI pritegnil tako javne kot zasebne naložbe, s čimer bo ustvarjen močan finančni okvir za podporo raziskavam, razvoju in implementaciji UI v različnih sektorjih. Pobuda naj bi tudi okrepila sodelovanje med državami članicami in spodbudila izmenjavo znanja ter najboljših praks.
Evropska komisija priznava, da dosedanja regulacija z več kot 100 različnimi pravnimi akti zavira inovacije, zato načrtuje javno razpravo o poenostavitvi zakonodaje, ustanavlja svetovalni urad za pomoč podjetjem pri razumevanju predpisov UI ter napoveduje harmonizacijo pravil o podatkovnih centrih, energetiki in omrežjih.
Digitalna uredba o čipih
EU Digital Chips Act, znan tudi kot digitalna uredba o čipih, je zakonodajna pobuda Evropske unije, sprejeta leta 2023, katere cilj je okrepiti tehnološko suverenost Evrope na področju polprevodnikov. Zaradi svetovne krize v oskrbi s čipi med pandemijo in geopolitičnih napetosti se je pokazala velika odvisnost Evrope od azijskih in ameriških proizvajalcev. Evropska komisija si z aktom prizadeva do leta 2030 povečati delež Evrope na svetovnem trgu čipov z 10 odstotkov na 20.
Akt vključuje tri glavne stebre: krepitev raziskav in inovacij, spodbujanje investicij v proizvodne zmogljivosti ter vzpostavitev kriznega mehanizma za hitro ukrepanje ob morebitnih motnjah v dobavnih verigah. Skupno bo v ta namen mobiliziranih več kot 43 milijard evrov javnih in zasebnih sredstev. Pobuda vključuje tudi razvoj novih kompetenc, podporo zagonskim podjetjem in tesno sodelovanje med državami članicami, industrijo ter raziskovalnimi institucijami. EU s tem krepi svojo odpornost in konkurenčnost v globalnem tehnološkem prostoru.
Digitalna uredba o čipih je hkrati osnova za cel niz odvisnih področij, kot sta proizvodnja lastnih procesorjev (EU se nagiba k platformi RISC-V) ter razvoj lastnih računalnikov (predvsem strežniki in naprave za internetni rob; manj osebni računalniki in telefoni) in tudi operacijskih sistemov. Vse to so seveda osnove za programske rešitve in storitve.
Digitalna desetletka
Digitalna desetletka (Digital Decade) predstavlja strateški okvir Evropske unije za digitalno preobrazbo do leta 2030. Cilj te pobude je zagotoviti, da digitalne tehnologije koristijo vsem državljanom in podjetjem v EU. Program določa konkretne cilje na štirih ključnih področjih, kot so digitalne veščine, digitalna infrastruktura, digitalna preobrazba podjetij in digitalizacija javnih storitev.
Na področju digitalnih veščin si EU prizadeva, da bi do leta 2030 imela vsaj 20 milijonov strokovnjakov za IT, s posebnim poudarkom na zmanjševanju spolnih razlik v tem sektorju. Prav tako želi zagotoviti, da bi vsi državljani imeli osnovne digitalne spretnosti, kar je ključno za aktivno sodelovanje v digitalni družbi.
Kar zadeva digitalno infrastrukturo, si EU prizadeva za popolno pokritost z gigabitnim internetom in razpoložljivost omrežij 5G na vseh naseljenih območjih. To bo omogočilo hitrejšo in zanesljivejšo povezljivost, ki je temelj za razvoj naprednih digitalnih storitev.
V okviru digitalne preobrazbe podjetij v EU je cilj, da jih vsaj 75 odstotkov uporablja napredne digitalne tehnologije, kot so umetna inteligenca, oblačne storitve in velika podatkovna analitika. Posebna pozornost je namenjena malim in srednje velikim podjetjem, ki pogosto zaostajajo pri digitalizaciji.
Na področju digitalizacije javnih storitev si EU prizadeva, da bi bili vsi ključni javni servisi na voljo prek spleta, da bi državljani imeli dostop do svojih elektronskih zdravstvenih kartotek in da bi bila razširjena uporaba digitalne identitete.
Uredbe o digitalnih storitvah in trgih
Eden od mehanizmov prenove področja digitalizacije so namenske uredbe, ki merijo k povečanju konkurenčnosti EU. Akt o digitalnih storitvah, sprejet leta 2022, predstavlja temeljni zakonodajni okvir za urejanje digitalnega trga v EU. Namenjen je zagotavljanju varnega in pravičnega digitalnega okolja, kjer so pravice uporabnikov zaščitene, podjetja pa delujejo v preglednem in odgovornem okviru.
Zakon uvaja obveznosti za spletne platforme na področju odstranjevanja nezakonitih vsebin, preglednosti algoritmov in zaščite uporabnikov pred škodljivimi praksami. Posebne zahteve so določene za zelo velike spletne platforme, ki imajo pomemben vpliv na javno mnenje in gospodarstvo. S tem zakonodajnim okvirom EU postavlja standarde za digitalne storitve, ki temeljijo na vrednotah demokracije, spoštovanja temeljnih pravic in pravne države.
Akt o digitalnih trgih, prav tako sprejet leta 2022, je usmerjen v zagotavljanje poštene konkurence na digitalnih trgih. Cilj je preprečiti zlorabe tržne moči velikih spletnih platform, znanih kot »vratarji«, in omogočiti enake pogoje za vse udeležence na trgu.
Zakon določa obveznosti za te platforme, kot so zagotavljanje interoperabilnosti z drugimi storitvami, omogočanje dostopa do podatkov poslovnim uporabnikom in prepoved samopromocije lastnih storitev na škodo konkurence.
Zadnja od uredb je uredba o umetni inteligenci, sprejeta avgusta 2024, ki določa pravila za razvoj, trženje in uporabo umetnointeligenčnih sistemov v EU, z namenom zagotavljanja varnosti, preglednosti in spoštovanja temeljnih pravic.
Zakon uvaja sistem razvrščanja aplikacij UI po stopnji tveganja: nesprejemljivo, visoko, omejeno in minimalno. Aplikacije z nesprejemljivim tveganjem, kot so sistemi za socialno točkovanje ali manipulativne tehnologije, so prepovedane. Visoko tvegane aplikacije, kot so umetnointeligenčni sistemi v zdravstvu, prometu ali kritični infrastrukturi, morajo izpolnjevati stroge zahteve glede varnosti, preglednosti in odgovornosti.
Za aplikacije z omejenim tveganjem, kot so klepetalni roboti, zakon določa zahteve o obveščanju uporabnikov o uporabi UI. Aplikacije z minimalnim tveganjem, kot so filtri za neželeno pošto, niso predmet posebnih regulativnih zahtev. Akt prav tako uvaja posebna pravila za splošnonamenske umetnointeligenčne sisteme, kot so veliki jezikovni modeli.
Program Digitalna Evropa
Eden glavnih finančnih instrumentov v EU je program Digitalna Evropa, namenjen spodbujanju digitalne preobrazbe v obdobju 2021–2027. S proračunom v višini 7,9 milijarde evrov podpira projekte na petih ključnih področjih: superračunalništvo, umetna inteligenca, kibernetska varnost, napredne digitalne veščine ter širša uporaba digitalnih tehnologij v gospodarstvu in družbi.
Na področju superračunalništva program financira razvoj in uporabo visokozmogljivih računalniških zmogljivosti, ki so ključne za obdelavo velikih količin podatkov in izvajanje kompleksnih simulacij. To je pomembno za raziskave na področjih, kot so medicina, podnebne spremembe in energetska učinkovitost.
V okviru umetne inteligence program podpira razvoj in uvajanje umetnointeligenčnih tehnologij v podjetjih in javnem sektorju. To vključuje financiranje raziskav, pilotnih projektov in testnih okolij, ki omogočajo preizkušanje novih rešitev v realnih pogojih. Na področju kibernetske varnosti program krepi zmogljivosti za preprečevanje, odkrivanje in odzivanje na kibernetske grožnje. To vključuje vzpostavitev varnostnih centrov, usposabljanje strokovnjakov in razvoj varnostnih standardov.
Poleg tega program podpira širšo uporabo digitalnih tehnologij v različnih sektorjih, kot so zdravstvo, izobraževanje, promet in javna uprava. To vključuje razvoj interoperabilnih rešitev, digitalnih storitev in infrastrukture, ki omogočajo učinkovitejše delovanje in boljšo povezanost med različnimi sistemi.
Poleg programa Digitalna Evropa, ki je osrednji finančni instrument za podporo digitalni preobrazbi v Evropski uniji, obstajajo še številni drugi programi in mehanizmi, ki neposredno ali posredno podpirajo razvoj informacijsko-komunikacijskih tehnologij, digitalnih inovacij ter krepitev digitalnih kompetenc in infrastrukture. Eden ključnih je program Horizon Europe, največji raziskovalni in inovacijski okvirni program EU, ki s skoraj 95 milijardami evrov financiranja v obdobju 2021–2027 močno spodbuja raziskave in razvoj tudi na področju digitalnih tehnologij.
Evropske rešitve in oblačne storitve
Končni cilj večine zgoraj naštetih iniciativ so seveda povsem evropske programske in oblačne rešitve, ki bi lahko konkurirale tujim, predvsem tistim iz ZDA. V nadaljevanju omenjamo samo nekaj tistih imen, ki so med uporabniki že razpoznavna, pa čeprav imajo na svetovnem trgu razmeroma majhen tržni delež. Kljub temu so vredna ogleda in v marsičem celo boljša od svetovne konkurence.
Na področju spletnih brskalnikov ameriški Google Chrome dominira s hitrostjo in z razširjenostjo, a evropska brskalnika Opera in Vivaldi izstopata z večjim poudarkom na zasebnosti in prilagodljivosti. Pri elektronski pošti Gmail ponuja integracijo z Googlovimi storitvami, vendar evropski ProtonMail in Tutanota zagotavljata šifriranje in strogo spoštovanje zasebnosti.
Ameriški Google obvladuje seveda tudi trg spletnih iskalnikov z natančnimi in s personaliziranimi rezultati, vendar Qwant in Ecosia iz Evrope stavita na anonimnost in etične principe. Ecosia, denimo, financira sajenje dreves. Po dolgih letih prevlade na tem področju se s prihodom UI močno spreminjajo razmere, saj utegne umetna inteligenca do neke mere nadomestiti klasične spletne iskalnike.
Na področju pretočne glasbe je Spotify, švedski velikan, prevzel vodilno vlogo pred ameriškima Apple Music in YouTube Music. Deezer in SoundCloud kot evropski alternativi dopolnjujeta ponudbo s poudarkom na lokalni glasbi in neodvisnih umetnikih.
V pisarniških rešitvah prevladujeta ameriški Microsoft Office in Google Workspace. A evropski LibreOffice, OnlyOffice in Collabora Online omogočajo odprtokodno in zasebnostno varno delo, čeprav pogosto zahtevajo več tehničnega znanja za implementacijo.
Pri operacijskih sistemih Windows in macOS ostajata dominantna, vendar Linux z evropskimi distribucijami, kot so Ubuntu, Debian, openSUSE in drugimi, ponuja odprtokodno alternativo, zlasti za uporabnike, ki cenijo nadzor nad lastnim sistemom. Področje, kjer Evropa pravzaprav nima svojega odgovora, so mobilni operacijski sistemi, kar je posledica dejstva, da smo prepustili skoraj celoten razvoj mobilnih telefonom Američanom in Azijcem.
Pri družbenih omrežjih Mastodon kot nemški odprtokodni projekt ponuja decentralizirano alternativo Twitterju, Pixelfed je evropski odgovor na Instagram, PeerTube pa YouTube alternativa, vendar zaradi manjših skupnosti še ne predstavljajo resne grožnje ameriškim velikanom.
Na področju zemljevidov in navigacije Google Maps vodi s celovitostjo storitev, a evropski TomTom, HERE WeGo, Komoot ter aplikacije na osnovi OpenStreetMap ponujajo kakovostno navigacijo z večjim poudarkom na zasebnosti in možnosti uporabe brez povezave.
Evropski DeepL je na področju strojnega prevajanja postal spoštovana alternativa Google Translatu, saj ponuja bolj tekoče in naravne prevode, še posebej med evropskimi jeziki, ter zagotavlja večjo zasebnost.
Na področju generativne umetne inteligence vodita ameriški OpenAI in Google, vendar francoski Mistral AI z modelom Le Chat ter nemški Aleph Alpha dokazujeta, da tudi Evropa razvija močne alternative s poudarkom na odprtokodnosti in zakonodajni skladnosti. Tu pričakujemo še veliko razvoja, ki bo prvenstveno evropski.
Tržni deleži
Kako je torej zastopana ponudba evropskih rešitev in storitev na svetovnem trgu in kdo so glavni proizvajalcih digitalnih rešitev na evropski strani? Nenazadnje, kje se tu nahaja Slovenija? Po ocenah analitikov je celotna vrednost trga IT (strojna oprema, programska oprema in storitve) v ZDA vredna okoli 1.100 milijard dolarjev, kar je 35 odstotkov celotnega svetovnega trga.
Izdelki in rešitve iz Evropske unije prispevajo okoli 800 milijard dolarjev, kar je okoli 25 odstokov. V perspektivi, Slovenija je z okoli dvema milijardama dolarjev nekje pri 0,1 odstotka tržnega deleža, se pravi 250-krat manjša od celotne vrednosti trga IT v Evropi.
ZDA prednjačijo na področju strojne opreme (400 proti 250 milijardam) in programske opreme (450 proti 300 milijardam). Zanimivo pa je, da smo z ZDA skoraj izenačeni na področju IT-storitev (oboji pod 250 milijardami dolarjev), kar je dokaz, da smo v Evropi zelo dobri pri izvajanju storitev IT, nekoliko manj pa pri razvoju rešitev. Operativna odličnost je naša odlika.
Na področju IT smo vsi pozorni na svetovne velikane, malo manj pa vemo, kdo so največji ponudniki s sedežem v Evropi. Na prvem mestu je nemški Siemens, na drugem pa SAP. To dokazuje, da Evropa dobro obvladuje predvsem industrijsko avtomatizacijo in poslovne informacijske sisteme, kjer so potrebne sistematičnost, natančnost in skladnost.
Sledita francoski družbi Capgemini in Atos, ki sta predvsem storitveni in svetovalni podjetji, pogosto zunaj radarja javnosti. Na petem mestu je podjetje Worldline, vodilni ponudnik plačilnih sistemov in rešitev, kar je še eno od tistih področij, kjer je Evropa korak naprej.
Potrošnikom bolj poznana podjetja pridejo šele na mestih sedem in osem, ki ju zasedata Booking.com in Spotify. Oba sta zelo prepoznavna in vodilna na svetovni ravni, ne samo v Evropi.
Nextcloud – evropska oblačna platforma
Nextcloud je povsem evropska odprtokodna rešitev za gostovanje v oblaku, ki uporabnikom ponuja možnost, da svoje datoteke, elektronsko pošto, kontakte, koledarje in celo spletne sestanke upravljajo povsem samostojno, brez posredovanja tehnoloških velikanov, kot so Google, Microsoft ali Dropbox.
Gre za platformo, ki omogoča postavitev lastnega oblaka, kar pomeni, da uporabnik sam določa, kje se njegovi podatki shranjujejo, kdo ima do njih dostop in pod kakšnimi pogoji. Srce sistema je strežnik Nextcloud Server, ki deluje na osnovi PHP in podatkovne zbirke, običajno MySQL ali PostgreSQL. Namestimo ga lahko na lasten strežnik, domači računalnik, pisarniški strežnik ali najeto virtualno okolje. Seveda je na voljo tudi kot storitev pri številnih gostiteljih v EU.
Ena izmed ključnih prednosti Nextclouda je njegova modularnost. Osnovno funkcionalnost deljenja datotek lahko nadgradimo s številnimi aplikacijami iz uradne spletne trgovine, med katerimi so orodja za urejanje dokumentov, videokonference, elektronska pošta, upravljanje nalog in gesel ali pa celo napredno skupinsko delo. Ob integraciji z orodji, kot je Collabora Online ali OnlyOffice, omogoča skupinsko urejanje dokumentov v realnem času.
Poleg tega je mogoča sinhronizacija datotek in drugih vsebin med različnimi napravami – od namiznih računalnikov do pametnih telefonov – ob uporabi uradnih aplikacij za Windows, macOS, Linux, Android in iOS.
Nexcloud je najlažje preizkusiti pri enem od ponudnikov brezplačnih računov za storitev. V Evropi je več ponudnikov, ki gostujejo platformo kot neprofitno storitev. Seznam je kar na spletni strani Nexclouda, običajno pa je na voljo tja do 8 GB brezplačnega prostora. To je primerljivo temu, kar brezplačno nudi Dropbox, ali celo več.
Druga možnost je nekoliko manj preprosta, a morda za marsikoga še zanimivejša – namestitev odprtokodne različice Nexclouda na svojo lastno infrastrukturo. Prednost je več kot očitna, oblačno platformo lahko tako uporabljamo v povsem lastnem, varovanem okolju, poleg tega pa nismo več omejeni s količino prostora. Celota povsem solidno deluje kot kontejner že v razmeroma malih napravah NAS, kot sta Synology in Qnap.
Omeniti velja, da se Nexcloud v zadnjem času vse hitreje razvija. Za letošnji junij so napovedali Nextcloud Talk »Munich«, ki prinaša pomembne izboljšave na področju varne in suverene digitalne komunikacije ter bo menda predstavljal odprtokodno alternativo orodjem, kot je Microsoft Teams.
Nexcloud bo junija predstavil novo verzijo, ki jo pozicionirajo kot tekmeca Microsoft Teams.
