Zrcalce, zrcalce, ali te sploh še potrebujemo?

Objavljeno: 19.12.2011 12:05 | Avtor: Žiga Veber | Kategorija: Veliki test | Revija: December 2011 | Teme: foto, brezzrcalni fotoaparati

Zrcalo je bilo v fotografiji dolga leta zakon. S svojimi premiki je razporejalo svetlobo med tipalom in okularjem ter enoto za ostrenje. Tako profesionalni uporabniki kot zahtevni amaterji, ki so zahtevali kakovostne posnetke in samodejno ostrenje, ki bi trajalo manj kot "2 sekundi", so prisegali na aparate vrste D-SLR. Nato pa je prišel standard Micro 4/3 in uporabnikom dal vedeti, da tudi v digitalni dobi izmenljivi objektivi in kakovost nista omejena na premikajoče se zrcalce.

Sprva se je zdelo nesmiselno. Manjši in dražji aparati s počasnim ostrenjem, ki ponujajo slabše fotografske lastnosti. Nekateri so takoj prisegli na oblikovalske dosežke, drugi pa so raje ostali v vstopnem razredu SLR. Danes je veliko uporabnikov drugačnega mnenja, kar kaže tudi stanje na trgu in na to, da se vedno več izdelovalcev bojuje za kos pogače na tem segmentu. Nekaterim izdelovalcem pa je bil ta segment celo rešilna bilka.

Vendar ti aparati tudi niso več tako grozno počasni. Hitrost samodejnega ostrenja s sistemom zaznavanja kontrasta je presegla vse meje pričakovanj in danes nekateri aparati ostrijo hitreje kot vstopni modeli SLR! Hitrejše je postalo tudi zajemanje zaporednih posnetkov, kakovost tipal pa se je v nekaterih primerih toliko izboljšala, da so ogroženi celo aparati DSLR.

In res so ogroženi, saj so ravno zgoraj omenjeni razlogi (kakovost fotografije, kakovostni izmenljivi objektivi), zdaj na voljo tudi v segmentu t. i. "brezzrcalnikov". Šepajo le še na področju ostrenja v slabih svetlobnih razmerah, sicer pa domačemu uporabniku ponujajo vse, zaradi česar je nekoč posegal po razredu SLR in so manjših mer.

Druga stran, na kateri se bojujejo za kupce, je vsekakor kompaktni razred. Žepni modeli so še vedno razred zase in kupci tega segmenta ne pogledujejo tako visoko. Res je, da so nekateri modeli z izmenljivimi objektivi danes že zelo kompaktni, vendar objektivi še vedno preveč štrlijo iz ohišja. Toda naprednejši kompaktni aparati niso nič drugačni, pa večinoma ponujajo slabšo kakovost fotografije in ne omogočajo zamenjave optike. Začetnik se aparata SLR lahko hitro ustraši. Kljub enostavni rabi deluje na prvi pogled precej resno in zapleteno, okular pa se zdi odveč. Čemu okular v digitalni dobi, ko pa imamo zaslone LCD in AMOLED? Brezzrcalniki so že na pogled prikupni in enostavni za rabo in praktično vsak kupec si z njimi dopušča možnost, da bo nekoč po potrebi dokupil še kak objektiv.

Zelo presenečen sem bil, ko mi je znanec, ki mu je fotografija deveta vas, pred nekaj meseci omenil, da si je v tujini ogledal brezzrcalnik, preveril v internetu, ali je stvar dobra, in preveril cene. "Pa sem ga kar vzel, saj nisem zgrešil, ne?" Sledil je pogovor o tem, kako trenutno ni časa, da bi se bolje posvetil fotografiji, in ob naslednjem srečanju se je pogovor že pomudil pri objektivih z veliko odprtostjo zaslonke, ki so menda super za portrete.

Brezzrcalniki pomagajo začetnikom, da si upajo v razred z izmenljivimi objektivi, kjer fotografija mnogim postane blaga oblika droge. In olajšajo ramena profesionalcem, kadar ti ne fotografirajo premikajočih predmetov v slabih svetlobnih razmerah ali pa ne zahtevajo največje kakovosti slike. Najboljši aparat je konec koncev prav vsakomur tisti, ki je z njim!

Nikon1

Nikonov sistem, ki so ga poimenovali po legendarnem aparatu iz leta 1948, japonski kopiji takratne nemške fotografske tehnologije, je najnovejši in tudi najmanjši, to je vsekakor njegova pozitivna stran. Težava majhnosti pa so kompromisi, ki zajemajo majhno tipalo in s tem tudi nekaj omejitev, kot je večja globinska ostrina pri enaki goriščnici, preračunani na 35 mm, in posledično manj zamegljeno ozadje pri širših kotih. Kljub odličnim lastnostim tipala glede na njegovo velikost se večja gostota pik vendarle pozna v nekoliko večji zrnatosti od nekaterih modelov z večjim tipalom, čeprav je tako dobro, da najslabša tipala vrste 4 : 3 celo prekaša. Oba aparata sta opremljena tudi z novim bajonetom Nikon 1, ki je prvi novi bajonet podjetja Nikon po letu 1959. Zaenkrat so mu namenili štiri objektive, ki ne ponujajo ročnega ostrenja na samem ohišju, temveč le prek aparata. Posebnost je video objektiv, ki omogoča zumiranje le prek servomotorja, kar nam ponuja gladke spremembe goriščnice med snemanjem videa. Ker je faktor povečave tega tipala, preračunan na 35 mm, kar 2,7, pa lahko ob uporabi običajnih Nikkorjevih objektivov s posebnim adapterjem dobimo zelo velike goriščne razdalje po nizki ceni.

Nikon J1

Model J1 je manjši izmed tokrat preizkušene dvojice. Ohišje je iz aluminija in zelo prefinjeno in minimalistično oblikovano. Predstavlja nekoliko bolj "žepno" rešitev, ki skupaj s fiksnim 10 mm objektivom ponuja izjemno kompaktnost in dobre fotografske lastnosti. Vgrajeno ima bliskavico, ki na levi strani aparata zelo atraktivno izskoči na vodilu paličaste oblike, vendar nima dodatnega priklopa za zunanjo bliskavico. Tipalo se ponaša z 10 megapikami ločljivosti in glede na velikost odlično občutljivostjo za šum, aparat pa se odlično znajde tudi pri prilagajanju beline. Na sončni svetlobi so barve ravno prav odmerjene, aparat pa v dobrih svetlobnih razmerah ponuja tudi silno hitro ostrenje, ki ga zagotavlja sistem zaznavanja faze.

Nikonova aparata sta bila na tokratnem preizkusu edina s tako rešitvijo, a sistem kljub temu ni kos slabim svetlobnim razmeram in tako pravzaprav ne ponuja prave prednosti v primerjavi s konkurenčnimi izdelki, ki ostrijo glede na kontrast.

Ker aparat nima mehanskega zaklopa, fotografira zelo tiho, vendar ne omogoča sinhronizacije z bliskavico nad hitrostjo zaklopa 1/60 sekunde. Omogoča pa fotografiranje brez bliskavice pri kar 1/16000 sekunde, česar ne omogoča praktično noben aparat. Nikon J1 zmore tudi silno hitro zajemati zaporedne posnetke, pri kar 60 slikah na sekundo v polni ločljivosti, vendar ponuja takšno neverjetno hitrost le pol sekunde.

Programi zajemanja so na kolescu razdeljeni v štiri kategorije, in sicer fotografski, video, najboljši posnetek in posebni način upočasnjenega posnetka z glasbo. V vsakem izmed njih, razen v načinu najboljšega posnetka, ki sam izbere najboljšo izmed 20 zaporednih fotografij, narejenih z enim proženjem, ponuja Nikon vseh pet klasičnih načinov - samodejni in P/S/A/M. Če želimo zajemati video, pa je treba izbrati točno temu namenjen program. Omejitve, ki se pokažejo v video načinu, se nanašajo predvsem na odsotnost zajemanja videa pri hitrostih 24 in 25 sličic na sekundo, najmanjši čas zajemanja ene sličice pa je omejen na 1/60 s. Sistem Nikon 1 omogoča sicer tudi zajemanje počasnih videoposnetkov pri hitrostih do 1200 sličic na sekundo in ločljivost 320 × 120 pik.

Nikon J1 je verjetno najmanjši aparat, ki trenutno ponuja ostrenje ob pomoči zaznavanja faze, ki ga odlikujeta hitrost in kakovostno, pa čeprav nekoliko premajhno tipalo, da bi zadovoljilo vse uporabnike, ki si želijo aparat z izmenljivimi objektivi. Najbolj mu zamerimo predvsem pomanjkanje bližnjic na ohišju, saj se je tudi za spreminjanje tako običajnih nastavitev, kot je občutljivost ISO, treba sprehoditi po menujih.

Nikon J1

Razred: Fotoaparat z izmenljivimi objektivi.

Ločljivost: 3872 × 2592, 2896 × 1944, 1936 × 1296, 3840 × 2160.

Efektivna ločljivost tipala: Efektivno 10,1 milijona pik.

Velikost in vrsta tipala: 13,2 × 8,8 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 2,7.

Kakovost fotografije: 6.

Kakovost pri visokem ISO: 8.

Kakovost videa: 7.

Video pri šibki svetlobi: 8.

Prodaja: www.nikon.si.

Cena s kit objektivom: 599 EUR.

Za: Minimalistična oblika, hitrost posnetkov, nov način gibajočih slik z glasbo, kompaktno ohišje in objektivi.

Proti: Ostrenje v slabih svetlobnih razmerah, dosegljivost funkcij na ohišju, le elektronski zaklop.

Nikon V1

Večji brat iz Nikonove serije 1 je zaprt v nekoliko zajetnejše ohišje, ki je sestavljeno iz aluminija in magnezija. Opremljen je z elektronskim iskalom, ki olajša kadriranje pri zelo močni svetlobi, na njegovi levi strani pa najdemo tudi ležišče za namensko bliskavico. Klasičnih Nikonovih bliskavic ni moč uporabiti, je pa bliskavica, ki mu je namenjena, v primerjavi z nekaterimi konkurenčnimi izdelki silno prilagodljiva, saj jo je mogoče zasukati v vse smeri. Žal je za resnejše delo prešibka in aparat pri uporabi stene ali stropa kot odbojnika v samodejnem načinu prehitro dvigne občutljivost ISO nad zaželene vrednosti. Ker pa je V1 opremljen tudi z mehanskih zaklopom, je sinhronizacija z bliskavico omejena šele pri 1/250 sekunde. Namesto bliskavice mu lahko namestimo tudi sprejemnik GPS, s katerim zna V1 fotografijam dodati lokacijo zajemanja.

Nekoliko bolj otipljiva kot pri manjšem modelu sta sprožilec in tipka za vklop, kljub temu pa aparatu primanjkujejo neposredne bližnjice do najpogosteje uporabljenih nastavitev. Aparat deluje še čvrsteje kot model J1, vendar v rokah ne sedi prav nič bolje, saj prav tako ni opremljen z dodatno odmerjenim držalom. Oblika je tudi tukaj bolj prepuščena minimalizmu kot uporabnosti.

Tipalo je enako kot pri manjšem modelu, le da tokrat dostop do njega ni fizično omejen s steklom. Kakovost fotografij je tudi tu glede na velikost tipala na zelo dobri ravni, težave z ostrenjem pa prav tako ostajajo podobne. Daleč od tega, da bi aparat ostril slabo, le boljši ni od tistih, ki zaznavajo kontrast. Poleg tega zmoti tudi premalo zaporednih posnetkov v najhitrejšem načinu, v video načinu pa je najmanjši čas tudi tu omejen na 1/60 sekunde.

Tisti, ki veliko fotografirajo na zares močni svetlobi in potrebujejo okular ter priključek za zmogljivejšo in smerno prilagodljivo bliskavico, bodo našli razlog za več kot 200 evrov dražji večji model, drugi pa bodo raje prihranili v žepu in "v žepu" ter izbrali J1.

Nikon V1

Razred: Fotoaparat z izmenljivimi objektivi.

Ločljivost: 3872 × 2592, 2896 × 1944, 1936 × 1296, 3840 × 2160.

Efektivna ločljivost tipala: Efektivno 10,1 milijona pik.

Velikost in vrsta tipala: 13,2 × 8,8 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 2,7.

Kakovost fotografije: 6.

Kakovost pri visokem ISO: 8.

Kakovost videa: 7.

Video pri šibki svetlobi: 8.

Prodaja: www.nikon.si.

Cena s kit objektivom: 799 EUR.

Za: Hitrost posnetkov, ročno upravljanje videa, nov način gibajočih slik z glasbo, kompaktni objektivi.

Proti: Ostrenje v slabih svetlobnih razmerah, dosegljivost funkcij na ohišju, nima vgrajene bliskavice.

Olympus PEN

Olympusov sistem PEN je bil prvi na trgu brezzrcalnih aparatov in nad zamislijo se je zgražalo veliko uporabnikov. Bil je večji od kompaktnih modelov, manj zmogljiv od aparatov D-SLR in veliko dražji od naprav v obeh omenjenih kategorijah, namenjenih amaterjem. Kljub temu se je Olympusova poteza pokazala za enega izmed rešiteljev celotne blagovne znamke.

PEN je očaral z retro obliko in enostavnostjo ter tišjim zajemanjem posnetkov. In dejansko je fotografiranje z brezzrcalnimi aparati velik užitek, še posebej, ko govorimo o fotografiranju mirujočih objektov pri širokem kotu. Nekakšna novodobna Leica za množice.

Tokrat smo preizkusili kar tri modele, in sicer E-P3, E-PL3 Lite, ki je nekoliko manjši, vendar opremljen s premičnim zaslonom in nekoliko bolj retrominimalistično oblikovan, ter malega E-PM1 Mini, ki je najmanjši in najbolj poenostavljen za rabo.

Skupaj s sistemom PEN pa smo preizkusili tudi nekaj izvrstnih objektivov, in sicer vsestranski 14-140 mm, ki se odreže odlično, vendar je spreminjanje goriščnice nekoliko manj zvezno kot pri resnejšem teleobjektivu 75-300 mm. Ta po preračunu ponuja goriščnico velikanskih 600 mm, kar je za tako kompakten objektiv izjemno, poleg tega pa je tudi zelo precizno sestavljen. Podobno kot kit objektiv je namenjen posebej zajemanju videa, zaradi česar je ostrenje Olympusov s takšnimi objektivi eno najtišjih. In neprimerljivo boljše kot pri kateremkoli aparatu SLR.

Največja tokrat preizkušena posebnost pa je predvsem širokokotni fiksni 12 mm objektiv, kar v fotografskem jeziku predstavlja 24 mm, z največjo odprtostjo zaslonke f2.0. Grajen je silno natančno, je starinskega videza, poleg tega pa ima premičen obroč za ostrenje, ki prevzema vlogo stikala med samodejnim in ročnim ostrenjem. Če pustimo skalo med ročnim ostrenjem na določeni razdalji in prestavimo obroč v način samodejnega ostrenja, bo po vrnitvi na način ročnega ostrenja vrednost na skali ostala enaka tisti pred uporabo samodejnega ostrenja. Čisti užitek za sladokusce! Seveda po primerni ceni, več kot 800 evrov.

Olympus PEN E-PM1

PEN Mini E-PM1 je najmanjši član družine, ki se ponaša praktično z vsemi možnostmi, kot jih premoreta resnejša brata, le da te niso dostopne na samem ohišju.

Ohišje je iz aluminija in po velikosti zelo podobno Nikonovemu manjšem modelu J1 in Sonyjevim brezzrcalnikom ali pa na primer Panasonicovemu DMC-GF3. V primerjavi z večjima bratoma je aparat izgubil kolesce za izbor programa fotografiranja, ki ga pri tem modelu izberemo z menuja. Tudi zaslon je tu fiksen in mu ne moremo prilagajati naklona kot pri E-PL3, njegovo kolesce, ki vključuje štirismerno tipko, pa pri vrtenju prste ovira z izbočenim gumiranim delom na desnem robu aparata. V roki sicer dobro leži, vendar je nadzor nad funkcijami nekoliko oviran. To se najbolj vidi med pregledovanjem fotografij, ko mu zaradi pomanjkanja tipk tako za povečavo kot za premikanje po povečani fotografiji in med njimi rabi omenjeno kolesce. Da je treba preklapljati med načini delovanja za pravilno pregledovanje, se bo pač treba navaditi, čeprav se Olympusova rešitev ne zdi najboljša.

Izboljšano Olympusovo ostrenje je tu silno hitro in primerljivo z aparati, ki ostrijo po sistemu zaznavanja faze, vendar to velja le za boljše svetlobne razmere. Prav tako je kakovost fotografij silno dobra pri uporabi nižjih ISO občutljivosti, pri višjih pa kljub razmeroma velikemu tipalu ne vodi pred Nikonovimi modeli z dosti manjšim tipalom. Aparatu se zatakne med zajemanjem videa, kadar želimo uporabiti stabilizacijo slike, saj slika postane nekako nerealna, tako kot tudi pri obeh drugih modelih PEN. Aparat pa se dobro odreže v nekoliko slabših svetlobnih razmerah, ko slika ostane lepo definirana in ostra.

PEN Mini, kot so ga na hitro poimenovali, je kakovostno sestavljeno fotografsko orodje, ki bo odlično rabilo začetnikom in ponuja popolno uporabniško vpletenost v nastavitve. Žal pa zaostaja za konkurenco na področju zajemanja videa. Navdušuje s svojimi fotografskimi lastnostmi, predvsem v kombinaciji z majhnim ohišjem in majhnimi objektivi, zaradi česar gre praktično v žep, tudi skupaj z objektivom. Pa vendar kombinacija ni veliko večja od Nikona J1 z veliko manjšim tipalom in posledično večjo globinsko ostrino, zaradi česar je E-PM1 idealen žepni aparat za izdelavo kakovostnih fotografij, ko želimo ozadje ločiti od sprednjega objekta (npr. portreti).

Olympus PEN E-PM1

Razred: Fotoaparat z izmenljivimi objektivi.

Ločljivost: 4032 × 3024, 3200 × 2400, 2560 × 1920, 1600 × 1200, 1280 × 960, 1024 × 768, 640 × 480.

Efektivna ločljivost tipala: Efektivno 12,3 milijona pik.

Velikost in vrsta tipala: 17,3 × 13 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 2,0.

Kakovost fotografije: 8.

Kakovost pri visokem ISO: 6.

Kakovost videa: 6.

Video pri šibki svetlobi: 9.

Prodaja: www.olympus.si.

Cena s kit objektivom: 473 EUR.

Za: Majhen in kakovostno izdelan, dobro leži v roki, hitro delovanje in ostrenje, cena.

Proti: Glasno delovanje, pri vrtenju kolesca se prst zatika ob gumo, nima bliskavice, le elektronska stabilizacija videa, ki popači sliko.

Olympus PEN E-PL3

Glavne razlike, ki ga ločijo od večjega modela, so predvsem manjše ohišje, nekaj manj bližnjic na ohišju, odsotnost pokončnega kolesca in bliskavice ter nagiben zaslon. In po našem mnenju je najbolj prefinjeno oblikovan aparat na tokratnem preizkusu.

Ohišje je tudi tu sestavljeno iz kakovostnih lakiranih kovinskih delov in kljub retrovidezu nekoliko bolj minimalistično oblikovano, brez starinskih dodatkov v obliki držala in podobnega, kar premore večji brat. Ohišje je dosti manjše in lažje, v njem se ne skriva bliskavica, zaradi česar je ob uporabi elektronskega iskala ni moč uporabljati, okular pa je pomembnejši pri močni svetlobi, ko bliskavica večinoma ni potrebna.

Ko govorimo o kakovosti izdelave, se spotaknemo le ob kolesce, nameščeno okrog štirismerne tipke, ki je oblikovano tako, da prstom ne ponudi dovolj trenja in zato deluje nekoliko ceneno, hkrati pa je postavljeno preblizu izpostavljenega zaslona. Tako je vrtenje vse prej kot prijetno in učinkovito. Drugače je upravljanje aparata odlično in odzivno, čeprav bi si morda kdo želel še kakšno možnost upravljanja z dotikom, a tega E-PL3 ne ponuja.

Tudi ostrenje in vklop aparata se izvedeta v trenutku, hitrosti pa mu zmanjka podobno kot pri večjem bratu, ko želimo zajeti video z dodanim posebnim učinkom. Posebni učinki so sicer v modelih PEN silno prijetno in nalezljivo orodje, a bi si jih vsekakor želeli uporabljati tudi v video načinu. Upočasni ga celo način za poudarjene barve! Tudi pri tem modelu trpi sicer kakovosten video za močnim žele učinkom ob uporabi stabilizacije, ta pa je med videom žal le elektronska, saj je mehanska enostavno preglasna. Dejstvo je, da je video večinoma veliko boljši brez uporabe stabilizacije slike. To je cena, ki jo je treba plačati za poceni stabilizacijo vseh objektivov v samem ohišju aparata. In lahko zapišemo, da je tudi ta Olympus bolj favorit na področju fotografiranja kot pri zajemanju videa. Enako kot druga dva nam povzroča težavo pri kadriranju s povečavo slike po začetku zajemanja. Ne glede na to, da je na stativu kakovost videa zelo dobra, veliko uporabnikov snema z roke.

Fotografije so silno kakovostne in aparatu gre vsa pohvala, nekoliko zmoti le malce temnejša nastavitev fotografiranih, ko je v ozadju močna svetloba. In žal je tipalo podobno kot pri večjem bratu, zaradi česar se bo treba izogniti višjim ISO občutljivostim.

Potem je tu še upravljanje, ki zajema široko prilagoditev tipk na ohišju, vendar zmoti razvejenost drugače preglednih menujev.

PEN E-PL3 je odličen fotografski aparat, a ni za vsakogar. Skupaj z objektivom 12 mm f2.0 predstavlja predmet poželenja, vendar bodo znali to ceniti bolj fotografski sladokusci kot pa navdušenci za večpredstavnost.

Olympus PEN E-PL3

Razred: Fotoaparat z izmenljivimi objektivi.

Ločljivost: 4032 × 3024, 3200 × 2400, 2560 × 1920, 1600 × 1200, 1280 × 960, 1024 × 768, 640 × 480.

Efektivna ločljivost tipala: Efektivno 12,3 milijona pik.

Velikost in vrsta tipala: 17,3 × 13 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 2,0.

Kakovost fotografije: 8.

Kakovost pri visokem ISO: 6.

Kakovost videa: 6.

Video pri šibki svetlobi: 9.

Prodaja: www.olympus.si.

Cena s kit objektivom: 568 EUR.

Za: Prefinjen kovinski videz, hitrost delovanja, kakovost fotografij, razširljivost.

Proti: Učinkovitost stabilizacije in "žele učinek" pri zajemanju videa, nima bliskavice, glasno delovanje, šum pri visokem ISO.

Olympus PEN E-P3

Največji iz serije PEN je obdan z zares robustnim aluminijastim ohišjem, ki je opremljeno s starinskim držalom, katerega je moč odstraniti s kovancem evrskega centa. Na vrhu ohišja najdemo priključek hot-shoe, ki nam omogoča namestitev zunanje bliskavice, zaradi česar je aparat skupaj s svojimi brati po fotografski plati med najbolj prilagodljivimi. Zelo prijetno in kakovostno je kolesce za izbiro vrednosti nastavitev, ki je postavljeno zgoraj desno in je navpično orientirano.

Tipalo je nekoliko zastarelo, kar se mu pozna pri kakovosti fotografij v slabih svetlobnih razmerah, drugače pa so fotografije silno kakovostne. Barve so v osnovi ravno prav odločno izražene, da so žive, vendar niso preveč zasičene, pa tudi belino aparat zelo prijetno izbere. Čeprav je svetlomer zelo natančen, so v nekaterih primerih, ko svetloba prihaja od zadaj, fotografirani predmeti v samodejnem načinu kljub vsemu pretemni.

Zmoti tudi prikaz barv na sicer kakovostnem in svetlem zaslonu, ki niso takšne, kot jih kasneje vidimo na računalniškem monitorju, saj so preveč živahne, posebej zelena. Druga težava v zvezi z zaslonom se pokaže pri zajemanju videa, saj ob začetku zajemanja aparat samodejno zoži kot zajemanja. To nam lahko izniči trud, ki smo ga vložili v kadriranje. In še ena zelo velika težava je na področju zajemanja videa. E-P3 ob uporabi elektronske stabilizacije trpi za izjemnim "žele učinkom", ki je pri goriščnicah, daljših od 100 mm, preveč izrazit, da bi bil video, posnet brez stojala, uporaben za kaj drugega kot družinske posnetke. Stabilizacija je sicer v načinu fotografiranja povsem učinkovita in je, vgrajena v ohišje, na voljo tudi v navezavi s starejšimi objektivi, vendar je preglasna za video.

Odlični so tudi napredni umetniški filtri, a žal aparat med zajemanjem videa upočasnijo daleč pod mejo uporabnosti.

Moteči so tudi sicer pregledni, a silno razvejeni menuji in podmenuji. Aparat omogoča zelo veliko nastavitev in prilagajanje bližnjic na ohišju, kljub temu pa smo pogrešali namensko tipko za nastavitev občutljivosti ISO.

PEN E-P3 je slogovno in fotografsko dovršen pripomoček, ki nekoliko odpove na področju zajemanja videa. Pa čeprav je ta v slabih svetlobnih razmerah v primerjavi s konkurenco zelo dober.

Olympus PEN E-P3

Razred: Fotoaparat z izmenljivimi objektivi.

Ločljivost: 4032 × 3024, 3200 × 2400, 2560 × 1920, 1600 × 1200, 1280 × 960, 1024 × 768, 640 × 480.

Efektivna ločljivost tipala: Efektivno 12,3 milijona pik.

Velikost in vrsta tipala: 17,3 × 13 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 2,0.

Kakovost fotografije: 8.

Kakovost pri visokem ISO: 7.

Kakovost videa: 6.

Video pri šibki svetlobi: 9.

Prodaja: www.olympus.si.

Cena s kit objektivom: 846 EUR.

Za: Retro videz, lažji od predhodnika, trdnost ohišja, hitrost delovanja, vgrajena bliskavica, razširljivost, kakovost fotografije.

Proti: Preveč žive barve na zaslonu, zatikanje videa v ART načinu in stabilizacija, glasno delovanje.

Panasonic Lumix DMC-G

Panasonic za svoje brezzrcalne aparate uporablja enak navoj kot Olympus, zato lahko na aparatih obeh izdelovalcev uporabljamo tudi oboje objektive, razlika med njimi pa je v tem, da je v Olympusova ohišja stabilizacija slike vgrajena. Panasonic se je odločil, da je stabilizaciji mesto med samo optiko, se pravi v objektivih, zato so tisti stabilizirani nekoliko večji, vendar je tudi stabilizacija nekoliko tišja in zato uporabna tudi med zajemanjem videa. A je za to treba imeti stabiliziran objektiv.

Panasonic je bolj znan po videokamerah kot fotoaparatih, pri podjetju Olympus pa je ravno obratno. Oboje pa se dobro obnese ravno pri njunih aparatih z izmenljivimi objektivi. Panasonicovi izdelki so videu veliko bolj predani, oblikovno pa ne predstavljajo modnega dodatka in niso paša za oči. Plastičnost velja tudi za njihove objektive. Vstopni kit objektiv se lahko močno sramuje svojega zatikajočega se spreminjanja goriščnice. Boljši je tokrat preizkušeni 14-140 mm, ki ga poleg velikega razpona odlikuje tudi odlična stabilizacija. A je žal precej zajeten. Tako zajeten, da bomo pri njegovi uporabi mali DMC-GF3 le s težavo namestili na stativ, saj mu sega pod spodnji rob ohišja.

Panasonic Lumix DMC-GF3

Mali Panasonicov DMC-GF3 je sestavljen iz kakovostne plastike in oblikovno ni prav nič poseben, vendar ima v primerjavi s predhodnikom vgrajeno izboljšano tipalo. Njegova največja pomanjkljivost je ta, da ima vgrajen le mono mikrofon, a zvok kljub temu zajema solidno kakovostno. Video tudi v splošnem zajema zelo kakovostno, vendar bodo naprednejši uporabniki pogrešali vsaj kakšno ročno nastavitev. In zanimivo je to, da mu je sicer mogoče ročno prilagajati odprtost zaslonke, vendar le v samodejnem načinu. Kako, prosim? Res je, samodejni način omogoča brezstopenjsko izbiro stopnje zamegljenosti ozadja in ta izbira spreminja ravno odprtost zaslonke, tega pa v ročnem načinu ni mogoče prilagajati. V vseh polsamodejnih in ročnem načinu aparat sam dodeli parametre zajemanja videa ne glede na izbiro nastavitev, zajemanje pa poženemo z namensko tipko.

Aparat ima tudi tipko za vklop popolno samodejnega načina, ki jo lahko sprožimo vselej in odmislimo skrb o napačnih nastavitvah. GF3 ima prav tako vgrajeno bliskavico, vendar ne ponuja mesta za priklop zunanje bliskavice. Izbira načina fotografiranja se izvede prek menuja, ki ga je mogoče upravljati z zaslonom, občutljivim za dotik. Pravzaprav sta dva menuja, hitri, ki ga je mogoče povsem prilagoditi, in tisti pravi, ki je prav tako nezapleten, a morda nekoliko slabše pregleden.

Za dotik občutljiv zaslon lahko zelo uporabno rabi tudi pri izbiri točke ostrenja in po želji celo hkratnem fotografiranju. Enako velja pri pregledovanju fotografij, ko se lahko z njegovo pomočjo premikamo po fotografiji, s kolescem pa jo povečujemo.

Kakovost fotografij je nekako povprečna, pa čeprav so v Panasonicu tipalo v primerjavi s prejšnjo generacijo izboljšali. Zrnatosti je pri višjih nastavitvah ISO veliko, kar gre na račun izgube podrobnosti, tudi ko je odpravljanje šuma izklopljeno. Kljub temu lahko iz datotek RAW pridobimo presenetljivo dobre rezultate.

Lumix DMC-GF3 je zmogljiv kompaktni aparat z izmenljivimi objektivi, opremljen z majhno, a dovolj zmogljivo bliskavico, ki jo lahko z nekaj iznajdljivosti tudi odbijamo od stropa, in z možnostjo zajema kakovostnega videa. Da bi postal najboljša izbira, mu manjka predvsem ročnih nastavitev v video načinu in še en mikrofon za stereo zvok.

Panasonic Lumix DMC-GF3

Razred: Fotoaparat z izmenljivimi objektivi.

Ločljivost: 4000 × 3000, 4000 × 2672, 4000 × 2248, 2992 × 2992, 2816 × 2112, 2816 × 1880, 2816 × 1584, 2112 × 2112, 2048 × 1536, 2048 × 1360, 1920 × 1080, 1504 × 1504. S 3D objektivom: 1600 × 1200, 1600 × 1064, 1600 × 904, 1440 × 1440.

Efektivna ločljivost tipala: Efektivno 12,1 milijona pik.

Velikost in vrsta tipala: 18 × 13,5 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 2,0.

Kakovost fotografije: 7.

Kakovost pri visokem ISO: 6.

Kakovost videa: 8.

Video pri šibki svetlobi: 6.

Prodaja: www.eurofoto.si.

Cena s kit objektivom: 517 EUR.

Za: Kompaktno ohišje, izbira točke ostrenja z dotikom, dobra bliskavica, vedno dostopen samodejni način s tipko.

Proti: Šum pri višjih občutljivostih, zatikajoče zumiranje kit objektiva, nekoliko moteče upravljanje hitrih menujev ob uporabi tipk.

Panasonic Lumix DMC-G3

V primerjavi z modelom GF3 se lahko tretji G pohvali s podnožjem za zunanjo bliskavico hot-shoe bolj dostopnimi funkcijami na ohišju in predvsem bolj zajetno podobo ter stereo mikrofonom. Iz prejšnje generacije serije GF je prevzel upravljanje na dotik, ki so ga pri Panasonicu odlično zastavili. Vmesnik tudi tu omogoča zajemanje fotografij ali pa le izbiro točke ostrenja in izbire osvetlitve ter olajša pregledovanje fotografij. Prav tako se odlično znajde pri izbiri nastavitev s hitrega menuja, ki je sicer pri upravljanju s tipkami nekoliko nadležen, izbiro funkcije je vselej treba potrditi s tipko navzgor.

Kot eden izmed redkih premore na ohišju namensko tipko za izbiro občutljivosti ISO in ima poleg večje dostopnosti funkcij na ohišju tudi kolesce za izbiro programa, ohranili pa so hitro tipko za vklop samodejnega programa znotraj kateregakoli načina. Kolesce za izbiro vrednosti nastavitev, ki stoji pri palcu desne roke, omogoča izbiro nastavitev in ponuja celo klik.

Kakovost fotografij, ki jih zajema tipalo s 16 megapikami ločljivosti, je zelo dobra, dosti boljša kot pri manjšem modelu, kljub temu da tipalo ne sledi zadnjim modnim zapovedim tehnologije. Zrnatosti ni veliko, pa tudi dinamični razpon je dober in prehodi so pravilno prikazani. Hitrost prve fotografije in ostrenja nasploh je dobra, vendar za odtenek slabša kot pri manjšem modelu. Žal pa aparat nepopolno izostrenega predmeta ne bo fotografiral. To je sicer dobro, a nas lahko stane priložnosti.

Pri fotografiranju bo pri močni svetlobi v veliko pomoč tudi vgrajeno elektronsko iskalo, pri zajemanju videa pa bo koristil tudi vrtljiv zaslon. Slabše od večine drugih modelov pa se je na našem preizkusu obnesel akumulator.

Ta aparat je zlata sredina v Panasonicovi ponudbi in je zmožen zajeti odlične posnetke. Omogoča veliko prilagodljivost in zajemanje kakovostnega videa, ki se ponaša z boljšimi sivinami, kot jih je pripravljen prikazati vgrajeni zaslon. Ima tudi podnožje za bliskavico, zamerimo pa mu, podobno kot pri manjšem modelu, omejene ročne nastavitve pri zajemanju videa.

Panasonic Lumix DMC-G3

Razred: Fotoaparat z izmenljivimi objektivi.

Ločljivost: 4592 × 3448, 3232 × 2424, 2272 × 1704, 4576 × 3056, 3232 × 2160, 2272 × 1520, 4576 × 2576, 3232 × 1824, 1920 × 1080, 3424 × 3424, 2416 × 2416, 1712 × 1712, S 3D objektivom: 1824 × 1368, 1824 × 1216, 1824 × 1024, 1712 × 1712.

Efektivna ločljivost tipala: Efektivno 15,8 milijona pik.

Velikost in vrsta tipala: 18 × 13,5 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 2,0.

Kakovost fotografije: 7.

Kakovost pri visokem ISO: 6.

Kakovost videa: 8.

Video pri šibki svetlobi: 7.

Prodaja: www.eurofoto.si.

Cena s kit objektivom: 739 EUR.

Za: Vrtljiv, za dotik občutljiv zaslon, solidna bliskavica, vedno dostopen pametni samodejni način.

Proti: Nima vhoda za zunanji mikrofon, ne omogoča ročnih nastavitev pri zajemanju videa.

Panasonic Lumix DMC-GH2

Paradnega konja v Panasonicovi ponudbi predstavlja pripadnik prejšnje generacije, model GH2, ki zaenkrat še ni dobil naslednika. Kljub temu ne zaostaja za tekmeci, niti za vstopnimi modeli SLR ne zaostaja veliko in se z njimi še vedno lahko spopada. To velja tako za kakovost fotografije kot tudi za solidno odmerjeno ohišje v tem razredu, ki ergonomsko pravzaprav ni povsem nič slabše od tistega pri cenejših modelih SLR.

Na zadnji strani se skriva vrtljiv zaslon, okular pa je razkošno velik in kljub elektronski vrsti boljši od nekaterih optičnih. Zamerimo mu le to, da je njegova slika nekoliko vbočena.

Bližnjic je na ohišju zares dovolj, veliko več kot pri nekaterih vstopnih zrcalnorefleksnih aparatih, in tudi tipke za zaklep ekspozicije nismo pogrešali kot pri modelu GH3. Ostaja kolesce z možnostjo pritiska iz serije G, dodano je še eno za izbiro točke ostrenja, pod njim pa je stikalo za vrste ostrenja, večje, namenjeno izbiri programa, pa dobi v seriji GH nekaj novih možnosti. Najprej opazimo tri uporabniško določljive načine, klasične ročne in polsamodejne programe, v tej seriji pa se tudi samodejni način skriva le na kolescu in ne v obliki namenske tipke. Kljub temu da lahko zajemanje videa sprožimo v kateremkoli načinu, najbolj navdušuje ravno tisti "manual video", znotraj katerega nam je dovoljeno vse parametre prilagajati ročno. Zajeti video je kakovosten, občutljivost ISO pa je omejena na vrednost 3200. Zajem videa pri 24 sličicah na sekundo je žal omejen le na ročni video način.

V fotografskem načinu nam aparat omogoča izbiro vrednosti do 12800, ko so fotografije sicer zrnate, vendar še vedno povsem uporabne za manjše povečave, le barve nad občutljivostjo ISO 3200 močno zbledijo. Fotografski del je kljub temu zelo dober in rezultati pri občutljivostih ISO 3200 in manj so v načinu RAW zelo dobri, višje pa se hitro poslabšajo, to se vidi tudi na preizkusnih fotografijah.

Panasonic ponuja zelo dober aparat, ki ga sicer obdaja nekoliko bolj plastično ohišje kot ponekod pri konkurenci, izkaže pa se pri zajemu posnetkov. Njegova šibkost je ravno visoka cena, ki je skupaj z objektivom 14-140 kar 1350 evrov. To je več kot večina konkurenčnih aparatov SLR. Res je morda nekoliko manjši, a je več kot le nekoliko dražji.

Panasonic Lumix DMC-GH2

Razred: Fotoaparat z izmenljivimi objektivi.

Ločljivost: 4608 × 3456, 3264 × 2448, 2336 × 1752, 4752 × 3168, 3360 × 2240, 2400 × 1600, 4976 × 2800, 3520 × 1984, 1920 × 1080, 3456 × 3456, 2448 × 2448, 1744 × 1744.

Efektivna ločljivost tipala: Efektivno 16,0 milijona pik.

Velikost in vrsta tipala: 18 × 13,5 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 2,0.

Kakovost fotografije: 8.

Kakovost pri visokem ISO: 7.

Kakovost videa: 8.

Video pri šibki svetlobi: 8.

Prodaja: www.eurofoto.si.

Cena s kit objektivom: 1331 EUR.

Za: Vrtljiv zaslon, dosegljivost funkcij na ohišju, movie mode omogoča silno veliko ročnih nastavitev, dobro tipalo za ta razred.

Proti: Cena, samo eno kolesce, velikost, masa za razred brezzrcalnikov.

Sony Alpha NEX

Ko je Sony predstavil svoja prva modela brez zrcala, je pravzaprav le malokdo pričakoval, da se bo stvar zares prijela. Njihovi aparati D-SLR niso poželi prevelike slave in tudi kakovost izdelave je bila večinoma pod povprečjem, vsaj v cenejših, vstopnih segmentih. In podati se v boj z nekoliko bolj uveljavljenimi modeli Olympus PEN in Panasonic Lumix DMC, ki so bili med seboj združljivi in so vodili z manjšimi objektivi, se je zdelo nekoliko nemogoče. Pri Sonyju pa so se stvari lotili nekoliko drugače, saj so njihovi objektivi, kar zadeva ohišja, nekoliko bolj kakovostni in bolj prefinjeno zasnovani, vendar so zaradi večjega tipala tudi veliko večji. Poleg tega so grajeni iz aluminija, kar jim še nekoliko izboljša slog. Pri Sonyju so stavili na prestiž, skupaj z zmogljivo elektroniko in najnaprednejšimi tipali velikosti APS-C, ki jih najdejo znotraj hiše. Trenutno uporabljajo v modelih NEX kar najzmogljivejša tipala, vzeta iz aparatov vrste SLT, pred katerimi imajo NEXi prednost 1/3 svetlobne jakosti, saj za objektivi ne stoji polprosojno zrcalo. Za objektivom stoji le tipalo, ki je večje od drugih aparatov brez zrcala, že srednji razred serije NEX, NEX 5N pa omogoča povsem ročne nastavitve tudi pri zajemu videa in celo med zajemanjem!

Sony NEX tako predstavlja izjemno kombinacijo. Povsem na novo razvito in poenostavljeno upravljanje, ki naprednim uporabnikom sicer nekoliko para živce, izjemno kakovost izdelave in kakovost fotografij. Edini je povsem primerljiv s klasičnimi aparati D-SLR.

Sony Alpha NEX-3C

Najcenejši NEX serije 3 je dobil pred imenom oznako C, ki mu zagotavlja še nekoliko manjšo maso in manjše mere plastičnega ohišja s skromno odmerjenim držalom. Vratca litijevega akumulatorja in pomnilniške kartice so ločena, vendar so slednja pri uporabi stativa onemogočena.

Tipalo aparata ima v primerjavi s predhodnim modelom večjo ločljivost, ki je zdaj 16 megapik in ponuja občutljivosti vse do ISO 12800 in majhno občutljivostjo za šum. Žal še vedno ne omogoča zajemanja videa v polni HD ločljivosti, zajema le video v ločljivosti 720p, ki ga zapisuje v formatu MP4. Video ne upošteva praktično nobenih ročnih nastavitev. To je v nasprotju z modelom 5N še ena velika pomanjkljivost na tem področju, ko je govor o naprednejši rabi.

Tudi dinamičen razpon je zelo dober, tako pri zajemanju videa kot pri fotografiranju, s fotografiranjem v formatu RAW pa je mogoče dobiti dosti boljše rezultate kot v formatu JPG, kar manj izkušenim uporabnikom, ki jim je aparat namenjen, ne bo všeč.

Nekoliko zmede tudi različno delovanje samodejnega načina v primerjavi s polsamodejnimi in ročnim načinom. Ročno nadzorovani načini delujejo bolj klasično, enostavni način pa je povsem prilagojen začetnikom in mu je mogoče dodajati ustvarjalne načine v smislu zamegljenega ali ostrega ozadja (odprtost zaslonke) in hladnejšo ali toplejšo sliko (belina). Manj veščim uporabnikom bo verjetno zelo všeč, bodo pa naprednejši uporabniki težje opravljali preskoke med načini delovanja. Aparatu posebej manjka tudi neposredno dostopnih funkcij na ohišju.

NEX-C3 je v primerjavi z modelom NEX-5N kljub zelo podobnemu tipalu ravno toliko okrnjen, da daje uporabniku veliko razlogov za zmogljivejšega brata. Še posebej tistim, ki imajo ambicije na področju videa.

Sony Alpha NEX-3C

Razred: Fotoaparat z izmenljivimi objektivi.

Ločljivost: 4912 × 3264, 3568 × 2368, 2448 × 1624, 4912 × 2760, 3568 × 2000, 2448 × 1376.

Efektivna ločljivost tipala: Efektivno 16,2 milijona pik.

Velikost in vrsta tipala: 23,5 × 15,7 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1,5.

Kakovost fotografije: 9.

Kakovost pri visokem ISO: 9.

Kakovost videa: 6.

Video pri šibki svetlobi: 7.

Prodaja: www.lorex.si.

Cena s kit objektivom: 598 EUR.

Za: Kompaktna oblika, občutljivost za šum, kakovost izdelave objektivov, samodejna panorama.

Proti: Upravljanje, dostopnost funkcij, vratca pomnilniške kartice so na stativu blokirana.

Sony Alpha NEX-5N

Zmogljivejši brat obeh tokrat preizkušenih NEXov, model 5N, je sestavljen iz kakovostnega aluminijastega ohišja, ki kljub manjšim meram na nekaterih delih ponuja zajetnejše in bolje oblikovano držalo. Pokrov litijevega akumulatorja pokriva tudi pomnilniško kartico, ki je tako dostopna tudi, kadar je aparat pritrjen na stativ.

Tipalo, ki se ponaša z enako ločljivostjo kot pri modelu C3, omogoča za ta razred aparata izjemne lastnosti, ko govorimo o občutljivosti za šum in dinamičnem razponu, ter omogoča uporabo občutljivosti vse do ISO 25600, ko fotografije ostanejo presenetljivo dobre. Odličen je tudi video, ki ga aparat zajema pri polni visoki ločljivosti 1080p pri 60 sličicah na sekundo in shranjuje v formatu AVCHD. Aparatu je mogoče v načinih P/S/A/M vse parametre prilagajati tudi v video načinu, zarto ga marsikateri profesionalni uporabniki uporabljajo tudi kot eno izmed svojih službenih kamer. Posnetki so odlični in jim je mogoče spreminjati nastavitve tudi med samim zajemanjem.

NEX-5N se odlično odreže tudi pri zaporednem zajemanju fotografij, saj v hitrem načinu postreže s kar 10 posnetki na sekundo. Odlično se odreže tudi pri zajemanju samodejne panorame, ko uporabnik le upočasnjeno "zamahne" mimo fotografiranega predmeta.

Samodejni način je po ustvarjalni plati nekoliko manj dovršen kot pri vstopnem modelu, saj nekaterih možnosti ne ponuja, je pa zato aparat veliko bolj primeren za resno delo v drugih načinih. Omogoča tudi upravljanje prek zaslona, občutljivega za dotik, ki sicer ne doda veliko k uporabniški izkušnji in se najbolje odreže predvsem pri izbiri točke ostrenja in pregledovanju povečane fotografije.

NEX-5N je odlična naprava za zajemanje fotografij in videa, ki je kljub odličnemu ostrenju nekaj povsem drugačnega kot aparati D-SLR. Fotografski rezultati so kljub temu odlični, a upravljanje z aparatom pa nekoliko manj dinamično in ne premore nastavka za pravo bliskavico. Povsem drugače pa se odreže v video načinu, kjer aparatom D-SLR brez težav stopi na prste, okrnjen pa je pri uporabi zunanjih mikrofonov.

Sony Alpha NEX-5N

Razred: Fotoaparat z izmenljivimi objektivi.

Ločljivost: 4912 × 3264, 3568 × 2368, 2448 × 1624, 4912 × 2760, 3568 × 2000, 2448 × 1376.

Efektivna ločljivost tipala: Efektivno 16,2 milijona pik.

Velikost in vrsta tipala: 23,5 × 15,7 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1,5.

Kakovost fotografije: 9.

Kakovost v pri visokem ISO: 10.

Kakovost videa: 9.

Video pri šibki svetlobi: 8.

Prodaja: www.lorex.si.

Cena s kit objektivom: 664 EUR.

Za: Kompaktna oblika, kakovosten video, občutljivost za šum, kakovost izdelave ohišja aparata in objektivov, ročne nastavitve za video.

Proti: Upravljanje, dostopnost funkcij na ohišju.

Primerjava z obema konkurenčnima razredoma

Sony Alpha SLT-A55

Za primerjavo z aparatom Alpha A55 smo se odločili iz dveh razlogov. Ker je uporabniška izkušnja med njegovo uporabo praktično enaka uporabi aparatov brez zrcal, saj nam aparat vedno prikazuje sliko prek elektronskega prikazovalnika in ker je po drugi strani neposredno konkurenčen v razredu SLR. Opremljen je s hitrim in natančnim ostrenjem, ki deluje na podlagi zaznavanja faze. To pomeni, da odlično ostri tudi v slabih svetlobnih razmerah. In res se v takšnih razmerah znajde veliko bolje od vseh drugih primerjanih izdelkov. Ostri vselej hitro in natančno, tudi ko se drugim izdelkom na tokratnem preizkusu hitrost ostrenja močno upočasni ali povsem odpove.

Kakovost slike je prav tako boljša kot pri večini preizkusnih primerkov, saj je njegovo tipalo večje. To pride še posebej do izraza pri izbiri višjih občutljivosti in slabih svetlobnih razmerah. Izjema sta Sonyjeva modela, ki mu z enako velikima tipalo brez težav konkurirata, še posebej boljši NEX-5N, ki je opremljen s podobnim tipalom, a pred njim ne stoji polprosojno zrcalo. To pobere 1/3 svetlobe, ki jo nameni tipalu za sproten prikaz slike in enoti samodejnega ostrenja, zato je A55 omejen s tretjino nižjo največjo občutljivostjo, ISO 16000, kot model NEX-5N.

Ohišje aparata SLT-A55 je neprimerno večje in bo zato fotografova dlan manj utrujena tudi po nekoliko daljši rabi, neprimerno boljša pa je tudi dostopnost funkcij na ohišju. Vse najpomembnejše nastavitve so tako rekoč na dlani, žal pa so aparati v tem razredu še vedno opremljeni z le enim kolescem, kar otežuje delo v povsem ročnem načinu.

Kakovost videoposnetkov je večinoma nekoliko boljša kot pri malih konkurentih, saj ni nobenega sledu o "žele učinku". To je verjetno tudi zasluga hitrejše obdelave slike, ki jo zagotavlja boljši slikovni procesor. Silno visoko je za ta razred tudi zajemanje zaporednih posnetkov, saj zmore kar deset zaporednih fotografij na sekundo.

Žal pa je odzivnost večinoma povsem enaka drugim modelom na tokratnem preizkusu, saj se malčki enako hitro vključijo, pa tudi pri ostrenju v svetlih prostorih so odlični.

Zaradi večjega ohišja je lažje tudi delo z bolj zajetnimi objektivi, vendar je res tudi to, da so objektivi, namenjeni A55, veliko večji, pač takšni, kot jih poznamo pri zrcalnorefleksnih aparatih. In za povrh so bili tokrat preizkušeni objektivi zelo ceneno izdelani, kar tako poslabša njihovo uporabo, da bi za zajem videa veliko raje uporabili enega izmed NEXov. Poleg tega je njegovo samodejno ostrenje med videom zelo glasno. To močno poslabša zvok posnetkov.

Alpha SLT-A55 je sicer zelo zanimiv aparat iz lanske Sonyjeve kolekcije, vendar pred svojimi manjšimi vrstniki iz serije NEX domačemu uporabniku ne bo ponudil velikih prednosti, tako kot tudi ne katerikoli drug aparat vrste SLR. Največje prednosti so tako pomembnejše izkušenejšim uporabnikom, saj so funkcije na ohišju bolj dostopne, omogoča uporabo široke palete dodatne opreme, ki je manjši aparati ne ponujajo (hot-shoe bliskavice, mikrofoni ...). Njegovo ostrenje pa je v slabih svetlobnih razmerah neprimerno boljše.

Sony Alpha SLT-A55

Razred: Fotoaparat z izmenljivimi objektivi in polprepustnim zrcalom.

Ločljivost: 4912 × 3264, 3568 × 2368, 2448 × 1624, 4912 × 2760, 3568 × 2000, 2448 × 1376.

Efektivna ločljivost tipala: Efektivno 16,2 milijona pik.

Velikost in vrsta tipala: 23,5 × 15,7 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1,5.

Kakovost fotografije: 8.

Kakovost v pri visokem ISO: 8.

Kakovost videa: 8.

Video pri šibki svetlobi: 8.

Prodaja: Lorex, www.lorex.si.

Cena: 759 EUR, 807 EUR (z objektivom Sony DT 18-55mm F3.5-5.6 SAM).

Za: Hitrost zaporednih posnetkov, odlična kakovost fotografij pri nižjih občutljivostih, dober dinamični razpon, odlično ostrenje v načinu živega predogleda.

Proti: Omejen nadzor pri 10 FPS, (pre)močno odpravljanje zrnatosti, v nekaterih primerih počasnejši od brezzrcalnih aparatov, zelo glasno ostrenje med videom.

Za primerjavo - Nikon Coolpix S8200

Nikonov S8200 smo za primerjavo izbrali zato, ker stoji na meji med žepnimi in optično zmogljivimi aparati. Je zelo majhnih mer in se lahko pohvali s kar 14-kratnim razponom goriščnic, za njegovim objektivom pa stoji eno izmed najboljših malih tipal tega časa.

Ne omogoča praktično nobenih ročnih nastavitev, zanimalo pa nas je to, ali odsotnost menjave objektivov manj veščim uporabnikom lahko poslabša ali poenostavi uporabniško izkušnjo. Ali so dodatni objektivi zares vredni dodatnega volumna v torbi?

Odgovor je vse prej kot enostaven, a dejstvo je, da bo tudi manj vešč uporabnik lahko naredil veliko boljši portret z objektivom, ki omogoča večjo odprtost zaslonke in s tem bolj zamegljeno ozadje. In nikakor ne gre pozabiti na manjše tipalo, ki je dodaten dejavnik, ki pripomore k večji globinski ostrini. Je pa res, da bodo napake pri natančnosti ostrenja tukaj veliko manj vidne.

Tipalo tega zmogljivega žepnega aparata je sicer odličen CMOS, ki zajema fotografije pri 16 megapikah. Zrnatosti je malo, a so fotografije pri višjih občutljivostih kljub temu veliko bolj zrnate in predvsem manj ostre kot pri aparatih z izmenljivimi objektivi. Prav tako ne omogoča tako hitrega zaporednega zajemanja fotografij pri polni ločljivosti, ostrenje pa je resnici na ljubo pri tem modelu odlično, še posebej za ta razred. Vendar kljub temu odpove še nekoliko prej kot pri aparatih z izmenljivimi objektivi.

Manjše tipalo in posledično slabše svetlobne zmogljivosti odigrajo vlogo tudi pri zajemanju videa, ki je v slabih svetlobnih razmerah dosti slabši, aparat pa v nobenem primeru ne omogoča skoraj nikakršne ročne izbire nastavitev. Slabše so vidne tudi podrobnosti, tako v videu kot tudi na fotografijah, pa tudi razširitev za ta aparat praktično ni. Video ponuja nekoliko manj kakovosten zvok, pa tudi sama slika v slabših razmerah ne sledi zmogljivejšim aparatom.

Vso življenjsko dobo aparata smo omejeni na isti objektiv, ki ima veliko slabše svetlobne lastnosti kot izmenljivi, pred njim pa stoji manjše in posledično slabše tipalo.

S8200 je odličen zmogljiv žepni zum, a tistemu, ki mu aparat ni nadomestek za telefon z veliko optično povečavo in ima nekaj več prostora v žepu, bodo mali aparati z izmenljivimi objektivi hitro odtehtali. In ne le v primerjavi s tem aparatom, tudi s takšnimi, ki imajo velik nabor ročnih nastavitev. Uporaba aparatov z izmenljivimi objektivi pa ni pravzaprav nič bolj zahtevna. Poglavitne prednosti modela S8200 so silno majhno popačenje sodčkavosti objektiva kljub izjemnemu razponu, ki je večji kot pri večini izmenljivih objektivov, izjemna kompaktnost ter približno za polovico nižja cena, 280 evrov.

Nikon Coolpix S8200

Razred: Zmogljivi kompaktni.

Efektivna ločljivost tipala: 16,1 milijona pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 25-350 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 3,3-5,9; ostrenje 3 cm (makro)-neskončno; domet bliskavice 6 m; ISO: samodejno ali ročno (100-3200).

Kakovost fotografije: 5.

Kakovost pri visokem ISO: 5.

Kakovost videa: 6.

Video pri šibki svetlobi: 5.

Prodaja: www.nikon.si.

Cena: 248 EUR.

Za: Hitrost prvega posnetka, šum glede na razred, držalo, oblika, velikost video datotek.

Proti: Nima ročnih nastavitev.

Pogled v Laboratorij

Aparate smo preizkušali v številnih različnih svetlobnih in drugih zahtevnih razmerah, ko je treba hitro ostriti, na primer pri fotografiranju otrok in fotografiranju pri daljših goriščnicah.

Za preizkus kakovosti fotografije smo uporabili našo studijsko kompozicijo, fotografirali smo pri različni ISO občutljivostih in preverili vidne podrobnosti in barve.

Z vsemi aparati smo tudi posneli in fotografirali nekaj nočnih prizorov, dobljene rezultate nočnega križišča pa si lahko ogledate na spodnjih izrezih.

Primerjava nočnega videa

Videoposnetki, posneti v enakih razmerah, se med seboj zelo razlikujejo, nekoliko manj, ko je govor o zvoku, toliko bolj pa po prikazu slike. Pri prikazanem prizoru smo imeli na vseh aparatih izbran samodejni način in povprečno merjenje svetlobe po celotnem kadru. Razlike so vidne na različnih področjih. Nekateri aparati, predvsem kompaktni Nikon S8200, slike niso bili zmožni prikazati dovolj svetle, pri Sony NEX-C3 je vidna veliko slabša kakovost zaradi nižje ločljivosti in slabšega stiskanja, vidne pa so tudi razlike v ostrini. Na tem področju so se najbolje odrezali Olympusi in Panasonic GH2, svetlobno sicer odlični NEX-5N pa je postregel z nekoliko slabšo ostrino. Z ročnimi nastavitvami je pri večini modelov mogoče doseči še nekaj več, predvsem pri svetlosti, vendar teh nastavitev ne omogočajo vsi aparati. A video v nočnem prizoru ne pove vsega, zelo pomembno je, kako se aparati obnesejo tudi pri premikih in v drugih svetlobnih razmerah. Tokrat preizkušeni prizor je zelo ekstremen in uporabnik bo verjetno le redko naletel na takšne razmere.

Nikon J1

Nikon V1

Olympus E-PL3

Olympus E-P3

Panasonic Lumix DMC-G3

Panasonic Lumix DMC-GF3

Panasonic Lumix DMC-GH2

Sony NEX C3

Sony NEX 5N

Sony Alpha A55

Nikon Coolpix S8200

Primerjava studijskih fotografij

Studijske fotografije so bile posnete pri občutljivosti ISO 6400, razen kompaktnega Nikona S8200, ki tako visoke občutljivosti ne ponuja. Zato smo pri tem aparatu izbrali občutljivost ISO 3200, vendar so njegovi rezultati kljub temu slabši kot pri 2x višji občutljivosti večine drugih aparatov. Kljub močnemu odstranjevanju šuma. Najslabše se je odrezal ravno Panasonicov DMC-GF3, sledili pa so mu Olympusi. Presenetljivo odlična sta bila mala Nikona 1, očitno so njihovi inženirji odlično opravili delo. Razred pred vsemi, tudi pred aparatom SLT-A55, pa je Sonyjev NEX-5N.

Nikon J1

Nikon V1

Olympus E-P3

Olympus E-PL3

Olympus E-PM1

Panasonic Lumix DMC-G3

Panasonic Lumix DMC-GF3

Panasonic Lumix DMC-GH2

Sony NEX C3

Sony NEX 5N

Sony Alpha A55

Nikon Coolpix S8200

Zlati Monitor

Aparata, ki bi vodil po vseh lastnostih, na tokratnem preizkusu ni in vsak ima nekaj dobrih lastnosti, ki bodo združene morda uporabniku najpomembnejše. Kljub temu smo se odločili za tistega, ki bo po našem mnenju večini uporabnikov prinesel kar največ kakovostnih slik in fotografij. Odločili smo se, da naziv podelimo modelu Sony NEX-5N. Njegova cena resda ni med najugodnejšimi, a je tudi veliko nižja kot pri najdražjih modelih. Njegova največja pomanjkljivost je slabša razširljivost, kar zadeva priklop dodatnih bliskavic in mikrofonov, ter nekoliko zajetnejši objektivi.

Tistim, ki potrebujete kar najmanjši možen aparat, pa z veseljem priporočimo Nikon J1 v kombinaciji z enim izmed manjših objektivov. Manjše tipalo ima določene slabosti, a tudi kompaktni objektivi imajo svoje prednosti.

Tabela z rezultati

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki