Zgodovina računalništva v Sloveniji - Lastniška omrežja
Prve uporabne rešitve za povezovanje računalnikov sta ponudila najpomembnejša računalniška proizvajalca IBM in DEC. Omrežja so bila večinoma zasebna, zagotavljala pa so večji del vseh svetovnih omrežnih storitev do sredine 90. let. Skoraj izključno so bila omejena na naprave posameznega proizvajalca, zato jih imenujemo tudi lastniška omrežja.
Računalniška oprema je zelo hitro napredovala, lažja dostopnost in večja zmogljivost naprav pa sta na začetku 70. let prinesli prevrat ustaljene osrediščene ureditve terminalskih omrežij. Uporabniki so namesto običajnih pasivnih terminalov vanje vključili več neodvisnih naprav, kot so mini- in mikroračunalniki, zato jih imenujemo tudi aktivni terminali. Mikroračunalniki so bili sprva še premalo zmogljivi, različni miniračunalniki pa so za desetino cene velikih računalnikov uporabnikom že nudili precej zmogljivosti.
Za plačilo lahko uporabite plačilno kartico ali PayPal ali Google Pay:
Najprej se morate prijaviti.
V kolikor še nimate svoje prijave, se lahko registrirate.
Prve uporabne rešitve za povezovanje računalnikov sta ponudila najpomembnejša računalniška proizvajalca IBM in DEC. Omrežja so bila večinoma zasebna, zagotavljala pa so večji del vseh svetovnih omrežnih storitev do sredine 90. let. Skoraj izključno so bila omejena na naprave posameznega proizvajalca, zato jih imenujemo tudi lastniška omrežja.
Računalniška oprema je zelo hitro napredovala, lažja dostopnost in večja zmogljivost naprav pa sta na začetku 70. let prinesli prevrat ustaljene osrediščene ureditve terminalskih omrežij. Uporabniki so namesto običajnih pasivnih terminalov vanje vključili več neodvisnih naprav, kot so mini- in mikroračunalniki, zato jih imenujemo tudi aktivni terminali. Mikroračunalniki so bili sprva še premalo zmogljivi, različni miniračunalniki pa so za desetino cene velikih računalnikov uporabnikom že nudili precej zmogljivosti.
Računalnik IBM/370 z omrežno opremo. Jean Weber na Wikimedia
V posameznih enotah večjih podjetij in organizacij so želeli imeti vedno več neodvisnih zmogljivosti za obdelavo in urejanje podatkov ter preizkušanje programov. Obenem pa so želeli, da je njihova oprema tudi zelo tesno in učinkovito vključena v širše informacijske sisteme organizacij in da lahko po potrebi preprosto uporabljajo zmogljivosti drugih povezanih računalnikov. Takšen način uporabe imenujemo porazdeljena obdelava podatkov.
Računalniški muzej
Serijo o zgodovini računalništva v Sloveniji pripravlja Računalniški muzej (www.racunalniski-muzej.si), ki ima v bližini Kina Šiška v Ljubljani tudi svoje razstavne prostore. Tam si lahko v živo ogledate, kako so bili računalniki videti nekoč, in marsikaterega izmed njih tudi preizkusite.
Kar nekaj v muzeju razstavljenih predmetov izhaja iz Monitorjevega muzeja, ki smo ga pred leti predali v upravljanje računalniškemu muzeju skupnosti Kiberpipa, njegov naslednik pa je sedanji Računalniški muzej v Ljubljani.
Zgodovinska evidenca pri nas nameščenih in izdelanih naprav je na naslovu evidenca.muzej.si.
Računalniški proizvajalci so sledili trendu in so sredi 70. let začeli razvijati nov, celovitejši in bolj porazdeljen način mreženja velikih in miniračunalnikov. Glavna proizvajalca sta ubrala povsem različna pristopa. Nabor omrežnih storitev so v DEC utemeljili na enakovrednih odnosih med povezanimi napravami (soležniki), v IBM pa na neenakovrednih odnosih (strežniki in odjemalci). Oba načina sta v sodobnih omrežjih še vedno zelo razširjena. Uporabniki so takšna lastniška omrežja oblikovali prek najetih telefonskih povezav, običajno ob pomoči drage omrežne strojne in programske opreme proizvajalca. Omrežja različnih proizvajalcev so bila med seboj nezdružljiva.
Različni aktivni terminali (1968–1983)
Pred pojavom lastniških omrežij so kot aktivne terminale najprej uporabljali miniračunalnike. Obdelava podatkov se je po zaslugi hitrega naraščanja njihovih zmogljivosti vedno bolj selila k izvoru podatkov, stran od osrednjih računalnikov. Sledili so prvi aktivni zaslonski terminali z vgrajenim mikroračunalnikom in disketnim pogonom, vendar so bile njihove zmogljivosti še zelo omejene. Šele v prvi polovici 80. let so se uveljavili različni mikroračunalniki, ki so bili opremljeni s programi za oponašanje terminalov. Najprej mikroračunalniki Apple II in poslovni mikroračunalniki z operacijskim sistemom CP/M, kot sta domača Partner in Dialog, nato pa še uspešnejši peceji in znanstvene delovne postaje.
Računalnik DEC VAX-11 z omrežno opremo. Joe Mabel na Wikimedia
Aktivne terminale so pri nas najprej uporabljali univerzitetni uporabniki. Na velika računalnika CDC Cyber 72 in Cyber 172 so priključili miniračunalnike IBM 1130 (Fakulteta za elektrotehniko, Fakulteta za strojništvo, Fakulteta za naravoslovje in tehniko, Višja tehniška šola Maribor) in miniračunalnike HP 2100 (Fakulteta za elektrotehniko, Onkološki inštitut). Nato so na obeh univerzah množično začeli uporabljati miniračunalnike DEC PDP-11 in njihove domače različice Delta. Prve mikroračunalniške aktivne terminale Conrac 480 so namestili konec 70. let v Narodni univerzitetni knjižnici in v Centralni tehniški knjižnici. V podjetju Kopa so takrat začeli proizvajati tudi domače različice mikroračunalnikov Kopa 1500 (DEC PDT-150), s katerimi so lahko uporabniki svoje pasivne zaslonske terminale Kopa 1000 (DEC VT-100) razširili v aktivne terminale.
Lastniška omrežja IBM (1975–1995)
Prvo rešitev Systems Network Architecture (SNA) za tvorbo porazdeljenih lastniških omrežij so sredi 70. let predstavili v podjetju IBM. Omrežja računalnikov IBM/370 so uredili hierarhično, mednje in uporabniške terminale pa so vrinili še vmesne miniračunalnike, ki so prevzeli pomemben del neposrednih, lokalnih potreb uporabnikov in upravljanje vseh izmenjav prek oddaljenih povezav. Takšni porazdeljeni terminalski sistemi so razbremenili osrednje računalnike, odprli nove uporabne možnosti in obenem ohranili videz povsem enovitega delovnega okolja za uporabnike. Porazdelitev zmogljivosti je omogočila bolj tekoče in neodvisno delo, obenem pa ni bistveno spremenila ustaljenega načina, ki so ga bili vajeni iz običajnih terminalskih omrežij. Prek ene telefonske povezave z največjo hitrostjo 9,6 Kb/s so lahko v omrežje povezali do 64 uporabniških terminalov. Izrazita prevlada takšnih zaprtih omrežnih rešitev IBM na trgu je spodbudila razvoj odprtih omrežnih rešitev (OSI/ISO) v 80. letih.
Pomembna omrežja
Do konca 80. let so nekatera lastniška omrežja vključevala že več deset tisoč računalnikov, denimo zasebno omrežje podjetja DEC Easynet ali pa omrežje ameriških univerz in univerzitetnih naselij CCNET. V Evropi so bila omrežja DECnet zelo pomembna v skandinavskih državah.
Tudi pri nas je IBM obvladoval skoraj vse pomembne velike informacijske sisteme v državi. Najbolj značilna porazdeljena omrežja IBM so pri nas oblikovali v Službi družbenega knjigovodstva (današnji Furs), kjer so skupno povezali 18 (od tega pet v Sloveniji) velikih računalnikov IBM/370 po celotni Jugoslaviji, v Republiškem sekretariatu za notranje zadeve, kjer so povezali dva osrednja računalnika IBM/370 v Ljubljani s štirimi terminalskimi sistemi IBM 8100 v krajevnih upravah (in z omrežjem hrvaških kolegov), ter v Ljubljanski banki, kjer so povezali dva osrednja računalnika IBM/370 z bančnimi terminalskimi sistemi IBM 3600 in IBM 4700 v vseh podružnicah po državi.
Lastniška omrežja DEC (1978–1995)
V drugi polovici 70. let so tudi v podjetju DEC predstavili vplivno in precej bolj odprto rešitev Digital Network Architecture (DNA ali DECnet) za tvorbo porazdeljenih lastniških omrežij. Porazdelitev zmogljivosti je bila tu bolj popolna. Vse izmenjave med računalniki so potekale brez posredovanja osrednjega računalnika ali vmesnih, vendar so bili zato posamezni računalniki dodatno obremenjeni z upravljanjem omrežnih storitev. Naprave so si lahko neodvisno izmenjevale podatke ali pa skupaj reševale nekatere zahtevne naloge. Takšen način uporabe je zelo ustrezal ključnim uporabnikom računalnikov DEC, univerzam in drugim znanstvenoraziskovalnim ustanovam. Poseben poudarek so v podjetju namenili tudi storitvam za oddaljeno sporazumevanje in sodelovanje, kot so elektronska pošta (VMS Mail) in pogovorne skupine (VAX notes). Tudi tu so oddaljene povezave večinoma potekale prek najetih telefonskih povezav z največjo hitrostjo 9,6 Kb/s. Značilnosti omrežja so kmalu postale splošno dostopne, postopno pa so jih skoraj popolnoma prilagodili ureditvi odprtih omrežnih rešitev (OSI/ISO) in obogatili z zmogljivostmi za tvorbo krajevnih omrežij (LAN). Omrežja DECnet so lahko oblikovali uporabniki super miniračunalnikov DEC VAX-11 in MicroVAX ter velikih računalnikov DEC PDP-10.
Tipičen računalniški modem podjetja DEC. Michael L.Umbricht na Wikimedia
Po zaslugi velike razširjenosti domačih različic tovrstnih računalnikov podjetja Delta je sredi 80. let začelo nastajati domače lastniško omrežje imenovano SLON. Drugih uporabnih omrežnih rešitev in mednarodnih omrežnih povezav takrat pri nas še ni bilo. Najprej so povezali računalnike na Inštitutu Jožef Stefan, v Narodni banki Slovenije, v Računalniškem centru Univerze v Mariboru in Računalniškem centru Univerze v Ljubljani. Z združljivimi računalniki so v drugi polovici 80-ih opremili skoraj vse članice obeh univerz in vse večje knjižnice. V omrežju so bili tako pretežno akademski uporabniki, vendar tudi nekaj državnih ustanov in večjih podjetij. Omrežje je ostalo zelo pomembno tudi po vzpostavitvi mednarodnih povezav z drugimi omrežji. Na vrhuncu, pred razpadom Jugoslavije, je omrežje SLON povezovalo že okrog 90 računalnikov v Sloveniji, 30 na Hrvaškem ter 20 v Srbiji in Bosni in Hercegovini. Poleg elektronske pošte in pogovornih skupin sta najpomembnejši storitvi v omrežju predstavljala celovit knjižnični (KIS/COBISS) in raziskovalni (SICRIS) informacijski sistem.
Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si.
Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.
