Zgodba ljudi, ki so za vedno spremenili glasbo
Če bi se vrnili v pozna 80. leta in se sprehodili po hodnikih Fraunhoferjevega inštituta v malem nemškem mestu Erlangen, bi nas pričakali vonj po kavi, zvok udarcev na stare računalniške tipkovnice in komaj slišno brnenje laboratorijskih naprav. Tam je sedela skupina inženirjev in znanstvenikov, ki si verjetno niti v sanjah ni predstavljala, da bo s svojim delom spremenila način, kako človeštvo posluša glasbo.
Ko danes poslušamo glasbo prek pretočnih storitev, redko pomislimo, da je šele pred tremi desetletji nastal format, ki je popolnoma preoblikoval naš odnos do glasbe. Zgodba o digitalni obliki zapisa glasbe MP3 je mešanica tehnološkega preboja, kulturne revolucije in neizogibnega propada. Vse se je začelo konec 80. let na nemškem inštitutu Fraunhofer IIS, kjer je ekipa znanstvenikov iskala način, kako digitalno shraniti glasbo tako, da bi zavzela čim manj prostora, a obdržala čim več kakovosti.
Za plačilo lahko uporabite plačilno kartico ali PayPal ali Google Pay:
Najprej se morate prijaviti.
V kolikor še nimate svoje prijave, se lahko registrirate.
Če bi se vrnili v pozna 80. leta in se sprehodili po hodnikih Fraunhoferjevega inštituta v malem nemškem mestu Erlangen, bi nas pričakali vonj po kavi, zvok udarcev na stare računalniške tipkovnice in komaj slišno brnenje laboratorijskih naprav. Tam je sedela skupina inženirjev in znanstvenikov, ki si verjetno niti v sanjah ni predstavljala, da bo s svojim delom spremenila način, kako človeštvo posluša glasbo.
Zgodba o formatu MP3 se je začela na nemškem inštitutu integriranih vezij Fraunhofer IIS.
Ko danes poslušamo glasbo prek pretočnih storitev, redko pomislimo, da je šele pred tremi desetletji nastal format, ki je popolnoma preoblikoval naš odnos do glasbe. Zgodba o digitalni obliki zapisa glasbe MP3 je mešanica tehnološkega preboja, kulturne revolucije in neizogibnega propada. Vse se je začelo konec 80. let na nemškem inštitutu Fraunhofer IIS, kjer je ekipa znanstvenikov iskala način, kako digitalno shraniti glasbo tako, da bi zavzela čim manj prostora, a obdržala čim več kakovosti.
Karlheinz Brandenburg, oče MP3, še danes rad poudari, da je bil digitalni format, ki je spremenil svet glasbe, plod metodičnega, ekipnega dela.
Eden od njih, Karlheinz Brandenburg, je bil tih, metodičen človek, ki ga je očaralo, kako naše uho zaznava zvok. Že med študijem elektrotehnike na Univerzi v Erlangnu se je poglabljal v psihoakustiko, vedo, ki preučuje, kaj iz vsega, kar slišimo, naše možgane dejansko doseže. Brandenburg ni bil tip izumitelja, ki bi čakal na trenutek razodetja, temveč je imel drugačen pristop, z majhnimi, a natančnimi koraki je z urami in urami eksperimentiranja potrpežljivo odstranjeval nepotreben šum iz zvočnega signala. Ko je v poznih 80. letih prejšnjega stoletja začel delati pri projektu kodiranja zvoka, je imel pred seboj ambiciozen cilj, želel je ustvariti format, ki bi zvočno datoteko zmanjšal do te mere, da bi jo bilo mogoče prenašati po telefonskih linijah in shranjevati na tedaj omejene medije, pri tem pa ohraniti skoraj enako kakovost kot pri CD.
Pevka Suzanne Vega bo v zgodovino zapisana tudi kot prva izvajalka s pesmijo v formatu MP3.
Brandenburg in člani njegove ekipe so se oprli na ključno spoznanje, da človeško uho ne sliši vsega. Visokofrekvenčne tone nad določeno mejo, zelo tihe komponente v prisotnosti glasnejših zvokov, lahko odstranijo, ne da bi večina poslušalcev opazila razliko. To se danes zdi logično, toda takrat pa je bilo revolucionarno. Brandenburg je za testiranje uporabljal skladbo Tom’s Diner Suzanne Vega, minimalistično pesem, ki je bila tako čista in jasna, da je brez milosti razkrila vsako napako v algoritmu. Več let je njegova ekipa znova in znova kodirala in dekodirala posnetek, dokler rezultat ni zvenel skoraj enako kot izvirnik. Njegov sodelavec, programer Harald Popp, je skrbel, da so algoritmi delovali učinkovito tudi na tedanjih procesorjih, ki so bili smešno počasni po današnjih merilih, Bernhard Grill, še en ključni član, pa je bil zaslužen, da se je projekt iz teoretičnih izračunov premaknil v praktične aplikacije.
Winamp je bil najbolj priljubljen predvajalnik datotek MP3 v operacijskem sistemu Windows.
Leta 1993 je bil MP3 (uradno MPEG-1 Audio Layer III) standardiziran in objavljen. Na začetku je bil format v uporabi predvsem v profesionalnih okoljih in med radijskimi postajami, ki so ga uporabljale za shranjevanje glasbe z manj porabe prostora. A v ozadju se je pripravljala revolucija. Internet se je ravno začel širiti po domovih. Čeprav so bile povezave počasne, se je prvič pojavila možnost, da bi si lahko ljudje med seboj pošiljali tudi glasbo. To je bil trenutek, ko je MP3 začel kazati svojo moč, skladba, ki je na CD zasedla 40 MB, je bila v MP3 velika le nekaj megabajtov. Prvi programi za kodiranje MP3 so se pojavili okoli leta 1995, nekateri iz Fraunhoferja, drugi kot neuradni, celo piratski pripomočki, ki so format naredili dostopen širšim množicam. Med računalniškimi navdušenci so krožile mape z novo super tehnologijo in začelo se je množično krčenje glasbe s CD.
Višek formata MP3 predstavlja pojav Napsterja, ki je omogočil, da so uporabniki v nekaj minutah lahko prenesli praktično katerokoli pesem.
Leta 1997 je na sceno stopil preprost glasbeni predvajalnik za računalnike z operacijskim sistemom Windows. Winamp je s sloganom o prašenju lamine zadnjice postal kultni izdelek, ki ga je namestilo na milijone uporabnikov, da so lahko urejali in poslušali svoje zbirke pesmi. Toda pravi udarec v svetovno zavest je prišel z Napsterjem leta 1999. Študent Shawn Fanning je ustvaril platformo, ki je ljudem omogočala izmenjavo MP3 po sistemu P2P. Nenadoma si lahko poslušal skoraj katerokoli pesem na svetu, brezplačno in v nekaj minutah. Kar je bilo prej nepredstavljivo, je postalo del vsakdana slehernega ljubitelja glasbe. MP3 je postal simbol svobode, a tudi nočna mora glasbene industrije. Založbe so poročale o strmoglavljenju prodaje cedejev, izvajalci so opozarjali na izgubo prihodkov, odvetniki pa so začeli množične tožbe.
Čeprav je Apple glasbo prodajal v digitalnem zapisu AAC, so na predvajalniku iPod vladali MP3.
Brandenburg z ekipo nikoli ni imel namena spodkopati glasbene industrije. Njihova vizija je bila predvsem tehnična, želeli so le ustvariti učinkovit, kakovosten digitalni format. V enem izmed intervjujev je Brandenburg priznal, da ga je eksplozija piratstva presenetila in tudi nekoliko žalostila, ne zato, ker bi nasprotoval dostopu do glasbe, temveč, ker se je zavedal, da bo javna percepcija MP3 za vedno povezana s kršenjem avtorskih pravic. Njegove besede so se uresničile tudi ob Applovi splavitvi predvajalnika iPod, ki ga je podjetje iz Cupertina izdalo leta 2001. Čeprav so v trgovini iTunes prodajali glasbo v drugem formatu (AAC), so uporabniki na predvajalnik množično nalagali svoje zbirke MP3. Avtomobilski radii, telefoni in celo domači DVD-predvajalniki so vsi po vrsti privzeto podpirali MP3 kot standard. To je bil čas, ko si za potovanje vedno pripravil mapo ali CD z izbranimi MP3, ki so te potem spremljali na poti.
Konec formata MP3 so zapečatile pretočne storitve, kot je Spotify.
Okrog 2010 pa se je začel premik. Internetne hitrosti so postale dovolj velike, shranjevanje poceni, uporabniki pa so želeli enostavnost. Pretočne storitve, kot sta Spotify in Apple Music, so ponudile vse pesmi na enem mestu, brez skrbi za organizacijo datotek. MP3 so začeli izgubljati privlačnost, saj sta ročno nalaganje in prenašanje glasbe postala nepotrebna. Leta 2017 je Fraunhofer IIS uradno sporočil, da ne bo več izdajal licenc za kodeke MP3. Format je še vedno obstajal, a je bil uradno prepuščen zgodovini. Nove izpeljanke so bile učinkovitejše, pretakanje glasbe pa je postalo prevladujoč način poslušanja. Danes MP3 obstaja kot digitalna relikvija. Še vedno ga uporablja ogromno starih zbirk glasbe na diskih in prenosnih predvajalnikih, a za mlajše generacije je pogosto le beseda, ki jo povezujejo z zgodnjimi časi interneta. Za tiste, ki smo živeli v njegovem vzponu, pa je MP3 več kot tehnologija, je spomin na ure, preživete ob urejanju map, zapisovanju naslovov skladb in iskanju tiste ene redke pesmi, ki si jo končno našel nekje na drugem koncu sveta.
Karlheinz Brandenburg se je po uspehu MP3 posvetil raziskavam na področju 3D-zvoka in novih formatov zapisa. Čeprav ga danes mnogi poznajo kot očeta MP3, sam pogosto poudarja, da je bil to dosežek celotne ekipe, plod številnih let skupnega dela, preizkušanja in odpravljanja napak. MP3 je bil tehnologija, ki je povezala in hkrati razdelila svet. Povezala, ker je ljudem omogočila enostaven dostop do glasbe, razdelila, ker je sprožila kulturno vojno med tistimi, ki so zagovarjali svobodo deljenja, in onimi, ki so branili avtorske pravice. Njegov konec ni bil dramatičen, izginil je počasi, tiho, tako kot se je pojavil.
A vpliv, ki ga je imel, bo ostal zapisan v zgodovini kot zgodba o tem, kako skupina nemških znanstvenikov ni rešila le tehničnega problema, temveč nehote odprla vrata novi dobi glasbe.
