Zavarujmo se
Ker je Linux pogosto v rabi kot operacijski sistem, ki poganja strežnike in druge sistemsko občutljive računalnike v omrežjih, bi pričakovali, da tudi na področju varnostnih kopij ponuja dobre rešitve. In res, seznam programske opreme je v tem segmentu rabe obsežen in zanimiv, veliko teh orodij pa je na voljo tako v različici za Linux kot tudi za Windows in OSX.
Baculo lahko uporabljamo s terminala ali prek grafičnega vmesnika.
Za osebno rabo na enem računalniku je primeren Areca Backup. Z njim je mogoče kopije stiskati, jih šifrirati, ustvarjati delne kopije glede na spremembe, ima pa tudi širok nabor filtrov, ki določijo, kaj naj bi se kopiralo. Arhive je mogoče združevati. Ker vodi zgodovino sprememb, je mogoče priklicati tudi prejšnje kopije. Areca sicer lahko shrani kopije klasično, torej tako, da je vsaka datoteka po spremembi shranjena na novo, ali pa v načinu delta, kjer se upošteva zgolj razlika glede na prejšnjo različico, to je primerno za večje datoteke, a je lahko tudi hitreje vir napak oziroma težav. Seveda pa lahko vedno izdela tudi celoten posnetek nekega diska. Ker lahko ustvarjamo več setov kopij, je tako različne imenike in vrste datotek mogoče hraniti na različne načine, pač glede na vrsto in želje uporabnika.
Še enostavnejši je Fwbackups, ki ponuja tudi kar nekaj tipičnih scenarijev za varnostno kopiranje, med drugim tudi za kopiranje podatkov s poškodovanih diskov. Ker zna kopirati tako krajevno kot tudi v omrežje, je primeren tudi za poslovno rabo, ob čemer ima morda za zahtevnejše uporabnike nekoliko premalo možnosti za določanje pogojev kopiranja. Za taka okolja so na voljo tudi močnejša orodja. Med zanimivejšimi je Bacula, ki je primerna predvsem za omrežja, v katerih so različni računalniki. Tako zna varnostno kopirati vsebino računalnikov OSX, Windows ali Linux, upravljati pa ga je mogoče prek grafičnega vmesnika, terminala ali spletnega vmesnika. Zna delati polne, pa tudi delne kopije (spremenjene in dodane datoteke). Varnostne kopije se lahko raztezajo čez več datotek, poleg diskov podpira tudi nosilce DVD in trakove in sploh širok seznam različnih protokolov in tudi naprav.
Skrbniki strežnikov, ki za svoje delo uporabljajo predvsem terminal, bodo nemara raje posegli po orodjih, kot je AMANDA (Advanced Maryland Automatic Network Disk Archiver). Čudno poimenovanje izvira iz dejstva, da so program razvili na univerzi v Marylandu. Med posebnostmi Amande je možnost, da se varnostna kopija razteza tudi prek več trakov, poleg tega skuša Amanda optimatizirati termin varnostnega kopiranja tako, da to čim manj vpliva na delovanje računalnikov v omrežju. AMANDA je na voljo tudi v plačljivi poslovni različici, ki premore tudi grafični vmesnik in orodja za kopiranje v oblak. Alternativa je Dar, ki je zanimiv predvsem zato, ker deluje neodvisno od datotečnega sistema, tako da je mogoče z njim tudi brez večjih težav prenesti podatke iz enega okolja v drugo.
Back in Time je Linuxova različica TimeMachina.
Uporabniki, ki so navajeni programov, ki ustvarjajo posnetke, kot je, denimo, TimeMachine na Applu, imajo tudi v Linuxu svojo rešitev. To je Back in Time, ki podobno kot Time Machine prekopira spremenjene in nove datoteke, starejše pa si zapomni v prejšnjih kopijah. Tako je mogoče z njim enostavno vedno priti do podatkov s prejšnjih varnostnih kopiranj, oziroma računalnik povrniti v prejšnje stanje. Po času lahko sledimo tudi posameznim datotekam in imenikom.
Kadar želimo zgolj imeti posnetek celotnega sistema, za reševanje v primerih, ko se računalniku kaj zalomi, pa je najbolj znana rešitev gotovo Clonezilla, ki klonira diske na podlagi podatkov na disku (torej uporabljene bloke), in ne v smislu kopiranja datotek. Podpira tako rekoč vse standardne datotečne sisteme, tako da je s Clonezillo mogoče ustvarjati tudi posnetke računalnikov Windows in MacOS. Program lahko zaganjamo tudi neposredno s plošče CD ali pomnilniške naprave USB.
