Zavajanje: maj 2004

Objavljeno: 5.1.2006 22:37 | Avtor: Matjaž Klančar | Kategorija: Preizkusi | Revija: Maj 2004

Živimo v potrošniški družbi in kar nekako smo se že navadili na to, da nas podjetja in prodajalci z vseh koncev zasipajo s ponudbami izdelkov, ki so vedno (naj)boljši in jih moramo, če želimo v korak s časom, nujno kupiti. Novi avtomobili, nove obleke, ne nazadnje novi računalniki. Trženje ali način prodajanja izdelkov, ki jih je na trgu že tako ali tako preveč in se med seboj komajda razlikujejo, je postalo že prava mala znanost. O tem, kako podjetja poudarjajo in "prilagajajo" določene lastnosti računalnikov in različnih strojnih delov, pa smo v tej rubriki že večkrat pisali.

Kar nekaj "nakupovalnih" področij pa je, za katera se zdi, da tam "zlobni" prodajalci pri zavajanju kupcev niso imeli prstov zraven; kljub temu so potrošniki zmedeni in se odločajo na podlagi napačnih podatkov. Verjetno zato, ker smo ljudje nekako naravno nagnjeni k razmišljanju, da je več vedno bolje, oziroma da je bolje imeti večjo vrednost tega ali onega kakor manjšo. A to ne drži vedno.

Procesorji

Najpomembnejši podatek, po katerem se kupci ravnajo pri nakupu računalnika je (poleg cene) frekvenca procesorja. Ali (giga)hertzi, kot se ponavadi izrazimo. Čim več hertzev za čim manj denarja, torej. Pa je več hertzev res tudi vedno najboljša izbira? Seveda ne, saj je hitrost računalnika odvisna še od marsičesa, predvsem pa "hertzi" pri Intelovih modelih niso enaki tistim pri amdjih. Da niti ne omenjamo tega, da je pojem "hitrost" pri računalnikih silno težko definirati; to bržkone še najbolje vemo mi, ki se z merjenjem hitrosti ukvarjamo že dolga leta.

Temelj vsakega računalnika je vsekakor procesor, toda hitrost celote je odvisno še od marsičesa. Nemara še najbolj od tega, koliko pomnilnika ima računalnik. Če vam bodo prodali takega z le 128 MB pomnilnika (bog ne daj celo manj), vi pa boste na njem poganjali Windows XP, bo rezultat vsekakor slabši, kot če bi imeli dvakrat več pomnilnika in dvakrat počasnejši procesor. Veliko pomeni tudi hitrost diska, še posebej pri nalaganju operacijskega sistema in programov. Počasnejši (še posebej, če je starejši) disk lahko računalnik z zelo hitrim procesorjem zelo upočasni. In, ne nazadnje, pomembne so tudi "podrobnosti", kot so hitrost osnovnega vezja, tip pomnilnika (SDRAM, DDR), hitrost pomnilnika in celo podrobnosti, kot so dvo- ali le enokanalni dostop do pomnilnika. Natančneži (ki se jim gre tudi za razlike v desetinah odstotkov hitrosti) bodo na seznam brž dodali še število čakalnih stanj, ki jih zahteva pomnilnik, in pomnilniške podatke, kot so CAS, RAS itd.

Omenili smo že, da Intelovi "hertzi" niso enaki AMDjevim, razlog pa je preprost - frekvenca enostavno ni pravi podatek za določanje hitrosti procesorja, saj je zelo odvisna od arhitekture procesorja. Če poenostavimo, poleg takta, ki določa hitrost izvajanja ukazov, je pomembno tudi to, v koliko taktih se posamezni ukazi izvedejo. S tem da imata AMDjeva in Intelova arhitektura v nekaterih delih danes tudi že različne ukazne nabore. Zaradi razlik, ki trenutno kažejo, da so AMDjevi procesorji pri nižjih frekvencah enako hitri kakor Intelovi (res pa je, da Intelovi najhitrejši modeli bolj ali manj presegajo hitrosti najhitrejših AMDjevih), se je AMD že pred časom odločil označevati procesorje s t. i. hitrostmi PR in ne s frekvencami. AMD Athlon 64 3200+ tako ne deluje s frekvenco 3200 MHz kakor Pentium 4 3200, temveč z 2000 MHz. Še več, če ste pomislili, da je AMD novo označevanje uvedel zato, da bi uporabniki laže in pravilneje primerjali oboje procesorje, ste se zmotili. Kajti označevanje PR temelji na primerjavi s hitrostmi prvotnih AMDjevih procesorjev Athlon in ne na primerjavi s Pentium 4. Vsaj tako so ob uvedbi označevanja zatrdili v AMDju...

In končno - kaj pravzaprav zares pomeni, da je računalnik "hiter"? To, kako hitro bo preračunal Excelovo preglednico? Gotovo ne, saj to prav vsak računalnik opravi v nekaj mili- (morda celo mikro-) sekundah. To, kako hitro se bo naložil kateri izmed programov (Word, Excel)? Morda, toda tu je najpomembnejši hiter disk in količina pomnilnika (ki igra vlogo predpomnilnika). To, kako hitro se bo naložila elektronska pošta ali spletna stran (da, tudi na kaj takega pomislijo računalniški laiki)? Seveda ne, saj je tu bistvena hitrost internetne povezave. Morda to, kako zvezno in lepo se bodo izrisovale pošasti v igri Quake? Tudi ne, saj je tu, resda poleg hitrosti procesorja, bistvena predvsem hitrost grafične kartice.

Grafične kartice

Pa smo pri naslednjem delu strojne opreme, kjer neuki kupci nasedejo - grafična kartica. Zasipani so s podatki, kot so ATI Radeon ali nVidia Geforce, 9600 ali 9800, MX ali neMX, megahertzi vgrajenega procesorja in seveda s količino pomnilnika na kartici. Slednje se že dolgo zdi tista vrednost, ki najbolj spominja na količino pomnilnika v samem računalniku (in je do neke meje res zelo pomembna), zato se marsikdo odloči, da je 128 MB bolje od 64 MB. Pa je res?

Odvisno od tipa uporabe računalnika oz. posledično grafične kartice. Da bi to razumeli, moramo razumeti, zakaj grafična kartica sploh potrebuje pomnilnik. V časih, ko kartice niso bile pospeševalniki 3D, je bila edina uporaba vgrajenega pomnilnika hranjenje podatkovnih "pik", ki jih je preostala strojna oprema kartice "preslikala" na zaslon. Za vsako piko je bil pri osembitni globini barv (največ 256 različnih barv) potreben en bajt, za predstavitev v 24-bitni globini barv (kot delujejo vse današnje grafične kartice) pa so potrebni trije bajti. Za delo pri ločljivosti 1024 x 768 pik torej popolnoma zadostuje 3 MB pomnilnika (če zaokrožimo navzgor).

Zakaj ga torej imeti 64 ali 128 MB? Samo za igranje iger 3D. Te ga namreč uporabljajo za hranjenje tekstur (tistih lepih "oblek", ki jih imajo tridimenzionalne pošasti) in sodobne igre imajo tekstur silno veliko, zato se količina pomnilnika dejansko zelo pozna. Kajti če imate grafično kartico z malo pomnilnika, bo igra za pomnilnik uporabila (prek vedno prepočasnega vodila AGP) kar sistemski pomnilnik. In pošasti bodo naenkrat zelo počasne in okorne...

In če ne igrate iger? V tem primeru bi se izplačalo kupiti najcenejšo možno grafično kartico, s 4 ali, recimo, največ 8 MB pomnilnika in brez 3D dodatkov. Če bi taka kartica danes seveda bila na voljo. Sicer pa se odločimo za nakup najcenejše možne grafične kartice. Kajti prav vsaka bo dovolj (in enako) dobra za deskanje po internetu in občasno urejanje besedil.

Količina pomnilnika in sploh zmogljivost 3D vam pri pisarniškem delu ne bodo prav nič pomagali.

Drugi "naj naj" strojni deli

Poleg hertzev in megabajtov so neuki kupci občutljivi tudi za druge vrednosti, ki naj bi ponazarjale zmogljivosti računalnika ali računalniškega dela, ki ga kupujejo.

Začnimo pri disku - je res ključnega pomena, da ima disk kar največ gigabajtov? S praktičnega vidika ne, saj je na tem svetu razmeroma malo uporabnikov, ki bi jim v življenjski dobi računalnika uspelo zapolniti vseh 120 ali celo 250 GB diska, ki si ga lahko omislimo danes (prav kmalu že 400 MB!). Če se ne ukvarjajo z video produkcijo ali zbiranjem filmov DivX, je to sploh nemogoče. Po drugi strani pa je res, da večji disk nikakor ne škodi in če nas nič (kaj dosti) več ne stane... Nadalje, hitrost diska. Podatki, kot so hitrost prenosa ali morda celo izmerjene vrednosti v raznih hitrostnih programih, so enostavno prezapleteni za razumevanje in ne nazadnje tudi za podajanje. Zato neuki uporabniki največkrat "padejo" na najmanj pomemben podatek - dostopni čas. Ali je ta 8 ali 10 ms, je kar naenkrat ključnega pomena. To, da ta podatek v resnici o hitrosti diska ne pomeni bolj ali manj nič, je jasno vsakomur, ki ve, kako delujejo diski. Veliko pomembnejši podatki so gostota zapisa in vrtenja plošč ter posledično hitrost prenosa podatkov.

Dostopni čas je tisto, kar kupci diska največkrat "opazijo". Pa je ta podatek pravzaprav precej nepomemben.

Digitalni fotoaparati in njihove megapike. O tem smo pisali že večkrat, pa vendar - je res tako zelo pomembno, ali ima fotoaparat 3, 4 ali 5 megapik? Če ste povprečen uporabnik, nikakor. Kajti za razvijanje fotografij 10 x 15 cm zadostuje že ločljivost 2 megapik, za domače tiskanje na format A4 pa bodo zadostovale 3 megapike. Res je, če ste računalniški poznavalec in se vam z obdelavo fotografije ljubi "igrati", je v določenih primerih kar uporabno imeti fotoaparat z ločljivostjo npr. 8 megapik. Kajti takrat lahko iz velike fotografije brez praktične izgube kakovosti izrežete le tisti del, ki je res najbolj zanimiv. Toda tako početje zahteva čas in nekaj znanja, tega pa večina amaterskih digitalnih fotografov nima (ali enega ali drugega ali kar obojega). Sploh pa je ključna težava v tem, da same megapike res ne pomenijo ničesar. Dober pokazatelj tega so t. i. "brezimni" fotoaparati, kot so Mustek, Trust, Genius in podobni, ki smo jih obdelali v prejšnji številki.

Megapike pri fotoaparatih niso vse, oz. so včasih kar nič. Oba fotoaparata na sliki imata tipalo z enako (mega)pikami, vendar so njune zmogljivosti diametralno nasprotne.

Digitalni projektorji - ključna podatka, s katerima operirajo izdelovalci in prodajalci (in na katere "padajo" kupci) sta svetilnost in kontrastnost. Oba sta podajana močno pretirano, o čemer smo že pisali (Monitor 9/2003), vendar je smiselno opozoriti še na nekaj. Večja (tudi dejanska, izmerjena) svetilnost za gledanje filmov v domačem kinu ni vedno boljša od manjše. Kajti večja svetilnost pomeni tudi to, da je črna barva vedno manj črna in postane siva. Popolnoma črne projektorji namreč enostavno ne morejo ustvarjati oz. projicirati. Če imate torej vrhunski in zelo svetel projektor, bo predvajani film v domači sobi enostavno premalo kontrasten in nekako siv.

Tudi o ločljivost branja optičnih bralnikov smo že pisali in pokazali, kako so podatki, ki jih navajajo izdelovalci in prodajalci, pretirani s pomočjo t. i. interpolacije (Monitor 9/2003). Pa vendar tudi ozaveščeni kupci (ki ločijo optično od interpolirane ločljivosti) pri optičnih bralnikih večinoma sledijo višjim vrednostim, ki označujejo "optično" ločljivost. Saj veste, optični bralnik z ločljivostjo 2400 dpi bo zagotovo boljši od tistega, ki zmore samo 600 dpi. Vendar je to zelo odvisno od druge sestave bralnika in naših potreb. Ali od tega, ali bomo in bomo mogli brati tudi diapozitive. Le tam namreč potrebujemo tako visoke ločljivosti, kot je 2400 dpi. Za običajno branje fotografij pa popolnoma zadostuje ločljivost 300 dpi, že 600 dpi je večinoma odveč. Tudi če bi radi z bralnikom optično brali besedila (OCR), je priporočena in popolnoma zadostna ločljivost 300 dpi.

Ločljivost 2400 dpi je pomembna samo, če boste (lahko) brali tudi diapozitive. Sicer bo za 99 % uporabnikov zadostoval tudi bralnik z ločljivostjo 600 pik na palec.

Če sklenemo, so različne numerične vrednosti ponavadi tisto, kar pritegne kupce. Včasih upravičeno, večinoma pa ne. Koristno je, če pred nakupom vsaj vemo, kaj te vrednosti pomenijo, drugače se bo hitro zgodilo, da bomo računalnik ali katerega izmed njegovih delov preplačali.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki