Zakaj ne kupujem doma?

Zakaj ne kupujem doma?
Objavljeno: 30.9.2014 | Avtor: Boris Šavc | Kategorija: Mnenja | Revija: Oktober 2014

Minili so časi, ko smo po božje častili domače trgovine. Zgolj bližina servisa, domača beseda in kakovost storitve kupcev ne prepričajo več. Mnogi za odtekanje kupne moči čez mejo krivijo globalni trg in splet, jaz pa trdim, da so si slovenski trgovci kislo juho skuhali povsem sami.

Priznam, od nekdaj čislam spletni nakup onkraj meja domovine. Kljub temu se nisem nikoli posmehoval uveljavljenemu slovenskemu modelu poslovanja spletnih trgovin, kjer kupci veliko večino naročene robe plačajo po povzetju. Tako smo bili navajeni in tako smo želeli poslovati v nedogled. Slovenski trgovci so našo zaplankanost ustrezno izkoriščali. Zdelo se je, da jim nič ne more do živega. Slovenci smo dolgo prenašali višje cene, čakanje na novosti in kupovali staro robo, ki se ni znižala tudi po letu dni. A kar naenkrat je tega konec. Mladež zapravlja na AliExpressu, premožnejši na Amazonu, tenisači na Tennis Pointu in tako naprej. Hitro smo ugotovili, da za vsako kravo raste tuja zelenica, ki je precej bolj zelena od domače.

Moje skromno mnenje je, da so za spreobrnitev domačih kupcev krive reklamacije (beri: težave z njimi). Grozljivih zgodb o domačih storitvah je vsaj toliko kot navdušujočih ukrepov tujih trgovcev in izdelovalcev. Ni ga Slovenca, ki ne bi imel vsaj ene slabe domače ali dobre tuje izkušnje. Priznam, tudi v tujini se lahko opečeš, a grenkobo odženejo poteze, kot je takojšnje pošiljanje nove konzole, ko se stara na pošti skrivnostno izgubi, ali brezkompromisna menjava tipkovnice ob nerodnem politju prejšnje. V domačih logih tega žal ni. Nedavna izkušnja ob nakupu novega televizorja je moje prepričanje še utrdila.

Pritegnila me je ponudba kluba T-2. Z zvestobo sem si pridobil pravico do nakupa najžlahtnejšega Samsungovega televizorja. Na obroke! Zverino sem seveda takoj naročil in začel odštevati dneve do prihoda poštarja. Medtem ko sem na tehnično robo z Amazona čakal največ dober teden, so si pri ponudniku v stečaju vzeli čas in naročeno pošiljali dlje, kot je Nemčija potrebovala za zmago na mundialu. Kdor čaka, dočaka, in tako sem se tudi jaz končno veselil prispelega paketa.

Velikanska škatla je v sekundi dvajset razpadla, koščki stiropora so bili raztreseni po vsej dnevni sobi, na kavču pa se je svetila bleščeča pravokotna ploskev. Od poželenja sem se dobesedno tresel. Z nezanesljivimi rokami sem začel sestavljati podstavek. Kje, zavraga, so vijaki? Ker jih ne najdem, se zatečem po pomoč k navodilom. Vijaki naj bi bili poleg daljinskih upravljalnikov. Saj res, daljinci, nikjer jih nisem videl. Podrobnejši pregled mi razkrije grozljive razsežnosti katastrofe, ki me je doletela. Poleg televizorja razen podstavka in navodil ni prišlo nič! Ostal sem celo brez kabla za priklop televizorja v električno omrežje.

Ker sem vedel, da ponudnika v stečaju nima smisla klicati, sem nemudoma zavrtel številko slovenskega dobavitelja. Seveda mi niso verjeli. Ko sem na njihovo zahtevo že četrtič obrnil vsak košček stiropora, neposlušni dodatki naj bi se večkrat skrivali v njih, sem ugotovil, da priložena embalaža pripada manjšemu modelu televizorja. Kljub moji opazki so pri dobavitelju vztrajali, da je dodatke iz paketa ukradel Toni, poštar, ki že dvajset let na moja vrata dostavlja pošiljke z vsega sveta, zato je bilo v nadaljevanju postopka treba tehtati paket. Standardna obravnava take reklamacije naj bi zahtevala primerjanje po vsebini podobnih paketov in uveljavljanje odškodninskega zahtevka na Pošti Slovenije. Ker so bili pred vrati prazniki in konec tedna, so Tonija čakali vsaj še štirje dnevi miru. Sam sem se znašel po svoje. Napajalni kabel sem si izposodil od Apple TVja, daljinski upravljalnik nadomestil z ustrezno aplikacijo na pametnem telefonu z Androidom, vijake pa sem izvohal v bližnji tehnični trgovini.

Prazniki so minili, kot bi mignil. Dobro so deli tudi zaposlenim pri dobavitelju, saj so na prijaznejšo noto začeli deževati predlogi. V prvem paketu sprave sta po desetih dneh prispela dva daljinska upravljalnika. Ker sem bil še vedno brez vijakov, 3D očal, kabla, se z rešitvijo nisem strinjal. Za nameček je bil pametni daljinec generacijo starejši od tistega, ki ga je omenjal priročnik. Majhna razlika, ki bi pomenila upravljanje s sledilno ploščico namesto s futurističnim kazalcem, ki obiskovalcem nehote vzbuja vzdihe zavisti. Nikakor, sem vztrajal, zato so se pri dobavitelju vdali in poslali nov televizor.

Kljub naporom na obeh straneh tudi popolna menjava ni uspela. Toni je na vrata potrkal brez paketa. Na poti se je poškodoval, je rekel, zato moram na izpostavi Pošte podpisati zapisnik, preden ga prevzamem. Televizor je bil v tako slabem stanju, da na Pošti nisem zdržal več kot pet sekund. Tako dobavitelj kot jaz smo bili na koncu z živci, zato smo se obojestransko strinjali, da prvi TV obdržim, na dodatke pa počakam. Obljubljeno so res dostavili. Po mesecu dni mi tako zopet deluje Apple TV, Android je odstopil mesto laserskemu daljincu, trgovinske vijake pa so zamenjali močnejši, tako da se ne zbujam več ponoči vreščeč, da je televizor padel s podstavka. Dobil sem tudi očala in vse druge drobnarije, ki sodijo zraven. Kljub temu da sem več kot očitno prejel razstavni model televizorja, sem plačal polno ceno. Besedo popust so vsi sogovorniki preslišali. Bili pa so prijazni. Po slovensko se bom zadovoljil s tem. In nikoli več kupoval doma.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki