Za varnost poskrbimo sami!

Za varnost poskrbimo sami!
Objavljeno: 28.8.2012 | Avtor: Matjaž Klančar | Kategorija: Mnenja | Revija: September 2012 | Teme: android, iPhone

Ob vsej histeriji, ki se zadnje čase sprošča okoli "oblaka" in oblačnih storitev, je bilo le še vprašanje časa, kdaj si bodo ljudje začeli domišljati, da je to tudi odličen naslov za hranjenje varnostnih kopij. Je, vendar nikakor ne more in ne sme biti edini.

Izdelava varnostnih kopij (oz. "bekap", kot ga danes ljubkovalno imenujejo že naše skorajda računalniško ozaveščene babice) je računalnikarska mantra že vsaj tam nekje od nastanka prvih pomnilniških nosilcev. Recimo, da smo se je začeli resno zavedati ob nastanku disket (se še spomnite teh "gibkih" diskov?). Zakaj takrat? Zato, ker je šlo takrat nanje zelo veliko podatkov in ker so bile nadvse nezanesljive. Kar pomislite, magnetna površina, na katero je računalnik zapisal podatke, je bila pri nekaterih izvedenkah kar prosto dostopna za dotike naših prstov! Že samo zaradi tega je bilo smiselno vse hraniti v dveh izvodih ...

Nato smo prešli na pogone ZIP (ki so bili le zelo zmogljive diskete, zaprte v dokaj zaprto ohišje) in nato na izmenljive diske Syquest in JAZ. Nanje je šlo še več podatkov, toda zanesljivost hranjenja je bila že kar katastrofalna. V resnici so bile še najbolj zanesljive mini tračne enote, ki so jih podjetja izdelovala tudi za domače uporabnike. Predvsem zaradi njihove linearnosti, kjer je morebitna mehanska okvara traku dejansko okvarila le zelo majhno količino podatkov.

In nato so prišli optični pogoni. CD-ROMi, DVD-ROMi in še posebej zapisljivi CD-R/Wji in DVD+-R/Wji. Se še spomnite, da so izdelovalci zanje nekoč obljubljali do stoletno trajnost zapisa? Težava je le v tem, da so to govorili na pamet, saj je nekaj stoletnega v resnici zelo težko natančno preizkusiti, če nimaš na voljo 100 let ... Seveda s tako trajnostjo ni (bilo) nič. Majhna praska, in mega/gigabajti so šli po gobe. Nekaj mesecev ali let preveč sončne svetlobe in vlage, enako.

In nato smo prešli na ključke USB in zunanje diske USB. Zato, ker so bolj zanesljivi? Ne, zato, ker jih je enostavneje in hitreje uporabljati. Nezanesljivi so približno enako kot poprejšnje tehnologije. Mislim, si predstavljate, kaj vse se lahko zgodi z magnetnim diskom, ki ga prenašamo po torbah in žepih?

Kaj nam torej sploh še preostane za varnostne kopije? "Oblak", seveda! Ali res?

Te dni je po spletu zakrožil podroben članek o tem, kako se je z oblakom opekel tehnološki novinar Mat Honan, ki med drugim piše tudi za ameriški Wired. Hekerji so mu, za zabavo, vdrli v račun na Twitterju, potem pa mu, da ga ne bi mogel več pridobiti nazaj, za vsak primer še zbrisali iPhone, iPad in prenosnik Macbook Pro. Kar takole:

  • Ob 17:00 so mu prek Applovega iCloud orodja "Find My" zbrisali iPhone.
  • Ob 17:01 so mu zbrisali iPad.
  • Ob 17:02 so mu spremenili geslo na Twitterju.
  • Ob 17:05 so mu zbrisali MacBook in račun na Googlu.
  • Ob 17:12 so se po Twitterju pohvalili, kaj so naredili.
  • Izkazalo se je, da hekerji (Mat je z enim izmed njih kasneje celo vzpostavil komunikacijo prek ICQ) za vdor niso uporabili prav nobenih posebnih orodij, npr. za razbijanje gesel. Ne, geslo so mu enostavno ponastavili. Applova tehnična telefonska pomoč namreč za ponastavitev gesla zahteva le tri podatke - elektronski naslov, naslov bivanja in zadnje štiri številke kreditne kartice. Vse troje pa je moč pridobiti z nekoliko truda - naslov, recimo, s poizvedovanjem whois, če imamo domeno, zadnje štiri številke kreditne kartice pa so hekerji dobili v telefonskem pogovoru z Amazonovo tehnično pomočjo (podrobneje si preberite na www.monitor.si/mat).

    Poanta, pomembna za moje pisanje, je ta, da je Mat zaupal iOblaku in Gmailu, zato ni imel varnostnih kopij svojih elektronskih sporočil in stikov, predvsem pa ni imel kopij svojih fotografij, ki so mu pomenile največ - fotografij otrok, od rojstva naprej. Saj so bile v oblaku, na varnem, kajne? Žal ne, ostal je brez njih. Poleg tega je brisanje Macbooka na daljavo, kot ga omogoča Apple, resna zadeva; mišljeno je kot varnostno brisanje, če vam kdo ukrade prenosnik, zato je izvedeno zelo natančno - disk dobesedno prepiše z ničlami. Preden je Mat prenosnik ugasnil, je njegov disk (SSD) pridelal že 25 % ničel. K sreči je s tem sicer izgubil particijsko tabelo in še kaj, vendar so bile fotografije na preostalih 75 %. Specializiranemu podjetju mu jih je za borih 1600 dolarjev uspelo rešiti ... Mat pravi, da bo odslej izdeloval (tudi?) krajevne varnostne kopije in da je takoj izklopil možnost brisanja svojih elektronskih naprav na daljavo ...

    Slednje sem na svojem androidnem telefonu takoj naredil tudi jaz, vera v moje krajevne varnostne kopije pa se mi je samo še okrepila. Da, odlična rešitev je omrežni disk NAS, o teh pišemo v tokratni številki, poleg tega pa priporočam še avtomatsko prepisovanje na še kak dodaten disk. Ali dva. To terja kar nekaj zbranosti in predvsem pazljivosti in nadzora, da se v tem ali onem trenutku varnostne kopije, iz kateregakoli razloga že, ne bi nehale izdelovati. Vendar deluje. Ob odpovedi ali nakupu novega diska je slednjega treba le vnesti v verigo in nadaljevati.

    Tako pač je; v "davnih" časih naši zapiski na papirju niso kar sami od sebe izpuhteli v nič, z našim "zapiskom" na disku, tudi oblačnem, pa se to lahko zgodi mimogrede.

    V "davnih" časih naši zapiski na papirju niso kar sami od sebe izpuhteli v nič, našim "zapiskom" na disku, tudi oblačnem, pa se to lahko zgodi mimogrede.

    Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
    Prijava

    ph

    Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki