Za rešetke!

Za rešetke!
Objavljeno: 25.10.2011 | Avtor: Dare Hriberšek | Kategorija: Mnenja | Revija: Oktober 2011

Novela kazenskega zakonika, ki bo po terminskem planu DZ v tretjem branju že oktobra, nam bo najverjetneje navrgla svežo in obilno zalogo kriminalcev. Večinoma takih pod dvajset let in zato, ker si s spleta snemajo glasbo, filme, kakšen fotošop in podobno.

Če bo novela sprejeta, bo namreč postalo kaznivo prenašati avtorsko zaščitene vsebine tudi za lastno rabo, če pa bo znesek protipravno pridobljenega premoženja presegel znesek velike tatvine (trenutno 5000 evrov), se utegnete znajti za tri leta tudi v kehi. Že omenjeni fotošop, osnovna različica, je vreden 834 evrov.

Doslej je bil v zakonu vrivek "z namenom prodaje", kar je reševalo odgovornosti številne kršitelje, tudi take, ki bi si kazen morda zaslužili. Recimo podjetje, ki si v računalnike namesti nelicenčno programje, saj programov ni imelo namen prodajati naprej. Pustimo ob strani, da bi težavo rešila že sprememba onega vrivka "z namenom pridobitve premoženjske koristi", saj bi omenjeno podjetje s svojimi računalniki opravljalo dejavnost. Tako pa smo ubrali najlažjo pot: kasetno bombardiranje vseh, tudi bolj ali manj običajnih uporabnikov spleta, ki počno nekaj, kar v njihovi zavesti ni zapisano kot zelo zavržno. Najbrž zato, ker to počno že vse življenje. V mladosti so si z radia snemali kasete, nato s televizije filme na VHS trakove, fotokopirali kakšno knjigo in si tako dandanašnji brezskrbno snamejo kak del nadaljevanke, ki je pri nas ni mogoče videti po TV.

To je v pravoznanstvu resen problem; dejanja, ki jih država vidi kot kazniva, državljani pa ne, bodo kot manj pomembna zelo verjetno zaznali tudi organi pregona. Potem zakon ostane mrtva črka na papirju, pravna država pa pade še za črtico nižje, kot je bila pred sprejetjem oslarije. Že v Jugoslaviji smo ugotovili, da je bolje imeti manj zakonov in tiste spoštovati, in smo si zato omislili eksaktno kopijo nemške ustave, nato pa hiteli naprej normirat še zrak in travniško cvetje.

Kršiteljev bo torej cela množica, kako torej: bomo polovili vse ali samo nekatere? Če slednje, potem katere? Preganjanje samo nekaterih, vzorčnih kršiteljev, je prav tako kršenje ustavnega načela enakosti pred zakonom, ki prav tako ne vpliva ugodno na zdravje pravne države.

Zadnji problem s tem v zvezi je trdno prepričanje predlagateljev, da se za ujeto IP številko dejansko skriva storilec kaznivega dejanja, to pa vemo, da niti ni tako zelo nujno. V primeru kriminaliziranja takih dejanj pa sploh ne. V spletu je moč najti množico storitev, tudi brezplačnih, ki belijo glave celo tajnim službam, kadar lovijo sled za teroristi. Za evrskega petaka pa lahko do zadovoljive zasebnosti pridete tudi brez slehernega računalniškega znanja.

Zato bo treba najprej urediti podstat. Prevzgoja gre počasi in analogijo je moč najti v metanju odpadkov na tla. Trideset let nazaj so to ljudje še počeli, danes bi takega ničvredneža najverjetneje na mestu linčali. Začne se s kulturo spoštovanja tujega intelektualnega dela. Začne se pri nekdanjem premieru, ki je brez skrbi ukradel zmagovito izjavo za bob leta, sedanjem članu evropskega računskega sodišča, ki je za svojo knjigo plonkal iz Wikipedije, ter samemu šefu SAZASa (!), ki je osumljen plagiatorstva popularne skladbe. Vsi trije so s tem nekaj zaslužili, nikomur od njih se ni zgodilo nič, ker je naša zavest za krajo takih reči pač malce bolj popustljiva. Razlog tiči verjetno v tem, da na oni strani stvar fizično ne zmanjka, kot se zgodi, če ukrademo štruco kruha. Drugič, sprejemati ostro kazensko zakonodajo v razvitih državah, kot so ZDA, Francija in velika Britanija, je bistveno bolj legitimno kot pri nas. V teh državah imajo na voljo številne storitve, ki omogočajo ogled filma v razumljivo kratkem času. To, da si smem naročiti DVD z Amazona in nanj čakati nekaj dni, pač ne šteje. Večina, ki je v zadnjih desetih letih odkrila P2P, se nas je navadila film izbrati tik pred predvajanjem. To je zdaj standard, ki ga mora ponudnik doseči, drugače bodo stvari odhajale po isti poti kot doslej.

Hudir je, da so problematiko zdaj zapopadli politiki. V bran staremu zakonu se je oglasil Branko Grims, v širšem smislu član Evropske ljudske stranke, ki je v evropskem parlamentu navdušeno podprla poostritev zakonodaje v boju proti piratstvu. Za so glasovali vsi trije slovenski poslanci te stranke. Proti so v Bruslju glasovali člani naše vladne koalicije, ki je doma predlagatelj novele KZ. Shizofrenija? Ne, oboji pač tu in tam vidijo priložnost, da osvojijo nove volivce. Žalostno pa je, da se odslej o tem verjetno ne bomo več pogovarjali z argumenti, temveč bodo v zgodbo prej ali slej zašli še komunizem in domobranci.

Utegne pa biti, da so naši politiki pod pritiskom. Globalne organizacije, ki med sabo združujejo založbe, že leta lobirajo za strožjo zakonodajo, ki naj bi s storilci opravila tako kot v ZDA, kjer si hitro prislužiš stotisoče dolarjev odškodnine. ZDA niso tako daleč, kot mislite. Javna skrivnost je, da naša država vsako leto pošlje poročilo ameriški agenciji za trgovino (Office of the United States Trade Representative), ta pa potem sestavi poročilo, imenovano Special 301 Report, na podlagi katerega lahko ZDA sprejmejo določene protiukrepe. Tega se vsaka pametna vlada boji kot hudič križa. To se dogaja vsako leto v začetku aprila, zato prav v tem času naš tržni inšpektorat tudi objavi sporočilo za javnost o stopnji piratstva pri nas. Morda boste zdaj bolj uživali, ko veste, kakšne težave povzročate vladi, s tem ko tu in tam poženete torrent in povlečete kaj zanimivega.

Začne se pri nekdanjem premieru, ki je ukradel zmagovito izjavo za Bob leta, sedanjem članu evropskega računskega sodišča, ki je za svojo knjigo plonkal iz Wikipedije, ter samemu šefu SAZASa (!), ki je osumljen plagiatorstva popularne skladbe. Vsi trije so s tem nekaj zaslužili, nikomur od njih se ni zgodilo nič.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki