Vtipkaj U za umor

Objavljeno: 30.1.2018 | Avtor: Domen Savič | Kategorija: Dosje | Revija: Februar 2018

Nekaj dni po novem letu se mladenič s prijateljema in kamero sprehaja po Aokigahari, »gozdu samomorov«, na Japonskem. Kraj je svetovno znan kot zadnje počivališče ljudi, ki se iz različnih razlogov odločijo, da ne marajo več živeti. Nenadoma kamera opazi na drevesu viseče truplo. »Smo ravnokar našli truplo, ki visi z drevesa?« se vpraša svetovno znani ameriški vloger, dvaindvajsetletni Paul Logan. Njegove vloge spremlja petnajst milijonov ljudi.

Vloger Paul Logan je v video posnetku (40 milijonov ogledov) zaskrbljen zaradi videnega samomora, vendar le navidezno. Youtube ga je mesec kasneje kaznoval, vendar le z manjšim plačilom na oglasni klik. Do sedaj je zaslužil okoli 12 milijonov dolarjev na leto.

Na drugi strani sveta svetovno znani švedski vloger z vzdevkom PewDiePie (gre za osemindvajsetletnega Šveda z imenom Felix Arvid Ulf Kjellberg) v svojem vlogu večkrat uporablja rasistične opazke in spodbuja antisemitska čustva. V najbolj perečem primeru je plačal indijskim amaterskim igralcem, da so razvili plakat »Smrt Židom«. Njegove vloge spremlja več kot petdeset milijonov ljudi.

Daniel M. Keem, bolj znan kot Keemstar, je leta 2016 sprožil kampanjo, v kateri je starejšega igralca spletnih iger obtožil pedofilije, objavil njegovo ime in priimek ter druge podatke ter sprožil moralno paniko. Kasneje se je opravičil za napako. Njegove vloge spremlja štiri milijone ljudi, a je številka netočna zaradi večkratnega izbrisa njegovega kanala z YouTuba.

Youtube odpira vrata

Spletišče Youtube, ki je od leta 2006 v lasti Googla in na katerem svoje videovsebine vsak dan odlaga in gleda več kot poldruga milijarda ljudi, postaja vedno pomembnejši v medijskem svetu. Poleg ustvarjanja novih zvezdnikov, kot so trije v uvodu omenjeni vlogerji, YouTube tudi oglaševalcem ponuja nov način plasiranja oglasov na vsebine, ki jih ustvarjajo uporabniki.

Algoritmi in analitična orodja ponujajo natančno ciljanje zainteresirane skupine uporabnikov, odločajo o gledljivih in negledljivih videoposnetkih in skrbijo za ustvarjanje filtrirnega mehurčka, v katerem uporabniku predlaga videposnetke na podlagi že ogledanega gradiva. Na sporedu YouTuba je vedno vse prav.

Logično je, da je občinstvo na YouTubu večinoma mladina. To se pozna tudi na vsebinah in oglasih za izdelke. Vlogerji in producenti vsebin nagovarjajo mladoletne in otroke in producirajo velike količine vsebin, na katere oglaševalci lahko lepijo svoje oglase. Nič nenavadnega ni torej, da na lestvici najbolj gledanih vlogov leta 2017 najdemo tri kategorije vsebin – igranje videoiger, kozmetične nasvete in humoristične videoposnetke, ki komentirajo dogodke v družbi.

Mlajši uporabniki so tako zelo posvojili nov način podajanja vsebin, da se oglaševalci igrač in izdelkov za to ciljno skupino vedno bolj odločajo za skoraj izključno oglaševanje prek teh dveri. Vlogerji so glavni nosilci oglaševalskih kampanj za videoigre, igrače, vedno bolj so navzoči tudi pri trženju kozmetike.

Nadzor nad vsebinami

Pojavlja se torej vprašanje, kdo naj skrbi za red med vsebinami. Vlogerji se radi primerjajo s klasično medijsko industrijo oziroma industrijo zabave, a regulacija teh treh področij ne bi mogla biti bolj različna. Tako novinarji kot tudi producenti filmov in serij imajo pred seboj razmeroma jasen pravni okvir delovanja in seznam prepovedanih potez, ki imajo tudi pravnoformalne in finančne sankcije, svet vlogerjev pa je veliko bolj odprt in prijaznejši do producentov vsebin.

PewDiePie je očitno menil, da je »Smrt Judom« zabavna krilatica, ki bo hitro (še) povečala število ogledov.

Problematični sta namreč dve komponenti – vse skupaj se dogaja izključno v spletu. To olajša (ne)prevzemanje odgovornosti in hitrost odziva organov države, obenem pa pravnoformalna vloga vlogerja še ni dorečena. Je vloger avtomatično tudi novinar? Komu odgovarja? Kdo ga lahko kliče na odgovornost?

Še najdlje so na tem področju tudi v svetovnem pogledu prišli na področju oglaševanja in označevanja promocijskih vsebin. Tako ameriški kot angleški regulator sta lani objavila smernice o jasnem izrekanju o plačljivi vsebini, v katerih jasno pišeta, da morajo biti vlogerji iskreni, da se morajo držati enakih načel kot oglaševalci in da morajo biti promocijske vsebine, za katere vlogerji dobivajo plačilo, jasno označene.

Tri vrste policajev

A se pri tem odpira novo vprašanje – kdo bo reguliral in izvajal ta pravila in kako? Tudi na tem področju trenutno še ni dokončnega odgovora, se pa med seboj merijo trije koncepti, ki kažejo na to, da nihče noče prevzeti dokončne odgovornosti za poplavo vsebin, med katerimi se znajdejo tudi posnetki umorov, posilstev, posnetki, v katerih vlogerji objavljajo nepreverjene informacije in laži, ter posnetki, za katere vlogerji dobivajo plačilo tretjih oseb z namenom promocije.

Logično je, da je razlika med posnetkom umora in posnetkom, v katerem vloger spodbuja nakup določenega izdelka za nego kože, zato je trenutno največ izzivov na področju regulacije vsebin, ki so najbolj moralno in pravno sporne.

Prvi odgovor na regulacijo v digitalnem svetu so vedno bolj algoritmi. Učenje strojno-programske opreme, da sama prepoznava posnetke pretepov, umorov in drugih zločinov, je težavno in dolgotrajno. V v preteklosti zaradi slabše zmogljivih računalnikov, ki niso bili sposobni poganjati kompleksne programske opreme, to niti ni bilo mogoče, zdaj se stanje izboljšuje. Programerji najprej vnesejo v algoritem elemente, ki jih mora biti ta sposoben prepoznati, nato ga hranijo s posnetki teh elementov in upajo na najboljše.

Največji problem je tu človeška ustvarjalnost. Število načinov, kako lahko ubijete oziroma zlorabite človeka, je precej večje od števila načinov, ki jih imamo ljudje v mislih, ko pomislimo na zločin. To pomeni, da je algoritem dober pri prepoznavanju zločinov, ki mu ga prikažejo njegovi avtorji, pri drugih pa je popolnoma slep. Ironično – lažje je prepoznati pornografijo, saj so odtenki v teh videoposnetkih lažje prepoznavni, oziroma je zaradi bioloških omejitev spolnega odnosa zadeva lažje obvladljiva.

Drugi način regulacije je človeški faktor. Facebook in Youtube zaposlujeta večje število ljudi (Facebook po zadnjih podatkih tri tisoč, Google deset tisoč), ki delujejo v oddelku za sporne vsebine. Ti ljudje v službenem času pregledujejo posnetke, ki jih označujejo uporabniki in algoritmi, in se odločajo – je zadeva problematična ali ne?

V preteklosti so bili ti oddelki v javnosti predstavljani predvsem v negativni luči. Delavci so opozarjali na zahtevne delovne razmere, psihologi so delo v takem oddelku primerjali z vojno. Osem ur pregledovati posnetke posilstev, odtrganih udov in drugih zlorab, ni lahko delo in pušča na delavcih dolgotrajne negativne psihične posledice.

Tretja različica predvideva odgovornost upravljalcev omrežij in državno regulacijo. Trenutno so YouTube, Facebook in druga omrežja klasificirani kot posredniki informacij in ne mediji. To pomeni, da nosijo zelo omejeno odgovornost za vsebino, ki jo producirajo uporabniki. Če bi se to spremenilo in bi zakonodajalci posrednike informacij opredelili za proizvajalce vsebin, bi se njihova odgovornost povečala, obenem bi morali veliko več truda vložiti v umikanje problematičnih vsebin, oziroma tvegati višje finančne kazni.

To je bilo do lani najbolj neverjetna možnost, po lanskoletnih incidentih, ko je dolina Silicija izgubila skoraj vso karmo, ki jo je dotlej vzdrževala pri uporabnikih, pa se zakonodajalci in javnost vedno bolj nagibajo v to smer.

Regulacija prava ali regulacija denarja?

Ker gre pri večini velikanov spletne industrije še vedno za ameriška podjetja, se državne regulacije bojijo kot hudič križa. Če analiziramo dejanja lastnikov omrežij Facebook in Google leta 2017, vidimo, kako obupano se trudijo vzdrževati svojo javno podobo in hkrati držati stran od sebe državne regulatorje, ki bi z zakonskimi določili Google in Facebook zavezali k večji odgovornosti glede vsebin, ki se pretakajo po njihovih omrežjih.

A na drugi strani so se velikani industrije premaknili samo takrat, ko sta jih k temu pozvala politika oziroma javnost. In če se je do lani politika bala odpirati to Pandorino skrinjico zaradi tveganja izgube priljubljenosti, se letos področje spreminja.

Presenetljivo prevzemajo pobudo za to področje Evropska unija in velike države, kot sta Nemčija in Francija, ki z novim letom uvajata stroge kazni za posrednike informacij, če ti ne bodo skrbeli za red na svoji platformi. Tudi Velika Britanija je vedno bolj nezadovoljna zaradi neodgovornosti spletne industrije, ki je obljubljala veliko, naredila pa nič.

Keemstarjev Youtube kanal je bil zaradi nespoštovanja pravil že večkrat izbrisan, vendar ga kljub temu še vedno spremlja okoli 4 milijone ljudi.

Prebujajo se tudi oglaševalci. Ugled blagovne znamke je vedno pomembnejši in povezovanje določenega produkta ali storitve s spornimi vsebinami je zelo občutljivo področje. V uvodu omenjeni Pew Die Pie je po javnem zgražanju zaradi poveličevanja neonacistov izgubil vse večje oglaševalce, tudi v drugih primerih so imeli oglaševalci veliko vlogo pri vplivanju na vsebinsko usmeritev.

A pri tem je treba paziti na to, da iz ene skrajnosti ne preidemo v novo. To, da so dosedanje izkušnje pokazale, da so lastniki družabnih omrežij nesposobni sami od sebe skrbeti za red v svoji hiši, še ne pomeni, da bi jih morali zdaj popolnoma izključiti iz razprave. Zgolj državna regulacija na tem področju bi vodila v novo problematično stanje, ki ga poznamo iz totalitarnih režimov, izključno pogojevanje vsebinske usmeritve s strani financerjev teh vsebin pa bi pomenilo tiranijo denarja.

To, da so se na tem področju prebudili državni regulatorji in podjetja/oglaševalci, samo pomeni, da bo odslej v razpravljanje o tem problemu vključeno večje število deležnikov in da bodo obenem odgovori na ta vprašanja bolj celostni. To bo dobro za vse.

Vlogi so donosen posel

1. mesto

Pew Die Pie

60 milijonov naročnikov

Ocena letnega zaslužka (2016): 15 milijonov dolarjev

2. mesto

Smosh

23 milijonov naročnikov

Ocena letnega zaslužka (2016): 7 milijonov dolarjev

3. mesto

Germán Garmendia

32 milijonov naročnikov

Ocena letnega zaslužka (2016): 5,5 milijona dolarjev

  

Slovenska vlogerska scena

1. mesto

SaraBeautyCorner

6,5 milijona naročnikov

2. mesto

Barbara4u2c

103 tisoč naročnikov

3. mesto

Lepa Afna

25 tisoč naročnikov

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentarji

faganel | 12.3.2018 | 13:15

Malce sem pogledal to "Slovensko vlogersko sceno", a tista prva je Norvežanka, druga je Slovenka, ki živi v LA-ju in ima povečini Angleško produkcijo... torej prvi dve "slovenski" mesti nista ravno "pravični"...

Jure Forstnerič | 13.3.2018 | 10:30

Prva je Slovenka, ki živi na Norveškem, sicer pa ja, obe imata produkcijo v angleščini, kar je, če si želiš večjih uspehov na YouTube, velika prednost. Je sicer nekaj slovenskih kanalov, ki delajo le v angleškem jeziku (Polenar Tactical, Dominik Sky...), a smo se tu lotili le vlogerjev.

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki