Objavljeno: 26.6.2013 | Avtor: Matjaž Klančar | Monitor Julij-avgust 2013

Vsega je kriv Gugl

Vsega je kriv Gugl

Verjetno ste že kje zasledili trditev, da nam vse moderne informacijske tehnologije, od interneta naprej, bolj škodijo kot koristijo? Počasi se začenjam strinjati.

Ne bi želel, da bi me razumeli kot elitista, vendar je dejstvo, da je bil internet v svojih začetkih v resnici elitno orodje in orodje za elito. Znanstveno, izobraženo elito. V praksi to pomeni, da smo v njem našli le bolj ali manj preverjene informacije in da so tisti, ki so jih iskali, to počeli s premislekom, preudarno. Nato pa je internet pristal v »javni lasti«, kar pomeni, da ga je preplavila množica uporabnikov, ki so ga preplavili s svojimi vsebinami in vanj vnesli tudi lastne iskalne navade. Postal je tak, kot je tudi sicer naš svet – raznolik, poln najrazličnejših vsebin in njih uporabnikov.

V internetu tako danes najdemo popolnoma vse – od fotografij jetija do filmskih posnetkov, ki dokazujejo zrežiranost ameriškega pristanka na Luni. Če množico koristnih in resničnih informacij pustim ob strani. V resnici zelo podobno kot v knjižnicah, ki smo jih za izobraževanje in pridobivanje novih informacij uporabljali včasih. Razlika je le v tem, da je obisk knjižnice in brskanje po njej zahtevalo čas in kar nekaj truda, danes pa lahko v minutki preletimo desetine in desetine naslovov (in morda kdaj tudi še kak podnaslov), ki nam dajejo vtis, da smo se nekaj novega naučili. Družbena omrežja, kot je Facebook, tako hitenje le še poslabšajo, saj vsi po vrsti nekontrolirano »šeramo« vse, kar nam »frendi« »postajo« na naš »zid«. In če je nekaj naš prijatelj priporočil, potem bo že res, ali ne? Ne, v resnici ne. V zadnjem času sem tako enostavno moral (tudi tukaj se jim opravičujem, ampak RES sem moral) okrcati nekaj svojih fejsbuk prijateljev, ki so me prepričevali o vesoljskih steklenih piramidah pod Bermudskim trikotnikom, pa o travi, ki lepše raste ob Mozartovi glasbi, pa o spominu, ki da ga ima voda, pa o »živosti« vode, pa o čipih RFID, ki nam jih vlade spuščajo v žile, da o »chemtrailih«, orgonskih topovih in že omenjeni režiji pristanka na Luni niti ne govorim. Aha, pa o raku, ki je v resnici kislina in se pozdravi kar s sodo bikarbono.

V resnici ni kriv Gugl, krivi smo sami, ker smo do hitro naklikanih »linkov« in prebranega na »fejsu« preveč nekritični. Takoj, ko nam je kaj sumljivo, bi si namreč morali vzeti čas in o najdeni informaciji še dodatno pobrskati. Čeprav se čudno sliši, bo dober začetek kar Wikipedija, čeprav lahko tudi (včasih pa celo predvsem) tam naletimo na »mino«. Če govorimo o znanstvenih informacijah, lahko od tam zajadramo še v preverjene vode preverjenih znanstvenih revij, kot je npr. Scientific American in podobne.

In vendar – kriv je tudi Gugl. Kriv je zaradi svojih algoritmov, ki določajo informacije, ki se pojavljajo na prvih nekaj mestih, in včasih niso najboljši. In kriv je zaradi tega, ker – nas sledi. Da, govorim o zloglasnem profiliranju, ki se ga tako bojijo Informacijski pooblaščenci. Google se kar dobro uči o tem, kakšne informacije nas uporabnike zanimajo, v ta namen spremlja klike, ki jih opravimo v spletu. Še posebej, če smo prijavljeni v Google+ oz. v Matrico, kot ga nekateri imenujejo. Google/Gmail/Youtube/Picaso/Google Maps namreč sestavljajo zelo širok zaprt svet,  iz katerega danes marsikomu nikoli ne uspe pobegniti. In, da, Gugl »bere« našo elektronsko pošto v Gmailu in se uči tudi iz nje. No, slednje v resnici počnejo algoritmi in ne ljudje, pa saj razumete poanto – Gugl enostavno ve, kaj bi radi vedeli, zato nam to tudi servira. Če nas zanima okultno, nam bo pač serviral še več okultnih zadev, morda iz še bolj obskurnih blogov. In postali bomo zaprti v t. i. iskalni mehurček (search bubble), najdene informacije pa bomo vzeli za suho zlato. Zelo podobno se obnaša, recimo, Amazon, ki si zapomni naša iskanja in nas kasneje opozarja na podobne izdelke (ravno danes sem na svojem e-bralniku Kindle videl oglas za električni brivnik, ki me je zanimal pred časom …). Je pa res, da je zaprtost v Amazonov mehurček manj nevarna kot zaprtost v Guglovega.

Naj se vrnem nazaj na začetek, da, v resnici smo krivi sami. Prehitri smo, preveč se nam mudi, vse hočemo zajeti s (pre)veliko žlico, prehitro hočemo vse deliti s prijatelji in »prijatelji«. Vzemimo si čas, razmišljajmo, bodimo zvedavi. In malo manj odrezavi. 

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

0dAqUiHKe3c

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji