Vse generacije mobilne telefonije

Objavljeno: 10.9.2005 22:21 | Avtor: Igor Harb | Kategorija: Preizkusi | Revija: Februar 2004

Na enem najbolj razvitih telekomunikacijskih trgov - slovenskem - imamo le enega ponudnika UMTS, a je začel uradno delovati med prvimi na svetu. Sicer "predkomercialno" in ne brez manjših težav, a vendarle. Uporabnikom v prestolnici in na njenem letališču so tako na voljo vse storitve tretjega rodu, med letom pa naj bi jih dobili še v drugih mestih. Tehnološko gledano, je UMTS znaten korak naprej in predvsem odpira dodatno frekvenčno območje, zraven pa ponuja še hiter prenos podatkov, videotelefonijo in izboljšane lokacijske storitve. Čas bo pokazal, ali si uporabniki vsega tega tudi res želijo. Glede na velike finančne vložke v UMTS po vsem svetu bržkone ni pričakovati neuspeha tretjega rodu, se bodo pa najbrž morali v oddelkih za trženje še precej potruditi, da bodo uporabniki odkrili vse prednosti te storitve.

Čeprav se število standardov in tehnologij, uporabljanih v mobilni telefoniji, z vsako generacijo zmanjšuje, to še ne pomeni, da se je predstavnikom branže dejansko uspelo dogovoriti. Prvi rod mobilne telefonije so povečini razvijala podjetja, povezana z vojaško industrijo, ki so nato priredila že dano tehnologijo za civilne namene. Standardov in načinov povezovanja je bilo kar precej, med najbolj znanimi pa sta zagotovo pri nas še zmerom uporabljani NMT (Nordic Mobile Telephone, razvit v Skandinaviji) in ameriški AMPS (Advanced Mobile Phone System). Analogni sistemi so doživeli svoj trenutek, nato pa jih je zelo hitro prehitel drugi rod, temelječ na digitalnih tehnologijah. Bistvene prednosti digitalne mobilne telefonije so znatno boljša izkoriščenost frekvenčnega prostora, manjša poraba energije in možnosti šifriranja podatkov. Mednarodna združenja telekomunikacijskih podjetij so takrat, v začetku devetdesetih let, ugotovila, da bi lahko usklajenost standardov zmanjšala stroške razvoja in hkrati pripomogla k večjemu razmahu telefonije, celo gostovanju. Standardi so se dorekali in evropski operaterji so se odločili za tehnologijo časovne tehnike preklapljanja (TDMA - Time Division Multiple Access), ki so jo še dodelali, se odločili glede kodiranja govora in jo imenovali GSM (Groupe Speciale Mobile). Bistvo časovne tehnike preklapljanja govora je v tem, da lahko več uporabnikov hkrati uporablja isti kos frekvenčnega spektra, sistem pa ga vsakih nekaj milisekund dodeli enemu izmed njih. Ker gre za tako kratke intervale, ne pride do prekinitev zveze, hkrati pa je frekvenčni spekter znatno bolje izkoriščen. Hkrati s standardizacijo GSM se je v Veliki Britaniji pojavil tudi standard DCS 1800 (Digital Cordless Standard), ki je deloval na frekvenci 1800 MHz, medtem ko je GSM uporabljal 900 MHz frekvenčni spekter. Prihod novega standarda bi lahko ogrozil uspeh GSM, a se je predlagateljem uspelo dogovoriti in DCS 1800 se je kmalu preimenoval v GSM 1800, hkratna uporaba dveh frekvenčnih spektrov in samodejno preklapljanje med njima pa se je izkazalo za nujo ob vse večjem številu uporabnikov, predvsem v velikih mestih.

Ključni faktor GSM ni bil toliko tehnične narave, temveč predvsem politične - cilj je bilo gostovanje v omrežjih drugih držav. Razvoj standarda GSM je trajal štiri leta, nato pa je bilo treba še eno leto čakati na prve aparate - proces, ki smo mu priča tudi pri tretji generaciji. Čeprav je bil GSM prvotno evropska zadeva, se je zaradi izpopolnjene standardizacije in zato cenejše omrežne opreme ter aparatov prijel tudi drugod; naprej v Avstraliji, nato v Indiji, Afriki, ZDA... Ne pa povsod. V ZDA so razvili standard IS-136, ki prav tako temelji na tehnologiji TDMA, a je znatno manj dovršen in predvsem ne omogoča šifriranja govora in podatkov med prenosom. Japonska je, kot že tolikokrat doslej, tudi posebna zgodba in tam so operaterji razvili na tehnologiji TDMA temelječ sistem PDC (Personal Digital Cellular), ki je sicer precej napreden, kar zadeva prenos podatkov, a ima pomanjkljivosti pri uporabi frekvenčnega spektra. Kljub temu je Japonska, predvsem tamkajšnji glavni operater NTT DoCoMo, s storitvijo i-mode v devetdesetih Evropejcem in preostalemu svetu pokazal, da lahko iz PDC stisne več, kot je mogoče z GSM.

CDMA

Med vsem tem burnim dogajanjem je ameriško podjetje Qualcomm, ki se je primarno ukvarjalo z vojaškimi komunikacijami, razvilo novo tehnologijo za digitalno mobilno telefonijo. Pravzaprav so sam princip razvili že pred kar nekaj leti, a so šele napredne digitalne tehnologije omogočile komercialno rabo. Gre za kodno tehniko preklapljanja, oziroma CDMA (Code Division Multiple Access), ki za razliko od časovnega preklapljanja TDMA vsakemu uporabniku dodeli posebno kodo za identifikacijo, nato pa njegov klic razširi čez celoten frekvenčni spekter. Čeprav se vsi klici med seboj pomešajo (frekvenčno gledano), jih lahko bazna postaja brez težav sestavi zaradi lastnih kod. Tak način komuniciranja je bil za vojsko pomemben iz preprostega razloga - medtem ko večina komunikacij poteka v točno določenih ozkih frekvenčnih spektrih, ki jih je lahko odkriti zaradi povišane intenzivnosti in jim tudi prisluškovati, pa je CDMA z razširjanjem komunikacije prek večjega dela frekvenčnega spektra morebitnemu prisluškovalcu videti kot šum.

Prisluškovanje ob strani, Qualcommova CDMA je omogočala še boljšo izrabo frekvenčnega spektra kakor TDMA in tudi hitrejše prenose podatkov. In, kar je še pomembneje, izkazala se je kot odlična platforma za nadaljnji razvoj mobilnih telekomunikacij. Poleg pogleda v prihodnost pa je prva različica CDMA, v ZDA poimenovana IS-95, ponujala tudi vez s preteklostjo, saj deluje v istem 800 MHz frekvenčnem spektru kakor analogni AMPS in je z njim tudi združljiva. Edina resna slabost v primerjavi s TDMA je enaka kakor pri TDMA v primerjavi z analognimi sistemi - bazne postaje ponujajo manjši doseg, zato jih je treba postaviti več. Po eni strani je to dobro, saj je zaradi tega sevanje aparatov manjše, a po drugi strani morajo operaterji postaviti veliko večje število baznih postaj, to pa predvsem v krajih z nizko gostoto prebivalstva pomeni vrzeli v pokritosti.

Tretje generacije

Tudi ko so se mednarodna telekomunikacijska telesa odločila slediti CDMA, pa seveda ni šlo brez drobljenja. Medtem ko je Qualcomm razvijal svojo nadgradnjo CDMA, so v japonskem NTT DoCoMo in nekaterih drugih podjetjih vzeli CDMA kot platformo in na njej zgradili povsem novo tehnologijo ter jo poimenovali širokopasovna CDMA oziroma W-CDMA (Wideband CDMA). Združenje GSM Association je nato izpililo nekatere standarde W-CDMA in zadevo poimenovalo univerzalni sistem mobilne telefonije - UMTS (Universal Mobile Telecommunications System).

Tako imamo zdaj dva poglavitna tokova tretjega rodu mobilne telefonije - W-CDMA, ki je, oziroma bo izpeljan v večjem delu sveta kot UMTS, v NTT DoCoMo pa kot FOMA, sistema pa seveda nista združljiva. Po zagotovilih NTT DoCoMo naj bi sicer v bližnji prihodnosti nadgradili svoje omrežje na pravi UMTS, vendar bo na to še treba počakati. Medtem pa je Qualcommov tabor razvil nadgradnjo CDMA in jo poimenoval CDMA2000 1x, pripravil pa je še nadgradnji CDMA2000 1x EV-DO (Evolution-Data Only) in EV-DV. Različica 1x je pravzaprav primerljiva z GPRS, saj gre za nadgradnjo na baznih postajah, ki omogoča hitrejši prenos podatkov in izrabo istega frekvenčnega spektra, medtem pa starejši telefoni še naprej delujejo brez težav. Vendar pa CDMA2000 1x vseeno ni povsem primerljiva z GPRS, saj v osnovi ne dodaja možnosti, temveč z boljšo porabo frekvenčnega spektra sprosti prostor, ki ga je mogoče porabiti za prenos podatkov. Čeprav omogoča nekajkrat večje hitrosti prenosa podatkov kakor GPRS, je počasnejši od W-CDMA in tu nastopijo EV-DO, EV-DV in morebitne prihodnje nadgradnje, ki pa še niso dorečene. Tudi v tem primeru gre predvsem za nadgradnjo strukture baznih postaj, in sicer tako, da "osvobojeni" frekvenčni prostor porabi za optimiziran prenos podatkov. Kot pove že ime standarda, "data only", je mogoč zgolj prenos podatkov, ne pa tudi govora. To bi v osnovi sicer bila precej slaba rešitev, saj bi uporabnik tako potreboval dve napravi, eno za prenos govora, drugo pa za podatke, vendar je izdelovalcem aparatov že uspelo narediti dvomodalne mobilne terminale, ki prenašajo zvok prek CDMA, podatke pa prek 1x EV-DO.

Medtem ko operaterji CDMA lahko preprosto nadgradijo omrežje na CDMA 2000 1x (EV-DO), morajo operaterji GSM postaviti omrežje UMTS povsem na novo. Prednost UMTS je sicer v tem, da aparati lahko preklapljajo med omrežjema GSM in UMTS, podobno kot med baznimi postajami GSM, vendar je treba zagotoviti tudi nekajkrat večjo pokritost z baznimi postajami, saj je domet postaj toliko manjši. W-CDMA je v primerjavi s CDMA2000 1x potratnejši glede porabe frekvenčnega spektra, saj zahteva kar 5 MHz, vse različice Qualcommove CDMA in njenih nadgradenj pa potrebujejo zgolj 1,25 MHz pas. Zaradi večjih zahtev po frekvenčnem spektru so morali operaterji pridobiti nove licence. V večini držav jih je bilo treba kupiti, in to po neverjetno visokih cenah. Operaterjem CDMA je to prihranjeno. Kar zadeva zmogljivost, pa sta tehnologiji zelo primerljivi; hitrost prenosa podatkov na območju z običajno pokritostjo je pri W-CDMA 384 Kb/s, maksimum pa naj bi bil 11 Mb/s, medtem ko je običajna hitrost prenosa podatkov pri 1x EV-DO definirana na okrog 300 Kb/s, maksimum omrežja pa na 2,4 Mb/s. Vsi ti podatki veljajo za prenos podatkov v smeri proti uporabniku, hitrost prenosa v smeri od uporabnika pa ni več kot 64 Kb/s. To je tudi minimum za solidno kakovost videokonferenc, hitrejših prenosov v smeri od omrežja pa večina uporabnikov tako ali tako ne potrebuje.

Podobno kakor pri razvoju GSM je tudi UMTS predvsem politična in šele nato tehnološka stvar. Evropski operaterji in izdelovalci opreme ter aparatov so ob vzponu GSM postali veliko močnejši od ameriških in azijskih in to prednost so hoteli tudi obdržati. Japonska z NTT DoCoMojem na čelu je hotela prikazati svojo siceršnjo premoč v tehnologiji, zato se je spustila v tekmo, kdo bo prvi postavil omrežje tretjega rodu. To je sicer uspelo DoCoMoju, a za precej visoko ceno - novo omrežje več mesecev po začetku obratovanja ni delovalo, kot bi moralo, tudi po letu in pol jim ni uspelo prepričati velikega števila uporabnikov zanj, pa še njihova različica W-CDMA ni združljiva z drugimi. To pomeni, da gostovanje ni mogoče.

Tretji rod mobilne telefonije je že tu operaterji in izdelovalci opreme pa bodo morali še izpiliti številne podrobnosti in poskrbeti za usklajeno delovanje ter predvsem gostovanje. Kar zadeva razlike v zmogljivosti omrežja, bi med tehnologijama W-CDMA in CDMA2000 1x EV-DO težko izbrali zmagovito, seveda pa je za operaterje najbolj smiselno nadgraditi sistem, ki ga že imajo. Čeprav bi se operaterji GSM lahko odločali postaviti tudi omrežja CDMA2000 1x EV-DO, pa je način delovanja sistema precej drugačen. To bi pomenilo, da bi morali izšolati še več strokovnjakov in nabaviti opremo pri drugih izdelovalcih, poleg tega pa bi, vsaj kratkoročno, izgubili možnost gostovanja, ki jim jo ponujata GSM in UMTS. Zato pa je zanimiv korejski SK Telecom, ki upravlja omrežje CDMA2000 1x in ga nadgrajuje na EV-DO, nato pa namerava v naslednjih nekaj letih vzpostaviti še omrežje W-CDMA. Ocenjujejo namreč, da bo nastala taka potreba po storitvah, ki bodo zahtevale zmogljivejša omrežja, kot jo lahko ponudi zgolj eno omrežje. Sicer edino v SK Telecomu menijo tako, večina drugih operaterjev pa se prej boji, da bodo zmogljivosti omrežij tretjega rodu še leta ostale neizkoriščene. Zdaj je žoga pač na strani operaterjev in izdelovalcev aparatov, ki bodo morali uporabnike navdušiti za uporabo naprav in storitev tretjega rodu. A to je že druga zgodba.

Med drugo in tretjo

Drugi rod mobilne telefonije je bil tisti, ki je poskrbel za popularizacijo telefoniranja po vsem svetu, v sistemu GSM je veliko dodatne vrednosti (in dobičkov) prinesla še zmerom najbolj priljubljena podatkovna storitev pošiljanja kratkih sporočil SMS, japonski operater NTT DoCoMo pa je poskrbel za še večji uspeh s storitvijo i-mode.

Čeprav je omrežje GSM nekoliko naprednejše od DoCoMojevega PCS, pa jim je pri slednjem uspelo vzpostaviti nenehno podatkovno povezavo med uporabnikom in omrežjem, ki je omogočala dostop do številnih novih vsebin, predvsem elektronske pošte. Prav dostop do pošte je največ prispeval k uspehu i-moda, čeprav je bilo to v osnovi le nadomestek za kratka sporočila SMS. Sistem in storitve so ob prihodu zmogljivejših (predvsem barvnih) telefonskih aparatov doživele kar nekaj izboljšav, namenjenih predvsem mladim (kupovanje raznih grafik, iger...), ki so i-mode naredile za nekakšno svetinjo drugih mobilnih operaterjev.

I-mode oziroma možnost nenehne podatkovne povezave, je bila prva resnejša nadgradnja sistemov drugega rodu. Medtem so operaterji GSM pripravili WAP (Wireless Application Protocol), ki je bil glede na tehnološke zmogljivosti opreme znatno pred časom in je predvsem vzbudil preveč (lažnih) pričakovanj. Ta so precej zamajala ugled celotne industrije mobilne telefonije in povzročila tudi precejšen upad vrednosti podjetij. WAP, tako imenovan mobilni internet, je neslavno propadel - niti uporabniki niti ponudniki vsebin ga niso nikoli zares objeli - vendar pa je nakazal pot naprej in zdaj ga nadomeščajo specializirane dveri, kot so (evropski) i-mode, Vodafone Live!, T-Mobile T-Zones in Mobitelov Planet. Slednja sistema temeljita na wapu in ne zahtevata dodatne programske opreme na aparatu, vendar naprednejše (predvsem večpredstavno naravnane) vsebine niso na voljo uporabnikom s starejšimi aparati.

Poglavitne omejitve wapa so poleg črno-belih telefonov prinašale predvsem omejitve hitrosti prenosa podatkov po omrežju, ki je 9600 b/s pri običajnem podatkovnem klicu (CSD - Circuit Switched Data). Kmalu so nekateri operaterji predstavili prvo nadgradnjo, HSCSD (High Speed CSD, oziroma po slovensko hiter prenos podatkov), ki je z uporabo več hkratnih podatkovnih kanalov omogočala vzpostavitev večkratne hitrosti prenosa podatkov, vendar je sistem omejen z zasedenostjo omrežja, poleg tega večina operaterjev višjo hitrost obračunava z večkratniki, saj uporabnik tudi toliko bolj zaseda omrežje. Čeprav je HSCSD delujoča tehnologija in omogoča hitrosti prenosa do okrog 50 Kb/s, ga številni operaterji niso nikoli vpeljali, saj so čakali na paketni prenos podatkov GPRS (General Packet Radio Service). Ta sicer ni obljubljal večjih hitrosti kakor HSCSD, je pa zato prinesel boljši izkoristek frekvenčnega pasu in podatke pošiljal v paketkih, podobno kakor deluje internetni protokol TCP/IP. V teoriji naj bi GPRS omogočal hitrosti prenosa podatkov do 100 Kb/s, a se je razvoj ustavil pri 50 Kb/s, hkrati pa tehnologija nikoli ni izpolnila napovedi, da naj bi sistem omogočal hkratno govorno in podatkovno povezavo. Kljub temu je GPRS trenutno najzmogljivejši in najbolj izpopolnjen način prenašanja podatkov po mobilnih omrežjih, večina operaterjev pa je v poltretjem letu od predstavitve tehnologije tudi že dovolj znižala cene prenosa podatkov, da je to postalo tudi dejansko uporabno. Kljub temu bi še zmerom lahko rekli, da je GPRS nekako v povojih, saj gostovanja zahtevajo tudi nekaj tehnološkega usklajevanja, hkrati pa so cene gostovanja tako visoke, da se običajnim uporabnikom nikakor ne izplača.

Zadnja revolucionarna novost v mobilni telefoniji poltretje generacije so bila večpredstavna sporočila MMS, ki pa jih prav tako še zmerom pestijo velike težave, saj jih ni tako preprosto uporabljati kakor kratka sporočila SMS, predvsem pa sistemi različnih operaterjev niso povsem združljivi, zato ni mogoče pošiljati sporočil med različnimi operaterji. Pa še pri gostovanju nastanejo prej omenjene težave z GPRS, prek katerega se načeloma pošiljajo večpredstavna sporočila.

Skoraj pravi 3G

Čeprav bi lahko za povsem "prave" tehnologije tretjega rodu mobilne telefonije označili zgolj UMTS (oziroma W-CDMA) in CDMA2000 1x EV-DO, pa se je mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU) odločila podeliti ta laskav naziv vsem tehnologijam, ki - grobo rečeno - dosegajo hitrost prenosa podatkov nad 100 Kb/s. Glede na to klasifikacijo se med omrežja tretjega rodu uvrščata tudi CDMA2000 1x, ki dosega hitrost prenosa do 140 Kb/s, in nadgradnja omrežja GSM/GPRS EDGE (Enhanced Data Rates for Global Evolution), ki v prvi fazi omogoča hitrost prenosa podatkov do 115 Kb/s, pozneje pa naj bi z razvojem zmogljivejših aparatov dosegala tudi do 400 Kb/s.

V Sloveniji so EDGE že predstavili v Simobilu, omrežje pa naj bi delovalo do marca in sprva pokrivalo Ljubljano in Maribor. Tehnologijo smo že imeli možnost preizkusiti in ob polnem signalu je hitrost prenosa podatkov dejansko presegala 110 Kb/s. To je trenutna omejitev hitrosti prenosa, saj aparati, ki so že na voljo, omogočajo zgolj uporabo dveh časovnih oken (time slot), pozneje pa naj bi jih v smeri proti uporabniku lahko bilo hkrati odprtih tudi osem, kar bi pomenilo hitrosti prenosa podatkov več kot 400 Kb/s. EDGE stisne največ, kar je mogoče, iz mobilnih omrežij drugega rodu, a pri veliki gostoti uporabnikov obljubljenih hitrosti ne bo mogoče dosegati, saj za to preprosto ni na voljo dovolj frekvenčnega spektra v omrežju. Tako je vsaj v teoriji, dejanske prednosti in slabosti pa bo EDGE pokazal v naslednjih letih. Trenutno sta ga uvedla dva operaterja v ZDA in nekaj evropskih, pri čemer je Simobil med prvimi.

Čeprav tako CDMA2000 1x kot EDGE ne ponujata vseh zmožnosti, ki jih prinaša "pravi" 3G, pa imata tudi izjemno prednost v preprostosti nadgradnje za uporabnike. Za uporabo teh sistemov potrebujejo uporabniki zgolj aparat, ki podpira novo tehnologijo, nastavitve, uporaba in (načeloma) tudi obračunavanje pa so enaki kakor pri CDMAOne oziroma GSM/GPRS.

Zato ponuja EDGE tudi prednost pri gostovanju, saj tudi za to ne bo treba nobenih dodatnih pogodb ali nastavitev. Ko bo seveda gostovanje GPRS postalo dejansko uporabno in stroškovno smotrno.

A nikakor ne gre spregledati poglavitnih prednosti "prave" tretje generacije, ki se imenuje videotelefonija. Načeloma bi sicer tudi EDGE omogočal nekaj podobnega, denimo v kombinaciji s pretočnim videom, vendar zaenkrat telefoni niso procesorsko dovolj zmogljivi, da bi realnem času zakodirali in pošiljali pretočni video, kaj šele, da bi hkrati sprejemali in prikazovali sliko drugega uporabnika. Tak sistem bi tudi bil le stežka združljiv s pravo videotelefonijo UMTS, predvsem pa bi bil znatno dražji, saj bi se zaračunaval prenos podatkov. Še bolj bistvena prednost UMTS pa je v novem frekvenčnem spektru, kar v Sloveniji sicer ne pride toliko do izraza, ker nismo tako velika država, operaterji v velikih mestih pa se že dalj časa spopadajo s preveliko zasičenostjo danih zmogljivosti. Uvedba EDGE bo še dodatno zapolnila te zmogljivosti, zato je ta sistem veliko bolj uporaben za manjše operaterje, ki se še ne ubadajo s takimi težavami.

UMTS

Tako kot drugi evropski operaterji je tudi Mobitel dalj časa (preoptimistično) napovedoval prihod UMTS in na koncu za las dosegel pred letom predstavljeni skrajni cilj, da bo omrežje odprto za javnost jeseni 2003, najverjetneje pa prej. Uradno je UMTS začel delovati "predkomercialno" 12. decembra, to je celih 9 dni pred uradnim koncem jeseni. "Predkomercialno" je dejansko nova skovanka, ki - tako so razložili pri Mobitelu - pomeni, da stvari načeloma delujejo, a je še vedno precej tehničnih težav, zaradi katerih je večina storitev uporabnikom na voljo brezplačno. Prav tako se niso odločili ponuditi subvencioniranih mobilnih telefonov, temveč je za edini aparat, ki je trenutno na voljo, Motorolo A835, treba odšteti kar 199 tisočakov (oziroma 299.000 za dva), zasnovo posebnega naročniškega paketa UMTS pa so le predstavili, dejansko pa ga še ne nameravajo ponuditi, dokler vse skupaj ne bo delovalo, kot bi moralo.

To je modra taktika s strani Mobitela, podobno pa je ubralo že več evropskih operaterjev; nekateri med njimi so že pred skoraj dvema letoma dejansko vključili omrežja UMTS, a zaradi pomanjkanja (delujočih) aparatov niso imeli uporabnikov. Zgled takega operaterja je tudi avstrijski Mobilkom, ki v času pisanja tega članka še vedno vabi uporabnike k preizkušanju omrežja. Trenutno največje omrežje UMTS ima hongkonški Hutchinson Whampoa, ki deluje v desetih državah pod blagovno znamko 3, med drugim v Veliki Britaniji, Avstriji, Italiji, Avstraliji in seveda Hongkongu. Podjetje je bilo do leta 1999 lastnik operaterja Orange, a ga je nato prodalo ter se usmerilo na tretji rod, poleg tega pa je tudi solastnik dveh izmed največjih operaterjev mobilne telefonije - Vodafona in nemškega T-Mobile, v 3 pa je poleg njih vlagal tudi japonski NTT DoCoMo. 3 je trenutno vodilni operater UMTS v Evropi, predvsem zato, ker med solastnike sodi tudi japonski NEC, ki je poskrbel za postavitev omrežja in mu je tudi dejansko uspelo dobaviti dovolj mobilnih telefonov. Poleg NEC-a ima 3 tesno partnerstvo tudi z Motorolo, edinim velikim izdelovalcem mobilnih telefonov, ki mu je dejansko uspelo izdelati aparate UMTS v dovolj velikih količinah (3 v Veliki Britaniji ponuja Motorolo A835 že po 100 funtov, oziroma 33 tisočakov ob sklenitvi naročniškega razmerja, oziroma za 83 tisočakov brez obveznosti). Nokia, Samsung in Sony Ericsson so namreč prikazali zgolj prototipe, medtem ko Siemensove aparate dejansko izdeluje Motorola.

Mobitelovo omrežje UMTS trenutno pokriva Ljubljano in letališče Brnik, do konca naslednjega leta pa so v Mobitelu obljubili, da bo poskrbljeno tudi za pokritost vseh večjih mest, obale in avtocest, s čimer bi dosegli več kot 60-odstotno pokritost prebivalstva. Kot kažejo trenutne smernice, bo pri taki pokritosti ostalo še nekaj časa, saj je preostanek države pokrit s signalom GSM/GPRS. To bo večini uporabnikov bržkone zadostovalo, poleg tega bi bili stroški postavitve omrežja UMTS, ki bi pokrivalo celotno državo, znatno večji, kot si jih lahko Mobitel privošči. Že ta osnovi strošek, torej pridobitev koncesije in postavitev omrežja, bosta stala toliko, da po oceni vodstva Mobitela pričakujejo, da se jim bo investicija povrnila šele v desetih letih.

V teoriji trenutne zmogljivosti Mobitelovega omrežja UMTS prinašajo hitrost prenosa podatkov s 384 Kb/s in možnost videotelefonije. Slednja ne poteka prek podatkovne povezave, temveč prek povezave CSD, podobno kakor glasovni klic. V realnosti je hitrost podatkov po večini Ljubljane manjša, saj pokritost s signalom UMTS še ni popolna, poleg tega precej težav povzročajo tudi aparati. Videotelefonija je na tej, "predkomercialni" stopnji le pogojno uporabna, saj ne le, da slika nenehno preskakuje, temveč je tudi prenos zvoka poln prekinitev. Če se vrnemo k teoriji, ima UMTS na voljo širši frekvenčni spekter kakor GSM, zato naj bi omogočal tudi boljši zvok, a zaenkrat je bolje telefonirati, če ste priključeni v omrežje GSM. Dodatno težavo pri nekaterih aparatih, denimo Motoroli A835, povzroča prehod iz omrežja UMTS v GSM oziroma preklapljanje med baznima postajama različnih generacij, saj se v tem primeru klic oziroma podatkovna zveza prekine. Prehod z GSM na UMTS pa je mogoč zgolj tako, da aparat ugasnemo in spet prižgemo, pri čemer se najprej prijavi v omrežje UMTS (če smo na območju signala).

Hitrosti prenosa podatkov smo izmerili na več točkah po Ljubljani in povečini dobili rezultat okrog 150 Kb/s, torej manj kot polovico obljubljenih 384 Kb/s. To smo pripisali predvsem nedovršenosti omrežja, dejansko pa je tudi precej zapleteno spreminjati vse nastavitve v računalniku, saj je večina vrat omejenih na 115 Kb/s. Pri povezavi telefona prek infrardečega vmesnika tako nikakor nismo uspeli dobili hitrosti, večjih od 41 Kb/s, čeprav je standarden vmesnik IrDA omejen šele pri 115 Kb/s, mi pa smo uporabljali Fast IrDA, ki v teoriji omogoča hitrosti prenosa do 4 Mb/s. Vzrok za tako nizko prepustnost je najbrž infrardeči vmesnik telefona, saj smo z Nokiinimi aparati EDGE dosegali hitrosti do 110 Kb/s. 141 Kb/s smo dosegli pri povezavi telefona prek vmesnika USB, ki nikakor ne more biti ozko grlo.

Za primerjavo smo na istih točkah izmerili še hitrosti prenosa prek omrežij GPRS in izkazalo se je, da Mobitelovo omrežje dosega hitrosti prenosa okrog 30 Kb/s, Simobilovo pa tudi do 40 Kb/s. Njihovo omrežje EDGE, ki smo ga imeli možnost preizkusiti v nekoliko kontroliranem območju pri povsem polnem signalu, pa je pri podobnem preizkusu pokazalo hitrost prenosa nad 110 Kb/s pri povezavi telefona prek infrardečega vmesnika.

Čeprav surove hitrosti prenosa podatkov še niso take, kot naj bi bile, pa se izboljšava že precej pozna ob obisku Mobitelovega portala Planet. Resda ne na prvi strani, saj prikazovanje kupa majhnih grafik ni odvisno zgolj od prenosa, temveč tudi od procesorske zmogljivosti aparata, pri čemer pa se Motorola A835 ne izkaže ravno najbolje, čeprav jo Nokiini aparati odprejo v trenutku. Veliko bolj se dodatna hitrost pozna pri prikazovanju pretočnih vsebin, saj slika le redko zamrzne, njena kakovost pa je znatno izboljšana. Dodano je tudi kup novih vsebin, namenjenih posebej uporabnikom UMTS (denimo Planet Radio in pretočni video večje kakovosti), vendar gre boljša kakovost vsebin seveda na račun večjega prenosa podatkov in posledično tudi večjega računa.

Motorola A835

A835 je najnovejši, že tretji Motorolin telefon UMTS in precejšen presežek v primerjavi s predhodnikom A830, predvsem zaradi dodane videotelefonije. Še zmerom gre za precej veliko napravo, ki meri kar 135 × 59 × 24 mm in tehta 168 gramov z 750 mAh akumulatorjem. Pravzaprav je zmogljivost akumulatorja presenetljivo nizka, a kljub temu omogoča več kot en dan običajne uporabe (po podatkih izdelovalca: 140 ur mirovanja, 120 minut govora ali 70 minut videoklica). A glede na to, da gre za telefon UMTS, velikost in teža nista pretirani, trajanje delovanja pa bi skoraj lahko bilo zadovoljivo. Ohišje je plastično, zato je aparat videti nekoliko ceneno, čeprav je trden in robusten. Poleg klasičnih številskih tipk najdemo še kar pet funkcijskih spredaj in tri ob straneh, z menuja na menu pa se premikamo s smerno paličico, ki je preobčutljiva, in pogosto se premaknemo v napačno smer. Za razliko od paličice so tipke preveč trde.

Aparat ima velik barvni zaslon s 65 tisoč barvami, z diagonalo 2,2 palca in ločljivostjo 176 × 220 pik. Vgrajen digitalni fotoaparat ponuja ločljivost VGA (640 × 480) in celo 4x digitalni zum, vendar je slika pri največji povečavi že povsem popačena. Fotoaparat omogoča tudi snemanje videa, dolgega do tri minute, in ta telefonski aparat je tudi prvi, ki omogoča povečavo slike tudi pri snemanju videa, čeprav telefon pri tem navadno zamrzne.

Za povezovanje z drugimi napravam so na voljo infrardeči vmesnik, bluetooth in priloženi kabel USB. Bluetooth podpira tako podatkovne povezave kot prenos govora in načeloma deluje solidno, čeprav nam z nekaterimi bluetooth napravami vseeno ni uspelo izmenjati podatkov. Motorola A835 ima 64 MB vgrajenega pomnilnika, od katerega je uporabniku na voljo kar 62 MB. Aparat žal nima reže za pomnilniške kartice, vendar bi pri običajni rabi moralo teh 62 MB skorajda zadostovati.

Telefon deluje v omrežjih UMTS in GSM/GPRS, nima pa podpore EDGE, a ga bržkone tudi ne bomo pogrešali. Kot večina Motorolinih telefonov deluje na vseh treh frekvenčnih območjih GSM.

Vgrajen je tudi lokacijski sistem AGPS, ki ga s sistemom satelitov GPS druži le ime, čeprav opravlja podobno nalogo. Omrežje UMTS namreč omogoča znatno naprednejše lokacijske storitve kakor GSM, saj večje število baznih postaj lahko natančneje določi položaj uporabnika. Temeljni namen te tehnologije je seveda lažje iskanje raznih restavracij, bencinskih črpalk in prireditev, če pa bo zanimanje, bodo uporabniki lahko omogočili tudi drugim uporabnikom vpogled v njihovo lokacijo. Ta naj bi bila zmerom na voljo tudi reševalcem. Mobitel teh storitev zaenkrat ne ponuja, po avtorjevem mnenju pa je to funkcija telefona, za katero je dobro vedeti, da jo je mogoče izključiti.

Operacijski sistem izhaja iz Motoroline hiše in razen javanskih ne omogoča nameščanja dodatnih programov, vendar ponuja predvajalnik digitalne glasbe (v zapisih mp3, wav in amr) in videa ter dokaj zmogljive funkcije koledarja in stikov. Slednje je seveda mogoče usklajevati z Microsoftovim Outlookom ali Lotus Notes. Priložena je programska oprema Mobile PhoneTools 2.0, s katero imamo dostop do telefona kot do zunanjega diska, spreminjamo večino nastavitev, usklajujemo podatke in uporabimo telefon kot zunanji modem.

Kot so povedali v Mobitelu in kot tudi piše na samem telefonu, je prva serija teh telefonov preizkusnih modelov, ki ne delujejo povsem tako, kot bi od mobilnega telefona pričakovali. Aparati, ki smo jih preskusili, so se občasno sesuvali, predvsem pri obisku Planeta so radi zamrznili, tako da je bilo treba odstraniti akumulator; pri stanju mirovanja pa so občasno zamrznili tako, da se je prikazal bel zaslon, pri čemer je pomagala le odstranitev in vnovična vstavitev kartice SIM. Tudi programska oprema za računalnik se ne obnese ravno najbolje v vseh primerih, saj včasih zamrzne med vzpostavljanjem povezave (vendar ne sesuje vsega računalnika), indikator stanja akumulatorja ves čas kaže, da je ta na 60 odstotkih zmogljivosti, in podobno naj bi bil signal omrežja tudi nenehno 84 odstotkov.

V Mobitelu so zatrdili, da bodo nemudoma obvestili uporabnike o morebitnih nadgradnjah in zanje tudi poskrbeli, tako da bo vse skupaj v nekaj mesecih najbrž tudi delovalo, kot bi moralo.

Mobitelovi in Ericssonovi strokovnjaki so bržkone dovolj sposobni, da bodo vzpostavili omrežje, in med letom bo zagotovo na voljo tudi dovolj mobilnih telefonov, da bo UMTS na voljo tudi komercialno. To sploh ni vprašanje. Veliko bolj bistveno je vprašanje uporabnosti. Hiter prenos podatkov bo zagotovo razveselil številne uporabnike, ki pa za to najbrž ne bodo pripravljeni plačevati bistveno več. Na tem področju je resna konkurenca tehnologiji UMTS brezžični ethernet, ki se še sicer ni povsem prijel, dejansko pa ponuja znatno hitrejši prenos podatkov kakor UMTS, kartice WiFi so na voljo že za manj kot 10 tisočakov, sama storitev pa je ponekod celo brezplačna. Videotelefonija, po besedah Mobitelovih predstavnikov paradni konj UMTS-a, je že zanimiva storitev, vendar bo najprej treba zagotoviti zares dovolj dobro kakovost storitve, kar jim še ne uspeva. Poleg tega to prinaša s seboj še dve težavi: sogovornika morata imeti primerne telefone, še pomembnejši pa je povsem človeški pogled, saj to vnaša povsem novo razsežnost v pogovarjanje po telefonu, ki je še nismo vajeni. Bodo običajni uporabniki to pripravljeni sprejeti ali pa se jim bo zdelo vdor v zasebnost in ali se jim bo sploh zdelo uporabno/varno med hojo po ulici ves čas gledati v telefon? Še večji vdor v zasebnost so lahko izboljšane lokacijske storitve, ki bi prav tako lahko odvrnile marsikaterega uporabnika. Večino pa bodo sprva zagotovo odvrnili veliki in dragi telefoni s silno kratkim trajanjem delovanja.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki