Vrnitev odpisanih?

Pred leti je Telekom zaradi negodovanja o monopolizmu izločil oddelek za internet in ga postavil kot hčerinsko družbo Siol. Zdaj si ga želi spet priključiti.

Merjenje moči med državo in Telekomom je staro skoraj toliko kakor Telekom in to je res že veliko - kdo neki se še spomni dobrega (sic!), starega PTTja! To je po svoje nenavadno, saj je država ves čas večinski lastnik Telekoma, ob njegovem nastanku pa je bila celo 100-odstotni. Po drugi strani pa je ravno zato morda bolj razumljivo, da kot večinska lastnica ne more pustiti, da Telekom dela, kakor želi. To je še posebej res pri naši mladi slovenski državi, ki je obsedena od tega, da ima vse pod nadzorom - tudi veliko takega, na kar se prav nič ne razume, in je tam njen nadzor v najboljšem primeru nekoristen.

Odnosi med Telekomom in mlado državo so vsekakor precej zapleteni in večplastni; marsikaj ostaja skrito. Pred leti je bil državni sekretar na tedanjem ministrstvu za promet in zveze nekdanji Telekomov uslužbenec in nikoli ni bilo povsem jasno, ali igra dvojno vlogo ali ne. Telekomovci so ga uradno in neuradno preklinjali, javnost, predvsem tista, ki se je ubadala s telekomunikacijami, pa je ves čas "vedela", da je Rozman "Telekomov človek". Tako razmišljanje je bilo logično, če smo lahko več let zasledovali Telekomovo arogantno kršenje zakonov in ignoriranje pozivov, naj vendarle že opusti monopol, ne da bi država kakorkoli posegla vmes. Šlo je celo tako daleč, da je država tarnala, češ da je Telekom monopolist, naredila pa ni nič. In to seveda nujno pomeni, da ni želela ukrepati!

Tudi potem, ko je področje telekomunikacij padlo pod novo ministrstvo in je pristojni sekretar za Telekom postal nekdo, ki definitivno ni bil "Telekomov človek", se ni veliko spremenilo. Telekom je sicer prosperiral, mali ponudniki česarkoli v zvezi s telekomunikacijami pa so še naprej tenko piskali. Ni bilo videti lepo, vedeli smo, da ni vse pošteno, sumili smo, da še vedno ni vse zakonito, hkrati pa smo se zavedali, da v kapitalizmu, ki smo si ga izvolili, poštenost nič ne pomeni, zakonitost pa je - tako kot v vseh sistemih - praviloma na strani močnejšega.

A če so bili mali ponudniki telekomunikacijskih storitev zelo nezadovoljni s Telekomom in javnost na splošno ni bila niti zadovoljna niti nezadovoljna, je morala biti država pravzaprav ves čas kar pijana od zadovoljstva. Telekom je rasel, se debelil, postajal vse več vreden. Država se je tega dobro zavedala in je odprodala le manjši delež svojega lastništva, čeprav je v tem obdobju odprodala tudi kaj zelo pomembnega in vrednega.

Seveda sta državi še veliko več pomenili Telekomovi hčerinski družbi, Siol in Mobitel, ki sta obe še veliko hitreje rasli. Mobitel je sploh poglavje zase, saj ob tem, da z dragimi plačili za uvedbo novih tehnologij priročno in z veseljem krpa vrzeli v državnem proračunu, ki so posledica slabega gospodarjenja, krožijo resne "teorije zarote", da se v Mobitelu ne ukvarjajo le z mobilno telefonijo, temveč nudijo tudi storitev pranja denarja. Seveda so to samo umazane insinuacije, saj ni nobenega dokaza, da bi bil Mobitel kakorkoli povezan s politiko - že vse od njegovega nastanka, ko je tako priročno dobil absoluten primat v mobilni telefoniji. Gotovo pa je smešno, da kdo ob velikanskih Mobitelovih presežnih zaslužkih sploh omenja predrago ceno impulzov v stacionarni telefoniji.

A to le mimogrede. Zadnje dni razburja javnost spor med Telekomom in ministrstvom za informacijsko družbo, ker se je uprava Telekoma odločila, da bo eno od hčerinskih družb spet vsrkala vase. Siol, ki je bil ustanovljen kot ločeno podjetje le zato, da bi Telekom zadostil vsaj minimalnim zahtevam okolice po predaji monopola, naj bi zdaj kar tako, meni nič tebi nič, postal spet le "stroškovno mesto" znotraj Telekoma.

Krog bo sklenjen. Zaradi vika in krika javnosti, zaradi tožb malih ponudnikov, zaradi svetovnega ugleda je bil Telekom pred leti prisiljen izločiti internetno dejavnost. Zdaj pa, ko gre zares, ko internet ni več le za zabavo in akademska izživljanja, temveč postaja temelj vseh komunikacij, tudi telefonije in celo televizije, naj bi se Siol vrnil k Telekomu?!! Nedoumljiva so pota kapitalizma, zagonetne so zanke monopolizma.

In minister Gantar? Minister Gantar je sicer povzdignil svoj nežni glas, a ni bil prepričljiv. Kako se bo odvil dvoboj, je težko napovedati. Tudi ni povsem jasno, zakaj in čemu sploh nasprotuje ministrstvo, ko pa naj bi bila taka ureditev, kakršne si želi Telekom, standardna marsikje po Evropi?

Evropa je seveda priročen izgovor, a ga nikakor ne bi smeli jemati za suho zlato. Tudi če bi vse države v Evropi imele model, kakršnega si želi Telekom - pa ga nimajo - to nikakor ne bi izključevalo možnosti, da je model slab. Ne smemo pozabiti, da je tudi sodobna Evropa zelo prijazna do velikih korporacij, to pa pomeni, da je malo manj prijazna do malih podjetij, razen če so izrazito nišna. Zato nas ne bi smelo presenetiti, če bo Telekomu uspelo v namerah - konec koncev država ne more biti brezbrižna do njegove uspešnosti - življenje malih telekomunikacijskih podjetij pa bo postalo še za stopnjo trše.

Zadnje dni razburja javnost spor med Telekomom in ministrstvom za informacijsko družbo, ker se je uprava Telekoma odločila, da bo eno od hčerinskih družb spet vsrkala vase.