Visoko ločljivi lovilci spominov

Objavljeno: 20.10.2008 00:14 | Avtor: Žiga Četrtič | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: September 2008

Visoka ločljivost že nekaj časa trka na vrata naših dnevnih sob. Enkrat segajo njene ročice iz Avstrije in Švice, naslednjič bodo iz Pekinga, najbolj znana pa je filmskim navdušencem. Kdor je ne želi le občudovati, temveč tudi ustvarjati, pa si lahko omisli cenovno vedno bolj dosegljive kamere visoke ločljivosti. Le zakaj bi moralo biti metanje kladiva bolj zanimivo od prekopicevanja otrok in posnetkov prešerno razpoloženega sorodstva.

Po obdobju, ko nas je ob padcu kamere na tla poleg glave bolela tudi noga, smo dočakali napravice, ki jih je bilo preprosto priklopiti na domače televizije in so bile že tako priročno prenosne, da nam na potovanjih ni bilo treba ogledovati čudes v umazanih oblačilih zaradi pomanjkanja prostora v kovčkih. S seboj smo morali nositi le nekaj kaset, baterij in napajalnik. Prva navadnim smrtnikom dosegljiva prenosna snemalna naprava, ki ni snemala neposredno na filmski trak, je bila plod dela Sonyjevih inženirjev in je slišala na ime Betamovie. Bila je razvita leta 1983, uporabljala pa je kasete standarda, imenovanega Betamax. Več kupcev je nekaj kasneje našla JVCjeva kamera, ki je uporabljala kasete VHS, saj se jih je lahko predvajalo v že bolj razširjenih video snemalnikih VCR. Sledila sta še Sonyjeva osemmilimetrska standarda (Video 8 in Hi8), ki sta pripomogla k miniaturizaciji kamer. Z večanjem zmogljivosti osebnih računalnikov in mikroprocesorskih tehnologij je vsesplošna digitalizacija dosegla tudi področje domačega videa. Sprva še v standardni ločljivosti formata DV, dandanes pa so nam na dosegu tudi kamere polne visoke ločljivosti.

Video formati

Začnimo tam, kjer je največ zmede: pri oznakah visoke ločljivosti. Visoka ločljivost je namreč vse, kar presega standardno. Naprave za prikazovanje posnetkov (ponavadi televizorji) so različnih ločljivosti in posamezne zapise prilagajajo številu pik zaslona. Včasih navzgor, včasih navzdol. Za polno visoko ločljivost velja, da je sestavljena iz 1080 vrstic. Označujemo jo s "Full HD". Vendar pa nam vrstice in stolpci še ne povedo vsega o kakovosti prikaza. Pomembno je še število sličic na sekundo, ki se giblje med 25 in 60, in način prikaza: prepleteni (interlaced) ali progresivni (progressive). Razlika med 1080i in 1080p prikazom je v tem, da se pri 1080i slika po vrsticah razdeli na dva dela, ki se prikažeta izmenično (prikaz celotne slike zahteva dve osvežitvi zaslona). Razlika v praksi je v domeni pikolovcev (beri: pri hitrih prizorih lahko pozorno oko opazi t. i. zameglitev oz. "ghosting") in se z njo trenutno ni treba obremenjevati, saj med preizkušenimi kamerami vse predvajajo oz. snemajo sliko v načinu 1080i.

Najbolj razširjeni obliki zapisa visoke ločljivosti 1080i sta HDV in AVCHD. Zapis HDV se uporablja na kasetah DV in mini DV, ki so bile načrtovane za zapisovanje digitalnega videa standardne ločljivosti. HDV vsebuje 1080 vrstic, a za razliko od AVCHD le 1440 stolpcev. Uporabljeno je stiskanje MPEG2. Dolžina posnetka, ki jo lahko zapišemo na kaseto DV, je enaka kot pri zapisu DV najboljše kakovosti.

AVCHD je naprednejši, saj zapisuje prepleteno sliko v 1920 stolpcih, kamere, ki ga podpirajo, pa so se prvič pojavile pred približno dvema letoma. Združljiv je s standardom blu-ray, zato za predvajanje lahko uporabimo blu-ray predvajalnike. Vendar nekaj pazljivosti ne bo odveč. Izdelovalci namreč v predvajalnike ne vgradijo vedno podpore predvajanju posnetkov AVCHD z nosilcev DVD. Zato se pred nakupom naprave velja o tem pozanimati. Uporabljeno stiskanje MPEG4 AVC je učinkovitejše od MPEG2, a tudi računsko bolj požrešno. Za računalniško urejanje videa je torej potreben zmogljivejši mlinček.

Izbira snemalnega nosilca

Prvo, po čemer lahko kamere ločimo med seboj, je izbira nosilca. Tračni nosilci se počasi umikajo, a smo na našem testu kljub temu preizkusili Sony HDR-HC9E, ki snema na kasete mini DV. Poglavitna prednost uporabe kaset je njihova vsesplošna dosegljivost in zadovoljiva pomnilna zmogljivost, saj lahko na eno kaseto posnamemo eno uro videa visoke ločljivosti HDV. Dobrodošla je še združljivost kamere s starejšim standardom DV. Zanimivo pa je, da je bil model kamere s kaseto med delovanjem najglasnejši med vsemi in to je bilo slišati tudi na posnetkih. Dolgotrajnejše je tudi pretakanje vsebin v osebni računalnik. Oteženo je pregledovanje posnetih prizorov, saj je tračni medij linearen. Tako nam ob neuporabljenih ali brisanih scenah ostajajo časovno omejeni intervali snemanja.

Kamere, ki bi zmogla snemati le na optični nosilec, na testu ni bilo. To je razumljivo, saj se zaradi miniaturizacije uporabljajo 8 cm nosilci DVD, na katere je mogoče zapisati le pičlih 11 minut videa. Blu-ray je prostornejši, a optične enote zahtevajo svoj čas pri zapisovanju in so mehansko občutljive. Nosilci DVD zahtevajo tudi protokol zaključevanja, ki traja tudi do 11 minut in med katerim vam prazna baterija ne bo zvabila nasmeška na obraz. Vse testne kamere z optičnimi zapisovalniki so bile zato hibridne. Vsebovale so vsaj še en pomnilniški nosilec, na katerega je mogoče snemati. Pomnilniško kartico in notranji pomnilnik ali pa disk. Poglavitna prednost optičnih enot je končni izdelek, ki ga lahko vstavimo v bolj razširjene visokoločljivostne optične predvajalnike (standardni predvajalniki DVD zapisa ne znajo predvajati).

Najmanjša preizkušena kamera Sony HDR-TG3E je zajete gibljive slike shranjevala le na pomnilniško kartico. Vse kamere so sicer imele režo za pomnilniške kartice, a so bile nekatere na omenjeni nosilec sposobne zapisati le fotografije. Osrednja slabost pomnilniških kartic je njihova cena pri višjih zmogljivostih. So pa eden robustnejših pomnilniških nosilcev, ki imajo za povrh še majhno velikost, porabo energije in maso.

Preostal nam je še iz računalništva najbolj znan pomnilniški nosilec - disk. Kamere z vgrajenim diskom smo v Monitorju že preizkušali novembra lani, a med njimi ni bilo modelov visoke ločljivosti. Tokrat so se zmogljivosti gibale med 30 in 120 GB, to pa bi ob dejstvu, da so omenjene kamere zmožne snemati tudi na kak drug nosilec (pomnilniško kartico oz. optični disk), večinoma moralo zadostovati. Vgrajeni diski so presenetljivo tihi, pred mehanskimi vplivi pa so zaščiteni s tipali pospeška, ki naj bi poskrbeli za pravočasen izklop ob težavah. Udobje pregledovanja in brisanja prizorov je enako kot pri uporabi pomnilniških kartic, enostaven je tudi pretok podatkov v osebni računalnik.

Lastnosti kamer

Ko se odločimo za snemalni nosilec, nas izdelovalci najprej zasujejo s podatki o zmogljivosti njihovih stvaritev in zvenečimi imeni uporabljenih tehnologij. Vpadljive so predvsem sposobnosti približanja, t. i. zum. Tu je treba ločiti med optičnim in digitalnim. Optični zum se doseže s spreminjanjem goriščnice objektiva. Pri tem naj ne bi prišlo do spremembe kakovosti zajema, razen nekaj izgube svetlobne jakosti, ki se kompenzira z zaslonko. Digitalni zum pa je nekakšno rezanje zajema tipala (uporabi se le del slikovnih pik), zaradi tega se kakovost posnetka slabša. Subjektivno mnenje pisca je, da se po njem sploh ne splača posegati, saj je že pri največjem optičnem približanju sila težko držati roko dovolj mirno, da je slika gledljiva. Če k vsemu skupaj prištejemo še izgubo kakovosti zaradi uporabe digitalnega zuma, lahko vrednosti 200x in celo več mirno označimo za kupcu namenjene komercialne limanice.

Vsi testni primerki so vsebovali tehnologijo manjšanja tresljajev. Glede na način ločimo elektronsko in optično. V obeh primerih pospeškovno tipalo zazna majhne tresljaje kamere in jih pri optičnem načinu poskuša izničiti s premikanjem leč, pri elektronskem pa z zajemom tipala in matematičnimi algoritmi. Učinkovitejša je optična tehnologija.

Objektivi se razlikujejo tudi po širokokotnih zmogljivostih. Goriščnica se je pri vseh preizkušenih kamerah gibala okrog 40 mm (zaradi različnih velikosti tipal za nazornejšo primerjavo goriščnico preračunamo v 35 mm format), izstopa le Hitachi s 47 mm. V grobem to pomeni, da se moramo za zajem enakega kadra bolj odmakniti od objekta kot pri drugih kamerah. To nam na prostem ne povzroča pretiranih težav, lahko pa nam onemogoči želeni posnetek v prostoru.

Končni zajem se izvede na svetlobnem tipalu. Najpogostejša so tipala CMOS, ki se odlikujejo po manjšem šumu od tipal CCD, Panasonicova kamera pa ima vgrajeno tehnologijo 3CCD. Prizma svetlobo razbije na tri osnovne barvne komponente, te pa nato padejo vsaka na svoje tipalo. Barve so zato bolje reproducirane, tudi šuma je manj. Poleg uporabljene tehnologije pa se svetlobna tipala razlikujejo še po velikosti. Večje tipalo je boljše, saj je manj motenj v obliki šuma in manj izrazitih optičnih napak. Z večanjem tipala pa mora biti večji tudi izris objektiva, to pa oteži konstrukcijo objektiva in posledično imajo kamere z večjimi tipali manjši zum.

Vse sodobne kamere omogočajo tudi zajem fotografij. Med seboj se razlikujejo po ločljivosti in zmožnosti zajema med samim snemanjem videa. Nekatere fotografije so le HD ločljivosti, druge dosegajo tudi 10 milijonov pik. Vse preizkusne kamere so bile opremljene z bliskavico.

Zadnje med naštetimi, a še zdaleč ne najmanj pomembne, pa so ergonomija ter razni bonbončki v obliki tehnologij, kot so zmožnost snemanja v temi, prepoznavanje obrazov, zasloni, občutljivi za dotik, itd. Kako se boste počutili s kamero v rokah in kako boste obvladali nastavitve na njej, je eden temeljnih pogojev za veselje ob snemanju. Sonyjevi modeli uporabljajo zaslon na dotik, ki se dobro obnese, a na njem ostajajo prstni odtisi. Osebna in tudi zaslonska higiena zato ne bo odveč. Smerne tipke in paličice so pri drugih izdelovalcih alternativa.

Ponudba slovenskega trga

Na test smo dobili glavnino Sonyjeve ponudbe, Hitachi je poslal svojega predstavnika visokoločljivostnega razreda, drugi zastopniki pa so bili bolj skopi. Prejeli smo le po en primerek Canonove in Panasonicove ponudbe, Samsungovih in JVCjevih kamer pa nam ni uspelo priklicati.

Canon HG-10

Kaj: Kamera ločljivosti FullHD.

Pomnilniški nosilec: Disk 40 GB.

Vrsta tipala: CMOS.

Objektiv: F 1,8-3, goriščnica (35 mm ekv.) 43,6-436 mm, 10× optična povečava.

Stabilizacija slike: Da, optična.

Ločljivost fotografij: 2048 × 1536 pik (na kartico miniSD).

Deklarirani čas delovanja z akumulatorjem: Ni podatka.

Mere: 81 × 75 × 129 mm, 505 g.

Izdeluje: www.canon-europe.com.

Prodaja: www.avtera.si.

Cena: 960 EUR

Za: Preglednost menujev, vgrajena lučka.

Proti: Le snemanje videa HD, snemanje le na disk.

Canonovi izdelki, namenjeni zajemu slike, so našli veliko privržencev med ljubitelji fotografije, izdelovalec pa je resno dejaven tudi na trgu kamer visoke ločljivosti. HG-10 je bila ena prvih kamer HD za široke množice, a je kljub daljšemu tržnemu stažu še vedno zelo zanimiva.

Zunanjost res ne preseneča, a včasih je tako tudi bolje. Vse, kar potrebujemo, je na dosegu roke. Zaslon je standardne velikosti 2,7 palca in morda bi si želeli nekaj večjega. Ob njem so smerne tipke, ki so hkrati tudi vrtljivi obroček. Tako nam Canon v enem samem sklopu tipk ponudi dve možnosti navigacije in izbire nastavitev kamere. Med njimi najdemo nekaj digitalnih učinkov in možnosti za ročni poseg v zajem gibljivih sličic. Pod zaslonom pa so še podvojene folijske tipke, s katerimi lahko prožimo snemanje in nadzorujemo zum. Občutek pritiskanja nanje ni najboljši, saj je povratne informacije malo, a kljub temu pridejo prav. Še najbolj pri pregledovanju posnetkov, ko se njihova funkcionalnost spremeni v krmiljenje predvajalnika. Držanje kamere med snemanjem je udobno, disk s 40 GB pomnilniških zmogljivosti je, tako kot pri drugih modelih, zelo tih. Nanj torej lahko shranimo nekaj več kot tri ure in pol vsebin visoke ločljivosti. Večinoma to sicer zadostuje in nekatere preizkušene kamere imajo celo manjše zmogljivosti, a poudariti je treba, da HG-10 ne ponuja možnosti shranjevanja na še kak drug pomnilniški nosilec poleg vgrajenega diska. Pomnilniška kartica SD mini je namreč namenjena le pomnjenju fotografij, pri katerih nam je na voljo celo ogled histograma, a njihova ločljivost ne presega treh milijonov pik.

Slika se zajema na tipalu CMOS, ki je večje od povprečja, na katerega riše sliko objektiv z 10x optičnim zumom in optično stabilizacijo, ki občutno pripomore h kakovosti zajema. V popolni temi lahko uporabimo vgrajeno lučko LED, ki objekt osvetli z nekoliko rumenkasto svetlobo, ki tudi ni najbolj enakomerno razporejena. A kljub temu omogoči ovekovečiti kak zabaven trenutek.

Preizkusne kamere žal nismo prejeli na preizkus v originalni embalaži, tako da o morebitnih priloženih presenečenjih ne moremo govoriti. Vemo pa, da vam Canon ob nakupu priloži Corelovo programsko opremo za osnovno urejanje HD posnetkov. Kamera se z računalnikom poveže prek kabla USB in ob tem zahteva priklop na omrežje. Za neposredno predvajanje pa vam je na voljo priključek mini HDMI, klasični komponentni in prepleteni analogni izhod.

S sprejemljivo ceno in več kot solidnimi zmogljivosti bo HG-10 (in tudi že je) našla svoje privržence. Omogoča točno tisto, kar od kamere HD pričakujemo. Žal pa si bodo tisti, ki snemajo daljša potovanja, morali omisliti še kakšno pomnilniško postajo ali prenosni računalnik, da se bodo izognili nevšečnostim in nervozi ob polnjenju vgrajenega diska daleč od civilizacije.

Hitachi DZ-BD7HE

Pomnilniški nosilec: Disk 30 GB, optični nosilci blu-ray in DVD, pomnilniška kartica SD (le fotografije).

Vrsta tipala: CMOS.

Objektiv: F 1,8-3, goriščnica (35 mm ekv.) 47-470 mm, 10× optična povečava.

Stabilizacija slike: Da, elektronska.

Ločljivost fotografij: 2400 × 1800 pik.

Deklarirani čas delovanja z akumulatorjem: 100 min (z uporabo elektronskega iskala).

Mere: 80 × 87 × 165 mm, 630 g.

Izdeluje: www.hitachi.com.

Prodaja: www.lukvel.si.

Cena: 1370 EUR.

Za: Podpira nosilce DVD in blu-ray, obrazložitev možnosti menujev v sami kameri, zmožnost izdelave končnega izdelka brez uporabe osebnega računalnika.

Proti: Šum v slabih svetlobnih razmerah, nestabilna priložena programska oprema.

Ob omembi visoke ločljivosti je ena prvih asociacij blu-ray. Novi standard optičnih nosilcev bo prej ali slej nadomestil nosilce DVD in zato so v Hitachiju v svojo kamero DZ-BD7HE vgradili optično enoto, ki zmore poleg ploščkov DVD snemati tudi omenjene modrejše kolege. S tem so povečali funkcionalnost, saj nam na 8 cm ploščo uspe zapisati eno uro visokoločljivostnih filmskih posnetkov. Uporaba optičnih nosilcev pa ima svoje slabosti, zato nam pride še kako prav vgrajeni disk zmogljivosti 30 GB, ki zadostuje za štiri ure kar najboljših posnetkov. Ko se nam zahoče, lahko prizore z njega prenesemo na pomnilniški nosilec, ki je za domače predvajalnike ustreznejši, le ob pomoči kamere. Presnemavanje je kar dolgotrajno in zahteva priklop na napajalnik. Vtič je enake oblike kot akumulator, ki sicer oskrbuje kamero z energijo največ 100 minut, a to je precej optimistična ocena ob predpostavki stalnega snemanja z izključenim zaslonom LCD na disk. Snemanje na optične nosilce je energijsko potratnejše in tudi bolj neudobno, saj si kamera po vsakem posnetem prizoru vzame kar nekaj sekund zase. Fotografske stvaritve, katerih največja ločljivost je štiri milijone pik, se shranjujejo na pomnilniško kartico SD.

Ohišje je oblikovano na svojstven način. Poudarjene so okrogline in nekaj sinje modrih okrasnih elementov, ki namigujejo na modrine, vrteče se pod plastiko. Pri izdelavi ohišja sicer niso vidne kakšne napake, a plastičnost deluje bolj ceneno, kot bi si želeli. Zaslon LCD velikosti 2,7 palca opravi svojo nalogo dobro, uporabi pa se ga lahko tudi kot vir svetlobe za nočne posnetke. Slednje mu, razumljivo, ne uspeva najbolje, a za izhod v sili zamisel ni slaba. Elektronsko iskalo ne omogoča nikakršnih nastavitev položaja in je zato bolj pogojno uporabno. Majhnih gumbov je na ohišju kamere razmeroma veliko, a ko se jih navadimo, so nekatere funkcije dostopne brez sprehajanja po izbirnikih. Pohvaliti velja razlago možnosti menujev na sami kameri. Za navigacijo rabijo smerne tipke, ki se z večjimi prsti sprva ne bodo najbolje razumele.

Objektiv z desetkratno optično povečavo ima vgrajeno le elektronsko stabilizacijo, ki velja za manj učinkovito od optičnih izvedb. Makro posnetki so dobri, a ne sodijo med najboljše med preizkušenimi. Preizkus v slabših svetlobnih razmerah je nekoliko razočaral. Šum je izrazit in tudi ostrenje bi se lahko obneslo bolje. Velja pa poudariti, da je v običajnih razmerah zajem slike dober. Zajem zvoka v načinu stereo je zadovoljiv, snemanje prostorskega zvoka ni omogočeno. Ob neposrednem snemanju na optične nosilce je slišno delovanje kamere.

V škatli bomo našli vse potrebne priključke, akumulator, daljinski upravljalnik, napajalnik, prepisljiv nosilec blu-ray in programsko opremo, ki nam je žal ni uspelo pripraviti do stabilnega delovanja. Čeprav smo poskusili na več računalnikih.

Preizkušena Hitachijeva kamera DZ-BD7HE je zanimiva predvsem zaradi snemanja na nosilce blu-ray. Izdelovalec izdeluje tudi kamero brez vgrajenega diska (DZ-BD70E), a velja poudariti, da je ravno disk tisto, kar po našem mnenju kameri omogoča konkurenčnost. Neposredno snemanje na optične nosilce je namreč na posnetkih slišno in neodzivno ter omejeno tudi v drugih pogledih. Kamera je najprimernejša za tiste, ki od napravice pričakujejo končni izdelek v obliki ploščka. Tistim, ki iščejo le kakovosten zajem gibljivih sličic, pa se splača ozreti še drugam.

Panasonic HDC-HS9

Pomnilniški nosilec: Disk 60 GB, pomnilniške kartice SDHC.

Vrsta tipala: 3CCD.

Objektiv: F 1,8-2,8, goriščnica (35 mm ekv.) 42,9-429mm, 10× optična povečava.

Stabilizacija slike: Da, optična.

Ločljivost fotografij: 1920 × 1080 pik.

Deklarirani čas delovanja z akumulatorjem: 140 min.

Mere: 75 × 74 × 126 mm, 390 g.

Izdeluje: www.panasonic.com.

Prodaja: www.ram2.si.

Cena: 1059 EUR.

Za: Zajem barv, velikost.

Proti: Navigacija po menujih in krmiljenje, konektorji pod akumulatorjem.

Simpatična kamera Panasonic HDC-HS9 je edina med preizkušenimi, ki za zajem slike uporablja tehnologijo 3CCD. Barve so tako bolj žive in naravne. A zajem ne poteka pri polni ločljivosti za vsako barvno komponento, temveč se sestavi iz posnetkov ločljivosti 560.000 pik. V objektiv znamke Leica je vgrajen optični stabilizator, desetkratno optično približanje zajema je mogoče s tremi različnimi hitrostmi in poteka zelo gladko. Testni posnetki v slabih svetlobnih razmerah so bili med boljšimi, saj je bil šum zelo zmeren, navdušila pa je pravilnost nastavitve beline ob umetni svetlobi, ki v kombinaciji s tehnologijo 3CCD prispeva k barvno bogatim in pravilnim posnetkom. Zajem fotografij poteka le pri 1920 x 1080 pikah. Zvok je mogoče snemati v 5.1 prostorskem načinu. Zajem je kakovosten in pravilen, a glasni toni se popačijo prej kot pri drugih preizkušenih kamerah.

Oblikovno ohišje ne izstopa, je pa manjše in lažje od povprečja. Predvsem zato, ker se pri Panasonicu niso odločili za vgradnjo elektronskega iskala. Zato vse podatke spremljamo na 2,7-palčnem zaslonu LCD. Plastika je kakovostna, postavitev krmil in priključka za napajanje ter HDMI, za dosega katerih je treba odstraniti akumulatorja, pa je nekoliko ponesrečena in zahteva več privajanja. Po klasičnih, a preglednih menujih se sprehajamo ob pomoči smerne paličice na levi strani kamere in zapestje je med tem neudobno zvito. Z roko motimo tudi pogled na sam zaslon, med snemanjem pa je kamero praktično nemogoče držati pri miru, če se nam zahočejo kakšni ročni posegi v zajem. Zato bi res prišel prav kak gumb ob zaslonu.

Kamera nas, seveda ob vklopljeni funkciji za svetovanje, opozarja na najpogostejše napake, kot so prehitro premikanje ali preveč sunkovito približevanje. Predvajalnik je pregleden in olajša prvo urejanje posnetkov. Kot dodatno opremo si lahko poleg klasično dosegljivih predleč omislimo zapisovalnik nosilcev DVD in tako obidemo potrebo po računalniku. Na ploščku, priloženem pri nakupu, pa je Panasonicova rešitev za pretakanje in osnovno urejanje video vsebin ter preizkusna različica Pinnacle Studia.

Akumulator se polni na priloženem polnilniku, zadostoval pa naj bi ob nenehnem snemanju kar za uro in 40 minut. Vgrajenemu disku zmogljivosti 60 GB začne zmanjkovati sape po približno sedmih urah in pol zapisovanja posnetkov najvišje kakovosti, nato pa nam preostane še možnost shranjevanja na pomnilniške kartice SDHC. Mesto shranjevanja izberemo že ob vklopu s kolescem. Navadno pri kamerah s poklopom zaslona preklopimo na elektronsko iskalo. Ker ga Panasonic nima, se tu kamero s tem lahko izklopi oz. vklopi.

HDC-HS9 se je med preizkušenimi kamerami obnesel zelo dobro. Res je bilo sprehajanje med možnostmi, ki jih ponuja, najbolj svojevrstno, in to ne ravno v pozitivnem smislu. Z nekaj privajanja pa bo dobro rabil vsem, ki ne potrebujejo elektronskega iskala.

Sony HDR-HC9E

Pomnilniški nosilec: Kaseta DV.

Vrsta tipala: CMOS.

Objektiv: F 1,8-2,9, goriščnica (35 mm ekv.) 40-400 mm, 10× optična povečava.

Stabilizacija slike: Da, optična.

Ločljivost fotografij: 2848 × 2136 pik.

Deklarirani čas delovanja z akumulatorjem: 105 min.

Mere: 138 × 82 × 82 mm, 550 g.

Izdeluje: www.sony.com.

Prodaja: www.sony.si.

Cena: 1150 EUR.

Za: Dosegljivost kaset DV, združljivost za predvajanje posnetkov formata DV.

Proti: Slišen zvok kasetnega mehanizma (razmeroma glasna med delovanjem).

Kamere, ki snemajo na kasete DV, se počasi umikajo. Tudi HDR-HC9E ne diši več po svežem, a kljub temu še vedno sodi med zanimive izdelke na trgu. Zgledne optične zmogljivosti in učinkovit sistem proti tresenju slike rišejo sliko na tipalo CMOS, ki je večje od običajno vgrajenih. Zato slika zaradi šuma ne trpi pretirano niti v slabših svetlobnih razmerah, medtem ko na dnevni svetlobi posnetkom ni kaj očitati. Makro zmogljivosti omogočajo dobre bližnje posnetke, avtomatsko ostrenje je zanesljivo, po potrebi pa lahko izberemo tudi ročno. Ostrimo z valjčkom ob objektivu, ki pa se obnaša precej nelinearno. Zajem zvoka v stereo tehniki je dober, ob tišjih posnetkih ali ob nastavljeni višji občutljivosti mikrofona pa je slišno delovanje kasetnega mehanizma in to je še največji očitek napravici. Fotografije ločljivosti šest milijonov pik se shranjujejo na pomnilniško kartico MemoryStick.

Menuji se pri HDR-HC9E razlikujejo od izbirnikov v drugih preizkušenih Sonyjevih kamerah. Možnosti, kot so počasni posnetek, nekaj digitalnih učinkov, "fade in" in "fade out", so sicer podobne, razlika pa je v oblikovanju, ki je imelo namen biti privlačnejše z animacijami, a je po našem mnenju izgubilo na preglednosti.

Plastično ohišje s kovinskimi deli je oblikovno klasično zasnovano in brez presenečenj. Ob zaslonu na dotik, značilnem za Sonyjeve snemalnike, je še nekaj gumbov, s tistimi na ohišju pa lahko posežemo po najbolj želenih funkcijah.

Predvajanje posnetega gradiva je odzivno in tekoče, a seveda ne dosega udobja predvajanja z diska, toda to so slabosti uporabljenega nosilca - kaset DV. Tako se boste le stežka izognili previjanju in neuporabljenemu prostoru na traku.

Akumulator naj bi zdržal malenkost dlje kot pri novejših Sonyjevih modelih, polni pa se nameščen na kamero. V škatli bomo našli še sončno zaslonko za objektiv, ki preprečuje odseve (flare). Z računalnikom povežemo kamero s kablom USB, a tedaj imamo dostop le do fotografij na pomnilniški kartici. Video posnetke pa pretakamo prek povezave firewire, ki jo v Sonyju imenujejo i.link.

Kdor si bo izmed snemalnih nosilcev, ki so trenutno na voljo, izbral kasete DV, si bo takoj skrčil izbor. In po kakovosti snemanja kameri HDR-HC9E težko kaj očitamo. Poglavitne slabosti izvirajo le s snemanja na kasete DV. Seveda pa ima ta tudi prednosti. Poleg dosegljivosti nosilcev še združljivost za predvajanje posnetkov standardne ločljivosti s kaset, posnetih v formatu DV.

Sony HDR-SR12E

Pomnilniški nosilec: Disk 120 GB, Memory Stick PRO Duo.

Vrsta tipala: CMOS.

Objektiv: F 1,8-3,1, goriščnica (35 mm ekv.) 40-480 mm, 12× optična povečava.

Stabilizacija slike: Da, optična.

Ločljivost fotografij: 16 : 9 3680 × 2070, način 4 : 3 3680 × 2760 pik.

Deklarirani čas delovanja z akumulatorjem: 100 min (z uporabo elektronskega iskala).

Mere: 138 × 76 × 83 mm, 560 g.

Izdeluje: www.sony.com.

Prodaja: www.sony.si.

Cena: 1500 EUR.

Za: Odlična kakovost posnetkov, velik disk, kakovost in ergonomija ohišja.

Proti: Razmeroma visoka cena, polnjenje baterije le v sami kameri.

Kamera je vrh Sonyjeve ponudbe amaterskih video snemalnih naprav, to je mogoče razbrati tudi s številnih detajlov ohišja iz kombinacije kovine in črne plastike. Držanje je udobno in vliva zaupanje. Mere kamere so dober kompromis med prenosnostjo in udobjem med snemanjem. Vsi vhodno-izhodni priključki so zaščiteni z ličnimi plastičnimi pokrovčki, za katere nas ne skrbi, da nam bodo ob odpiranju ostali v rokah.

Ob zaslonu LCD, občutljivem za dotik, so gumbi za funkcijo zum in začetek snemanja, katerih dvojniki so dosegljivi tudi palcu desne roke na običajnejšem mestu. Če nas 3,2-palčni in svetli zaslon LCD ne zadovolji, lahko uporabimo elektronsko iskalo z nastavljivim naklonom. Menuji so pregledni in odzivni, omogočajo tudi številne bolj ali manj uporabne nastavitve. Dodatno svobodo pri snemanju dosežemo z uporabo namenskega kolesca ob objektivu, s katerim ročno nastavljamo zaslonko ali ostrenje.

Samodejno ostrenje objektiva je zanesljivo in se zelo dobro obnese tudi v slabih svetlobnih razmerah. Preseneča tudi makro zmogljivost. Optična stabilizacija opravlja svoje delo zanesljivo in se izkaže za še toliko bolj uporabno ob večjih goriščnicah, saj nam je na voljo kar dvanajstkratna optična povečava. Kot dodatna oprema so dosegljive različne predleče in filtri, ki se namestijo s pomočjo navoja.

Tipalo CMOS ne omogoča le kakovostnega zajema posnetkov visoke ločljivosti, temveč tudi fotografiranje z ločljivostjo kar deset milijonov pik. Šuma je malo, zahvaljujoč večjemu tipalu, optični zmogljivosti objektiva in tudi učinkovitemu programskemu odpravljanju. V temnejših prostorih uporabnost posnetkov ni vprašljiva, ob zares ekstremnih razmerah pa zajem poteka z manj posnetki na sekundo in nižjo ločljivostjo. Kamera omogoča tudi snemanje v popolni temi. Pri tem si lahko pomaga z vgrajenimi infrardečimi svetlečimi diodami, ki objekt osvetlijo s svetlobo, ki je za nas nevidna. Nočni posnetki so zelenih odtenkov, v njihovo uporabnost pa se ne bomo spuščali. Vsekakor pa predstavljajo zanimivo možnost.

Zvok je zelo dober. Tako frekvenčno kot tudi dinamično območje je lepo porazdeljeno, le pri večji glasnosti pride do popačenja, a tudi tedaj je zvok bolj stisnjen, kot pa da bi prišlo do hreščanja. Kamera zmore tudi zajem 5.1 prostorskega zvoka.

Ob nakupu nam izdelovalec priloži priklopno postajo. Polnjenje akumulatorja poteka v sami kameri, a včasih bi si želeli tudi namenski polnilnik. Posnetki se shranjujejo na disk z zmogljivostjo 120 GB, to pa nam omogoča slabih 15 ur posnetkov najvišje kakovosti. Kot alternativa kamera podpira snemanje videa tudi na pomnilniške kartice. Vsebina se iz izbranega pomnilnika pretoči v osebni računalnik prek povezave USB, ob uporabi priložene programske opreme pa je mogoče tudi neposredno zapisovanje z optičnim zapisovalnikom računalnika.

HDR-SR12E nas res težko pusti ravnodušne. Kakovost zajema posnetkov, številni "bonbončki" v obliki ročnih posegov v samo delovanje kamere in aktivni priključek ("shoe") za dodatno opremo pa opravičijo tudi na prvi pogled (pre)visoko ceno.

Sony HDR-TG3E

Pomnilniški nosilec: Pomnilniška kartica Memory Stick PRO Duo.

Vrsta tipala: CMOS.

Objektiv: F 1,8-2,3, goriščnica (35 mm ekv.) 41-410 mm, 10× optična povečava.

Zaslon: 2,7-palčni na dotik.

Stabilizacija slike: Da, elektronska.

Fotografije: Način 16 : 9 2304 × 1296, način 4 : 3 2304 × 1728 pik.

Deklarirani čas delovanja z akumulatorjem: 100 min (z izklopljeno osvetlitvijo zaslona LCD).

Mere: 63 × 119 × 32 mm, 240 g.

Izdeluje: www.sony.com.

Prodaja: www.sony.si.

Cena: 900 EUR.

Za: Velikost, kakovost ohišja.

Proti: Nepriročno držanje, snemanje le na pomnilniške kartice.

Sonyju je s kamero HDR-TG3E uspelo spraviti spoštljivo kamero v zelo majhno ohišje, ki je nežnih rjavih pastelnih odtenkov in kakovostno izdelano, le držanje kamere je zaradi majhnih mer nenavadno. Želeli bi si kakšne manj gladke oprijemalne površine, sej kamera nima klasičnega jermena, temveč le zapestni trakec, ki bolj kot za oprijem rabi za zadnjo zaščito kamere pred padcem.

Optične zmogljivosti objektiva so kljub majhnosti več kot zadovoljive. Omogoča 10x približanje, a je ohranjanje dovolj mirne roke zaradi specifičnega dela s kamero kar velik izziv. Snemalcu sicer pomaga elektronska stabilizacija, a čudežev ne moremo pričakovati. Poglavitne funkcionalnosti snemanja so na dosegu palca, druge opravke nadzorujemo prek zaslona LCD, občutljivega za dotik, ki svojo nalogo opravlja dobro tudi na močni dnevni svetlobi, to pa je ob odsotnosti klasičnega elektronskega kukala tudi nujno potrebno. Drugih gumbov je zaradi miniaturizacije malo. Menuji so pregledni, odzivnost je dobra. Pomnilniška kartica in litijev akumulator sta pod pokrovčkom, ki je lično izdelan in vliva precej več zaupanja kot bratje pri nekaterih drugih modelih.

Slika polne, a prepletene ločljivosti se zajema na tipalu CMOS. V običajnih (beri: dobrih) razmerah ji ni kaj očitati. Zaradi manjšega tipala pa ob slabši svetlobi nastane šum, ki je med preizkušenimi kamerami nekje v povprečju in še vedno zagotavlja sliko sprejemljive kakovosti tudi v temnejših zaprtih prostorih. Samodejno določanje temperature beline ni razočaralo, na voljo pa nam je tudi ročna nastavitev. Ostrenje je nezanesljivo le v ekstremnih razmerah, zajem zvoka je dober, le pri glasnejših posnetkih nastane popačenje. Nastavitve lahko spremenimo tudi z izbiro scenskih programov, na voljo nam je še funkcija zaznavanja obrazov, ki nastavitve prilagodi čim boljšemu prikazu portretirancev na posnetku. Kdor bi rad analiziral svoj zamah pri golfu, bo izkoristil možnost snemanja počasnih posnetkov, ki pa se ne zajemajo s polno ločljivostjo in imajo omejeno dolžino. Vsekakor pa zadostno za izboljšanje že tako dobrega zamaha.

Poleg kamere dobimo priklopno postajo, ki pa ni nujno potrebna, saj so priloženi tudi kabelski pretvorniki, a je vsekakor priročna. Povezava z računalnikom poteka prek USB, izhod HDMI pa je na sami kameri. Akumulator se polni v kameri. Kamera omogoča neposreden zapis vsebine pomnilniške kartice ob pomoči računalnika na DVD s pritiskom na en gumb. Priložena 4 GB kartica zadostuje za 25 minut snemanja pri najvišji kakovost. Nakupu dodatnih pomnilniških zmogljivosti se boste torej težko izognili.

HDR-TG3E se na pogled bolje poda damskim rokam, a kljub majhnim meram ne sklepa kompromisov pri kakovosti zajema slike. Uporabniki večjih kamer bodo pogrešali predvsem boljši oprijem in nekaj več gumbov za lažje ročno nadzorovanje snemanja, ki ga sicer kamera tudi ponuja, a le po sprehodu čez nekaj menujev.

Sony HDR-UX9E / HDR-UX19E

Pomnilniški nosilec: Vgrajeni pomnilnik 8 GB(UX19E), 8 cm DVD, Memory Stick PRO Duo.

Vrsta tipala: CMOS.

Objektiv: F 1,8-2,6, goriščnica (35 mm ekv.) 40-600mm, 15× optična povečava.

Stabilizacija slike: Da, optična.

Ločljivost fotografij: Način 16 : 9 2304 × 1296, način 4 : 3 2304 × 1728 pik.

Deklarirani čas delovanja z akumulatorjem: 100 min.

Mere: 134 × 93 × 58 mm, 470 g.

Izdeluje: www.sony.com.

Prodaja: www.sony.si.

Cena: 899 EUR (UX9E), 1000 EUR (UX19E).

Za: Možnost izdelave končnega izdelka brez računalnika (DVD), 15x optična povečava.

Proti: Le snemanje na DVD (HDR-UX9E), na posnetkih slišno delovanje optične enote, zaslon LCD bi bil lahko večji.

Kameri HDR-UX9E in HDR-UX19E sta na pogled povsem enaki, a se razlikujeta po lastnosti, ki je za uporabnost zelo pomembna - HDR-UX19E vsebuje 8 GB notranjega pomnilnika. In zakaj je to toliko bolje? Večina slabosti modela izhaja iz uporabe optičnega nosilca DVD premera osem centimetrov. Na enoslojni nosilec je namreč mogoče spraviti le za enajst minut gibljivih slik najvišje kakovosti, ob uporabi dvoslojnega pa s podvojeno zmogljivostjo tudi nismo ravno izmaknili vragu repa. Ker samo zaključevanje optičnega nosilca, ki je po snemanju nujno potrebno, traja zajetnih 11 minut, je notranji pomnilnik še toliko bolj dobrodošel. Posnetke z njega pa lahko po želji že v kameri prenesemo na ploščo, ki jo bo znal predvajati vsak predvajalnik AVCHD. Res pa je treba dodati, da zna kamera snemati tudi na pomnilniške kartice MemoryStick PRO Duo.

Zajem slike je kakovosten. Šum je v slabih svetlobnih razmerah bolj izrazit kot pri najboljših preizkušenih primerkih, a je slika še vedno dobra. Nekoliko neodločno je le ostrenje, ob običajnejših svetlobnih razmerah pa nismo imeli pripomb. Optična povečava objektiva je kar petnajstkratna, zelo dobri so tudi makro posnetki. V kamero je vgrajena optična stabilizacija slike. Zajem zvoka je zelo dober tako pri glasnejših kot tudi tišjih tonih. Omogočen je prostorski zajem, ob snemanju na optične nosilce pa je žal slišno delovanje pogona, ki je ob tišjih prizorih moteče.

Ohišje je zaradi uporabe optičnih nosilcev višje, kot je značilno za Sonyeve kamere. Za navigacijo po menujih je uporabljen za dotik občutljivi zaslon, ki je sicer dobro viden, a ne navdušuje s svojo velikostjo in ločljivostjo. Ohišje je skrbno izdelano, a nekaj podrobnosti kaže na to, da kamera le ni tako dovršena kot najboljši modeli. Pokrovčki priključkov so plastični in odprti obvisijo na gumijastih trakcih. Elektronskemu iskalu ne moremo nastaviti naklona, naše lice pa se ob uporabi stiska ob akumulator. Zato pa sta toliko boljša oprijem in ergonomija najpogosteje uporabljenih gumbov. Zaradi kar treh možnih izbir pomnilniškega nosilca snemanja (UX19E) so menuji bolj zapleteni. Med možnostmi pomnilnika pa nam ni treba preklapljati le med snemanjem, temveč tudi med pregledovanjem že posnetih prizorov.

Priklopna postaja ni priložena, polnjenje baterij poteka v sami kameri. Pri povezovanju z računalnikom prek kabla USB moramo ob priklopu na zaslonu kamere izbrati, do katerih vsebin želimo seči in na kakšen način.

Poglavitne slabosti opisanih modelov torej izhajajo iz uporabe optičnih nosilcev kot nosilca, a imajo, kot smo že rekli, tudi svoje prednosti. Ker je zajem slike zelo soliden in je kamera cenovno dosegljivejša, sta HDR-UX9E in HDR-UX19E kar resni alternativi dražjim modelom.

Kako smo preizkušali

Vsaka kamera je bila izpostavljena "terenski" rabi, nato pa smo jo preverili še v okoliščinah, ki so bile enake za vse preizkušene primerke. To je obsegalo snemanje ob odličnih svetlobnih razmerah na prostem, makro snemanje testnega objekta, snemanje na slabši umetni svetlobi različnih temperatur beline in pri različnih glasnostih zvočnega posnetka ter klavirja. Posnetke smo si ogledali na televizorju polne ločljivosti Sharp lc37x20e. Predvajali smo jih s Sonyjevim bluray predvajalnikom in neposredno s kamer.

Kako snemati?

Marsikoga premamijo k nakupu kamere ogledi dokumentarnih in popotniških oddaj ali celo filmov ter videospotov. In zato je razočaranje ob, preprosto rečeno, ušivih prvih domačih stvaritvah lahko veliko. In kdo je krivec? Ja, preslaba kamera vendar.

Morda je prav to spodbudilo Sony, da prilaga svojim izdelkom za domače snemalce tudi film DVD z razloženimi najpogostejšimi napakami. Mlad par, katerega slabša polovica si je ravno omislila kamero, gre na popotovanje, ki ga želi posneti v filmski obliki. Animiran lik spremlja njuno filmsko udejstvovanje in vskoči, ko mu zaradi neprimernosti posnetih prizorov postane že neprijetno. Opozorjeni boste na pretirano gibanje s kamero, prehitro premikanje med snemanjem, razloženi vam bodo osnovni pojmi, položaji in "režiserski" prijemi ter najpreprostejše zakonitosti montaže. Kljub spretno umeščenim vmesnim oglasom za dodatno opremo lahko film označimo za lepo gesto, ki zagotovo pripomore k zadovoljstvu kupcev in je veliko primernejša ter učinkovitejša kot poglavje v knjižici z navodili.

Urejanje videa

Nekatere kamere, predvsem tiste, ki snemajo na optične nosilce, lahko ustvarijo končni izdelek brez uporabe računalnika. A če že ni nemogoče, pa je samo s kamero sila težko in dolgotrajno ustvarjati izdelek, primerljiv s tistim, ki ga uredimo z ustrezno programsko opremo v računalniku. Osnovnemu urejanju je namenjen operacijskemu sistemu Windows priloženi Windows Movie Maker, a razen posnetkov HDV (in še to le različica, priložena Visti Home Premium in Ultimate) ne omogoča urejanja posnetkov visoke ločljivosti in je zato v našem primeru bolj kot ne neuporaben.

Izdelovalci osnovno programsko opremo včasih dodajo kameram, a je vsekakor nedorasla rešitvam, kot so Pinaclove, kaj šele Avidove in Adobove rešitve. K stroškom nakupa kamere pa lahko kaj kmalu prištejete še ceno zmogljivega računalnika, saj se vam bo urejanje posnetkov ob počasnosti in nestabilnosti mlinčka kaj hitro uprlo. Velik disk, vsaj 2 GB pomnilnika, grafična kartica z dvema izhodoma za zaslon in vsaj dvo-, če ne štirijedrni procesor frekvence več kot 2 GHz so nujno potrebni za udobno delo. Več o izbiri računalnika za domače video urejanje pa ste si lahko prebrali v aprilski številki naše revije.

Zopet pa strojna zmogljivost ne zagotavlja dobrega izdelka. Občutek že pri snemanju, nekaj veščin ter izkušenj pri montaži in primerna izbira zvočnih kulis lahko pomenijo izvrstne izdelke domače produkcije, ki imajo višjo vrednost od golega obujanja spominov.

Videokamera še ni vse ...

Pri nakupu kamere pa izdatkov še ni konec. Potrebovali boste še torbico in še vsaj eno pomnilniško kartico. Tudi dodatni akumulator je priporočljiv. Bolj zagnani bodo posegli še po stativu, ki olajša snemanje panoram in uporabo večjih goriščnic. Nekatere kamere pa omogočajo tudi namestitve predleč (tele, makro in širokokotnih), optičnih filtrov, dodatnih mikrofonov in svetil.

Najbolj razširjeni obliki zapisa visoke ločljivosti 1080i sta HDV in AVCHD. Zapis HDV (MPEG-2) se uporablja na kasetah DV in mini DV, AVCHD (MPEG-4) pa na nosilcih blu-ray in na disku, pa tudi na nosilcih DVD.

Kamere, ki bi zmogla snemati le na optični nosilec, na testu ni bilo. To je razumljivo, saj se zaradi miniaturizacije uporabljajo 8 cm nosilci DVD, na katere je mogoče zapisati le pičlih 11 minut videa.

Najmanjša preizkušena kamera Sony HDR-TG3E je zajete gibljive slike shranjevala le na pomnilniško kartico.

Goriščnica se je pri vseh preizkušenih kamerah gibala okrog 40 mm, izstopa le Hitachi s 47 mm. V grobem to pomeni, da se moramo za zajem enakega kadra bolj odmakniti od objekta kot pri drugih kamerah.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki