Video na steroidih
Digitalna doba nas je povsem razvadila. Največje razvajence najdemo prav med večpredstavnimi zanesenjaki, ki prezirajo video vsebine, ki ne dosegajo visoke ločljivosti, ter svoja ušesa razvajajo s polnim prostorskim zvokom. A ker večino bogatih digitalnih vsebin danes najdemo predvsem na računalnikih, želeli pa bi si jih na digitalnem televizorju ali projektorju in avdio sprejemniku, potrebujemo še en vmesni člen. Večpredstavni podaljšek, dobrodošel.
Kaj smo ugotovili?
Večpredstavni podaljški so se začeli v dnevne sobe seliti že pred leti, ko je postalo jasno, da poleg vitkega digitalnega televizorja res ne sodi velik in glasen računalnik, ob pomoči katerega bi uporabniki predvajali bogate avdio in video vsebine. Majhne škatlice so od našega zadnjega preizkusa, od tega mineva že dve leti, napredovale v smeri, ki smo jo napovedali že tedaj - v omrežno povezovanje ter tesnejšo navezo s spletnimi mesti in storitvami.
Preizkus ducat večpredstavnih podaljškov je postregel z nekaj splošnimi ugotovitvami, ki si jih velja zapomniti, preden se odpravimo v trgovino. Prav vsi preizkušeni predvajalniki bodo brezhibno predvajali tudi zelo bogate vsebine visoke ločljivosti, vsak izmed njih pa ima na hrbtni strani dovolj priključkov, da umestitev med druge naprave v dnevni sobi ali hišnem kinu ne bi smela biti težava.
Največje razlike med napravami so na področju ponudbe spletnih vsebin in enostavnosti upravljanja. Če pri spletnih vsebinah razlike še razumemo, saj gre za hitro razvijajoče se področje, ki bo v prihodnosti imelo še precej večjo težo kot danes, pa nas toliko bolj čudi okoren pristop nekaterih izdelovalcev pri snovanju uporabniških vmesnikov. Ti so v kombinaciji z daljinskim upravljalnikom ključni stik uporabnika s predvajalnikom, zato velja pred nakupom preizkusiti, ali vam delo z napravo sploh ustreza. Prav nič navdušeni nismo bili niti nad tem, da precej podaljškov še danes ne zna slovensko, čeprav so na trgu že dlje časa. Uvozniki bi se vsekakor lahko potrudili in prevedli tistih nekaj deset ali sto najpogosteje uporabljanih izrazov, ne nazadnje smo prepričani, da bi se jim ta naložba kaj hitro povrnila. Nekatere ponudnike na tem mestu rešuje skupnost uporabnikov, ki sama vzame stvari v svoje roke, a saj veste, kako je pri teh stvareh, uradna podpora je še vedno dobro zagotovilo za miren spanec ...
Predvajalnikov, ki bi danes predvajali vsebine z vrtečih se ploščkov (bodisi bluray ali DVD), je na policah trgovin razmeroma malo, saj v digitalni dobi večina uporabnikov vsebine pretaka iz spleta v digitalni obliki, do njih pa dostopa bodisi ob pomoči omrežne povezave ali ključkov in diskov USB.
Poglavje zase je tudi brezžična povezljivost teh naprav. Večina jih za dostop do brezžičnega omrežja uporablja razširitvene vmesnike v obliki ključkov USB, ki svoje delo opravljajo precej povprečno. Trenutna generacija večpredstavnih podaljškov ima namreč še vedno težave pri predvajanju video vsebin polne visoke ločljivosti (Full HD, 1080p) prek brezžične povezave, zato uporabnikom svetujemo, da jih s temi vsebinami "krmijo" prek žice ali drugih nosilcev podatkov.
Večina predvajalnikov, ki ponujajo vgradnjo diska, je pravih dvoživk, saj jih nameščena programska oprema lahko spremeni tudi v naprave za omrežno hrambo podatkov (NAS), podatkovne strežnike (FTP) in odjemalce torrent datotek. Če boste napravo uporabljali predvsem v omenjene namene, vam svetujemo, da izberete modele z aktivnim hlajenjem (beri: ventilatorjem), saj dolgotrajno delovanje diskov v kompaktnih ohišjih postreže z visokimi temperaturami, te pa, kot vemo, krajšajo življenjsko dobo elektronskih komponent. Zahtevni uporabniki boste pri nekaterih modelih dobro postreženi, saj jih je moč opremiti z dodatnimi moduli ali aplikacijami, ki njihovo funkcionalnost še razširjajo na različna področja. Drži, podaljšek res ni pravo nadomestilo za spletni brskalnik ali bralnik knjig, a za silo vendarle zna skočiti tudi v to vlogo.
