Objavljeno: 26.6.2012 | Avtor: Aleksander Hropot | Monitor Junij 2012

Veliki debeli brat

Veliki debeli brat

Trenutno je priljubljeno varčevati. Menda smo predolgo živeli onkraj meja svojih zmožnosti in zdaj za to plačujemo ceno. Najbolj pa je bojda živel na veliki nogi javni sektor, ki bo zdaj posledično moral tudi najbolj varčevati. Potem pa vsak dan slišimo novo zgodbico o tem, kako so šli spet zapravljat davkoplačevalski denar. Prenosniki za poslance so nadvse lep zgled, ko je javnost ogorčeno kazala s prstom najprej na desne, ki so reč kupili, potem na leve, ki so reč razpisali, zahtevala glave, nazadnje pa se je vse skupaj pozabilo, ker je prišla nova afera.

Vsakič, ko pride do kakega računalniškega posla, ki gre v naše vladajoče organe, se radi oglasijo tudi zagovorniki prostega in odprtokodnega programja, s katerim bi bržkone nadvse enostavno zapolnili proračunsko vrzel, ne pa da mečemo denar v nikoli sita usta Microsofta, očitno največjega zla, ki je kdaj zadelo informacijsko tehnologijo. Drugo programje, recimo nadvse dragi Oracle, jih očitno ne moti toliko. Spet drugih kritikov so polna usta konsolidacije informacijskih sistemov, ki bi s pametnim načrtovanjem prihranila stroške dragih licenc, podvajanja podatkov in zaposlovanja pretiranega števila računalnikarjev, da skrbijo za vso to glomaznost. Skratka, dobiš občutek, da so vsi računalniški eksperti, zaposleni v državnih organih, nesposobna tesla. Da nimajo pojma o informatiki, ob tem si pa vsako leto privoščijo nov najdražji prenosnik, menjujejo strežnike, ker je nekako treba zapraviti denar, in klientelistično naročajo programje pri podjetjih, ki ga računajo predrago, potem pa ne deluje v navezi z drugimi sistemi v državi. Pa da ne pozabim - vsa ta silna oprema potem leži zapakirana v skladiščih, dokler ni zastarela in zato odpisana. Skratka, sramota za Slovenijo.

Ne rečem, da se podobne stvari ne dogajajo. Za vraga, še meni je en strežnik obležal v škatli, ko sem delal v državni upravi. A temu je bil tudi namenjen. Naročen je bil v paketu petnajstih (količinski popust) kot rezerva, če bi kateri od aktivnih izpustil dušo. Pa je ni. Država, veste, je taka tvorba, da ji nadvse ni všeč, če kaki podatki niso dostopni. V tem pogledu je vsaj tako dosledna kot banke in drugi kritični sistemi. Zato moraš zagotavljati redundanco, vedno imeti rezervni načrt in hkrati serviserje, ki jim bo vse padlo iz rok, ko boš poklical, da se je zrušila baza. Zato boš kupil strežnik pri IBM, HP ali kakem drugem velikem izdelovalcu, ne pa sestavljal farme iz mašin lokalnega garažnega podjetja. In na kritičnih projektih ne boš poganjal Windows Serverja, marsikje niti Linuxa ne.

To nas privede do samih podatkov. Kot sem dejal, država je nanje prav bolestno navezana. Tudi na take izpred pol stoletja. To pa potegne za sabo kopico problemov. Prvi je, da moraš zagotavljati združljivost za nazaj. Marsikje ravno zato še vedno stoji v kotu kak star PC z dosovsko aplikacijo, nekoč hitro skupaj vrženo v Clipperju. Ali Novellov datotečni strežnik. Ki deluje že več kot dve desetletji! Slišim, da v vsaj enem od državnih organov še vedno dostopajo do podatkov z luknjanih kartic! Potem se pa sprašujete, zakaj so sistemi različnih organov nezdružljivi? Da se nekako lahko pogovarjajo med sabo, so se vedno trudile različne usklajevalne medresorske skupine in stavim, da je bilo nekaj ukinjenih, ko je superminister objavil tisti sloviti seznam. Skratka, dialog med programjem po državni upravi informatikom povzroča glavobol že dvajset let in jih bo še naslednjih sto. Ne raba Linuxa, ne čeki Microsoftu ne bodo rešili problema, marveč le trdno oklepanje komunikacijskih načel, ki jih ves ta čas skušajo uveljaviti ravno tam zaposleni informatiki.

Zadnje poleno pod noge je zakon o javnih naročilih. Korupcija je največje zlo, ki se lahko zgodi v državni upravi, zato morajo biti vsi postopki speljani transparentno in ne smejo favorizirati nikogar. Praktična posledica so razpisi, ko gredo zahteve za opremo v pikolovske podrobnosti, potem pa se ponudniki pritožujejo, da zahtevam ustreza samo en računalnik, četudi se izkaže, da ni res. Informatik pa izpade bedak in njegovo znanje nično, ker država dvomi o presoji, da je, recimo, Thinkpad za določen namen boljši od Macbooka. Ali da že ima enake naprave in hoče tako zmanjšati stroške vzdrževanja, ki bi prišli z novim modelom.

Skratka, delati v državni informatiki je grozljivka posebne sorte. A menim, da je tako prav. Vse te cokle, podkrepljene z velikansko količino težko združljivih podatkov, ki jih država ve o tebi, so državljanu namreč v korist. Če bi jih nadomestil enostaven in učinkovit sistem, bi efektivno nad nami bdel Veliki brat, enako kot Mašina v meni trenutno nadvse ljubi serijo Lov na osumljenca. Brat, ki sploh ne bi več potreboval človeškega nadzora, saj bi sam iz že zbranih podatkov zaznal kršitve zakonov, ki se jih niti ne zavedamo, in znal takoj ukrepati. Kako bi se počutili, ko bi si namestili obvezno napravo za satelitsko cestninjenje, ta pa bi vas vsakič, ko bi minimalno prekoračili omejitev, kaznovala? Tehnologijo za tako početje že imamo. K sreči smo dovolj "nesposobni", da nam kaj takega še ni prišlo na pamet.

Da ne rečem, kako bi ob tako učinkovitem sistemu informacijskega pooblaščenca zaradi zanesljivih zlorab verjetno razneslo. Zato naj dolgo živi neučinkoviti Debeli brat!

Kako bi se počutili, ko bi si namestili obvezno napravo za satelitsko cestninjenje, ta pa bi vas vsakič, ko bi minimalno prekoračili omejitev, kaznovala? Tehnologijo za tako početje že imamo. K sreči smo dovolj "nesposobni", da nam kaj takega še ni prišlo na pamet.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji